28. člen ZSVarPre

Pri priznanju denarne socialne pomoči, zaradi narave pravice, ne zadostuje zgolj prizadevanje za izboljšanje materialnega položaja, to se mora v določenem obdobju tudi odraziti. Status samozaposlene osebe sam po sebi ne izključuje upravičenosti do DSP, vendar neuspeh dejavnosti ne pomeni nadaljnje avtomatične upravičenosti do DSP, saj se pri upravičenosti preverjajo dejanski dohodki in premoženje. Pri presoji je skladno z 28. členom ZSVarPre ključno, da oseba ni sama povzročila slabega materialnega položaja, kar vključuje neupravičeno zavračanje ali izogibanje zaposlitvi ali aktivnostim zaposlitev.

Tožnica je sama povedala, da se na zavod ni prijavila in da tudi nima namena, da bi se na zavod prijavila. Prijava na zavod pa je ključna, saj se le v tem primeru brezposelna oseba lahko šteje za iskalca zaposlitve, kot je to določeno v 8. členu ZUTD. Glede na to, da se tožnica kot brezposelna oseba ni prijavila na Zavod RS za zaposlovanje, je podan krivdni razlog, zaradi katerega tožnica ni upravičena do denarne socialne pomoči v spornem obdobju.

Drugi odstavek 14. člena ZBPP odkazuje le na uporabo določb ZSVarPre o načinu ugotavljanja materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči, in sicer le za ugotavljanje (obstoječega) materialnega položaja prosilca za dodelitev BPP in njegove družine. ZBPP tako ne odkazuje na uporabo drugih določb ZSVarPre, ki se ne nanašajo na ugotavljanje materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči ter ki niso relevantne za ugotavljanje (obstoječega) materialnega položaja prosilca za dodelitev BPP in njegove družine. Med slednje pa po presoji Vrhovnega sodišča spadajo tudi določbe 2. člena, tretjega odstavka 6. člena in 28. člena ZSVarPre, v skladu s katerimi do denarne socialne pomoči niso upravičene osebe, ki so se v takšnem (slabem) materialnem položaju znašle zaradi razlogov, ki so jih zakrivile same (t. i. krivdni razlogi).

Spornega zneska v višini 1.627,43 EUR ni mogoče upoštevati kot občasni dohodek po 23. členu ZSVarPre in ga upoštevati v višini 341,39 EUR. Predhodno je namreč potrebno ugotoviti, ali so pri tožnici, nad katero je bil začet osebni stečaj skladno z 28. členom ZSVarPre podani krivdni razlogi iz prvega odstavka 28. člena ZSVarPre.

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je pravilno stališče sodišča, da se pri ugotavljanju izpolnjevanja materialnega položaja prosilca za dodelitev brezplačne pravne pomoči po določbah Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) ne ugotavlja t. i. krivdni kriterij oziroma ne uporablja določb Zakona o socialno varstvenih prejemkih (2. člen, tretji odstavek 6. člena in 28. člen ZSVarPre)?

V okoliščinah obravnavanega primera je brez vsakršne podlage toženkino zatrjevanje, da bi si z višjo kupnino zagotovil sredstva za preživljanje, saj ni z ničemer izkazano, da bi 1/3 delež nepremičnine v izredno slabem in nevzdrževanem stanju bilo sploh mogoče prodati za višjo kupnino.

Ker je bilo v delovnem sporu v času tega sodno socialnega spora s sodno poravnavo že vzpostavljeno delovno razmerje za obdobje od 20. 9. 2021 do 19. 3. 2022 in za navedeno obdobje obračunano nadomestilo plače in odvedeni davki in prispevki, tožnik v istem obdobju ne more biti upravičen tudi do denarne socialne pomoči.

Pravno relevantne predpostavke oz. pogoji za uveljavljani varstveni dodatek so v predsodnem upravnem postopku ostali nerazčiščeni izključno zaradi tožničinega nesodelovanja in zavrnitve pisne izjave, da bi CSD lahko kontaktiral njene polnoletne otroke.

Tožnici ni mogoče očitati, da ni naredila vsega, da bi si izboljšala materialni in finančni položaj in si zagotovila preživetje. Ravno nasprotno. Z doseganjem minimalnega dohodka po delnem prestrukturiranju B. d. o. o. je iskala načine, kako izboljšati svoj socialni položaj. Po razglasitvi epidemije COVID-19 meseca marca 2020 brez lastne krivde več ni uspela ustvariti niti minimalnega dohodka, kot je prepričljivo utemeljeno v obrazložitvi izpodbijane sodbe. V obravnavanem primeru pritožba nadalje ne more uspešno zatrjevati, da bi si morala tožnica materialno eksistenčni položaj najprej zagotoviti z uveljavitvijo pravic iz zavarovanja za primer brezposelnosti. Ker že pred nastankom obravnavanega socialnega primera ni imela poravnanih prispevkov in davkov, pravice do nadomestila za brezposelnost ne bi mogla uspešno uveljaviti.

Upoštevajoč dejstvo, da je toženka tožnici za sporni mesec odrekla priznanje denarne socialne pomoči zaradi krivdnega razloga, je sodišče pravilno ugotovilo, da prvostopni organ pri obravnavanju tožničine vloge neutemeljeno ni postopal po 35. členu ZSVarPre. Določilo prvega odstavka 29. člena ZSVarPre določa, da v primeru, ko je od nastanka krivdnega razloga po 11. točki drugega odstavka 28. člena ZSVarPre pa do vložitve vloge za uveljavitev pravic iz javnih sredstev (2. 7. 2020) preteklo že več kot 6 mesecev, krivdni razlog po preteku 6 mesecev ne predstavlja več razloga za odklonitev priznanja pravice do denarne socialne pomoči, če upravičenec sklene dogovor o aktivnem reševanju svoje problematike. Da bi do sklenitve dogovora lahko prišlo, mora biti upravičenec k temu primarno pozvan. Ker je nesporno ugotovljeno, da je izostal poziv tožnici k sklenitvi tovrstnega sporazuma o aktivnem reševanju njene socialne problematike, je sodišče pravilno tolmačilo obravnavane določbe ZSVarPre in jih glede na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo.

Tožnik je bil od 13. 6. 2019 brezposeln, vendar pri Zavodu RS za zaposlovanje ni bil prijavljen, kar predstavlja izključitveni razlog po 5. točki 28. člena ZSVarPre za priznanje pravice do denarne socialne pomoči. Ob ugotovitvi, da je v konkretnem primeru podan izključitveni razlog določen v 5. točki 28. člena ZSVarPre za priznanje pravice do denarne socialne pomoči, je sodišče prve stopnje utemeljeno tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke z dne 13. 3. 2020 in Centra za socialno delo z dne 15. 11. 2019 in priznanje denarne socialne pomoči, zavrnilo.

Ob ugotovitvi, da je v konkretnem primeru podan izključitveni razlog določen v 6. točki drugega odstavka 28. člena ZSVarPre za priznanje pravice do denarne socialne pomoči, je sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljeno tožničin tožbeni zahtevek na odpravo dokončne odločbe tožene stranke z dne 27. 2. 2020 in odločbe Centra za socialno delo A. z dne 6. 12. 2019 v prvem in tretjem odstavku izreka in priznanje denarne socialne pomoči, pravilno zavrnilo. Glede na to, da tožnici ni bila priznana denarna socialna pomoč, ji posledično v skladu z določbo 29. člena ZUPJS ne pripada niti pravica do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev.

Ker je izključitveni razlog iz 28. člena ZSVarPre šteti dejstvo, da je bil tožnik na podlagi pravnomočne odločbe izbrisan iz evidence brezposelnih oseb, ker ni dal resničnih podatkov o izpolnjevanju pogojev za pridobitev statusa brezposelne osebe, je Center za socialno delo pravilno ugotovil, da je pri tožniku zaradi prenehanja vodenja v evidenco brezposelnih oseb z dnem dokončnosti odločbe prišlo do nastanka okoliščin, zaradi katerih do pravic iz javnih sredstev ni bil upravičen in pravilno odločil, da tožnik iz krivdnih razlogov ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravic iz javnih sredstev.

Iz izpodbijanih dokončnih odločb izhaja, da je Center za socialno delo denarno socialno pomoč in pravico do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev zavrnil, ker je ugotovil, da je pri tožnici podan krivdni razlog iz 28. člena ZSVarPre. Toženka je v odločbah navajala, da je tožnica delovno aktivna oseba, ki je sposobna opravljati pridobitno delo in si s tem sama zagotoviti preživetje, pri tem pa so ji s strani državnih organov dane možnosti, ki so ji v pomoč pri iskanju pridobitnega dela. Tožnica se zaradi priznane I. kategorije invalidnosti ne bi mogla prijaviti na Zavodu RS za zaposlovanje kot brezposelna oseba, česar tožena stranka pri odločanju ni upoštevala in so v posledici tega izpodbijane odločbe že iz tega razloga nezakonite in jih je potrebno odpraviti.

Pravna podlaga za odločitev je podana v ZSVarPre. Ta v tretjem odstavku 6. člena določa, da so do denarne socialne pomoči upravičene osebe, ki si zase in za svoje družinske člane sredstev v višini minimalnega dohodka ne morejo zagotoviti iz razlogov, na katere niso mogle oziroma ne morejo vplivati, in so uveljavljale pravico do denarnih prejemkov po drugih predpisih in pravico do oprostitev in olajšav po tem zakonu ter izpolnjujejo druge pogoje po tem zakonu in po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. V 28. členu citiranega zakona pa so opredeljeni krivdni razlogi, zaradi katerih oseba ni upravičena do denarne socialne pomoči. Določeno je, da do denarne socialne pomoči ni upravičena oseba, ki ne dosega minimalnega dohodka iz razlogov, na katere je mogla vplivati oziroma ali vpliva, ali ki brez utemeljenih razlogov zavrača, se izogiba ali opušča aktivnosti, ki bi lahko oziroma lahko privedejo do zaposlitvi oziroma do drugega načina izboljšanja socialnega položaja zanjo ali njene družinske člane. V drugem odstavku citirane določbe 28. člena pa je izrecno določeno, da za krivdne razloge štejejo zlasti med drugim tudi prenehanje delovnega razmerja, v primeru tudi

V primeru tožnice je Zavod RS za zaposlovanje z odločbo odločil, da se tožnica preneha voditi v evidenci brezposelnih oseb na podlagi 9. alineje prvega odstavka 129. člena ZUTD, ker se ni odzvala na na vabilo. Tožničina pritožba je bila z dokončno odločbo zavrnjena. Tožbeni zahtevek tožnice je bil s sodbo sodišča prve stopnje pravnomočno zavrnjen. Tožnica je bila zato z dnem dokončnosti odločbe organa I. stopnje izbrisana iz evidence brezposelnih. V posledici tako ugotovljenega dejanskega stanja je CSD na podlagi 3. točke drugega odstavka 128. člena ZSVarPre pravilno upošteval krivdni razlog, da tožnica ni aktivna iskalka zaposlitve in da te obveznosti ni bila oproščena z zaposlitvenim načrtom, in tožnici ni priznal pravice do denarne socialne pomoči, saj tožnica ni bila prijavljena v evidenci brezposelnih oseb.

Do denarne socialne pomoči oziroma do varstvenega dodatka so upravičene osebe, ki izpolnjujejo pogoje iz 6. oziroma 7. člena ZSVarPre in če ne obstaja kateri izmed izključitvenih razlogov določenih v 27. ali 28. členu tega zakona. Med drugim se šteje za izključitveni razlog iz 28. člena nepripravljenost za poziv k sklenitvi dogovora o preživljanju iz 19. člena tega zakona določeno v 8. točki in pa tudi izguba sredstev za preživljanje oziroma kateregakoli dohodka, ne glede na to, ali se po tem zakonu šteje v lastni dohodek ali ne, iz razlogov, na katere je sama vplivala. Nobenega od navedenih izključitvenih razlogov pa sodišče prve stopnje in ne toženec nista pri tožnici ugotovila.

Ker je bil torej tožnik ob izdaji prvostopenjske odločbe že prijavljen v evidenci brezposelnih oseb, krivdni razlog neprijavljenosti v to evidenco ni podan. V predsodnem upravnem postopku je bila zato zahteva za denarno socialno pomoč in kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev za sporno obdobje neutemeljeno zavrnjena.

V sporni zadevi je podan izključitveni razlog za nepriznanje pravice do denarne socialne pomoči. Tožnica namreč ni aktivni iskalec zaposlitve in tega tudi ni oproščena z zaposlitvenim načrtom. S tem ko je bila tožnica na podlagi 9. alineje prvega odstavka 129. člena ZUTD izbrisana iz evidence brezposelnih oseb, to pomeni, da si s takšnim ravnanjem tožnica iz krivdnih razlogov sama ni mogla zagotoviti sredstev za preživljanje. Podan je torej izključitveni razlog po 3. točki drugega odstavka 28. člena ZSVarPre za priznanje pravice do denarne socialne pomoči, posledično pa po 29. členu ZUPJS tudi nima pravice do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev.

Izključitveni razlog za pridobitev socialno varstvenega prejemka je podan v primeru vsakega takšnega krivdnega ravnanja, zaradi katerega si upravičenec iz razlogov na njegovi strani ni zagotovil minimalnega dohodka za preživljanje oziroma, se je iz krivdnih razlogov znašel v situaciji, ko je moral zaprositi za denarno socialno pomoč. Ker je za takšen izključitveni razlog šteti dejstvo, da tožnica ni aktivni iskalec zaposlitve in tega ni oproščena z zaposlitvenim načrtom, je podan razlog po 5. alineji tretjega odstavka 28. člena ZSVarPre, zaradi česar tožnica ni upravičena do denarne socialne pomoči. Glede na ustaljeno sodno prakso je ravnanje nosilca oblasti protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti. S protipravnostjo pa se razume le kvalificirana stopnja napačnosti oziroma kršitve. Morebitna nepravilna odločitev tožene stranke, pri čemer je irelevantno, če je tožnica pričakovala priznanje denarne socialne pomoči, nikakor ne pomeni, da je bilo ravnanje tožene stranke protipravno.