6. člen ZSVarPre

Pri priznanju denarne socialne pomoči, zaradi narave pravice, ne zadostuje zgolj prizadevanje za izboljšanje materialnega položaja, to se mora v določenem obdobju tudi odraziti. Status samozaposlene osebe sam po sebi ne izključuje upravičenosti do DSP, vendar neuspeh dejavnosti ne pomeni nadaljnje avtomatične upravičenosti do DSP, saj se pri upravičenosti preverjajo dejanski dohodki in premoženje. Pri presoji je skladno z 28. členom ZSVarPre ključno, da oseba ni sama povzročila slabega materialnega položaja, kar vključuje neupravičeno zavračanje ali izogibanje zaposlitvi ali aktivnostim zaposlitev.

Drugi odstavek 14. člena ZBPP odkazuje le na uporabo določb ZSVarPre o načinu ugotavljanja materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči, in sicer le za ugotavljanje (obstoječega) materialnega položaja prosilca za dodelitev BPP in njegove družine. ZBPP tako ne odkazuje na uporabo drugih določb ZSVarPre, ki se ne nanašajo na ugotavljanje materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči ter ki niso relevantne za ugotavljanje (obstoječega) materialnega položaja prosilca za dodelitev BPP in njegove družine. Med slednje pa po presoji Vrhovnega sodišča spadajo tudi določbe 2. člena, tretjega odstavka 6. člena in 28. člena ZSVarPre, v skladu s katerimi do denarne socialne pomoči niso upravičene osebe, ki so se v takšnem (slabem) materialnem položaju znašle zaradi razlogov, ki so jih zakrivile same (t. i. krivdni razlogi).

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je pravilno stališče sodišča, da se pri ugotavljanju izpolnjevanja materialnega položaja prosilca za dodelitev brezplačne pravne pomoči po določbah Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) ne ugotavlja t. i. krivdni kriterij oziroma ne uporablja določb Zakona o socialno varstvenih prejemkih (2. člen, tretji odstavek 6. člena in 28. člen ZSVarPre)?

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje zaslišati udeleženca postopka, presojo ogroženosti otrok zaradi odsotnosti stikov v času izrečenih ukrepov po ZPND opraviti ob ustrezni oceni in tudi v luči nasilnih ravnanj nasprotnega udeleženca nad otroki in predlagateljico; kot eno od okoliščin, ki je odločilna tudi v tej fazi postopka, pa obravnavati voljo otrok.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da za nazaj izplačanega zneska invalidske pokojnine, dodatka za rekreacijo in odškodnine tožena stranka ne bi smela upoštevati pri ugotavljanju lastnega dohodka in s tem v zvezi pri ugotavljanju, ali so izpolnjeni pogoji za priznanje pravic iz javnih sredstev, kot jih uveljavlja tožnik.

Denarna socialna pomoč je bila v skladu s 30. členom ZSVarPre pravilno odmerjena kot razlika med seštevkom minimalnih dohodkov, ki pripadajo družinskim članom in lastnih dohodkom družine. Gre za razliko med osnovnim zneskom minimalnega dohodka družine in lastnim dohodkom družine, pravilno izračunane in zakonito odmerjene z izpodbijanimi upravnimi akti.

Tožnici ni mogoče očitati, da ni naredila vsega, da bi si izboljšala materialni in finančni položaj in si zagotovila preživetje. Ravno nasprotno. Z doseganjem minimalnega dohodka po delnem prestrukturiranju B. d. o. o. je iskala načine, kako izboljšati svoj socialni položaj. Po razglasitvi epidemije COVID-19 meseca marca 2020 brez lastne krivde več ni uspela ustvariti niti minimalnega dohodka, kot je prepričljivo utemeljeno v obrazložitvi izpodbijane sodbe. V obravnavanem primeru pritožba nadalje ne more uspešno zatrjevati, da bi si morala tožnica materialno eksistenčni položaj najprej zagotoviti z uveljavitvijo pravic iz zavarovanja za primer brezposelnosti. Ker že pred nastankom obravnavanega socialnega primera ni imela poravnanih prispevkov in davkov, pravice do nadomestila za brezposelnost ne bi mogla uspešno uveljaviti.

V tem primeru ni podanih okoliščin, ki bi vplivale na samo upravičenje do denarne socialne pomoči. Drži, da je tožnik 6. 11. 2018 (tj. ob izdaji odločbe) postal lastnik osebnega vozila, letnik 2005 v vrednosti 3.700,00 EUR. Vendar pa se po 2. točki prvega odstavka 18. člena ZUPJS osebni avtomobil do vrednosti 28-kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka ne šteje v premoženje. Kot je pravilno utemeljilo že sodišče prve stopnje, lastništvo vozila na samo pravico do denarne socialne pomoči ni imelo vpliva. Ker eden od kumulativno določenih pogojev ni podan, odprava odločbe ne more biti dopustna.

Za pritožnikovo stališče, da bi bilo potrebno uporabiti Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, veljaven ob njegovi vključitvi v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje leta 1972, ali v nasprotnem vrniti plačane prispevke z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ni nobene zakonske niti ustavne podlage. Obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje po ZPIZ-2 temelji na medgeneracijski solidarnosti in dokladnem principu financiranja. Iz ekonomskih in demografskih razlogov ter finančne vzdržnosti pokojninske blagajne bi zagotavljanje starostne pokojnine v višini minimalne plače, ne glede na pokojninsko dobo in plačane prispevke, bilo lahko le predmet sprememb veljavne sistemske ureditve v zakonodajnem postopku in ne sojenja v predmetni zadevi. Čeprav neplačevanje ali plačevanje nizkih prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje nemalokrat povzroči, da je starostna pokojnina nižja od socialnih transferjev po ZSVarPre, to na razsojo obravnavane zadeve nima niti ne sme imeti nobenega vpliva. Za pravilno presojo odmerjene starostne pokojnine so edino upoštevne relevantne določbe ZPIZ-2, četudi je, tako kot v okoliščinah konkretnega primera, pokojnina nižja

Glede na to, da ima tožnik v Zavodu za prestajanje kazni zapora C. zagotovljeno 100 % oskrbo, razen tega pa iz evidenc zavoda ne izhaja, da bi tožnik kot pripornik kadarkoli zaprosil za paket s higienskim pripomočki, ali da bi kadarkoli zaprosil za oblačila oziroma obutev, je sodišče prve stopnje utemeljeno na podlagi 81. člena ZDSS-1 odločbi o nedodelitvi denarne socialne pomoči, štelo za pravilni in zakoniti in skladni z določbo 31. člena ZSVarPre. Ker tožnik na stalnem naslovu živi skupaj z mamo, očetom in bratom, ga tudi v času pripora redni stroški bivanja ne bremenijo, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, tožnik pa z ničemer ni dokazal nasprotnega. V obravnavanem primeru iz registra Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ki ga je pridobilo sodišče, izhaja, da je bil tožnik od 1. 2. 2020 do 30. 4. 2020 zavarovan na zavarovalni podlagi 99 (brezposelne osebe, ki jim prispevke za zdravstveno zavarovanje plačuje center za socialno delo), od 1. 5. 2020 dalje pa na podlagi 057 kot pripornik, kar izhaja iz dopisa uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij z 9. 4. 2021. Navedeno pomeni, da je tožnik v osnovno zdravstveno zavarovanje vključen iz druge

Ob ugotovitvi, da je v konkretnem primeru podan izključitveni razlog določen v 6. točki drugega odstavka 28. člena ZSVarPre za priznanje pravice do denarne socialne pomoči, je sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljeno tožničin tožbeni zahtevek na odpravo dokončne odločbe tožene stranke z dne 27. 2. 2020 in odločbe Centra za socialno delo A. z dne 6. 12. 2019 v prvem in tretjem odstavku izreka in priznanje denarne socialne pomoči, pravilno zavrnilo. Glede na to, da tožnici ni bila priznana denarna socialna pomoč, ji posledično v skladu z določbo 29. člena ZUPJS ne pripada niti pravica do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev.

Sicer je pri odločanju o upravičenosti do denarne socialne pomoči, kar velja tudi za uveljavljanje višjih denarnih prejemkov zaradi zanikanja zunajzakonske skupnosti kot v predmetni zadevi, potrebno prvenstveno izhajati iz 1. odst. 6. člena ZSVarPre. Po cit. določbi ZSVarPre je vsakdo primarno po svojih sposobnostih dolžan skrbeti za dostojno preživljanje sebe in svojih družinskih članov. Do denarne socialne pomoči so upravičene le osebe, ki si zase in za svoje družinske člane sredstev v višini minimalnega dohodka ne morejo zagotoviti iz razlogov, na katere niso mogle oz. ne morejo vplivati. Ker tožnikoma zakonske domneve o obstoju zunajzakonske skupnosti ob treh skupnih otrocih, čeprav zanje ne skrbita, prijavljenem v ločenem gospodinjstvu, na istem naslovu v istem stanovanju tudi po presoji pritožbenega sodišča ni uspelo izpodbiti, pritožba ne more biti uspešna.

Za odločitev v sporni zadevi je odločilen odgovor na vprašanje, ali B.B. plačuje preživnino za otroka. Kot to pravilno poudarja že sodišče prve stopnje, tožnica ni dokazala, da B.B. ne plačuje preživnine. V primeru neplačevanja preživnine bi namreč tožnica glede na tretji odstavek 6. člena ZSVarPre morala uveljavljati nadomestilo preživnine iz javnega jamstvenega in preživninskega sklada. Iz pritožbenih navedb izhaja, da izvršba zoper B.B. naj ne bi bila uspešna, ker ni možno določiti predmeta in sredstva izvršbe in da bi bila lahko tožnica deležna ponovnega nasilja in groženj. Navedeno pa nikakor ni utemeljen razlog, zaradi katerega tožnica v primeru, da B.B. ne plačuje preživnine, ne bi postopala po določbah ZJSRS, torej predlagala izvršbe. Kot je bilo že omenjeno, je vsakdo po svojih sposobnostih dolžan skrbeti za dostojno preživetje sebe in svojih družinskih članov. Pri tem je bistveno, da morajo upravičene osebe uveljavljati pravice do denarnih prejemkov tudi po drugih predpisih, saj si s tem same zagotovijo sredstva za dostojno preživetje sebe in svojih družinskih članov. Šele, če si materialne varnosti ne morejo zagotoviti zaradi okoliščin, na katere sami ne morejo

Zneska od prodane nepremičnine pri ugotavljanju tožničinega materialnega položaja ni mogoče upoštevati kot drugih dohodkov po ZDoh-2, kadar ne predstavljajo dohodka skladno s 1. odstavkom 12. člena ZUPJS in posledično niti kot občasni neperiodični dohodek po 23. členu ZSVarPre, ker je bil prejet pred 12-imi meseci pred vložitvijo vloge. Pri ugotavljanju materialnega položaja je v skladu s 6. točko 1. odstavka 17. člena ZUPJS-a kupnino za prodano stanovanje mogoče upoštevati kvečjemu kot premoženje iz naslova denarnih sredstev na transakcijskem ali drugem računu ali hranilne vloge in druga denarna sredstva po izjavi posameznika.

Zmotno je materialnopravno stališče, da se upoštevajo zgolj podatki iz odločb o odmeri dohodnine. Namreč, če katastrski dohodek znaša manj kot 200,00 EUR, niti ni obdavčljiv in odločba o dohodnini ni izdana, pač pa zgolj obvestilo, ki ga FURS posreduje toženi stranki o dohodkih, ki jih oseba prejema.

Evidenca GURS ima naravo javne listine, kar pomeni, da dokazuje resničnost tistega, kar je v njej potrjeno. Vendar pa je v skladu s četrtim odstavkom 224. člena ZPP dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena, ali da je sama listina nepravilno sestavljena. Tega, torej nasprotnega, kar uradne evidence o spornih nepremičninah vsebujejo, še zlasti glede vrednosti teh nepremičnin, pa tožnica ni dokazala oziroma svojih trditev, da so nepremičnine brez vrednosti, z ničemer ni dokazala oziroma svojih trditev sploh ni dokazovala in ni tekom postopka predložila nobenih dokazov. V pritožbi okoliščino, da so nepremičnine brez kakršnekoli tržne vrednosti zgolj navaja in jasno navede, da pismenih dokumentov o nameravani prodaji nima. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da vrednost tožničinega nepremičnega premoženja presega 18.852,00 EUR, je zato pravilen in pravilen tudi zaključek, da je podan izključitveni razlog iz 27. člena ZSVarPre za priznanje pravice do denarne socialne pomoči.

Preživljanje po drugem zunajzakonskem partnerju izhaja iz medsebojne solidarnosti partnerjev, po svoji naravi je subsidiarno in se zagotavlja le, če je dejansko potrebno. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je v obravnavanem primeru potrebno, pravilno pa je tudi ugotovljen njegov potreben obseg. Razpada dolgo trajajoče skupnosti (več kot 30 let) ni mogoče vezati na natančno določen datum. Obema zunajzakonskima partnerjema mora biti jasno, da je prišlo do razpada njune skupnosti. Glede na ugotovljene okoliščine, da je tožnica ves čas zunajzakonske skupnosti gospodinjila in praktično ni bila zaposlena, da je stara 58 let, zgolj z osnovnošolsko izobrazbo, da jo navedeni okoliščini postavljata v kategorijo težje zaposljivih oseb in upoštevajoč njeno zdravstveno stanje, je pravilen zaključek, da tožnica nima realnih možnostih pridobivanja finančnih sredstev z redno zaposlitvijo. Hkrati je pravilno upoštevano, da nekaj finančnih sredstev tožnica vseeno lahko tudi sama zasluži.

Katere osebe in kateri dohodek se upošteva pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči, določa ZUPJS. Ta v 12. členu določa, da se v dohodek, ki se upošteva, vštevajo dohodki in prejemki vseh oseb, in sicer tudi preživnina, nadomestilo preživnine in drugi prejemki, prejeti na podlagi izvršilnega pravnega naslova z namenom kritja življenjskih stroškov, pri otrocih in pastorkih iz 2. točke prvega odstavka 10. člena tega zakona. Glede vštevanja otroškega dodatka v dohodek družine, saj gre za prejemek, namenjen zadovoljevanju potreb družine, v kateri otrok živi, je stališče zavzelo že Vrhovno sodišče RS. Glede vštevanja preživnine otrok pa je stališče zavzelo tudi Ustavno sodišče RS, in sicer, da se med dohodke družine, ki se presojajo v primeru črpanja socialnih transferjev, všteva tudi del preživnine otroka do višine minimalnega dohodka. Gre za tisti del preživnine, ki je namenjen pokrivanju stroškov in potreb družine in se tako lahko zagotavljajo le skupaj. Takšnemu stališču je sledilo tudi že pritožbeno sodišče.

Ker je izključitveni razlog iz 28. člena ZSVarPre šteti dejstvo, da je bil tožnik na podlagi pravnomočne odločbe izbrisan iz evidence brezposelnih oseb, ker ni dal resničnih podatkov o izpolnjevanju pogojev za pridobitev statusa brezposelne osebe, je Center za socialno delo pravilno ugotovil, da je pri tožniku zaradi prenehanja vodenja v evidenco brezposelnih oseb z dnem dokončnosti odločbe prišlo do nastanka okoliščin, zaradi katerih do pravic iz javnih sredstev ni bil upravičen in pravilno odločil, da tožnik iz krivdnih razlogov ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravic iz javnih sredstev.

V prvem odstavku 6. člena ZSVarPre je določeno, da je vsakdo po svojih sposobnostih dolžan skrbeti za dostojno preživetje sebe in svojih družinskih članov. Do denarne socialne pomoči so tako upravičene osebe, ki si zase in za svoje družinske člane sredstev v višini minimalnega dohodka ne morejo zagotoviti iz razlogov, na katere niso mogli oziroma ne morejo vplivati in so uveljavljale pravico do denarnih prejemkov po drugih predpisih in pravico do oprostitve in olajšave po tem zakonu ter izpolnjujejo druge pogoje po tem zakonu. Glede na takšno pravno ureditev gre pri denarni socialni pomoči za subsidiarno upravičenje, ki ga država iz javnih sredstev zagotavlja šele potem, ko posameznik izčrpa vse možnosti za preživljanje z lastnimi močmi in aktivnostmi. V skladu s 4. členom ZSVarPre se šteje, da se oseba oziroma družina lahko preživlja, če ima na razpolago dohodke v višini minimalnega dohodka, določenega s tem zakonom.