12. člen ZUPJS

Tožničina denarna sredstva na računu, ki jih je prejela iz naslova za nazaj izplačane denarne socialne pomoči v skupnem znesku, in sicer osem mesecev pred vložitvijo nove vloge za denarno socialno pomoč, se pri ugotavljanju njenega materialnega položaja upoštevajo kot dohodek.

Toženka je, upoštevaje 4. točko prvega odstavka 12. člena ZUPJS preživnino utemeljeno upoštevala, kot del lastnega dohodka družine. Pri tem je bistveno, da je ta preživnina omejena do višine minimalnega dohodka (4. točka prvega odstavka 12. člena ZUPJS). Prejeti zneski preživnine v tej zadevi ne presegajo delež 0,59 od minimalnega dohodka. Skladno z 8. točko prvega odstavka 12. člena ZUPJS se med lastne dohodke upošteva tudi otroški dodatek, kot to pravilno pojasnjuje že sodišče prve stopnje. Glede na zakonsko ureditev ni nobene pravne podlage, da bi se otroški dodatek upošteval na enak način, kot velja za preživnino, torej v višini do zneska minimalnega dohodka za otroka (količnik 0,59) in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

Pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za upravičenost do BPP je dejanska možnost razpolaganja s premoženjem oziroma dohodkom relevantna okoliščina. Glede na namen ZBPP, ki je v uresničevanju pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj prosilca, boniteta, ki je po davčni zakonodaji sicer opredeljena kot obdavčen dohodek, in ki ob enem ne povečuje mesečnih prejemkov v denarju ali naravi, ne more šteti kot (razpoložljiv) dohodek.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali se tožničina denarna sredstva na računu, prejeta iz naslova za nazaj izplačane denarne socialne pomoči, upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja za upravičenost do denarne socialne pomoči.

Ker je taksna obveznost za pritožbo nastala že ob vložitvi pritožbe dne 11. 7. 2024 (5. člen ZST-1), tožniku pa je brezplačna pravna pomoč dodeljena šele od 20. 11. 2024 dalje, tudi na podlagi navedene odločbe tožnik ni ex lege oproščen plačila sodne takse za pritožbo. Sodišče prve stopnje pa je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je kot dohodek tožnika upoštevalo tudi dodatek za pomoč in postrežbo. V skladu s 17. točko prvega odstavka 12. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS) se v dohodek, ki se upošteva, štejejo sredstva za nego in pomoč ter druge oblike denarnih nadomestil, ki jih dobiva oseba, za katero skrbi oseba, ki se upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja, v polovični višini. Tožnik po ugotovitvah sodišča prve stopnje živi sam in zanj torej ne skrbi oseba, ki se upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja, zato teh sredstev ni mogoče upoštevati kot lastni dohodek tožnika. Mesečni prihodek prosilca znaša 927,39 EUR, kar je manj kot znaša dvakratnik minimalnega dohodka na družinskega člana (969,76 EUR). Zato je šteti, da bi bilo s plačilom sodne takse za pritožbo ogroženo socialno stanje prosilca.

Sodišče prve stopnje v razlogih sklepa ni pojasnilo, kako visoka povračila stroškov je dolžnik prejel, da so bila ta kot obdavčljiva upoštevna pri izračunu lastnega dohodka, in v kolikšnem znesku. Prav tako v spisu ni rezultatov poizvedb, ki bi takšna povračila stroškov dolžniku izkazovale. Glede na navedeno ni mogoče preizkusiti, ali je sodišče prve stopnje povračila stroškov pri presoji upravičenosti dolžnika do oprostitve plačila sodnih taks upoštevalo pravilno.

ZUPJS v petem odstavku 12. člena določa, da se neprejemanje prejemkov iz 4. točke prvega odstavka 12. člena ugotavlja zlasti s predlogom za izvršbo, potrdilom sodišča o njegovi vložitvi, sklepom o izvršbi, dokazilom o neuspeli izvršbi. Vendar pa navedena določba ne določa, da je edino merodajen predlog za izvršbo (določba govori zlasti o predlogu za izvršbo itd.), tožnica pa je z izpiskom svojega TRR izkazala, da ji toženec v obdobju od decembra 2024 do februarja 2025 ni nakazal preživnine, zaradi česar pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče pri ugotavljanju materialnega položaja tožnice ne bi smelo upoštevati zneska preživnin pri prihodkih tožnice.

Način ugotavljanja materialnega položaja predlagatelja taksne oprostitve je predpisan v Zakonu o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUPJS). Po 6. točki prvega odstavka 17. člena ZUPJS se v premoženje taksnega zavezanca štejejo tudi denarna sredstva na transakcijskem ali drugem računu kadar ne predstavljajo dohodka skladno s prvim odstavkom 12. člena ZUPJS, ki se upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja, hranilne vloge in druga denarna sredstva po izjavi posameznika.

Zaključek sodišča prve stopnje, da se družinska pokojnina kot periodični dohodek šteje v lastni dohodek družine, ni pravilen. Dohodki, ki se upoštevajo pri ugotavljanju upravičenosti do obravnavanih pravic iz javnih sredstev, so taksativno določeni v 12. členu ZUPJS. Pri razlagi in uporabi te določbe treba upoštevati tudi njeno vključenost ter povezanost z drugimi sestavinami celotnega pravnega sistema in hkrati z namenom obravnavanih pravic iz javnih sredstev.

Glede zatrjevanj o subvencioniranju šolske prehrane in plačevanja vrtca, kar oče navaja kot spremenjeno okoliščino, sodišče druge stopnje odgovarja, da se te subvencije priznavajo ob upoštevanju dohodkov obeh staršev in tudi pravnomočno določene preživninske obveznosti očeta, zato te okoliščine na predstavljajo razlogov za spremembo že pravnomočno določene preživnine.

Le preživnina je izrecno izključena iz ugotavljanja lastnega dohodka družine pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev. Ustavnoskladna razlaga določbe 14. člena ZSVarPre mora biti takšna, da daje zakonu širšo vsebino s katero se varuje koristi otroka in je to določbo treba tolmačiti na način, da se njena uporaba razteza tudi na družinsko pokojnino namenjeno otrokom in ne samo na preživnino (t. i. sistemska razlaga).

Neutemeljen je pritožbeni očitek o neupravičenosti ugotavljanja izpolnjevanja pogojev po uradni dolžnosti, saj, lahko pristojni organ kot pravilno ugotavlja sodišče v 8. točki obrazložitve, v roku treh let po dokončnosti odločbe o upravičenosti do denarne socialne pomoči in ves čas prejemanja trajne denarne socialne pomoči v skladu s prvim odstavkom 36. člena ZSVarPre po uradni dolžnosti začne postopek ugotavljanja upravičenosti do denarne socialne pomoči. Da ne gre za nedovoljen retroaktivni poseg v tožnikove že pridobljene pravice, potrjuje tretji odstavek 46. člena ZSVarPre, ki določa, da lahko pristojni organ odpravi ali razveljavi odločbo, s katero je bila pravica dodeljena, in o upravičenosti do te pravice za to obdobje odloči z novo odločbo. Tudi določilo 158. člena Ustave RS, na katerega se sklicuje tožnik, določa, da je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti v primerih in po postopku, določenih z zakonom. Ker je sodišče ugotovilo, da je v tožnikovem primeru podan zakonski dejanski stan iz prvega odstavka 46. člena ZSVarPre1, je zakonito pričel postopek po uradni dolžnosti. Neupoštevno mora ost

Ne drži pritožbeni očitek, da nikjer ni določeno, da se izplačilo neizplačanega nadomestila za invalidnost nad zakonsko določeno mejo ne upošteva pri tožnikovi plačilni sposobnosti. Pojem plačilne sposobnosti iz četrtega odstavka 30.a člena ZUPJS na katerega se sklicuje toženka, je opredeljen v Uredbi o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev (Uredba). Gre za znesek, do katerega je upravičenec oziroma zavezanec sposoben plačati oziroma prispevati k plačilu storitev (6. točka 2. člena Uredbe). Pri samski osebi je plačilna sposobnost presežek ugotovljenega dohodka nad mejo socialne varnosti (prvi odstavek 15. člena Uredbe), plačilna sposobnost družine upravičenca pa je presežek ugotovljenega dohodka družine nad mejo socialne varnosti družine (drugi odstavek 15. člena Uredbe). V prvem odstavku 7. člena ZINNI je izrecno določeno, da se ne glede na določbe zakona, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, izplačila po tem zakonu ne štejejo v dohodek, ki se upošteva pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, razen pri izredni denarni socialni pomoči. Ker je plačilna sposobnost po Uredbi odvisna od dohodka, prav ta pa se po prvem odstavku 7.

Toženka je odločila v skrajšanem ugotovitvenem postopku, čeprav bi morala na podlagi 9. v zvezi s 146. členom ZUP pred izdajo izpodbijane odločbe tožnico seznaniti z ugotovljenih dejanskim stanjem (da dohodki presegajo zakonski prag) in ji dati možnost, da se o tem izjavi. Zaradi izvedenega skrajšanega ugotovitvenega postopka tožnica utemeljeno ugovarja, da pred izdajo izpodbijane odločbe ni imela pravice do izjave glede ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega je toženka oprla izpodbijano odločbo, čeprav bi jo na podlagi 9. in 146. člena ZUP morala imeti.

Pravilna je ugotovitev sodišča, da so bili pri ugotavljanju materialnega stanja v predsodnem postopku upoštevani pravilni periodični dohodki in prejemki družine v obdobju treh koledarskih mesecih pred mesecem vložitve vloge, zato gre za pravilno upoštevanje premoženja družine. Tudi po pritožbeni oceni je bila pravilno ugotovljena višina minimalnega dohodka za družino in pravilno določena višina denarne socialne pomoči kot razlika med zneskom minimalnega dohodka družine in lastnim dohodkom družine.

Dejstvo, da sta tožnika samostojna podjetnika z normiranimi odhodki pomeni, da se jima odhodki v pavšalni, normirani višini 80 % od prihodkov upoštevajo v okviru poenostavljenega ugotavljanja davčne osnove. Tak režim ugotavljanja davčne osnove pa ne pomeni, da sta tudi dejansko imela odhodke iz naslova dejavnosti v priznani normirani višini, kot zmotno meni pritožba, oziroma da jima je tudi dejansko ostal le znesek, znižan za normirane odhodke. Ravno dejansko nastali odhodki v zvezi s poslovanjem pa so pravno odločilni za presojo premoženjskega in finančnega stanja v postopku odločanja o obveznosti plačila sodnih taks. Tako četrti odstavek 23. člena ZSVarPre kot 3. točka drugega odstavka 12. člena ZUPJS odškodnino izrecno določata kot občasen, neperiodični dohodek, ki se upošteva pri izračunu lastnega dohodka in s tem pri ugotavljanju materialnega položaja.

Namensko nakazana sredstva staršev za kritje njunih stroškov in posojila po prvem in drugem odstavku 12. člena ZUPJS niso dohodki, ki se upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja prosilca za taksno oprostitev. Občasni, neperiodični dohodki, ki jih je upravičenec prejel v relevantnem obdobju, se upoštevajo le v višini razlike med povprečno mesečno višino teh dohodkov in eno polovico osnovnega zneska minimalnega dohodka.

Toženka pri ugotavljanju povprečnega mesečnega dohodka tožnika od plače ni odštela potnih stroškov in regresa za malico, zato materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno in posledično povprečni mesečni dohodek tožnika v relevantnem obdobju ni bil pravilno ugotovljen. Pri ugotavljanju materialnega položaja po 1. točki prvega odstavka 11. člena ZUJPS, se ne upoštevajo otroci, ki ob razvezi zakonske zveze ali zunajzakonske skupnosti niso bili zaupani v vzgojo in varstvo vlagatelju ali osebi, s katero vlagatelj živi v zunajzakonski skupnosti.