33. člen ZSVarPre

Ker je osnovni znesek minimalnega dohodka v pravno relevantnem obdobju znašal pri tožniku 484,88 EUR, njegov mesečni dohodek pa ta znesek presega, ni mogoče šteti, da se je tožnik znašel v položaju materialne ogroženosti, ob čemer je bila tožniku že večkrat predhodno priznana tudi izredna denarna socialna pomoč. Tožnik izredne denarne socialne pomoči ne uveljavlja iz naslova izrednih stroškov, vezanih na preživljanje, ki jih ne bi mogel pokriti z lastnim dohodkom.

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da procesna predpostavka za vsebinsko sojenje ni izpolnjena in je sodišče prve stopnje tožbo zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk zavrglo, je posledično pravilno zavržen predlog za izdajo začasne odredbe.

Odločitev toženca je v skladu z namenom podeljene diskrecije, saj niti zakon niti podzakonski predpis ne urejata vseh možnih položajev, ampak tožencu omogoča, da glede na številne življenjske primere ustrezno odloča o izredni denarni socialni pomoči v vsakem konkretnem primeru posebej. Pri tožnici niso bile izkazane izjemne okoliščine, ki so potrebne za priznanje izredne denarne socialne pomoči. Morebitna zmotna uporaba materialnega prava ali kršitev določb v predsodnem upravnem postopku sama po sebi nista zadostna za odškodninsko odgovornost nosilca javnih pooblastil (Centra za socialno delo) oziroma državnega organa. Za obstoj odškodninske odgovornosti bi moralo biti ravnanje toženca takšno, da bi iz njega izhajalo namerno izigravanje z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava.

Tožnica ni dokazala, da bi ji zaradi odločitve toženca nastala težko nadomestljiva škoda. Res je, da tožnica ni več upravičena do denarne socialne pomoči, so pa do denarne socialne pomoči upravičeni njeni mladoletni otroci in pa partner. Družina tako ni ostala brez denarnih sredstev (skupno prejeta sredstva so se znižala za 250,00 EUR na mesec). V tem primeru ni mogoče govoriti o nastanku težko nadomestljive škode. Nenazadnje ZSVarPre v 33. členu omogoča tudi pridobitev izredne denarne socialne pomoči, če so zato izpolnjeni z zakonom določeni pogoji.

V tem primeru je preverjanje zakonitosti upravnega akta, izdanega na podlagi (širše ali ožje) diskrecije, osredotočeno predvsem na preizkus meja in namen prostega preudarka.

Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da tožnica za sporna meseca februar 2023 in marec 2023 ni dokazala namenske porabe sredstev. S tem, ko je tožnica sredstva izredne denarne socialne pomoči za namen plačila varščine in najemnine, porabila za dnevne najeme hotelskih sob ni izkazala namenske porabe sredstev. V citirani odločbi z dne 22. 2. 2022 je res opredeljen namen "plačilo varščine in najemnine", pa vendar takšne opredelitve namena priznane izredne denarne socialne pomoči ni mogoče širiti oziroma enačiti s plačili dnevnih najemov hotelskih sob. Kljub temu, da v odločbi ni bilo specificirano, kakšno vrsto sobe oziroma kakšno stanovanje si lahko tožnica najame s priznano izredno denarno pomočjo, je presoja tega dejstva neločljivo povezana z naravo izredne denarne socialne pomoči. Gre za subsidiarno upravičenje, ki ga država iz javnih sredstev zagotavlja šele, ko posameznik izčrpa vse možnosti za preživljanje z lastnimi močmi. Kot takšna je namenjena najranljivejšim skupinam kot zadnji prejemek v primeru materialne stiske. Predvsem zaradi narave subsidiarnosti izredne denarne socialne pomoči in cilja, ki se z njo zasleduje, je že pojmovno nemogoče v istem kontekstu govoriti

ZSVarPre v 33. členu določa, da se ne glede na določbe tega poglavja (II poglavja), lahko samski osebi oziroma družini kot posebna oblika denarne socialne pomoči dodeli izredna denarna socialna pomoč, če se ugotovi, da se je samska oseba ali družina iz razlogov, na katere ni mogla ali ne more vplivati, znašla v položaju materialne ogroženosti oziroma, če izkazuje izredne stroške, ki so vezani na preživljanje, ki jih z lastnim dohodkom ali lastnim dohodkom družine ne more pokriti. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik samska oseba, da je prejemnik pokojnine v višini 484,37 EUR mesečno in dohodka iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti v RS brez subvencij v mesečni višini 117,90 EUR. Ima tudi nepremično premoženje, ki ga podrobno povzema že sodišče prve stopnje, zato ga pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju ne navaja znova. Iz izpovedbe tožnika izhaja, da z oddajanjem nepremičnin prejema 100,00 EUR na mesec. Upravičen je tudi do dodatka za pomoč in postrežbo v višini okrog 170,00 EUR. Kot to prepričljivo pojasnjuje že sodišče prve stopnje, tožnikovi prihodki presegajo minimalni dohodek določen v 8. členu ZSVarPre, ki je v relevantne

Kot izhaja iz sodne prakse, gre pri izredni denarni socialni pomoči za subsidiarno upravičenje, ki ga zagotavlja država iz javnih sredstev šele, ko posameznik izčrpa vse možnosti za preživljanje z lastnimi močmi, vključno z morebitnim zmanjšanjem premoženja. Izredna denarna socialna pomoč je namenjena reševanju materialne ogroženosti, ki je pravni standard in se ugotavlja glede na okoliščine vsakokratnega primera. Odločanje o pravici je diskrecijsko. Pristojni center za socialno delo v skladu s 6. členom Zakona o splošnem upravnem postopku o pravici odloča v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega je pooblastilo dano.

Ker tožnik izredne denarne socialne pomoči ni porabil za namen, za katerega mu je bila dodeljena in tudi ni izkazal drugih okoliščin določenih v 34. členu ZSVarPre, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke.

Tudi po oceni pritožbenega sodišča 14-mesečna prepoved odobritve nove izredne denarne socialne pomoči tožniku zaradi krajše zamude zakonsko določenega roka za porabo sredstev ob sočasni pravočasni predložitvi dokazil o namenski porabi sredstev ne more biti zakonita niti ustavno skladna.

Utemeljene so pritožbene navedbe, da v okoliščinah konkretnega primera dejanski stan iz 33. člena ZSVarPre ni izpolnjen, zato tožnik ne more biti upravičen do izredne denarne socialne pomoči za nakup kurilnega olja. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da tožnik v postopku ni prerekal višine dohodkov v relevantnem obdobju. Kot sporno se ni izpostavilo niti vprašanje, ali bi bilo treba bivšo ženo (kot zunajzakonsko partnerko) šteti za družinskega člana. Sodišče prve stopnje bi moralo neprerekana dejstva šteti za priznana (214. člen ZPP), ne pa iz teh razlogov zadevo vračati v ponovno upravno reševanje. Tožnik je vložil vlogo za dodelitev izredne denarne socialne pomoči in ne varstvenega dodatka. Zato upravni organ v predsodnem postopku ni bil dolžan ugotavljati, ali tožnik izpolnjuje pogoje za dodelitev pravice do varstvenega dodatka, kot napotuje sodišče prve stopnje. Tudi dejstvo, da je bil tožnik upravičen do brezplačne pravne pomoči, za predmetni postopek ni bistveno. Upravičenost do brezplačne pravne pomoči namreč ne odraža materialne ogroženosti, ki je podlaga za dodelitev izredne denarne socialne pomoči.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da pravice do denarne pomoči na podlagi drugega odstavka 51. člena ZTuj-2 ne gre enačiti s pravico do denarne socialne pomoči, prav tako pa tudi ne s pravico do izredne denarne socialne pomoči. Kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, je v primeru ugotavljanja izpolnjevanja pogojev za priznanje pravice do denarne pomoči po drugem odstavku 51. člena ZTuj-2 potrebno uporabiti določbe ZSVarPre, ki urejajo pravico do denarne socialne pomoči in s tem kot eno od oblik tudi pravico do izredne denarne socialne pomoči.

Sanacije kopalnice in kuhinje ni povzročila višja sila, ki bi lahko predstavljala podlago za presojo upravičenosti do izredne denarne socialne pomoči v višini treh minimalnih dohodkov. Upoštevajoč, da je tožnica sama povzela, da so bile cevi, ki so puščale stare in dotrajane ter neprimerne za uporabo, je izkazano, da bi tožnica zalitje kopalnice in kuhinje zaradi dotrajanih cevi lahko pričakovala. K obnovi cevi v kopalnici in kuhinji bi lahko pristopila pravočasno ter tako preprečila izliv vode oziroma nastanek izrednih stroškov.

Pritožnica pogoja namenske uporabe že priznane izredne denarne socialne pomoči ni mogla izpolniti, saj je novo vlogo za istovrstno pravico vložila pred realizacijo oz. prejemom denarne dajatve po odločbi z dne 31. 12. 2019. Ker je bila v predsodnem postopku nova vloga vložena 8. 1. 2020, izredna denarna socialna pomoč po odločbi z dne 31. 12. 2019 pa izplačana 20. 1. 2020, je bila lahko ob pravilni uporabi 34. člena ZSVarPre zahteva le zavrnjena. V ustaljeni sodni praksi je zavzeto povsem jasno stališče, da za morebiten obstoj odškodninske odgovornosti morajo biti ravnanja zaposlenih pri izdaji posamičnih upravnih aktov takšna, da iz njih izhaja namerno izigravanje z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava.

Tožnik je bil od 13. 6. 2019 brezposeln, vendar pri Zavodu RS za zaposlovanje ni bil prijavljen, kar predstavlja izključitveni razlog po 5. točki 28. člena ZSVarPre za priznanje pravice do denarne socialne pomoči. Ob ugotovitvi, da je v konkretnem primeru podan izključitveni razlog določen v 5. točki 28. člena ZSVarPre za priznanje pravice do denarne socialne pomoči, je sodišče prve stopnje utemeljeno tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke z dne 13. 3. 2020 in Centra za socialno delo z dne 15. 11. 2019 in priznanje denarne socialne pomoči, zavrnilo.

V 2. odstavku 207 člena ZUP-a je sicer res določeno, da se z odločbo odloči o vseh zahtevkih stranke, tudi če je postopek začet po uradni dolžnosti. Vendar pa v obravnavani zadevi ta določba ni kršena. Kot predhodno poudarjeno, gre za spor o pravici do izredne denarne socialne pomoči, o kateri CSD odloča po prostem preudarku v skladu z namenom, za katerega se denarna dajatev priznava. Ker se pravica do izredne denarne socialne pomoči izraža v denarni dajatvi, priznani znesek že po naravi stvari ne pomeni, da ne bi bilo odločeno o vseh zahtevkih. To velja tudi za predmetno zadevo. V obravnavanem predsodnem postopku priznanih 155,00 EUR izredne denarne socialne pomoči za nakup bojlerja implicite pomeni, da izredna denarna socialna pomoč v višjem znesku ni priznana, ne da bi se bilo potrebno o tem posebej izrekati.

Ker je v zadevi sporna zgolj višina priznanega zneska izredne denarne socialne pomoči, je pri presoji zadeve potrebno uporabiti tudi tretji odstavek 33. člena ZSVarPre, kjer je določeno, da višina izredne denarne socialne pomoči mesečno ne sme presegati višine enega minimalnega dohodka samske osebe ali družine, v enem koledarskem letu pa ne sme presegati višine petih njenih minimalnih dohodkov, od katerih se lahko višina treh njenih minimalnih dohodkov dodeli le za izredne stroške, nastale zaradi naravne nesreče ali višje sile.

Čeprav se o izredni denarni socialni pomoči odloča po prostem preudarku, mora biti odločba glede na 6. člen ZUP izdana v mejah pooblastila in v skladu z namenom za katerega je pooblastilo dano. Pri izredni denarni socialni pomoči iz prvega odstavka 33. člena ZSVarPre, meje pooblastila opredeljujejo vsebinski pogoji, ki morajo biti izpolnjeni, da je odločanje po prostem preudarku sploh dopustno. Če vsebinski pogoji ne bi bili izpolnjeni, bi šlo za pravno nevezano negativno odločanje, ki ni dopustno, saj ni mogoče odločati mimo namena za katerega je pooblastilo dano. Le če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 33. člena ZSVarPre, se pod pogoji, določenimi v drugem ali tretjem odstavku istega člena lahko dodeli izredna denarna socialna pomoč za potrebe samske osebe ali družine v enkratnem znesku ali za obdobje iz drugega odstavka 36. člena. Višina izredne denarne socialne pomoči ne sme presegati višine enega minimalnega dohodka samske osebe ali družine, v enem koledarskem letu pa ne sme presegati višine petih njenih minimalnih dohodkov, od katerih se lahko višina treh minimalnih dohodkov dodeli le za izredne stroške, nastale zaradi naravne nesreče ali višje sile (tretji odstavek)

Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve o vtoževani pravici do izredne denarne socialne pomoči je podana v 33. členu ZSVarPre, ki opredeljuje namen in določa pogoje za dodelitev izredne denarne socialne pomoči. Po navedeni določbi ZSVarPre se lahko samski osebi, kot posebna oblika denarne pomoči dodeli izredna denarna socialna pomoč, če se je iz razlogov, na katere ni mogla ali ne more vplivati, znašla v položaju materialne ogroženosti, oziroma če izkazuje izredne stroške, vezane na preživljanje, ki jih z lastnim dohodkom ne more pokriti.

Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je ZSVarPre. Po 33. členu tega zakona se kot posebna oblika denarne socialne pomoči dodeli izredna denarna socialna pomoč (IDSP), če se ugotovi, da je samska oseba ali družina iz razlogov, na katere ni mogla vplivati ali ne more vplivati znašla v položaju materialne ogroženosti, oziroma če izkazuje izredne stroške, ki so vezani na preživljanje, ki jih z lastnim dohodkom ali z lastnim dohodkom družine ne more pokriti. Za dodelitev te izredne oblike socialnovarstvenega prejemka mora biti izpolnjeno dejansko stanje vsaj enega od alternativno predpisanih pogojev, saj gre za subsidiarno upravičenje, ki ga država iz javnih sredstev zagotavlja šele, ko posameznik izčrpa vse možnosti za preživljanje z lastnimi močmi. Torej tudi z morebitnim zmanjšanjem premoženja zaradi zagotovitve lastnega preživljanja. Materialna ogroženost je pravni standard, ki v zakonu ni posebej definiran, temveč se ugotavlja glede na okoliščine vsakega konkretnega primera. Odločanje o izredni denarni socialni pomoči je diskrecijsko, kar pomeni, da organ odloča v skladu z drugim odstavkom 6. člena ZUP v mejah pooblastila in v skladu z namenom za katerega je pooblastilo d