74. člen ZDZdr

Sodišče prve stopnje je dokazno podprto in pravilno zaključilo, da so izpolnjeni zakonski pogoji za sprejem nasprotnega udeleženca v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve.

Ni slediti pritožbeni tezi, da se osebo v postopku sprejema v varovani oddelek SVZ dejansko namešča v oddelek pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice, kot tudi ni mogoče slediti pritožbi, da bi sodišče moralo (ob tehtanju pravic) v obravnavanem primeru nasprotno udeleženko nujno namestiti v prezasedeni oddelek socialno varstvenega zavoda.

V dani situaciji, ko osebe, ki potrebujejo namestitev v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda, več let čakajo na sprostitev prostega mesta - v takem položaju se je znašel tudi nasprotni udeleženec - je edino pravilna odločitev sodišča, da se izrečeni ukrep podaljša in s tem ohrani vrstni red čakanja na namestitev.

Nasprotni udeleženec ne zmore sam poskrbeti za življenjsko nujno jemanje inzulina 4x dnevno, nedoslednost pri tem pa je lahko življenjsko usodna. Pomoč (doma) zaradi blodnjavih motenj zavrača. Opisanega ogrožanja in vzrokov zanj ni mogoče preprečiti drugače, kakor s terapevtskim varstvom strokovno usposobljenih oseb v varovanem oddelku socialno varstvenega zavoda.

Sodišče prve stopnje se je prav tako že opredelilo do navedb, ki jih nasprotna udeleženka ponavlja v pritožbi, da ni bilo predlogu priloženo mnenje SVZ o izpolnjevanju pogojev za sprejem po tretjem odstavku 75. člena ZDZdr. O tem se je pravilno opredelilo v 19. točki obrazložitve, kjer je navedlo, da predlagatelj mnenja SVZ o izpolnjevanju pogojev za sprejem po tretjem odstavku 75. člena ZDZdr sicer ni predložil, vendar zakon sodišču v 79. členu nalaga, da pred odločitvijo tudi samo pridobi mnenje SVZ, v katerega bi naj bila oseba sprejeta, kar je sodišče tudi storilo in pridobilo mnenje štirih SVZ, ki imajo verificirane oddelke za osebe z več motnjami. S tem je bila pomanjkljivost iz tretjega odstavka 75. člena ZDZdr odpravljena.

Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je napačno izhajalo iz predpostavke, da diagnoza avtizma sama po sebi opravičuje namestitev v poseben socialno varstveni zavod. Odločitev za namestitev nasprotnega udeleženca v socialno varstveni zavod namreč ne temelji zgolj na ugotovitvi, da je pri njem prisotna spektroavtistična motnja. V postopku postavljena izvedenka psihiatrične stroke je ugotovila, da gre pri nasprotnem udeležencu za motnjo avtističnega spektra in sočasno zmerno motnjo v duševnem razvoju. Pri njem se ponavljajo vedenjski zapleti s heteroagresijo in to pogosto do ranljivih sostanovalcev in tudi do osebja. Narava bolezenskega procesa pri njem pa je takšna, da se stanje zaradi njegove zmerne duševne manjrazvitosti z vedenjsko prizadetostjo ter sočasne spektroavtistične motnje ne more izboljšati, pričakuje pa se tudi postopno slabšanje kognitivnega upada.

Nasprotni udeleženec niti med večmesečnim zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici inzulina, ki si ga mora življenjsko nujno vbrizgavati 4x dnevno v različnih odmerkih, ne zmore sam odmerjati, nedoslednost pri tem pa je lahko življenjsko usodna. Pomoč na domu zaradi blodnjavih motenj, ki jih z zdravljenjem ni mogoče odpraviti, zavrača. Utemeljena je še bojazen, da bi nasprotni udeleženec brez vodenja in nadzora zdravil ne sprejemal tudi zaradi prepričanja o zastrupljanju, ki niti med hospitalizacijo ni presahnilo. Opisanega ogrožanja in vzrokov zanj ni mogoče preprečiti drugače, kakor s terapevtskim varstvom strokovno usposobljenih oseb v varovanem oddelku socialno varstvenega zavoda.

Šesta alineja prvega odstavka 74. člena ZDZdr določa, da je oseba sprejeta v varovani oddelek, če izpolnjuje druge pogoje za sprejem v SVZ, ki jih določajo predpisi s področja socialnega varstva. Neizpolnjevanje tega pogoja zato ni mogoče utemeljevati s trditvijo, da je SVZ tisti, ki pogojev za sprejem ne izpolnjuje. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, pa ta trditev tudi sicer ni utemeljena.

Nasprotni udeleženec potrebuje pomoč in nadzor 24 ur na dan. Zagotavljanje 24 urne prisotnosti zaposlenih pri eni osebi ni naloga patronažne in socialne službe. Kakšne storitve se bodo nudile upravičencem v okviru sistema dolgotrajne oskrbe, se ugotavlja v vsakem konkretnem primeru posebej. V zvezi s tem je treba sprožiti ustrezne postopke; da bi jih nasprotni udeleženec sam ali kdo drug zanj, ni izkazano. Glede na psihofizično stanje nasprotnega udeleženca je njegova zmožnost sodelovanja v formalnih postopkih zelo vprašljiva. V teku je postopek za postavitev nasprotnega udeleženca pod skrbništvo, ki pa je šele v začetni fazi. Da bodo nasprotnemu udeleženecu v kratkem nudene storitve iz sistema dolgotrajne oskrbe, že zato ni mogoče pričakovati. Razen tega je splošno znano, da zaradi kadrovskih, organizacijskih in drugih težav sistem dolgotrajne oskrbe v praksi še ni zaživel.

V postopku odločanja o pridržanju v socialno varstvenem zavodu brez privolitve zakon razumno omogoča položaj udeleženca eni - t. i. najbližji - osebi nasprotnega udeleženca. V postopku ugotovljena dejstva, kontekstualizirana s strokovnimi dognanji in oceno sodne izvedenke, prepričajo, da mehke oblike pomoči, ki so (bile) večidel oprte na trud žene nasprotnega udeleženca, niso več dovolj.

V tem postopku je treba smiselno upoštevati procesna jamstva, ki so po tretjem odstavku 19. člena Ustave RS zagotovljena vsakomur, ki mu je odvzeta prostost. Obravnavani bolnik mora biti (ne glede na svojo bolezen in procesno sposobnost) med drugim seznanjen s tem, da ima pravico do pravne pomoči zagovornika, ki si ga svobodno izbere. Sodišče je pravilno presodilo, da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji iz 75. in 74. člena ZDZdr za sprejem nasprotnega udeleženca v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez njegove privolitve. Med njimi ni pogoja, da bi morala biti zadržana oseba postavljena pod skrbništvo in da bi ji moral biti v okviru nujnega postopka postavljen skrbnik kot zakoniti zastopnik.

Nasprotna udeleženka se strinja z namestitvijo v varovani oddelek, če ni možnosti, da bi ob dodatni pomoči svojcev ali kakšne druge osebe lahko ostala doma. Razumljiva je želja nasprotne udeleženke, da bi ostala v domačem okolju, vendar je sodišča prve stopnje zanesljivo ugotovilo, da ni več sposobna samostojnega življenja in da potrebuje stalni nadzor. Stalnega nadzora pa tudi večja pomoč svojcev ali kakšne druge osebe (bližnje gospe) ne more zagotoviti. Zaradi zmernega do hudega kognitivnega upada, ki je posledica duševne motnje (demence) in posledično hudo motene realitetne kontrole, lahko nasprotna udeleženka brez stalnega nadzora postane zmedena, slabo krajevno in časovno orientirana, lahko zatava, s tem pa hudo ogrozi svoje zdravje in življenje, saj za svojo varnost ni sposobna poskrbeti.

Ugotavljanje obstoja duševne motnje zahteva strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Ravno zato ZDZdr v postopkih za namestitev osebe v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve zahteva pregled osebe s strani izvedenca psihiatrične stroke in pridobitev njegovega izvedenskega mnenja (drugi odstavek 75. člena v zvezi s 43. členom ZDZdr).

Pooblaščenka nasprotnega udeleženca na izvedenkine ugotovitve ni imela pripomb (kar potrjuje v pritožbi), zato je sodišče, ki je nasprotnega udeleženca zaslišalo in na ta način tudi neposredno zaznalo njegovo stanje, upravičeno štelo, da so nesporne, kar pomeni, da jih ni treba več in konkretneje dokazovati.

Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje, ko je odločalo o izbiri SVZ, ki naj nasprotnega udeleženca sprejme, kršilo pravila postopka, ko pred odločitvijo ni pridobilo mnenja pritožnika, kot to določa 79. člen ZDZdr. V konkretnem primeru je predlagatelj predlogu sicer priložil mnenja petih SVZ, a to sodišča ne odvezuje, da izbranemu SVZ, v obsegu, kolikor se odločitev nanaša nanj, v postopku zagotovi pravico do izjave. Te sicer ni treba zagotoviti na usten način in zadošča, da je zagotovljena pisno (79. člen ZDZdr). Ta možnost pa pritožniku ni bila zagotovljena. Pri ugotovitvi, katera vrsta varovanega oddelka je najprimernejša za namestitev nasprotnega udeleženca in kateri zavod, ki s takim oddelkom razpolaga, bi bil zanj najprimernejši, niso relevantni le podatki o zasedenosti posameznega zavoda, pač pa tudi druge okoliščine (na primer želje in osebne okoliščine osebe, morebitni predlogi najbližjih oseb, pa tudi struktura varovancev v SVZ glede na duševne motnje, za katerimi bolehajo).

Pritožba pravilno izpostavlja na eni strani izvedenčeve ugotovitve o časovni pomanjkljivi orientiranosti ter situacijski in krajevni orientiranosti s pomočjo, na drugi strani pa neposredna zapažanja sodišča prve stopnje ob zaslišanju nasprotnega udeleženca, ki je na postavljena vprašanja odgovarjal logično, orientirano in prepričljivo. Res je, da udeleženci niso predlagali neposrednega zaslišanja izvedenca oz. njegove prisotnosti ob zaslišanju nasprotnega udeleženca, a vendar bi zaradi odprave opisane nejasnosti in spričo posebnosti nepravnega postopka, kjer je bolj poudarjeno načelo oficioznosti, ter končno tudi zaradi intenzivnosti posega v osebno svobodo, ki ga pomeni sprejem osebe v oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve, sodišče moralo po uradni dolžnosti zaslišati izvedenca. Če je bil izvedenec na naroku, bi ga lahko sodišče pozvalo, da bi neposredno podal mnenje, o orientiranosti nasprotnega udeleženca oz. pojasnil le-to v primerjavi s tisto, ki je bila ugotovljena, ko je sam opravil z njim razgovor. Ker gre pri sprejemu osebe v oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve za resen poseg v osebno svobodo posameznika, za tak poseg ne zadošča obsto

Izvedenka je ugotovila, da v tem trenutku, glede na dosedanji potek bolezni, ni mogoče pričakovati, da bi pritožnik, kljub intenzivni zunanji podpori, jemal zdravila za zdravljenje duševne bolezni, istočasno abstiniral od alkohola ter poskrbel za nekatere temeljne življenjske aktivnosti (ustrezno prehrano, higieno), kar znotraj okolja varovanega oddelka ob abstinenci od alkohola, kontroli jemanja zdravil ter veliki podpori in pomoči zmore.