VSRS Sklep II Ips 67/2025

• Revizija se zavrne.

1. Zapustnica je imela ob smrti premično premoženje (denarna sredstva). Oporoke ni napravila, zato sta dedovala zakonita dediča. Ker je prejemala denarno socialno pomoč, je Republika Slovenija (v nadaljevanju RS) v zapuščinskem postopku predlagala omejitev dedovanja do višine 16.763,51 EUR. Znesek predstavlja valorizirano vrednost prejete denarne socialne pomoči (12.370,67 EUR).

1. Sodišče prve stopnje je v zapuščinskem postopku ugotovilo obseg zapuščine (20.445,50 EUR po stanju 12. 3. 2023), dedovanje zapustničinega premoženja omejilo v korist RS do višine prejete denarne pomoči (12.370,67 EUR) in RS izročilo denarna sredstva, ki so ostala na zapustničinem računu (6.291,37 EUR na dan 7. 6. 2023). Za ostalo zapuščino (8.074,83 EUR) je sklenilo, da dedujeta zakonita dediča vsak polovico. Sodišče prve stopnje ni sledilo predlogu RS in je pri omejitvi dedovanja upoštevalo denarna sredstva, ki jih je zapustnica prejela. Oprlo se je na 128. člen Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) in 9. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre-E), ki ne določata obrestovanja oziroma valorizacije prejetih denarnih sredstev.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo RS zavrnilo. Pritrdilo je razlogom sodišča prve stopnje, da zakonsko besedilo "prejeta sredstva" ne pomeni valoriziranega zneska. Zakonodajalec je omejitev dedovanja v ZSVarPre-E uredil drugače; na način, ki dediče manj obremeni, kar odraža načelo socialne države. Starejša sodna praksa Vrhovnega sodišča, na katero se je sklicevala pritožnica, ni primerljiva. Nanaša se na obdobje, ko omejitev dedovanja še ni bila urejena s posebnim predpisom in je bila inflacija visoka. Omejitev dedovanja je tam nastopila zaradi plačevanja institucionalnega varstva in ne denarne socialne pomoči, kot v konkretnem primeru.

1. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 225/2025 z 20. 8. 2025 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je materialnopravno pravilno stališče sodišča druge (in prve) stopnje, da se pri omejitvi dedovanja vrednosti dane socialne pomoči ali varstvenega dodatka ne usklajujeta z indeksom cen življenjskih potrebščin, torej ne valorizira(ta).

1. Toženka v reviziji navaja, da se po 128. členu ZD dedovanje omeji tako, da postane del zapustnikovega premoženja, ki ustreza vrednosti prejete pomoči, lastnina RS. Ne gre za denarno terjatev RS do zapustnika, ampak predlog za izločitev dela zapustnikovega premoženja, ki ustreza vrednosti dane pomoči. Nominalni znesek izplačane pomoči ne predstavlja vrednosti prejete pomoči, za katero je zapustničino premoženje ohranjeno. Vrednost predstavlja pomoč, ki je usklajena z indeksom cen življenjskih potrebščin. Takšno stališče je oprto na pravno mnenje Vrhovnega sodišča (Pravna mnenja 2/94, str. 3) in sklep Vrhovnega sodišča II Ips 492/92 z 28. 1. 1993. Iz sklepa II Ips 492/92 izhaja, da je vrednost dane družbene pomoči treba revalorizirati. ZSVarPre ureja zgolj višino, ne pa tudi vrednosti prejete pomoči. Valorizirane zneske je imel v mislih tudi zakonodajalec pri pripravi novele ZSVarPre-C. Valorizirati pomeni ovrednotiti ali določiti vrednost. Omejitev dedovanja je zato treba vrednostno določiti.

1. Dediča na vročeno revizijo nista odgovorila.

1. Revizija ni utemeljena.

2. Revizijska presoja je omejena le na pravno vprašanje, glede katerega je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP). Navedb o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka zato Vrhovno sodišče ni povzelo in se do njih ne opredeljuje.

3. Slovenija je socialna država (2. člen Ustave). Načelo socialne države je vpleteno v številna družbena razmerja. Deluje v sistemu, v katerem posamezniki po svojih zmožnostih prispevajo v dobro tistih, ki rabijo pomoč. Takšen sistem je vzdržen le, če je dolgoročno uravnotežen, zato načelo socialne države ni absolutno. V izjemnih primerih družba zahteva povračilo sredstev. V ospredju je misel, naj posameznik, ki je pomoč prejel v času socialne stiske, ker ni imel lastnega premoženja ali z njim takrat ni mogel razpolagati, sredstva (ali njihov del) vrne nazaj v skupno dobro, če se je njegov materialni položaj kasneje bistveno izboljšal. Zakonodajalec povračilo prejetih sredstev ureja na različnih pravnih področjih. Ponekod predvideva vračilo sredstev že v času življenja (npr. pri dodelitvi brezplačne pravne pomoči, če oseba pridobi premoženje), drugič postavlja določene omejitve šele za primer smrti.

4. Takšen primer predstavlja določba 128. člena ZD. Omejuje dedovanje premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu. Dedovanje se omeji do višine vrednosti prejete pomoči, če ni v predpisih o socialnem varstvu določeno drugače. Omejitev se izvede tako, da postane del zapustnikovega premoženja, ki ustreza vrednosti prejete pomoči, do katere se dedovanje omeji, lastnina RS, če se je pomoč financirala iz proračuna RS, oziroma lastnina občine, če se je pomoč financirala iz proračuna občine.¹

5. Prvi odstavek 128. člena ZD je v spornem delu že od sprejema zakona enak. Določa omejitev dedovanja do "višine vrednosti prejete pomoči". Večkrat pa je bila omejitev dedovanja spremenjena s predpisi o socialnem varstvu. Do drugačne ureditve je najprej prišlo v prehodnih in končnih določbah 39. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre-C), nato v 9. členu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre-E). Novela ZSVarPre-E je v 4. členu vnesla tudi nov sedanji 54.a člen. Z njimi je zakonodajalec precej omilil omejitev dedovanja. ZSVarPre ne vsebuje nobene določbe o valorizaciji ali usklajevanju prejete pomoči s stopnjo rasti cen. Nasprotno, beseda "vrednost" je bila v za odločitev relevantnih 39. členu ZSVarPre-C in 9. členu ZSVarPre-E celo opuščena (zakon določa omejitev do višine prejetih sredstev).² Jezikovna razlaga zakona zato ne podpira stališča revizije, da bi bilo treba prejeta sredstva vračati v valorizirani obliki.

6. Socialne dajatve so izraz načela socialne države. Temeljijo na ustreznih pravnih aktih, katerih veljavnost s smrtjo zapustnika ni prenehala. Zato po splošnih (civilnopravnih) pravilih ni podlage, da bi država tisto, kar je zapustniku izplačala na podlagi teh pravnih aktov, zahtevala nazaj, ne da bi bili ti pravnomočni akti pred tem na kakršenkoli način spremenjeni ali razveljavljeni. 128. člen ZD je tako posebna pravna podlaga, ki je po eni strani korekcija načela socialne države ter pomeni poseg v lastninsko pravico in v pravico do dedovanja, ter jo je že zato treba razlagati zožujoče. Revidentka sicer utemeljeno opozarja na vprašanje ohranjanja realne vrednosti dane pomoči, saj omejitev dedovanja učinkuje šele ob smrti prejemnika, med prejemom in vračilom sredstev pa lahko preteče več desetletij. Splošno znano je, da realna vrednost denarja v daljšem časovnem obdobju pada, zato ni mogoče prezreti, da država ob vračilu enakega nominalnega zneska praviloma prejme manjšo vrednost. A v veljavnem zakonskem okviru ni pravne podlage, ki bi omogočala ali utemeljevala drugačno odločitev od tiste, ki sta jo v obravnavani zadevi sprejeli sodišči prve in druge stopnje.

7. Zakonodajalec se vprašanja padca kupne moči denarja skozi čas nedvomno zaveda. Takšna vprašanja ureja izrecno, kar potrjujejo številne zakonske ureditve na različnih pravnih področjih. Vrhovno sodišče navaja le nekaj primerov. Pri urejanju obligacijskih razmerij se pogodbeni stranki lahko dogovorita, da se višina dolžnikove denarne obveznosti določi glede na spremembe cen za blago in storitve, izražene z indeksom cen, ki ga ugotavlja pooblaščena organizacija (indeksna klavzula; prvi odstavek 372. člena Obligacijskega zakonika, OZ). Z izvršilnim naslovom določena preživnina se uskladi enkrat letno z indeksom rasti cen življenjskih potrebščin v RS (107. in 198. člen Družinskega zakonika, DZ). Darilo se oceni po vrednosti ob zapustnikovi smrti in po stanju ob daritvi (30. člen ZD). Ni najti razumnega razloga, da zakonodajalec enakega ali primerljivega pravila ne bi izrecno določil tudi za omejitev dedovanja po 128. členu ZD (ali v drugih socialnovarstvenih predpisih), če bi želel, da se prejeta denarna pomoč ob vračilu usklajuje z rastjo cen oziroma ohranja realno vrednost. Tega ni storil.

8. Nasprotno, v socialnovarstvenih predpisih ni zaostril pravil vračanja prejete pomoči, ampak jih je omilil v korist prejemnika in dedičev, in to sčasoma vse bolj. Če je zapustnik pomoč prejemal 12 mesecev ali manj, do omejitve dedovanja ni prišlo. Če je pomoč prejemal več kot 12 mesecev, se je dedovanje zapustnikovega premoženja omejilo do višine prejete pomoči, zmanjšane za 12 najvišjih mesečnih zneskov, nato pa zmanjšalo še za 1/3 od preostalih mesečnih zneskov prejete pomoči. Sedaj veljavna ureditev 54.a člena ZSVarPre pa omejitev dedovanja zaradi prejete denarne socialne pomoči in varstvenega dodatka praviloma odpravlja ter jo ohranja le še izjemoma, pod posebej določenimi pogoji, če je bil prejemnik lastnik stanovanja v vrednosti nad 120.000 EUR. Pravila vračanja prejete pomoči se torej postopoma blažijo. Ob takšnem zakonodajnem razvoju bi bilo nerazumno sklepati, da je zakonodajalec pri določitvi višine vračila prejete pomoči (ne da bi to izrecno določil) želel uveljaviti strožji pristop.³ Smer njegovega urejanja na tem področju je jasna: do omejitve dedovanja naj pride izjemoma. Izjeme pa je treba razlagati restriktivno.

9. Tudi pravna teorija ne podpira razlage, da bi v ZD ali drugih relevantnih predpisih obstajala zakonska podlaga za valorizacijo vrednosti prejete pomoči. Ob tem opozarja na ugotovitve zakonodajalca, da se je po razširitvi omejitve dedovanja tudi na primere prejemanja varstvenega dodatka občutno zmanjšalo število upravičencev, ki so za takšno pomoč zaprosili, kar kaže na odvračalni učinek takšne ureditve na najranljivejšo skupino prebivalstva. Prav to je bil eden od razlogov, da je zakonodajalec v nadaljevanju pravila vračanja prejete pomoči dodatno omilil.⁴

10. Revidentka očita sodišču prve in druge stopnje, da nista upoštevali stališča Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 492/92 z 28. 1. 1993, kjer je odločilo, da je v primeru spora o omejitvi dedovanja, potrebno to vrednost ugotavljati, pri čemer ne gre le za nominalne zneske plačane oskrbnine, ampak je odločujoča tista vrednost, ki jo predstavlja ustrezni del zapustničinega premoženja (časovno gledano v trenutku njene smrti), enak prejeti družbeni pomoči. Ker je šlo za obdobje zelo visoke inflacije, le nominalni znesek ne bi predstavljal tiste vrednosti prejete pomoči, za katero je bilo zapustničino premoženje ohranjeno. Zadevi nista istovrstni, zato ne gre za odstop od sodne prakse. Sodišče druge stopnje je pravilno izpostavilo več razlikovalnih elementov, ki jih Vrhovno sodišče sprejema. V obravnavani zadevi gre za vračilo denarne socialne pomoči, medtem ko je v citirani zadevi država krila stroške oskrbnine. Vračilo obeh oblik pomoči je v socialnovarstveni zakonodaji urejeno različno. Bistvena razlika je tudi v tem, da v času odločanja v zadevi II Ips 492/92 omejitev dedovanja zaradi prejete denarne socialne pomoči še ni bila posebej urejena s socialnovarstvenimi predpisi, ki vsebinsko dopolnjujejo prvi odstavek 128. člena ZD. Obe zakonski ureditvi je treba razlagati skupaj in medsebojno skladno. Predpisa ne določata, da bi bilo treba vrednost prejete pomoči valorizirati, pri čemer zakonodajalec v kasnejših, za obravnavani primer relevantnih novelah ZSVarPre-C in ZSVarPre-E, niti ne uporablja več izraza "vrednost", temveč le še izraz "višina". Odločilni razlog citirane odločbe (ratio decidendi) pa je bil v izjemno visoki inflaciji v obdobju od leta 1978 do 1989, kakršne danes ni več. Pravno mnenje občne seje VSS VS032597 s 14. 12. 1994 (Pravna mnenja 2/94, str. 3), na katero se sklicuje revidentka, v bistvenem (le) povzema razloge sklepa VSRS II Ips 492/92 z 28. 1. 1993. Ker je prišlo v vmesnem času do spremembe zakonodaje in ne gre za istovrstna primera, mnenje ni zavezujoče.

1. Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje je pritrdilen. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili materialno pravo. Za valorizacijo denarne socialne pomoči pri omejitvi dedovanja ni zakonske podlage. Vrhovno sodišče je zato revizijo zavrnilo (378. člen ZPP). Do vprašanja valorizacije varstvenega dodatka se ni opredelilo, saj ga zapustnica ni prejemala. Namen revizijskega postopka namreč ni v teoretičnem preizpraševanju in abstraktnem dajanju smernic sodni praksi v zvezi s takšnimi stališči.

1. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Navedena zakonska ureditev je bila že dvakrat predmet presoje Ustavnega sodišča. Z odločbo št. U-I-330/97 s 30. 11. 2000 je presojalo ustavno skladnost 128. člena ZD, ki je veljal preduveljavitvijo ZD-B. Takratno zakonsko ureditev je razveljavilo, ker je dajalcu socialne pomočizagotavljala avtomatično pridobitev lastninske pravice na zapustnikovem premoženju ne glede na to, ali so bili dediči pripravljeni vrniti vrednost prejete pomoči ali ne. Z odločbo U-I-223/08-7 z 8. 4. 2010 je presojalo skladnost zakonske ureditve obveznosti povračila vrednosti dane socialne pomoči od dedičev. Posega v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave ni ugotovilo. Izpostavlilo je, da je prav, da se premoženje, ki obstaja zaradi družbene pomoči, v določenem primeru vrne družbi, ne pa, da ga dobijo dediči.
² Ob postopnem spreminjanju pravil vračanja prejete pomoči je zakonodajalec v noveli ZSVarPre-C v 39. členu prehodnih in končnih določb besedno zvezo "vrednost prejete pomoči" nadomestil zizrazom "višina prejete pomoči". V noveli ZSVarPre-E pa je v novo dodanem 54.a členu ZSVarPre za denarno socialno pomoč in varstveni dodatek sicer uporabil izraz "vrednost pomoči", medtem ko je v prehodnih in končnih določbah 9. člena ponovno uporabil izraz "višina prejete pomoči".
³ Kaj takšnega tudi ne izhaja iz zakonodajnih gradiv, glej: https://imss.dz-rs.si/IMiS/ImisAdmin.nsf/ImisnetAgent?OpenAgent&2&DZ-MSS-01/31910101b82259c5e2eea0bc4ee69fd13689acf9a598c0c042be6125c06a07da.
⁴ Katja Mramor, komentar k 128. členu ZD v: Zakon o dedovanju s komentarjem, urednika Matej Čujovič in Suzana Kraljić, 1. izd., Maribor, Založba WD, 2025, str. 524 in 535.