100. člen ZSV

Predlog se zavrne.

Center za socialno delo je na podlagi 11. odstavka 30.a člena ZUPJS po uradni dolžnosti na dan 1. aprila preveril višino pravice in na novo odločil o oprostitvah plačil socialnih storitev. Ker je tekom postopka prejel anonimno prijavo, da ima tožnica dohodke v tujini, je pričel ugotavljati dejansko prejemanje vseh tožničinih dohodkov. V bistveno višjem znesku na novo ugotovljeni dohodki so vplivali na višino tožničine oprostitve in na višino njenega prispevka k doplačilu institucionalnega varstva za upravičenca B. B., ker ni razpolagal z zadostnimi sredstvi, da bi plačal storitev v celoti. Iz navedenih razlogov je Center za socialno delo pravilno presojal plačilno sposobnost upravičenčevih otrok kot zavezancev k plačilu skladno s 124. členom ZZZDR.

Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da toženec za izstavitev spornega računa glede zneska „izrednega nakazila" ni imel pravne podlage in do plačila po tem računu ni upravičen. Po neizpodbitih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje so bile vse storitve institucionalnega varstva, ki jih je toženec v spornem obdobju opravil za tožnika v celoti plačane že pred spornim tožnikovim nakazilom (del jih je plačal tožnik, ostalo pa je bilo plačano iz proračuna), toženec pa zaradi spornega poračuna ni prejel iz proračuna manj sredstev oziroma mu jih ni bilo treba v isti višini vrniti v proračun. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bil toženec s plačilom „izrednega nakazila" za že plačano obdobje za nazaj dejansko obogaten in mora neupravičeno prejeti znesek tožniku vrniti v skladu s 190. členom OZ. Nima prav pritožnik, da je s porčcunom periodicnih prejemkov (nadomestila za invalidnost in dodatka za tujo nego in pomoč), ki se je nanasal za nazaj, prišlo za nazaj do spremembe tožnikove zmožnosti, ker se je izboljšala njegova placilna sposobnost in mora tožnik zato k že opravljeni storitvi institucionalnega varstva prispevati več, kot je bilo spr

Tožeča stranka kot izvajalka socialnovarstvenih storitev institucionalnega varstva utemeljeno terja od toženke (do)plačilo storitev oziroma oskrbe za njeno mamo, ki je nastanjena pri tožeči stranki. V postopkih majhne vrednosti glavna obravnava ni obvezna. Sodišče lahko izda sodbo brez nje, čeprav so med strankama sporna dejanska vprašanja, če ugotovi, da jih je mogoče razjasniti že na podlagi predloženih listinskih dokazov. Za tako ravnanje mora biti izpolnjen še nadaljnji pogoj iz drugega odstavka 454. člena ZPP, t. j. da nobena od pravdnih strank ni zahtevala izvedbe naroka ne v tožbi oziroma v odgovoru na tožbo ter v pravočasnih pripravljanih vlogah. Temelj obravnavane terjatve oziroma toženkina dolžnost preživljati svojo mater in s tem (do)plačevati njeno domsko oskrbo, ne izvira iz odločbe CSD, temveč iz zakona, t. j. prvega odstavka 100. člena ZSV v zvezi s prvim odstavkom 124. člena ZZZDR oziroma prvim odstavkom 185. člena DZ. V pravdah glede (do)plačila institucionalnega varstva je vprašanje, v kakšnem obsegu je zavezanec (toženka) dolžan plačati storitev institucionalnega varstva za upravičenca (mamo), res predhodno vprašanje. Kadar je bilo o takšnem

Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da je tretje določilo izročilne pogodbe in izročilne pogodbe za slučaj smrti potrebno razlagati v smislu vseh življenjskih situacij in ne le na nudenje materialnih dobrin. Pravilno je ocenilo, da pogodbenega namena ni mogoče omejiti le na izpolnjevanje obveznosti, ko je upravičenka bivala na svojem naslovu. Čeprav se tožnika z izročilno pogodbo in izročilno pogodbo za slučaj smrti nista zavezala nuditi in plačati oskrbo institucionalnega varstva za B. B., pa to ne pomeni, da s tem, ko je izročevalka oziroma upravičenka v institucionalnem varstvu, obveznosti iz izročilne pogodbe ne veljajo oziroma da so iz izročilne pogodbe tožnikoma ostale zgolj pravice, ne pa dogovorjene obveznosti.

Revizija se dopusti glede vprašanj: - Ali izjava z dne 18. 12. 2000 zajema tudi zavezo za plačilo povečanja oskrbe za dodatno oskrbo ali zgolj dvig cene oskrbe dogovorjene ob sprejemu? - Ali je pri razlagi sporne izjave treba upoštevati določilo 83. člena Obligacijskega zakonika in jo razlagati v korist stranke, ki je ni sestavljala?

Čeprav se tožnika z izročilno pogodbo in izročilno pogodbo za slučaj smrti nista zavezala nuditi in plačati oskrbo institucionalnega varstva za B.B., pa to ne pomeni, da s tem, ko je izročevalka oziroma upravičenka v institucionalnem varstvu, obveznosti iz izročilne pogodbe ne veljajo oziroma, da so iz izročilne pogodbe tožnikoma ostale zgolj pravice, ne pa dogovorjene obveznosti oziroma, da sta izročilni pogodbi določali le njuno obveznost v zagotavljanju materialnih dobrin in da je s tem izključena vsakršna denarna obveznost in sploh nastanitev v domu starejših. Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da je tretje določilo izročilne pogodbe in izročilne pogodbe za slučaj smrti potrebno razlagati v smislu vseh življenjskih situacij in ne le na nudenje materialnih dobrin. Pravilno je ocenilo, da pogodbenega namena ni mogoče omejiti le na izpolnjevanje obveznosti, ko je upravičenka bivala na svojem naslovu. V nasprotju z namenom pogodbe bi bilo razumevanje, da se oskrba nanaša le na materialno oskrbo na domačem naslovu, ne pa tudi na plačevanje dela oskrbnine v domu starejših.

Boniteta sodi med dohodke, ki so povezani z zaposlitvijo in se upošteva skladno s 1. točko prvega odstavka 12. člena ZUPJS pri ugotavljanju dohodka oziroma premoženja. Glede na vso navedeno pravno podlago se torej boniteta obravnava enako kot ostali obdavčeni dohodki iz delovnega razmerja in je od bonitete, ker je obdavčena, potrebno obračunati dohodnino in tudi vse prispevke za socialno varnost, enako kot pri plači, ne glede na to, da gre za ugodnost, ki jo posamezna fizična oseba prejme od izplačevalca v naravi. Ker prejemnik koristi boniteto v naravi, torej v nedenarni obliki, se dohodnina in prispevki za socialno varnost odtegnejo od drugega dohodka zavezanca, ki ga prejme v denarni obliki, npr. od plače, dohodnina in prispevki pa se obračunajo od skupnega zneska bruto plače in bonitete.

Za pritožbeno rešitev zadeve je pomembna določba 37. člena ZUPJS, ki izrecno določa, da mora zavezanec hkrati z vlogo upravičenca vložiti vlogo za uveljavljanje oprostitve plačila institucionalnega varstva. Če ni ustreznega dogovora glede plačila upravičenca in zavezanca, kot v konkretnem primeru, se o oprostitvi obeh, odloča z eno odločbo. V takšnem primeru, ko se odloča o oprostitvi upravičenca in zavezanca, se zato ugovori zavezanca ne morejo nanašati samo na njegovo premoženjsko stanje, pač pa tudi na možne razloge za odklonitev doplačevanja storitev institucionalnega varstva za upravičenca. Namreč odločanje o oprostitvi upravičenca je neločljivo povezano z odločanjem o višini prispevka zavezanca z obratno sorazmernim učinkom. Zato zavezanec lahko uveljavlja ugovore po temelju in to tudi v primeru, če sam vloge za oprostitev plačila sploh ni podal.

Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je bil upravičenec sposoben razumeti kaj z vlogo uveljavlja in kaj to zanj pomeni, se je dne 22. 5. 2017 na podlagi pravno veljavne vloge začel postopek za oprostitev plačila institucionalnega varstva.

Toženčeva obveznost za plačilo vtoževane terjatve temelji na določbi prvega odstavka 100. člena ZSV v zvezi s prvim odstavkom 124. člena ZZZDR.

Kot to poudarja Vrhovno sodišče, so zavezanci, ki imajo z upravičencem sklenjen odplačni pravni posel (oziroma tudi v primeru, ko je bil sprejet dedni sporazum), dolžni prispevati pred ostalimi zavezanci. Prispevki ostalih zavezancev se namreč določijo v razmerju, ki velja za njihovo plačilno sposobnost šele po tem, ko prispevek zavezanca na podlagi pravnega posla (oziroma dednega sporazuma) ne dosega zneska, za katerega je bil upravičenec oproščen. Pri tem je potrebno zavezancu tudi omogočiti sodelovanje v postopku, saj mora organ ves čas med postopkom po uradni dolžnosti skrbeti za to, da so v postopku udeleženi vsi, na katerih pravice ali pravne koristi bi lahko vplivala odločba (44. člen ZUP), kot to poudarja tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi VIII Ips 10/2020 z dne 30. 6. 2020. Sodišče prve stopnje je tako CSD utemeljeno naložilo, da upoštevajoč dedni sporazum po izvedenem dokaznem postopku ugotovi, koliko bi znašal prispevek za oskrbo na domu, kot je bil določen v dednem sporazumu. Šele po tako opravljenem postopku bo sprejel odločitev, kolikšen znesek predstavlja obveznost C.C. iz dednega sporazuma, in koliko znaša obveznost zavezancev, upoštevajoč posameznikovo plačilno sp

Zapustnikovo premoženje, ki ustreza vrednosti prejete pomoči, ni predmet dedovanja in ob zapustnikovi smrti ne preide na dediče. Spor, do katerega pride po zahtevi za omejitev dedovanja premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu, je tako v resnici spor o obsegu zapuščine. Takšna zahteva namreč nima podlage v dednopravnem razmerju, pač pa v razmerju, ki je nastalo že za življenja zapustnika.

Revizija se dopusti v smeri preizkusa pravne pravilnosti pravnomočne odločitve sodišča druge stopnje glede pravnih vprašanj: - ali je tožnik zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu glede višine vtoževane terjatve, - ali je sodišče druge stopnje, s tem ko je samo opravilo materialno procesno vodstvo glede višine vtoževane terjatve, ravnalo v skladu z določbami Zakona o pravdnem postopku.

Izhodišče odločanja v postopku pred CSD (o zahtevah za oprostitev plačila storitve institucionalnega varstva) je, da je storitev institucionalnega varstva primarno dolžan plačati upravičenec (uporabnik te storitve). Če ta plačila ne zmore in ima pravico do oprostitve plačila, je razliko med oskrbnino in upravičenčevimi dohodki dolžan plačati zavezanec (če je teh več, so dolžniki vsi). Zavezanci za plačilo so lahko otroci kot preživninski zavezanci, pa tudi tretje osebe, ki jih k plačilu zavezuje izvršljiv pravni naslov ali pravni posel.

Načeloma velja, da je pravdno sodišče na pravnomočno odločbo, izdano v upravnem postopku, vezano, dokler ta ni odpravljena, spremenjena ali razveljavljena. Klub temu pa je na področju predhodnih vprašanj upravnopravne narave potrebno razlikovati med razlogi za nezakonitost odločbe. V primeru, ko so procesne hibe, zagrešene v upravnem postopku, izredno hude in očitne, je možen odstop od pravila vezanosti pravdnega sodišča na pravnomočno oziroma dokončno upravno odločbo.

Določba 37. člena ZUPJS ne more pomeniti, da se postopek oprostitve plačila za zavezanca nanaša le na postopek v zvezi s posebno vlogo zavezanca za (delno) oprostitev, omejeno na ugovore v zvezi z njegovim premoženjskim stanjem (torej vlogo, za katero predpisi predvidevajo, da jo vloži zavezanec) in odločanje o tej oprostitvi, temveč se morajo v tem združenem postopku upoštevati tudi ugovori tega zavezanca v zvezi z možnimi razlogi za odklonitev obveznosti plačevanja institucionalnega varstva za upravičenca deloma ali v celoti (npr. ugovori v skladu z Družinskim zakonikom - DZ). Z odločanjem o oprostitvi upravičenca se namreč neločljivo povezuje odločanje o naložitvi obveznosti (do)plačila določenemu zavezancu, saj mora pristojni organ v primeru ugoditve zahtevi upravičenca naložiti obveznost plačila zavezancu v določeni višini. Zavezancu mora biti zato kot stranki v celotnem postopku omogočeno, da se ga ustrezno udeležuje in varuje svoj pravni položaj v zvezi z obveznostjo (do)plačevanja institucionalnega varstva in da v zvezi s tem navaja tako dejstva in dokaze, ki se nanašajo na njegov premoženjski položaj (in položaj njegove družine), kot tudi tiste, ki se nanašajo na presoj

Čeprav je glede na izračun plačilne sposobnosti zavezanca iz 5. odstavka 15. člena Uredbe o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev (Uredba) plačilna sposobnost zavezanca višja, ko so dohodki zakonca nižji, in obratno, torej se plačilna sposobnost zavezanca niža ob višanju dohodkov njegovega zakonca, ureditev plačilne sposobnost v 5. odstavku 15. člena Uredbe ni v nasprotju z načelom pravne države iz 2. člena Ustave RS. Zaradi preživninske obveznosti otrok upravičenca, ki so zavezani k plačilu storitev, se ob večanju dohodka zavezanca povečuje njegova plačilna sposobnost in obratno. Po 124. členu ZZZDR je namreč polnoletni otrok dolžan po svojih zmožnostih preživljati svoje starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti. Tudi po 3. točki 2. člena Uredbe je zavezanec fizična oseba, ki ni družinski član, če jo z upravičencem do storitve veže preživninska obveznost po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, in druga pravna ali fizična oseba, ki jo k plačilu stroškov oskrbe ali institucionalnega varstva za upravičenca zavezuje izvršljiv pravni naslov ali pravni posel. Prav zato, ker preživninska obv

Ni pravilno stališče, da toženec, ki je polnoletna oseba s težko motnjo v duševnem razvoju, zaradi nadaljevanja šolanja ni dolžan plačati ostalih storitev institucionalnega varstva. Le izobraževanje in usposabljanje oseb s posebnimi potrebami se financira iz javnih sredstev, ne pa bivanje in oskrba v zavodu. Ni dopustna obstoječa praksa, po kateri tožeča stranka (izvajalec storitev socialnega varstva) na podlagi 27. člena Uredbe o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialnovarstvenih storitev tožencu izdaja mesečne račune v višini vseh njegovih dohodkov. Tako prihaja do neenakega obravnavanja med odraslimi osebami, ki se v zavodu ne šolajo, in odraslimi osebami, ki se še šolajo. Upravičence, ki prejemajo socialne transferje in se še šolajo, je treba izenačiti z ostalimi odraslimi upravičenci do institucionalnega varstva. Tudi njim mora še vedno na razpolago ostati primerljiv znesek (žepnina).