Primerjalno pravo

Ker s procesnim pobotnim ugovorom toženec ne more doseči več kot zavrnitve tožbenega zahtevka, tudi litispendenca procesnega pobotnega ugovora učinkuje le do višine tožbene terjatve.

Tudi pri ugovoru zaradi pobota v pravdi (procesno pobotanje) veljajo materialnopravna pravila o učinkovanju pobotne izjave za nazaj (ex tunc) ter o dopustnosti uveljavljanja zastarane terjatve, če takrat, ko so se stekli pogoji za pobot, še ni bila zastarana.

Dejanja zakonitih zastopnikov družbo v razmerju do tretjih zavezujejo; družba se svoje odgovornosti ne more razbremeniti na primer s sklicevanjem na določbe o prekoračitvi pooblastil (72. člen OZ). Notranje omejitve pooblastil za tretje osebe namreč ne veljajo. Splošna pravila o učinkih zakonitega zastopanja pa ne morejo izključiti sleherne obligacijske odgovornosti posameznika, ki je navzven ravnal kot zakoniti zastopnik družbe, če je s svojim ravnanjem udejanjil prvine kakšnega drugega obligacijskopravnega zakonskega dejanskega stanu. Tipična primera te vrste sta civilni delikt in kvazidelikt, ko zakoniti zastopnik družbe svoj položaj zlorabi ter v resnici ne ravna v korist družbe, ampak ga vodijo lastni nepošteni interesi, ki drugemu hkrati povzročijo prikrajšanje.

Določilo 4. odstavka 159. člena ZASP sodi med tako imenovane zapovedujoče norme: od uporabnikov varovanih del, ki ta dela uporabljajo brez neizključnega prenosa, terja poročanje o uporabi teh del. Ravnanje v nasprotju s tistim, ki ga terja pravna norma, pomeni pravno kršitev. Ta kršitev lahko pomeni kaznivo dejanje ali prekršek, lahko pa hkrati tudi civilni delikt, seveda če izpolnjuje tudi znake civilnega delikta (na primer če s kaznivim dejanjem nastane škoda). Kršitve tistih zapovedi, ki hkrati ne pomenijo tudi civilnih deliktov, sankcionira državni aparat s svojim monopolnim prisiljevanjem. Zato zapovedi iz 4. odstavka 159. člena ZSP ni mogoče iztožiti v civilni pravdi. V avtorskem pravu je bila napravljena daljnosežna izjema od pravila, da lahko kolektivna organizacija izterjuje le nadomestilo za uporabo varovanih del. Če pride do kršitve varovanih del, sme zahtevati upravičenec tudi plačilo civilne kazni, ki lahko po višini doseže do 200% nadomestila. Civilna kazen je torej izjema od pravila, uzakonjenega v 164. členu OZ.

Tožena stranka, ki fonograme predvaja preko radia, sporedov ne more vnaprej pošiljati, saj jih ne sestavlja sama. Ker fonograme le posredno predvaja preko radia, je obveznost, ki je predpisana v 2. točki prvega odstavka 185. člena ZASP zanjo nemogoča. Zato zanjo to določilo ne more veljati. Njena obveznost iz četrtega odstavka 159. člena ZASP torej v zakonu ni sankcionirana. Zahtevek na plačilo nadomestila je odškodninski zahtevek in ne zahtevek iz neupravičene obogatitve. K takemu zaključku vodi pritožbeno sodišče določilo prvega odstavka 130. čl. ZASP, po katerem uporaba fonograma za radiofuzno oddajanje brez plačila nadomestila pomeni protipravno ravnanje in določilo prvega odstavka 186. člena istega zakona, po katerem za kršitve ZASP veljajo splošna pravila o povrnitvi škode. Sodna praksa je tožnici ob pretežnem soglasju pravne literature že zgodaj dopustila, da svoje stroške, ki ji nastajajo v zvezi z ugotavljanjem kršitev, upošteva v obliki pavšalne podvojitve pristojbin pri odmeri škode (kot škoda je tu mišljeno nadomestilo za uporabo sorodnih pravic) in jih na ta način zavrača na posamezne kršitelje pravic.

Dogodek rojstva zdravega otroka ne more predstavljati škode, vendar pa zaradi nenačrtovanega rojstva otrok kot posledice zdravniške napake lahko nastane določena škoda, ki lahko predstavlja podlago za odškodninsko odgovornost.

V predmetni zadevi je nastala zamuda brez dolžnikove krivde zaradi začasne odredbe, vendar nemško pravo nima določila, kot ga vsebuje 250. čl. OZ, po katerem upnik ne more zahtevati pogodbene kazni, če je do neizpolnitve ali zamude prišlo iz vzroka, za katerega dolžnik ne odgovarja. Po nemški sodni praksi mora dolžnik običajno odgovarjati za naklep in malomarnost. Vsekakor pa se lahko pogodbena kazen dogovori tudi z individualnim dogovorom za primer objektivne zamude, dajatve ali storitve, brez ozira na dolžnikovo krivdo. V tem primeru ima dogovor o pogodbeni kazni garancijsko funkcijo.