185. člen ZASP

V tej zadevi je sporno vprašanje, ali je nadomestilo (cena) za radiodifuzno oddajanje glasbenih del urejeno s tarifo oziroma skupnim sporazumom in kateri akt predstavlja tarifo oziroma skupni sporazum. V tem obsegu se sodišče sme in mora ukvarjati z vprašanjem veljavnosti tarife. Tarifa-98 ima v delu, v katerem določa kriterije za določitev višine nadomestila za radiodifuzno oddajanje avtorskih del v upravljanju tožeče stranke (nerazveljavljena drugi in tretji odstavek II. poglavja), naravo in veljavo skupnega sporazuma.

V sodni praksi se je oblikovalo stališče, da tožnik dolžnosti toženca, katere opustitev je sankcionirana kot prekršek, ne more uveljavljati kot svojo pravico, iztožljivo v civilni pravdi.

Sodnik je pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo in zakon. To seveda ne pomeni, da je v njegovi sferi prosto polje razlage. Posebej, ko gre za argumentacijo odločitev, ki imajo precedenčni učinek, je potrebno upoštevati tudi njen pomen zaradi zagotavljanja pravne varnosti skozi predvidljivost sodnega odločanja. Dokazi na presojo sklepčnosti nimajo vpliva. V prid stališču, da je podana podlaga za izrek maksimalne zagrožene kazni, je tožeča stranka v tožbi med drugim navedla „da v pravu velja domneva, da vsakdo pozna pravo, nepoznavanje prava pa zato škodi“, da „je bil zakon, ki je za predmetno zadevo relevanten (ZASP), javno objavljen in bi se tožena stranka mogla oziroma morala seznaniti z njim oziroma s svojimi obveznostmi“, o relevantnih členih omenjenega zakona pa bi se „morala oziroma mogla seznaniti najkasneje ob terenskem ogledu“ ter „da se je o problematiki plačevanja nadomestil govorilo v širši javnosti“. S temi abstraktnimi navedbami pa tožeča stranka po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljila tako zavržne ali trdovratne kršitve varovanih pravic, da bi bil na mestu izrek maksimalne civilne kazni.

ZASP od uporabnikov varovanih del, ki ta dela uporabljajo brez neizključnega prenosa, terja poročanje o uporabi teh del. Ravnanje v nasprotju s tistim, ki ga terja pravna norma, pomeni pravno kršitev. Ta kršitev lahko pomeni kaznivo dejanje ali prekršek, lahko pa hkrati tudi civilni delikt, seveda če izpolnjuje tudi znake civilnega delikta (na primer če s kaznivim dejanjem nastane škoda). Kršitve tistih zapovedi, ki hkrati ne pomenijo tudi civilnih deliktov, sankcionira državni aparat s svojim monopolnim prisiljevanjem. Zato zapovedi poročanja o uporabi del ni mogoče iztožiti v civilni pravdi.

Določilo 2. točke prvega odstavka 185. člena ZASP sankcionira le tiste uporabnike, ki kolektivnim organizacijam ne pošiljajo sporedov, torej le prireditelje iz prvega odstavka 159. člena ali RTV organizacije iz tretjega odstavka 159. člena. Tožena stranka, ki fonograme predvaja le v svojem lokalu, mednje ne sodi. Zato po tem določilu ne more biti sankcionirana. Ravnanje v nasprotju s tistim, ki ga terja pravna norma, pomeni pravno kršitev. Kršitev tistih zapovedi, ki hkrati ne pomenijo tudi civilnih deliktov, sankcionira državni aparat s svojim monopolnim prisiljevanjem.

Določilo 4. odstavka 159. člena ZASP sodi med tako imenovane zapovedujoče norme: od uporabnikov varovanih del, ki ta dela uporabljajo brez neizključnega prenosa, terja poročanje o uporabi teh del. Ravnanje v nasprotju s tistim, ki ga terja pravna norma, pomeni pravno kršitev. Ta kršitev lahko pomeni kaznivo dejanje ali prekršek, lahko pa hkrati tudi civilni delikt, seveda če izpolnjuje tudi znake civilnega delikta (na primer če s kaznivim dejanjem nastane škoda). Kršitve tistih zapovedi, ki hkrati ne pomenijo tudi civilnih deliktov, sankcionira državni aparat s svojim monopolnim prisiljevanjem. Zato zapovedi iz 4. odstavka 159. člena ZSP ni mogoče iztožiti v civilni pravdi. V avtorskem pravu je bila napravljena daljnosežna izjema od pravila, da lahko kolektivna organizacija izterjuje le nadomestilo za uporabo varovanih del. Če pride do kršitve varovanih del, sme zahtevati upravičenec tudi plačilo civilne kazni, ki lahko po višini doseže do 200% nadomestila. Civilna kazen je torej izjema od pravila, uzakonjenega v 164. členu OZ.

Prireditelji kulturno umetniških in zabavnih prireditev ter drugi uporabniki varovanih del so v 15-ih dneh po priobčitvi dolžni poslati pristojni kolektivni organizaciji sporede vseh uporabljenih del. Nasprotno ravnanje pa predstavlja prekršek, ki se kaznuje s plačilom globe; ne predstavlja pa pravnega temelja za nastanek zasebnopravne (in kot takšne tudi iztožljive) obveznosti posredovanja sporedov.

Dolžnosti mesečnega poročanja uporabnika tožeča stranka ne more uveljavljati kot svojo pravico, iztožljivo v civilni pravdi. Tožeča stranka ima namreč kot kolektivna organizacija za uveljavljanje pravic imetnikov pravic na voljo le uveljavljanje civilnopravnih sankcij zaradi kršitve avtorskih pravic, ki jih določa ZASP. S tem, ko sta pogodbeni stranki skupnega sporazuma dogovorili tarifo za določeno vrsto uporabnikov, sta posredno določili tudi, kolikšen je lahko zahtevek kolektivne organizacije zoper kršitelja katere od varovanih pravic. Skupni sporazum torej posredno določi tudi odmero za uporabo fonogramov za vse tiste kršitelje, ki spadajo na stvarno in osebno področje kolektivnega sporazuma.

Dolžnost mesečnega poročanja uporabnika tožeča stranka ne more uveljavljati kot svojo pravico, iztožljivo v civilni pravdi. Tožeča stranka ima namreč kot kolektivna organizacija za uveljavljanje pravic imetnikov pravic na voljo le uveljavljanje civilnopravnih sankcij zaradi kršitve avtorskih pravic, ki jih določa ZASP (plačilo nadomestila ter civilne kazni). Stranke skupnega sporazuma lahko določijo različno nadomestilo glede na „okoliščine uporabe“. Ne smejo pa vezati višine nadomestila na okoliščine v zvezi z njegovim plačevanjem oziroma neplačevanjem. Če uporabnik ne sklene pogodbe in ne plača nadomestila, ne pridobi pravic, jih krši in nosi vse posledice. Če jih krši, potem je zahtevek po svoji pravni naravi odškodninski in ne iz neupravičene obogatitve. Stroški odkrivanja avtorske pravice so tožniku nastali v zvezi z opravljanjem nalog, ki so določene v ZASP in ne zaradi konkretnega kršitvenega ravnanja tožene stranke. Zaradi tega jih tožnik ne more prevaliti na toženo stranko.

Dolžnost mesečnega poročanja uporabnika tožnik ne more uveljavljati kot svojo pravico, iztožljivo v civilni pravdi. Tožeča stranka ima namreč kot kolektivna organizacija za uveljavljanje pravic imetnikov pravic na voljo le uveljavljanje civilnopravnih sankcij zaradi kršitve avtorskih pravic, ki jih določa ZASP (plačilo nadomestila ter civilne kazni). Če uporabnik ne sklene pogodbe in ne plača nadomestila, ne pridobi pravic, jih krši in nosi vse posledice. Če jih krši, potem je zahtevek po svoji pravni naravi odškodninski in ne iz neupravičene obogatitve. Stroški odkrivanja avtorske pravice so tožeči stranki nastali v zvezi z opravljanjem nalog, ki so določene v ZASP, in ne zaradi konkretnega kršitvenega ravnanja tožene stranke. Zaradi tega jih tožeča stranka ne more prevaliti na toženo stranko.

Po tarifi iz SS 2006 je določena različna tarifa, če se glasba predvaja po glasbenem stolpu. Po Tarifi 2005 pa za glasbeni stolp različna tarifa ni bila predpisana. Tožeča stranka v tožbi dejstva, da je tožena stranka pri predvajanju glasbe uporabljala glasbeni stolp, ni zatrjevala. Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo v okviru zatrjevane dejanske podlage spora, saj drugačne sploh ne more izdati. Zato tudi tožeča stranka ne more izpodbijati zamudne sodbe iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanje, saj navedeni pritožbeni razlog v postopku izdaje zamudne sodbe ni dovoljen. Na drugačno odločitev sodišča druge stopnje ne more vplivati pritožnikovo stališče, da z zamudno sodbo ni mogel računati kot tudi, da bo sodišče uporabilo tarifo po SS 2006 namesto Tarife 2005.

Določba četrtega odstavka 159. člena ZASP tožeči stranki ne daje podlage za uveljavljanje civilnopravnega zahtevka, kot ga uveljavlja v tej pravdi. Prvi odstavek 311. člena ZPP določa, da sodišče toženi stranki lahko naloži, da opravi določeno dejanje le takrat, ko je ta obveznost zapadla do konca glavne obravnave. Obveznost mesečnega poročanja v bodoče, ki se nanaša na čas po koncu glavne obravnave in naprej, v neopredeljenem trajanju, v času zaključka glavne obravnave še ni zapadla. Preuranjenega tožbenega zahtevka, ki se nanaša na dejansko stanje, ki v času odločanja še ne obstaja, sodišče ne sme meritorno obravnavati. Zakonodajalec je ravno zato predpisal možnost izreka civilne kazni v razponu, da je omogočil sodišču tehtanje ravnanja posameznega kršilca in s tem odločitve o višini civilne kazni, upoštevajoč okoliščine vsakega posameznega primera.

Opustitev predložitve sporeda izvedenih del je prekršek. Tožnik dolžnosti predložitve ne more uveljavljati kot pravico, iztožljivo v pravdi.

Kolektivna organizacija in reprezentativno združenje uporabnikov avtorskih del (iz repertoarja kolektivne organizacije) lahko skleneta skupni sporazum. Ta začne veljati za vse istovrstne uporabnike avtorskih del po objavi, ne glede na to, ali so sodelovali pri pogajanjih ali sklenitvi sporazuma. Sodišča so na skupni sporazum vezana. Skupni sporazum ima torej poseben pravni pomen, ki ga približuje kolektivni pogodbi delovnega prava in pa podzakonskem aktu. Stranke skupnega sporazuma smejo dogovoriti le eno samo tarifo. Tarifa ne sme biti različna za tiste, ki sklenejo pogodbo s kolektivno organizacijo, in za tiste, ki pogodbe ne sklenejo.

Stranke skupnega sporazuma smejo dogovoriti le eno samo tarifo. Tarifa ne sme biti različna za tiste, ki sklenejo pogodbo s kolektivno organizacijo, in za tiste, ki pogodbe ne sklenejo. Ker je pravni temelj za določitev višine neupravičene obogatitve, kot tudi civilne kazni, zakonski, višine enega ali drugega ne more določati tožeča stranka kot kolektivna organizacija za uveljavljanje pravic. Tega ne more storiti niti sama, niti v dogovoru s kom tretjim. Obveznost mesečnega poročanja v naprej pa v času zaključka glavne obravnave še ni zapadla in ga zato sodišče prve stopnje ni smelo meritorno obravnavati.

Stranke skupnega sporazuma smejo dogovoriti le eno samo tarifo. Tarifa ne sme biti različna za tiste, ki sklenejo pogodbo s kolektivno organizacijo, in za tiste, ki pogodbe ne sklenejo. Upravičenec do plačila civilne kazni ima na izbiro glede višine odškodnine zahtevati odškodnino po splošnih pravilih o povrnitvi škode ali v obsegu, ki je enak dogovorjenemu ali običajnemu honorarju ali nadomestilu za zakonito uporabo te vrste. Obveznost mesečnega poročanja v naprej pa v času zaključka glavne obravnave še ni zapadla in ga zato sodišče prve stopnje ni smelo meritorno obravnavati. Nesklepčnosti zahtevka na izpolnitev obveznosti tožene stranke do mesečnega poročanja torej ni mogoče odpraviti.

Stranke skupnega sporazuma smejo dogovoriti le eno samo tarifo. Tarifa ne sme biti različna za tiste, ki sklenejo pogodbo s kolektivno organizacijo, in za tiste, ki pogodbe ne sklenejo. Sodišče prve stopnje, je pri določitvi višine civilne kazni, po mnenju sodišča druge stopnje, pravilno upoštevalo, da gre za prvo dejanje (kršitev obveznosti plačila nadomestila) tožene stranke. Če pa bo tožena stranka še naprej kršila svojo obveznost plačila nadomestila pa bi bila primerna višja civilna kazen, kot je bila prisojena v tem postopku. Obveznost mesečnega poročanja v naprej pa v času zaključka glavne obravnave še ni zapadla in ga zato sodišče prve stopnje ni smelo meritorno obravnavati. Nesklepčnosti zahtevka na izpolnitev obveznosti tožene stranke do mesečnega poročanja torej ni mogoče odpraviti.

Pogodbene stranke skupnega sporazuma so pri oblikovanju tarife v veliki meri proste. Pri tem pa se morajo držati zakonskega okvira. Stranke skupnega sporazuma lahko določijo različno nadomestilo glede na „okoliščine uporabe“. Ne smejo pa vezati višine nadomestila na okoliščine v zvezi z njegovim plačevanjem oziroma, glede na okoliščine v zvezi z njegovim neplačevanjem. Stranke skupnega sporazuma smejo torej dogovoriti le eno samo tarifo. Ker je pravni temelj za določitev višine neupravičene obogatitve, kot tudi civilne kazni, zakonski, višine enega ali drugega ne more določati tožeča stranka kot kolektivna organizacija za uveljavljanje pravic. Tega ne more storiti niti sama, niti v dogovoru s kom tretjim. Kršitev avtorske oziroma sorodne pravice ima v civilnopravnem smislu za posledico uveljavljanje zahtevkov, ki temeljijo na neupravičeno pridobljeni koristi na strani uporabnika varovanih del in uveljavljanje civilne kazni ali odškodnine po drugem in tretjem odstavku 168. člena ZASP, ne pa naložitve dajatvene obveznosti sporočanja podatkov.

Stranke skupnega sporazuma smejo dogovoriti le eno samo tarifo. Tarifa ne sme biti različna za tiste, ki sklenejo pogodbo s kolektivno organizacijo, in za tiste, ki pogodbe ne sklenejo. Ker je pravni temelj za določitev višine neupravičene obogatitve, kot tudi civilne kazni, zakonski, višine enega ali drugega ne more določati tožeča stranka kot kolektivna organizacija za uveljavljanje pravic. Tega ne more storiti niti sama, niti v dogovoru s kom tretjim. Obveznost mesečnega poročanja v naprej pa v času zaključka glavne obravnave še ni zapadla in ga zato sodišče prve stopnje ni smelo meritorno obravnavati.

Pogodbene stranke skupnega sporazuma so v svojem oblikovanju tarife v veliki meri proste. Pri tem pa se morajo držati zakonskega okvira. Stranke skupnega sporazuma lahko določijo različno nadomestilo glede na „okoliščine uporabe“. Ne smejo pa vezati višine nadomestila na okoliščine v zvezi z njegovim plačevanjem oziroma, glede na okoliščine v zvezi z njegovim neplačevanjem. Stranke skupnega sporazuma smejo torej dogovoriti le eno samo tarifo. Ker je pravni temelj za določitev višine neupravičene obogatitve, kot tudi civilne kazni, zakonski, višine enega ali drugega ne more določati tožeča stranka kot kolektivna organizacija za uveljavljanje pravic. ZPreZP v 1. členu ureja ukrepe za odpravo plačilne nediscipline in se uporablja le v pogodbenih razmerjih med upniki in dolžniki. V konkretnem primeru pa je tožbeni zahtevek usmerjen ravno proti toženi stranki, ki pogodbe ni sklenila.