250. člen OZ

Pri zmanjševanju pogodbene kazni v zadevah, kot je ta, se zlasti upošteva, ali je dokazano, da je upnikova škoda znatno nižja od dogovorjene kazni, njena primerna velikost pa se glede na to razmerje oceni in lahko zniža na raven upnikove škode.

Predlog se zavrne.

Tožena stranka se lahko na podlagi 250. člena v povezavi z 240. členom OZ razbremeni odgovornosti le zaradi vzrokov, ki so zunaj njene sfere (zaradi zunanjih tveganj), ker izvirajo bodisi iz tožničine sfere bodisi iz sfere, ki ne spada niti v tožničino niti v toženkino sfero (zunanji dogodki ali ravnanja tretje osebe), ki jih ni mogla obvladati in jih tudi ni bila dolžna obvladovati. Uporaba navedenih določb tako zahteva predvsem oceno, iz čigave sfere izvira vzrok tveganja, ki se je realiziralo v zamudi, in katera od strank to tveganje lažje obvladuje.

Ker je pravočasno kontaktiranje uporabnikov po tožničini lastnih trditvah zanjo bistvenega pomena, je ona tista, ki bi morala poskrbeti bodisi za zadostno število svojih sopogodbenikov bodisi se kako drugače izogibati ravnanj, ki so nasprotno stranko prikrajšala v izvrševanju njenih pravic in interesov. Ravnanje v skladu z načelom vestnosti in poštenja namreč od udeležencev obligacijskih razmerij terja, da si ne le pri sklepanju, pač pa tudi pri izvrševanju pravic in izpolnjevanju obveznosti ne prizadevajo zgolj za uresničitev svojih interesov, temveč tudi za interese nasprotne stranke. Udeleženci morajo biti med seboj lojalni.

Obravnavani dogovor o pogodbeni kazni je treba tolmačiti tako, da bi toženka dolgovala pogodbeno kazen, če bi bila zamuda mlade raziskovalke posledica kršitve njenih lastnih pogodbenih zavez. Toženka je pogodbeno prevzete obveznosti v celoti in pravočasno izpolnila. Razlogi za nedokončanje doktorske disertacije so bili na strani mlade raziskovalke – toženka nanje ni imela vpliva. Do zamude z izpolnitvijo je prišlo iz vzroka, za katerega kot stranka upravne pogodbe ne more odgovarjati.

1. Udeleženci življenjskega razmerja, iz katerega izvira spor za plačilo pogodbene kazni med tožnico in toženko, so trije. Tožnica je javna agencija, toženka je zasebno podjetje. Tu je še tretja oseba - mladi raziskovalec, zaposlen pri toženki. Ta v pogodbi med pravdnima strankama nastopa kot objekt (financiranja), v resnici pa je osrednji subjekt življenjskega primera. Vrhovno sodišče je odločalo o naslednjem revizijskem vprašanju: Ali je po sklenjeni pogodbi o sofinanciranju mladega raziskovalca v primeru zamude pri doseganju pogodbenih ciljev (pri toženki zaposleni mladi raziskovalec, ki ga je ta sama izbrala, zamuja pri pridobitvi doktorskega naslova) tožena stranka dolžna vrniti prejeta sredstva delno oziroma v celoti, kot to določa 34. člen pogodbe? 2. Načelo vestnosti in poštenja ob hkratnem upoštevanju dejstva, da gre v obravnavanem primeru za posebno vrsto javnopravnega razmerja (ki temelji na upravni pogodbi), pri katerem je močno poudarjen javni interes, terja, da je treba dogovor o pogodbeni kazni v konkretnem primeru razlagati na način, da se dolžnost njenega plačila s strani toženke uresniči zgolj v primeru, ko slednja ne bi izpolnila svojih temeljnih pog

Pogodbena kazen je primer stranske pogodbene obveznosti. To pomeni, da dogovor o pogodbeni kazni ne opredeljuje pravne narave pogodbe in tudi ne njene kavze (podlage). Ker je tako, dogovor o pogodbeni kazni ni in ne more biti sam sebi namen, marveč služi uresničitvi glavnega pogodbenega namena. Vsebino dogovora o pogodbeni kazni je treba zato razlagati in njene pravne prvine (npr. veljavnost, obseg in pogoje dolžnikove odgovornosti, nesorazmernost, uresničevanje upnikovih pravic) presojati v kontekstu celotnega pogodbenega razmerja. Pogodbena kazen ima dvojni pomen oziroma funkcijo, in sicer predstavlja instrument utrditve izpolnitve pogodbene obveznosti in upniku, v čigar korist je dogovorjena, olajšuje položaj v primeru kršitve pogodbene obveznosti dolžnika. Kršitev lahko pomeni bodisi neizpolnitev bodisi nepravilno izpolnitev. Med slednje spada tudi tudi izpolnitev z zamudo, ki je bila dogovorjena v obravnavanem primeru. V tej in v istočasno obravnavanih zadevah II Ips 57/2022 in II Ips 9/2023 je bilo predmet presoje vprašanje, ali je Agencija, ki je bila v vseh zadevah tožeča stranka, od treh različnih izvajalcev kot tožencev, v dejanskih okoliščinah, ki se v bis

1. Udeleženci življenjskega razmerja, iz katerega izvira spor za plačilo pogodbene kazni med tožnico in toženko, so trije. Tožnica je javna agencija, toženka je zasebno podjetje. Tu je še tretja oseba - mlada raziskovalka, zaposlena pri toženki. Ta v pogodbi med pravdnima strankama nastopa kot objekt (financiranja), v resnici pa je osrednji subjekt življenjskega primera. Toženki je bilo s pravnomočno sodbo naloženo, naj plača pogodbeno kazen. Pravna podlaga izpodbijane odločitve je pogodbeno določilo, ki obveznost plačila pogodbene kazen navezuje na dejstvo, da namen in cilj programa (t. j., uspešen zagovor doktorske naloge in pridobitev naslova doktor znanosti) nista pravočasno dosežena. Mlada raziskovalka je doktorirala, a ne pravočasno. Vrhovno sodišče je odločalo o naslednjem revizijskem vprašanju: Ali je v obravnavanem primeru materialnopravno pravilno stališče sodišča druge stopnje, da je na podlagi pogodbe o sofinanciranju mladega raziskovalca iz gospodarstva toženka dolžna vrniti tožnici del prejetih sredstev, ker je pri toženki zaposlena mlada raziskovalka zamujala pri pridobitvi doktorskega naslova? 2. Načelo vestnosti in poštenja ob hkratnem upo

Iz besednega zapisa prvega odstavka 247. člena OZ sicer izhaja, da je pogodbena kazen lahko dogovorjena le za neizpolnitev obveznosti ali za zamudo z izpolnitvijo, vendar pa se je v sodni praksi in pravni teoriji razvilo stališče, da je dogovor o pogodbeni kazni mogoč tudi za primer izpolnitve z napakami. Hkrati je ob tem zavzeto tudi stališče, da mora biti dogovor o pogodbeni kazni za primer izpolnitve z napako (kar se šteje za zamudo z izpolnitvijo v širšem pomenu besede) izrecno in jasno zapisan. Pogodbena kazen je bila v predmetni zadevi izrecno in jasno dogovorjena le za primer, da dolžnik ne izroči predmeta najema do 4. 7. 2021 ob 9.00 uri zjutraj (zamuda v ožjem pomenu besede), ne pa tudi za za zamudo z izpolnitvijo v širšem smislu (izpolnitev z napako, kar zajema vprašanja urejenosti, čistosti, izpraznjenosti, uporabljivosti ipd. predmeta najema), kot je v ugovoru utemeljeno uveljavljal dolžnik.

Sodišče soglaša s stališčem iz VSL sodbe II Cp 507/2019 z dne 21.10.2019, da ima zahtevek iz petega odstavka 57. člena Splošnih pogojev naravo pogodbene kazni (247. člen OZ), saj se v takem primeru višina zahtevka ne določi glede na škodo, ki je tožniku (oškodovancu) nastala, temveč pod pogoji, določenimi v 58. členu Splošnih pogojev. V 58. členu Splošnih pogojev je namreč določen način ocenitve količin električne energije in obračunske moči neupravičenega odjema v primerih, ko ni mogoče zanesljivo ugotoviti količine porabljene električne energije (za tak primer je tudi šlo v predmetni zadevi). V skladu z 250. členom OZ upnik ni upravičen zahtevati pogodbene kazni, če za kršitev pogodbe dolžnik ne odgovarja.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je v obravnavanem primeru materialnopravno pravilno stališče sodišča druge stopnje, da je na podlagi pogodbe o sofinanciranju mladega raziskovalca iz gospodarstva toženka dolžna vrniti tožnici del prejetih sredstev, ker je pri toženki zaposlena mlada raziskovalka zamujala pri pridobitvi doktorskega naslova.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožniku ob razrešitvi oziroma odpoklicu toženec ni ponudil nove pogodbe o zaposlitvi, to pa ob pravilni materialnopravni interpretaciji prvih dveh odstavkov 17. člena pogodbe o zaposlitvi po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da toženca obvezuje dolžnost plačila enoletne plače. Zmotno je prvostopenjsko stališče, da je bila tožniku pravica do te enoletne plače prisojena že v okviru reparacije in denarnega povračila iz 118. člena ZDR-1, saj gre za medsebojno različne pravne institute.

Smisel zapisa pogodbenih zavez je v jasnosti, določnosti in s tem predvidljivosti ter v zaupanju v zapisano besedo. Jezik kot semantični medij mora biti v stanju nositi namen - če tega ne zmore, potem velja samo tisto, kar je zapisano. Semantičnih meja ni dovoljeno prekoračevati. Pripisovanje pogodbenemu besedilu pomen, ki ga le-ta nima, pomeni spodkopavanje avtonomije pogodbenih strank in kršitev ustavne vloge sodišča kot razlagalca obstoječega (in ne avtorja novo ustvarjenega) besedila. Kar je zapisano, je med strankama dogovorjeno. In samo to med njima tudi velja. Obveznosti ene ali druge stranke se zato ne morejo raztezati onkraj zapisanega in podpisanega. Šteje se, da če iz pogodbe ne izhaja kaj drugega, je pogodbena kazen dogovorjena le za primer, če dolžnik zamudi z izpolnitvijo. Da bi bila pogodbena kazen dogovorjena za kaj več kot le za (golo) zamudo (zamudo v ožjem pomenu), mora biti v pogodbi posebej določeno. Če ni, velja, da je pogodbena kazen dogovorjena le za zamudo v ožjem pomenu. Smisel določbe drugega odstavka 247. člena OZ je torej v tem, da razlagalcu onemogoča zapolnjevanje domnevnih "praznin" v pogodbenih določbah o pogodbeni kazni z vsebinami, ki jih

Po ustaljeni sodni praksi za spornost pogodbenega določila ni dovolj, da si razlagi pravdnih strank nasprotujeta, temveč mora stranka, ki se na spornost sklicuje, z ustreznim trditvenim gradivom “zasejati dvom” v jasnost pogodbenih določil. Pridobitev doktorata v naravnem (stvarnem) pogledu ni toženkina obligacija rezultata, kajti sama kot pravna oseba ne more doktorirati, ampak gre za obveznost njenega varovanca, za katerega je skladno s pogodbeno avtonomijo prevzela jamstvo, da bo pravočasno doktoriral. Dogovor, po katerem pogodbena stranka prevzame del tveganja za ravnanje tretjega, ki ga v stvarnosti ne more v polnosti kontrolirati, ne krni načeli vestnosti in poštenja ter ekvivalence dajatev. Treba je upoštevati, da se pogodbena odgovornost za nepravilno izpolnitev približuje objektivni odgovornosti. Ni dovolj, da je pogodbena stranka skrbna, temveč mora biti vzrok za neizpolnitev izven njene notranje (vplivne) sfere. Osebne okoliščine na strani mladega raziskovalca, zaradi katerih ni pravočasno doktoriral, spadajo v sfero toženke oziroma predstavljajo vzrok na njeni strani. Razlogi na strani mladega raziskovalca, zaradi katerih je prišlo do zamude (

Ni relevantno ali je pravočasna izpolnitev bistvena sestavina pogodbe ali ne, saj toženka v nobenem trenutku od nje ni odstopila niti ne zatrjuje, da je bila razvezana na podlagi zakona. Tožnica ni dolžna navesti pravne podlage tožbenega zahtevka, če jo navede, pa sodišče nanjo ni vezano, temveč zgolj na trditveno podlago.

Četudi toženec ne more doktorirati v imenu mlade raziskovalke, sodi tveganje, da mlada raziskovalka zaradi razlogov na njeni strani ne bo uspela pravočasno zaključiti doktorskega študija, v toženčevo notranjo sfero. Ker je toženec že v sklenitveni fazi pogodbe lahko računal s tem, da bo zaradi narave dela in čakanja na objavo članka prišlo do zamude pri zaključku doktorskega študija, in se je kljub temu prijavil na razpis in sklenil Pogodbo, je s tem prevzel tveganje, da bo v posledici nastopa zamude moral plačati pogodbeno kazen. V obravnavani zadevi je šlo za obliko državne pomoči in bi toženec pridobil neupravičeno konkurenčno prednost pred drugimi, če bi kljub zamudi obdržal celotna prejeta sredstva.

Revizija se dopusti glede vprašanj: - ali sta nižji sodišči s tem, ko sta ugotovili, da je bila med strankama v okviru 5. člena Prodajne pogodbe dogovorjena pogodbena kazen za primer zamude s pravilno izpolnitvijo v širšem pomenu, zmotno uporabili drugi odstavek 247. člena OZ; - ali je dogovor o pogodbeni kazni veljaven (250. člen OZ), glede na to, da je zamuda, na katero se pogodbena kazen navezuje, odvisna tudi od okoliščin, na kateri toženca ne moreta v celoti vplivati; in - ali je pritožbeno sodišče pravilno uporabilo 247. člen OZ, ko je odločilo, da je elaborat v zvezi s parcelacijo, ki je bil oddan 4. 3. 2011, postal popoln šele 9. 4. 2013 in ne že 4. 3. 2011.

V skladu z določbo 250. člena OZ upnik ne more zahtevati pogodbene kazni, če je do zamude prišlo iz vzroka, za katerega dolžnik ne odgovarja.

Glede na to, da je tožeča stranka (preko odgovornega nadzornika) izjavo o tem, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni, podala (že) zadnji dan roka za izvedbo del, ko je bilo že gotovo, da bo do zamude prišlo (do zamude je prišlo naslednji dan), taka izjava pomeni pravilno pridržanje pravice do pogodbene kazni v smislu petega odstavka 251. člena OZ. Tožena stranka se lahko na podlagi 250. člena v povezavi z 240. členom OZ razbremeni odgovornosti le zaradi vzrokov, ki so zunaj njene sfere (zaradi zunanjih tveganj), ker izvirajo bodisi iz tožničine sfere bodisi iz sfere, ki ne spada niti v tožničino niti v toženkino sfero (zunanji dogodki ali ravnanja tretje osebe), ki jih ni mogla obvladati in jih tudi ni bila dolžna obvladovati. Uporaba navedenih določb tako zahteva predvsem oceno, iz čigave sfere izvira vzrok tveganja, ki se je realiziralo v zamudi, in katera od strank to tveganje lažje obvladuje.

V starejši teoriji je bilo zavzeto stališče, da je pogodbeno kazen mogoče znižati na dolžnikovo zahtevo bodisi s tožbo bodisi z ugovorom. Temu stališču je sledila tudi sodna praksa. Novejša teorija izpostavlja spornost navedenega stališča, saj uporaba zakonskega izraza, da sodišče na dolžnikovo zahtevo zmanjša pogodbeno kazen, jasno pomeni, da gre za oblikovalno pravico, ki je stranka ne more uresničiti sama, ampak zgolj s pomočjo sodišča preko oblikovalne tožbe oziroma v podobnih primerih kot je tudi konkreten, nasprotne (oblikovalne) tožbe. Kljub takšnemu stališču pa očitno tudi novejša sodna praksa dopušča uveljavljanje znižanja pogodbene kazni zgolj z ugovorom.