VSK sklep Cp 1211/2007

Pritožbi se ugodi, zato se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 377.454,47 EUR (kar je znašalo pred konverzijo po Zakonu o uvedbi eura 90.453.189,26 SIT), skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 367,05 EUR (kar je znašalo pred konverzijo po Zakonu o uvedbi eura 87.959,60 SIT) od 21.12.2002 do plačila, od zneska 3.042,56 EUR (kar je znašalo pred konverzijo po Zakonu o uvedbi eura 729.120,00 SIT) od 6.11.2002 do plačila, od zneska 4.553,00 EUR (kar je znašalo pred konverzijo po Zakonu o uvedbi eura 1.091.080,82 SIT) od 23.12.2002 do plačila in od zneska 2.809,89 EUR (kar je znašalo pred konverzijo po Zakonu o uvedbi eura 673.362,84 SIT) od 30.1.2003 do plačila, vse v 15-ih dneh. Odločilo je tudi o povrnitvi stroškov postopka, katere mora tožena stranka povrniti tožeči stranki v znesku 15.898,29 EUR v 15-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku tega roka do plačila.

Zoper to sodbo se je pritožila tožena stranka po svojem pooblaščencu. Pritožbo je vložila iz vseh pritožbenih razlogov po zakonu. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, zato ker nasprotne tožbe ni obravnavalo skupaj s predmetno tožbo, ampak na novo kot samostojno tožbo in z novo opr. št. P1. Nasprotna tožba je koneksna, kar pomeni, da je tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe v zvezi s tožbo. Lahko je tudi kompenzacijska, kar se v primeru ugoditve tožbe, lahko pobota z zahtevkom iz nasprotne tožbe. Oba zahtevka namreč izvirata iz istega dogodka in so določena pravnorelevantna dejstva skupna. Drugačno obravnavanje pa pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka. V nadaljevanju zatrjuje, da je tožnik imel na voljo pravne možnosti, da ne plača pogodbene kazni. Tudi po nemškem pravu pogodbenik odgovarja za naklep in malomarnost (276. paragraf BGB). V kolikor bi ravnanje tožene stranke zakrivilo zamudo pri izdobavi blaga tožnika njegovemu sopogodbeniku, je to ravnanje potrebno oceniti kot vzrok, ki je nastopil naknadno in ga tožnik ni mogel pričakovati pri dogovoru pogodbene kazni. Tožnik ni bil dolžan priznati pogodbene kazni svojemu sopogodbeniku in je tako tudi ne more utemeljeno uveljavljati kot škodo napram toženi stranki. Slovensko pravo ima podobno določbo v 250. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), po kateri upnik ne more zahtevati pogodbene kazni, če je do zamude prišlo iz vzroka, za katerega dolžnik, to je tožnik v konkretnem primeru, ne odgovarja. Tožnik je po lastni volji poravnal pogodbeno kazen in tako ne vzdrži njegova trditev, da je škodo povzročila tožena stranka. Individualni dogovor bi moral biti v konkretnem primeru obsežen že v kupni pogodbi, najkasneje pa pred izdajo začasne odredbe, da bi tožnik sploh lahko uveljavljal plačano pogodbeno kazen. Tožnik pa je s sklenitvijo dodatka h kupni pogodbi po izdaji začasne odredbe postavil vtoževani odškodninski zahtevek. Tožbeni zahtevek bi že iz tega razloga moralo sodišče zavrniti. Sodišče je v delu, ki se nanaša na vzročno zvezo med izdano začasno odredbo in zatrjevano škodo zmotno ugotovilo dejansko stanje, kajti tudi kupec premičnih stvari, ki so bile predmet začasne odredbe, je bil seznanjen z dejanskim stanjem. V primeru nastanka škode bi bil aktivno legitimiran napram toženi stranki na podlagi določb OZ-a o povračilu škode. Ni pa bilo pravne podlage za uveljavljanje pogodbene kazni zoper tožnika.

Tožena stranka je ugovarjala nesorazmernosti pogodbene kazni. Sodišče pa je glede tega vprašanja v izpodbijani sodbi zavzelo napačno stališče in sicer razlikuje med navedbo tožene stranke o nesorazmernosti pogodbene kazni z navedbo, da bi moral tožnik zahtevati znižanje pogodbene kazni, kar pa naj bi storil prepozno. V teh navedbah ni nobene razlike. Oboje se nanaša na ugovor za znižanje pogodbene kazni. V kolikor je pogodbena kazen nesorazmerna glede višine, bi ta ugovor lahko postavil tožnik, pa ga ni in takšen ugovor lahko postavi sedaj tožena stranka, ker se uveljavlja zoper njo in ga je postavila v odgovoru na tožbo. V vsakem primeru bi zato sodišče moralo zavzeti razloge o ugovoru previsoke pogodbene kazni oziroma zahtevi tožene stranke za znižanje te. Nedvomno zadošča tudi beseda nesorazmerna, kar je izrecna zakonska dikcija 252. čl. OZ. Tožnik je tako imel na voljo zahtevek za znižanje pogodbene kazni, kar pa ni hotel uveljavljati. Nedvomno je pogodbena kazen nesorazmerno visoka.

Glede prispevka tožnika k nastanku zatrjevane škode pa zatrjuje, da bi tožena stranka s predlogom za začasno odredbo uspela tudi na Višjem sodišču v Mariboru, če bi imela čas in pripravila predlog, kot je to zahtevano z določbami Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Tožnik je s svojimi protipravnimi ravnanji sam povzročil oziroma prisili toženo stranko k pravnim akcijam. Ponovno tožena stranka opozarja, da bi bilo potrebno obravnavati nasprotno tožbo istočasno s tožbo v tem pravdnem postopku. Dokazni postopek pri nasprotni tožbi bi izkazal protipravna ravnanja tožnika in njegov izključni prispevek k vložitvi predloga za izdajo začasne odredbe. V nadaljevanju pa ponovno opisuje razloge za vložitev nasprotne tožbe. Sodišče v izpodbijani sodbi brez pravne utemeljitve razloguje, da je imel tožnik kljub prepozni izpraznitvi nepremičnine na voljo še zadosti časa za pravočasno izpolnitev kupne pogodbe. To je bilo od 12.8.2002 do 31.8.2002, tožniku pa je bilo onemogočeno razpolaganje s premičninami do 15.10.2002, izročil pa je premičnine 21.12.2002, torej je potreboval dejansko 67 dni, to je od 15.10.2002 do 21.12.2002, kar sodba ne obrazloži. Ocena sodišča temelji tako na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, materialno pravo pa zaradi tega ni bilo pravilno uporabljeno. Glede valute tožbenega zahtevka je tožena stranka še opozorila, da tožnik zatrjuje, da naj bi pogodbeno kazen plačal oziroma pristal na zmanjšanje kupnine v valuti USD, zahtevek v tožbi pa je kot tuja fizična oseba postavil v slovenski valuti, to zgolj zaradi uveljavljanja zahtevka za zakonske zamudne obresti od slovenske valute.

Pritožba je utemeljena v navedenem obsegu.

Pravilno bi sicer bilo, da bi sodišče prve stopnje zahtevek iz tožbe in nasprotne tožbe obravnavalo skupaj tako, kot v primeru kumulacije zahtevkov (182. čl. Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Sodišče pa lahko pravdi tudi razdruži (300. čl. ZPP), vendar če sodišče tudi brez formalne razdružitve zadeve ne obravnava skupaj, to ne pomeni relativno bistveno kršitev določb postopka, ki bi imela za posledico nepravilnost in nezakonitost sodbe, kot to v pritožbi napačno razlaga pritožnik. Če torej sodišče tožbo in nasprotno tožbo ni obravnavalo skupaj, tudi ni zagrešilo očitano in bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Prav tako tudi ne drži pritožbena trditev, da pogodbena kazen ni bila dogovorjena že v kupni pogodbi. To je sodišče prve stopnje izrecno ugotovilo, kajti v pogodbi z dne 28.3.2002 (priloga A7 spisa) izhaja, da je tožnik kupcu M.M. prodal strojno opremo in zaloge. V pogodbi se je izrecno med drugim zavezal, da bo prodano blago izročil kupcu do 31.8.2002 oziroma v nasprotnem primeru, plačal za vsak dan zamude pogodbeno kazen v višini 3.500,00 USD. Z dodatnim dogovorom z dne 10.2.2003 pa sta se dogovorila, da se zapadla pogodbena kazen v znesku 382.000,00 USD in neplačani del kupnine pobotata. Po mnenju pritožbenega sodišča pa se je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo glede pogodbene kazni ob upoštevanju nemškega prava, na katero se je tudi tožena stranka sklicevala. V predmetni zadevi je res nastala zamuda brez dolžnikove krivde zaradi začasne odredbe, vendar, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, nemško pravo nima določila, kot ga vsebuje 250. čl. OZ, po katerem upnik ne more zahtevati pogodbene kazni, če je do neizpolnitve ali zamude prišlo iz vzroka, za katerega dolžnik ne odgovarja. Po nemški sodni praksi mora dolžnik običajno odgovarjati za naklep in malomarnost. Vsekakor pa se lahko pogodbena kazen dogovori tudi z individualnim dogovorom za primer objektivne zamude, dajatve ali storitve, brez ozira na dolžnikovo krivdo. V tem primeru ima dogovor o pogodbeni kazni garancijsko funkcijo, kar je tudi v konkretnem primeru bilo. Tožnik in kupec sta namreč ugotovila, da je do zamude prišlo brez dolžnikove krivde, vendar sta kljub temu sklenili dogovor o plačilu pogodbene kazni. Gre torej za individualni dogovor za primer objektivne zamude dajatve ali storitve, brez ozira na dolžnikovo krivdo in torej za garancijsko funkcijo pogodbene kazni. Sodišče prve stopnje se je tudi opredelilo do ugovora tožene stranke o nesorazmernosti pogodbene kazni in pravilno povedalo, da nobeno od zakonskih določil nemškega prava pogodbeno kazen ne omejuje po višini, le sodna praksa se je izrekla, da je previsok znesek 0,5% od pogodbene vrednosti, kar pa v predmetni zadevi ni primer. Povsem zmotno pa je stališče tožene stranke, ki ga je v pritožbi izrecno poudarila, da pomeni ugovor nesorazmernosti pogodbene kazni tudi zahtevo za njeno znižanje in zato niso prepozne navedbe tožene stranke glede znižanja pogodbene kazni, katero bi moral uveljavljati tožnik.

Je pa utemeljena pritožba tožene stranke, ko zatrjuje, da sodba nima razlogov o tem, da je tožnik upravičen do povrnitve pogodbene kazni do 21.12.2002. Tožnik se je zavezal izročiti tožencu blago do 31.8.2002. Onemogočeno pa mu je bilo razpolaganje s premičninami do 15.10.2002, premičnine pa je kupcu izročil šele 21.12.2002. Ali je za zamudo od 15.10.2002 do 21.12.2002 odgovorna tudi tožena stranka pa sodba sodišča prve stopnje nima razlogov, zato se je v tem delu ne more preizkusiti. Ker sodišče prve stopnje torej ni ugotovilo do kdaj je bila tožena stranka odgovorna za zamudo, je moralo sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti, da to ugotovi. Čeprav ni več sporen znesek za plačilo škode, ki je nastala toženi stranki zaradi skladiščenja, je moralo pritožbeno sodišče sodbo razveljaviti v celoti, saj je tudi ta znesek odvisen od tega, kdaj bi morala tožeča stranka blago izročila kupcu. Pritožbeno sodišče je iz navedenih razlogov pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje z razlogi, ki izhajajo iz obrazložitve tega sklepa. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (3. odst. 165. čl. ZPP).