130. člen ZASP

Trditveno in dokazno breme, da je predvajala glasbo, prosto plačil kolektivnim organizacijam, je na toženki kot uporabnici. Ne gre za uporabo zakonske domneve, po kateri bi se vsi fonogrami šteli za primerne starosti in vrste, da bi bilo za njihovo predvajanje potrebno plačilo, ki po navedbah pritožnice iz zakona ne izhaja. Gre za materialno trditveno in dokazno breme tožnice, ki ga v konkretnem primeru opredeljujeta citirani določbi prvega in tretjega odstavka 130. člena ZASP. Temu je tožnica zadostila. Uporabnik sicer lahko ugovarja, da je predvajal zgolj fonograme, ki niso bili izdani v komercialne namene ali takšne, na katerih so pravice proizvajalcev fonogramov prenehal, za kar pa je na njem trditveno in dokazno breme.

Zgolj dvom v pravilnost višine zneskov in možnost seznanitve z ustaljeno sodno prakso pa ne zadostuje za ugotovitev obstoja kvalificirane oblike toženkine krivde. Še posebej ne zato, ker je toženka tekom postopka opozarjala, "da je v nekem trenutku pričela prejemati račune za mesečno nadomestilo v znatno višji mesečni vrednosti, pri čemer je tožnico prosila za pojasnilo na katero ni dobila odgovora, račune je zavračala - brez odgovora, prosila naj bi za sklenitev nove pogodbe - brez uspeha." Navedena dejstva so ostala neprerekana s strani tožnice. Tožnica je nadomestilo plačevala skladno s Pogodbo 2006 in tako z rednim plačevanjem nadomestila jasno izkazala voljo in pripravljenost plačevanja, sporna je le višina. Kljub zavračanjem računov je toženka iz previdnosti še naprej plačevala s Pogodbo 2006 dogovorjen znesek nadomestila. Toženki tako ni mogoče očitati, da je s tem že kršila pravice namerno (torej, da je vedela, da plačuje premalo) oziroma iz hude malomarnosti.

Revizija se dopusti glede vprašanj: - Ali ima zahtevek po 130. členu ZASP temelj v neupravičeni obogatitvi? - Ali je pravilno stališče sodišča, da se pri zastaranju zahtevka za plačilo nadomestila na podlagi 130. člena ZASP upošteva 5 letni zastaralni rok?

Besedilo Dovoljenja, da se tožnici "dovoli kolektivno uveljavljanje pravic na že objavljenih fonogramih", v tem primeru pojasnjuje, da lahko tožnica uveljavlja kolektivno varstvo le na javno objavljenih fonogramih in ne tudi na tistih, ki sicer obstajajo in so obstajali že pred izdajo Dovoljenja, a niso (bili) javno objavljeni. Ali so bili javno objavljeni pred ali po izdaji Dovoljenja, pa ne vpliva na tožničino pravico, da po pridobitvi Dovoljenja v času trajanja pravic (132. člen ZASP) kolektivno uveljavlja pravice ob javni priobčitvi fonogramov. Za zagotavljanje enakega obravnavanja strank, konkurenčnosti med strankami in predvidljivosti je pomembno, da se za primerljive položaje uporabi enak način določanja primernega nadomestila in v naprej določene predvidljive postavke. To je še toliko bolj pomembno v primerih, kot je obravnavani, ko je pred sodiščem več primerljivih postopkov. Zato ni primerno, da bi sodišče pri odločanju o primerni višini nadomestila in parametrih za njegovo določitev upoštevalo določila Pogodbe 2006. Po prenehanju SS2006 in Pogodbe 2006 ni primerno drugače obravnavati posameznih strank, ki so imele v preteklosti (toda ne v iztoževanem obdobju) s

Pritožbenim očitkom tožeče stranke, da je že na podlagi njenih trditev (za katere navaja, da so neprerekane) mogoče pritrditi njeni navedbi o deležu glasbe nad 90%, ni mogoče pritrditi. Tožena stranka je namreč v odgovoru na tožbo ugovarjala deležu glasbe, kot ga je zatrjevala tožeča stranka ter jo pozvala, da naj navede, iz kje izhaja, da predvaja nad 90 % glasbe, kakor tudi, da poda navedbe o dolžini oglasnih sporočil. Na podlagi tega ugovora bi tožeča stranka morala podati konkretne navedbe, iz katerih bi bilo razvidno, da znaša seštevek vsebin čiste glasbe, oglasov in govornih vsebin z glasbeno podlago v radijskem programu tožene stranke resnično nad 90 %. Tožeča stranka svojemu trditvenemu bremenu zato ne more zadostiti z navedbami, da preostali del oddajanega programa pri toženi stranki predstavljajo oglasi in govorne oddaje s podloženo glasbo in da praktično nima govornih vsebin brez podložene glasbe. Gre namreč za preširoke navedbe (zlasti termin "praktično nima"), ki tako ne vodijo nujno v zaključek, da znaša seštevek vseh vsebin z glasbo v radijskem programu tožene stranke resnično nad 90 % (in ne npr. 89 %). Ni mogoče pritrditi tožeči stranki, da bi bila obvezno

Za zagotavljanje enakega obravnavanja strank, konkurenčnosti med strankami in predvidljivosti, je pomembno, da se za primerljive položaje uporabi enak način določanja primernega nadomestila in v naprej določene predvidljive postavke. To je še toliko bolj pomembno v primerih, kot je obravnavani, ko je pred sodiščem več primerljivih postopkov. Zato ni primerno, da bi sodišče pri odločanju o primerni višini nadomestila in parametrih za njegovo določitev upoštevalo določila Pogodbe 2006. Po prenehanju Skupnega sporazuma 2006 in Pogodbe 2006 ni primerno drugače obravnavati posameznih strank, ki so imele v preteklosti (toda ne v vtoževanem obdobju!) s tožečo stranko sklenjeno pogodbo, od tistih, ki s tožečo stranko pogodbe v preteklem obdobju niso imele sklenjene. Ker je tožena stranka kljub zavedanju dolžnosti plačevanja nadomestil za javno priobčitev fonogramov v vtoževanem obdobju s plačevanjem nadomestil prenehala in nadomestila ni plačevala niti v višini, za katero bi sama menila, da je primerna, kot je to storila za obdobje avgust - oktober 2017 v višini 320,25 EUR, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da se ji odmeri civilna kazen v višini 20 % nadomestila.

Besedilo Dovoljenja, da se tožeči stranki "dovoli kolektivno uveljavljanje pravic na že objavljenih fonogramih" v tem primeru le pojasnjuje, da lahko tožeča stranka uveljavlja kolektivno varstvo le na javno objavljenih fonogramih in ne tudi na tistih, ki sicer obstajajo in so obstajali že pred izdajo Dovoljenja, a niso (bili) javno objavljeni. Pri tem okoliščina, kdaj so bili fonogrami javno objavljeni, pred ali po izdaji Dovoljenja, ne vpliva na pravico tožeče stranke, da po pridobitvi Dovoljenja v času trajanja pravic (132. člen ZASP) kolektivno uveljavlja pravice ob javni priobčitvi fonogramov, vključno z javnim prenašanjem in radijsko retransmisijo. Za zagotavljanje enakega obravnavanja strank, konkurenčnosti med strankami in predvidljivosti, je pomembno, da se za primerljive položaje uporabi enak način določanja primernega nadomestila in v naprej določene predvidljive postavke. To je še toliko bolj pomembno v primerih, kot je obravnavani, ko je pred sodiščem več primerljivih postopkov. Zato ni primerno, da bi sodišče pri odločanju o primerni višini nadomestila in parametrih za njegovo določitev upoštevalo določila Pogodbe 2006. Po prenehanju SS 2006 in Pogodbe 2006 ni

Besedilo Dovoljenja, da se tožeči stranki "dovoli kolektivno uveljavljanje pravic na že objavljenih fonogramih" v tem primeru le pojasnjuje, da lahko tožeča stranka uveljavlja kolektivno varstvo le na javno objavljenih fonogramih in ne tudi na tistih, ki sicer obstajajo in so obstajali že pred izdajo Dovoljenja, a niso (bili) javno objavljeni. Pri tem okoliščina, kdaj so bili fonogrami javno objavljeni, pred ali po izdaji Dovoljenja, ne vpliva na pravico tožeče stranke, da po pridobitvi Dovoljenja v času trajanja pravic (132. člen ZASP) kolektivno uveljavlja pravice ob javni priobčitvi fonogramov, vključno z javnim prenašanjem in radijsko retransmisijo. Za zagotavljanje enakega obravnavanja strank, konkurenčnosti med strankami in predvidljivosti, je pomembno, da se za primerljive položaje uporabi enak način določanja primernega nadomestila in v naprej določene predvidljive postavke. To je še toliko bolj pomembno v primerih, kot je obravnavani, ko je pred sodiščem več primerljivih postopkov. Zato ni primerno, da bi sodišče pri odločanju o primerni višini nadomestila in parametrih za njegovo določitev upoštevalo določila Pogodbe 2006. Po prenehanju SS 2006 in Pogodbe 2006 ni

V primeru, ko stranki uredita razmerje s pogodbo, nadomestilo za uporabo avtorskih del ne predstavlja odškodninske terjatve, temveč terjatev, ki temelji na pogodbeno urejenem razmerju, ki je kot taka predmet DDV. Za tožečo stranko določbe ZPreZP-1 niso uporabljive, saj ni druga javna oseba po tretjem odstavku 6. člena ZPreZP-1. Prerekala pa ni niti nadaljnjih ugotovitev sodišča prve stopnje, da ne zasleduje ustvarjanja dobička, prav tako pa tudi 4. člen ZKUASP določa nepridobitnost kot eno izmed alternativno določenih meril, ki jih mora kolektivna organizacija izpolnjevati (iz česar tako izhaja, da tožeča stranka ni pravna oseba iz tretje alineje prvega odstavka 6. člena ZPreZP-1).

V obravnavani zadevi je bila tožena stranka tista, ki je že v prvi pripravljalni vlogi izrecno navedla, da je ona sama oglaševala predmetno prireditev, da je od organizatorja koncertne prireditve prevzela trženje sponzorjev in tudi online prodajo vstopnic preko B. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da lastnost soorganizatorja (in s tem souporabnika) izhaja iz navedenih zadolžitev, ki jih je v zvezi z obravnavano koncertno prireditvijo prevzela tožena stranka. Gre za zadolžitve, ki po svoji vsebini predstavljajo sodelovanje pri dejanski organizaciji in pripravi koncertne prireditve. Gre za običajne organizacijske dolžnosti, ki se tičejo še zlasti obveznosti pridobivanja občinstva (javnosti). In napram javnosti je bila v obravnavani zadevi tožena stranka tudi tista oseba, ki je nastopala kot krovni nosilec aktivnosti, ki so povezane z oglaševanjem prireditve in spletno prodajo vstopnic, pri čemer je bila na oglasih in vstopnicah navedena kot odgovorni organizator koncertne prireditve. Nedvomno je bila torej nosilec aktivnosti, ki so nujne za samo izvedbo koncertne prireditve, posledično pa vplivajo tudi na njeno uspešnost.

Izkoriščanje fonograma je množično, obsežno, poteka hitro in je nesledljivo, zaradi česar bi bilo individualno upravljanje njihovega javnega priobčevanja po naravi stvari zelo oteženo, enako kot to velja za male (avtorske) pravice. Predvajanje komercialnih fonogramov, na katerih je posneta glasba, se zato tudi po presoji sodišča po vsebini bistveno bolj približa malim avtorskim pravicam kot pa mehanski avtorski pravici oziroma izpolnjuje vse znake malih (sorodnih) pravic iz 1. točke prvega odstavka 9. člena ZKUASP, saj gre za že objavljena glasbena dela in za njihovo neodrsko priobčitev. Sodišče se strinja s tožnikom, da obvezno kolektivno upravljanje predstavlja monopolni položaj. Vendar zgolj zaradi tega ni nedopustno. SEU je že večkrat zavzelo stališče, da monopol kolektivne organizacije sam po sebi ni v neskladju s pravili konkurence na notranjem trgu, ampak je nedopustna le zloraba prevladujočega položaja.

Standardu primernosti je zadoščeno, če se v nadomestilu ustrezno odražajo pravice in potrebe vseh udeležencev, kar se v osnovi določa s sporazumom strank, ki imajo uravnoteženo pogajalsko moč. S trditvami o izigravanju se v bistvu ne nasprotuje primernosti predpisov, ampak se nasprotuje upoštevanju dejanskega stanja, ki je nastalo zaradi sklenitev posameznega pravnega akta in povzroča učinke, ki niso skladni s predpisi oziroma njihovim namenom. Tožeča stranka s trditvami o izigravanju v konkretnem primeru tako ne nasprotuje primernosti načina določitve nadomestila po SS 2006, temveč le višini prihodkov, ki naj se upošteva pri odmeri primernega nadomestila. Tožeča stranka je imela možnost udeležiti se uvodnega sestanka z izvedenko in sodelovati pri pregledu dokumentacije. Tega ni izkoristila. Zato so neutemeljeni vsi pritožbeni očitki, da izvedenka svojega dela ni opravila dovolj skrbno, ker ni pregledala listin, ki so podlaga izdanim fakturam. Skladno z računovodskimi pravili se faktura šteje za verodostojno listino, ki izkazuje resničen poslovni dogodek. Izvedenka je pojasnila kako je razbrala kaj pomeni opis storitve na fakturi ter da je vsebino opisa storitev na f

Direktiva 2014/26/EU Evropskega parlamenta in Sveta o kolektivnem upravljanju avtorskih in sorodnih pravic ter izdajanju več - ozemeljskih licenc za pravice za glasbena dela za spletno uporabo na notranjem trgu je prenešena v ZKUASP. Stališče pritožnice, da lahko avtor sam izbere kolektivno organizacijo iz katerekoli države EU, ki bo ščitila njegove interese v vseh državah EU se ne nanaša na obvezno kolektivno upravljanje. Imetnik pravic lahko v skladu z drugim odstavkom 7. člena izbira med različnimi KO samo v primerih prostovoljnega kolektivnega upravljanja. Po 147. členu ZASP pa je kolektivno upravljanje avtorskih pravic tako v primeru priobčitve javnosti neodrskih glasbenih in pisanih del (male pravice) kot v primeru kabelske retransmisije (1. in 4 točka tega člena) obvezno. Dejavnost obveznega kolektivnega upravljanja lahko v Sloveniji upravlja le tista organizacija, ki ima dovoljenje pristojnega organa (4. člen ZKUASP in prvi odstavek 146. člena ZASP), in to je tožnica. Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da je tožnica tista, ki mora dokazati, da je toženka uporabljala zaščitena avtorska dela iz seznama avtorskih del avtorjev, ki jih zastopa tožnica (tako

Obogatitev tožene stranke predstavlja ohranitev premoženja zaradi neplačila nadomestila za uporabo fonogramov v svojem radijskem programu. Prikrajšanje tožeče stranke pa je izguba plačila nadomestila za uporabo fonogramov v radijskem programu tožene stranke zaradi neplačila. Zato je sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča pravilno temeljilo tožbeni zahtevek na pravilih o neupravičeni obogatitvi. Za zastaranje zahtevkov iz naslova neupravičene obogatitve velja splošni petletni zastaralni rok. Tožena stranka bi se lahko izognila plačilu civilne kazni le, če bi za vtoževano obdobje plačala nesporni del nadomestila. Ker tega ni storila, je pravilna odločitev sodišče prve stopnje, da je dolžna plačati prisojeno civilno kazen.

Sodišče je v vsakem posameznem pravdnem postopku vezano na postavljene zahtevke ter trditve in dokaze pravdnih strank podane v tem postopku. Različna odločitev sodišča v podobnih postopkih zato ne predstavlja nujno kršitev pravil pravdnega postopka. Ker tožeča stranka v tem postopku ni z ničemer pojasnila, kako bi morebiten obstoj kršitev v drugem podobnem postopku vplival na pravilnost odločitve v tem postopku, se pritožbeno sodišče do pritožbenega očitka o neenakem stališču sodišča prve stopnje do vprašanja veljavnosti pogodbe v podobnih postopkih ne bo opredelilo. Zmotno je pritožbeno stališče, da je za preklic pogodbe potrebna izrecna izjava stranke, da pogodbo preklicuje. Zadostuje izjava, iz katere nedvomno izhaja, da si sodelovanja v takšni obliki, kot izhaja iz sklenjene pogodbe, ne želi več. To pa iz dopisa tožene stranke z dne 17. 3. 2017 nedvomno izhaja. Prenehanje pogodbe s soglasno voljo udeležencev je le eden izmed možnih, zakonsko predvidenih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe. V primeru preklica pogodbe (odstopa od pogodbe) s strani ene stranke, volja druge stranke na veljavnost preklica nima nobenega vpliva. Gre namreč za enostransko izjavo volje

V primeru naknadne odobritve ni pravno odločilno, kdo je pogodbo podpisal in niti ali je ta oseba imela ustrezno pooblastilo. Naknadna odobritev namreč sanira pomanjkljivosti pri sklenitvi pogodbe. Odpoved pogodbe, ki je sklenjena za nedoločen čas velja za naprej (ex nunc). V primerih, ko je vsebina pogodbe predpisana, soglasna volja pogodbenih strank ni pogoj za določitev vsebine pogodbe. Določilo drugega odstavka 17. člena OZ predpisuje, da so določbe predpisov, s katerimi je delno ali v celoti določena vsebina pogodb, sestavni del teh pogodb in jih dopolnjujejo ali pa stopajo na mesto pogodbenih določil, ki niso v skladu z njimi. Pravica proizvajalcev fonogramov je enaka, če priobčevalec sodeluje pri pobiranju dajatve ali ne. Tudi prikrajšanje, ki ga utrpi proizvajalec fonogramov zaradi opustitve prostovoljnega plačila nadomestila je enako, če priobčevalec sodeluje pri plačevanju nadomestila in sklene pogodbo, ali pa ne. Proizvajalec fonogramov je pač prikrajšan za nadomestilo, do katerega je upravičen.

Delitev sredstev med upravičence do nadomestila določa ZASP. Nadomestilo, zbrano na podlagi drugega odstavka 37. člena tega zakona, se deli avtorjem v obsegu 40%, izvajalcem v obsegu 30% ter proizvajalcem fonogramov in filmskim producentom (skupaj) v obsegu 30%. Ta zakonska ureditev je okvirna, saj za proizvajalce fonogramov in filmske producente določa skupen odstotek zbranih nadomestil, do katerega sta upravičeni ti dve skupini upravičencev. Predstavlja pa izhodišče tudi v primerih, ko je pravni temelj uveljavljanja zahtevka iz naslova nadomestil prvi odstavek 190. člena OZ. Fonogram je zvočni zapis, ki ni vključen v avdiovizualno delo. Fonogram je tako vsak materialni nosilec (predmet), na katerem so na kakršen koli način oziroma s kakršno koli metodo posneti kakršni koli zvoki. Med fonograme ne spadajo le nosilci glasbenih vsebin, temveč tudi drugi, na primer recitacije del klasične književnosti. Fonogrami so lahko tudi zvočne knjige, njihovi proizvajalci pa štejejo med proizvajalce fonogramov. V okviru deleža, ki pripada proizvajalcem fonogramov, je tako treba upoštevati tudi proizvajalce zvočnih knjig. Poleg teh lahko obstajajo še drugi, neznani proizvajalci fonogram

Konkretna višina nadomestila za predvajanje fonogramov na komercialnem radijskem programu ni določena v prvem odstavku 130. člena ZASP. Prvotno je bila določena v T 2005. Prvostopenjsko sodišče je smiselno uporabilo tarifo iz SS 2006; ta je zapisana v št. III SS 2006. Smiselno jo je lahko uporabilo zato, ker je sporazum veljal le do 31. 12. 2011. Takšna odločitev ustreza ustaljeni sodni praksi Višjega sodišča v Ljubljani, ki je obstaja od odločb VSL opr. št. V Cpg 1555/2015 in V Cpg 1509/2015 naprej (obe z dne 27. 1. 2016). Pritrdilo ji je tudi VS RS v odločbi z opr. št. III Ips 44/2018. Takšna odločitev temelji na razmisleku, da sodišče samo ne more določiti boljših meril za določitev nadomestila kot tistih, ki so nekoč že bila sporazumno dogovorjena. Pritožbeno sodišče ne vidi potrebe za spremembo takšnega stališča.

Deležev posameznih proizvajalcev fonogramov v celotni delilni masi, ki jo Zavod IPF pridobi od plačanih nadomestil za javno predvajanje fonogramov ni mogoče uporabiti za delitev nadomestila za privatno ali drugo lastno reproduciranje, niti za odločitev o višini neupravičene obogatitve.

Deležev posameznih proizvajalcev fonogramov v celotni delilni masi, ki jo Zavod IPF pridobi od plačanih nadomestil za javno predvajanje fonogramov, ni mogoče uporabiti za delitev nadomestila za privatno ali drugo lastno reproduciranje, niti za odločitev o višini neupravičene obogatitve. Predmet javnega predvajanja so predvsem glasbeni fonogrami, ne pa tudi ostali.