VSL sodba I Cpg 720/2013

I. Pritožba proti III., IV. in V. točki izreka se zavrne in se prvostopenjska sodba v teh delih potrdi.

II. Zahtevka pravdnih strank na povrnitev njunih stroškov pritožbenega postopka se zavrneta.

Odločitev sodišča prve stopnje

1Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača nadomestilo v znesku 610,63 EUR s pripadki (I. točka izreka) in civilno kazen v znesku 563,22 EUR v 15 dneh od prejema te sodbe, po preteku tega roka pa v primeru zamude tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila (II. točka izreka). V plačilo ji je naložilo tudi pravdne stroške v znesku 271,57 EUR s pripadki (V. točka izreka).

Višji tožbeni zahtevek (1) na plačilo nadomestila v znesku 843,03 EUR ter v znesku 573,52 EUR, oboje s pripadki, (2) na plačilo civilne kazni v znesku 3.173,52 ERU s pripadki ter (3) na povrnitev stroškov opominjanja v znesku 140,48 EUR (IV. točka izreka) in tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka do sklenitve ustrezne pogodbe mesečno poročati tožeči stranki o obsegu javnega priobčevanja komercialnih fonogramov (III. točka izreka), pa je zavrnilo.

Obrazložitev izpodbijane sodbe

2Tožeča stranka je kolektivna organizacija, ki kot taka skladno z določilom 147. člena ZASP uveljavlja male avtorske pravice v primerih javne priobčitve komercialnih fonogramov, tožena stranka pa v dveh svojih lokalih T. na 45 m2 in P. na 59 m2 pri opravljanju svoje dejavnosti preko radia javno priobčuje fonograme. Avtorsko delo torej uporablja. Zato je zanjo nastala obveznost plačila za posredno uporabo fonogramov (130. člen ZASP). Tožena stranka s tožečo stranko ni sklenila pogodbe o neizključnem prenosu pravice z uporabo dela, niti ni položila zneska, ki ga zaračunava kolektivna organizacija (158. člen ZASP). Svojo odločitev o višini nadomestila, ki ga mora plačati tožena stranka, je sodišče prve stopnje oprlo na Skupni sporazum o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja Zavoda za IPF kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti (Ur. l. RS, št. 107/06, v nadaljevanju SS 2006). V 10. točki obrazložitve svoje sodbe je podrobno obrazložilo, zakaj Tarifa zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov (Ur. l. RS, št. 68/05, v nadaljevanju T 2005) ni ustrezen akt za določitev višine nadomestila. Tožeči stranki je priznalo tudi civilno kazen in sicer od zahtevanih 200% nadomestila le 100% nadomestila, višji procentualni in denarni zahtevek na plačilo civilne kazni pa je zavrnilo. Tožbeni zahtevek tožeče stranke na mesečno poročanje o obsegu javnega priobčevanja do sklenitve pogodbe tožeče stranke je prepoznalo kot nesklepčen, češ da lahko sodišče tožbeni stranki naloži, naj opravi določeno dejanje le takrat, ko je ta obveznost do glavne obravnave že zapadla (311. člen ZPP). Sicer pa je opustitev poročanja v ZASP sankcionirana kot prekršek. Zahtevek na plačilo stroškov za terensko preverjanje tožene stranke je zavrnilo na podlagi presoje, da so ti stroški tožeči stranki nastali v zvezi z opravljanjem nalog, ki so zanjo predpisane v ZASP ter na določilo 153. člena ZASP. Stroške je tožeči stranki priznalo glede na uspeh v pravdi.

Pritožba tožeče stranke, odgovor tožene in o utemeljenosti pritožbe

3Proti III., IV. in V. točki izreka se je tožeča stranka pravočasno pritožila „iz vseh pritožbenih razlogov“. Primarno je predlagala spremembo izpodbijanih delov sodbe tako, da pritožbeno sodišče v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku in priznanje višjih pravdnih stroškov. Podrejeno pa je predlagala razveljavitev izpodbijanih delov sodbe in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

4Tožena stranka je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev prvostopenjske sodbe. Tudi ona je zahtevala povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

5Pritožba ni utemeljena.

K odločitvi o pritožbi proti III. točki izreka (na poročanje)

Neporočanje ni prekršek

6Sodišča prve stopnje je pravilno pojasnilo, da določilo četrtega odstavka 159. člena ZASP od uporabnikov varovanih del, ki ta dela uporabljajo brez neizključnega prenosa ustrezne avtorske pravice, zahteva, da enkrat mesečno predložitvijo pristojni kolektivni organizaciji podatke o njihovi uporabi. Pritožnik pa pravilno opozarja, da kršitev tega določila v 185. členu ZASP ni sankcionirana kot prekršek. 2. točka prvega odstavka tega člena, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, sankcionira le uporabnike, ki kolektivnim organizacijam ne pošiljajo sporedov, to pa so lahko le prireditelji iz prvega odstavka 159. člena ali RTV organizacije iz tretjega odstavka 159. člena. Tožena stranka, ki fonograme predvaja preko radia, pa sporedov ne more vnaprej pošiljati, saj jih ne sestavlja sama. Ker fonograme le posredno predvaja preko radia, je obveznost, ki je predpisana v 2. točki prvega odstavka 185. člena ZASP zanjo nemogoča. Zato zanjo to določilo ne more veljati. Njena obveznost iz četrtega odstavka 159. člena ZASP torej v zakonu ni sankcionirana. Ne glede na to je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Zahtevek na poročanje je nesklepčen

7Sodišče prve stopnje je ta del tožbenega zahtevka zavrnilo tudi na podlagi določila 311. člena ZPP. Pravilno je pojasnilo, da skladno z določilom prvega odstavka tega člena lahko sodišče toženi stranki naloži, da opravi določeno dejanje le takrat, ko je ta obveznost zapadla do konca glavne obravnave oziroma do izdaje zamudne sodbe. Zahtevek tožeče stranke v zvezi z vtoževano obveznostjo poročanja v bodoče je torej nesklepčen. Zato so vsi očitki prvostopnemu sodišču od tega, (1) kako je s svojo odločitvijo poseglo v lastninsko pravico uporabnikov do tega, (2) da sodišče prve stopnje spodbuja nezakonite opustitve uporabnikov, neutemeljeni. Glede na navedeno se z obširnimi pritožbenimi navedbami, v katerih pritožnik nasprotuje pravilni odločitvi sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče ni ukvarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

8V več odločbah, izdanih v tako imenovanih IPF zadevah (npr. I Cpg 1575/2012, ...) je že bilo pojasnjeno, da bi se kaj lahko zgodilo, če bi sodišče ugodilo takemu tožbenemu zahtevku, da bi tožena stranka že dan po izdaji sodbe prenehala priobčevati fonograme. Ker jih ne bi priobčevala, tožeči stranki ne bi ničesar poročala. Z ugovorom, da tega ne počne več, v izvršilnem postopku ne bi mogla uspeti (primerjaj 55. člen ZIZ). Zato bi jo lahko tožeča stranka v nedogled z denarnimi kaznimi prisiljevala, da ji sporoča podatke o uporabi fonogramov, čeprav tega ne bi več počela (primerjaj člen 226 ZIZ).

9Na meji kaznive žaljivosti pa je pritožbena navedba, da je „prvostopenjsko sodišče očitno zaradi nepoznavanja materije ključno poseglo v sistem in imetnikom pravic ukinilo eno od pravic...“ Pritožbeno sodišče opozarja pooblaščenca tožeče stranke, da bo ob ponovni taki ali podobni navedbi uporabilo pooblastila iz prvega odstavka 109. člena ZPP v zvezi s tretjim do sedmim odstavkom 11. člena istega zakona, če tega ne bo storilo že sodišče prve stopnje.

K odločitvi o pritožbi proti IV. točki (plačilo nadomestila in plačilo civilne kazni) izreka

10Sodišče prve stopnje je v pretežnem delu zavrnilo zahtevek tožeče stranke na povrnitev neupravičene obogatitve iz naslova javne priobčitve fonogramov in na plačilo civilne kazni.

Ta denarni zahtevek tožeče stranke je odškodninski zahtevek

11Sodišče prve stopnje je v 8. točki svoje obrazložitve zapisalo, da je bila tožena stranka s tem, ko ni plačevala nadomestila za javno priobčevanje „neupravičeno obogatena“ oziroma je bila tožeča stranka „oškodovana“. Iz tega dela obrazložitve ni jasno, ali sodišče prve stopnje meni, da je zahtevek tožeče stranke na plačilo nadomestila odškodninski zahtevek ali zahtevek iz neupravičene uporabe. Pritožbeno sodišče pa drugače kot Vrhovno sodišče (II Ips 876/2006 in II Ips 1176/2008) meni, da je zahtevek na plačilo nadomestila odškodninski zahtevek in ne zahtevek iz neupravičene obogatitve. K takemu zaključku vodi pritožbeno sodišče (1) določilo prvega odstavka 130. člena ZASP, po katerem uporaba fonograma za radiofuzno oddajanje brez plačila nadomestila pomeni protipravno ravnanje in (2) določilo prvega odstavka 186. člena istega zakona, po katerem za kršitve ZASP veljajo splošna pravila o povrnitvi škode. Po prvem odstavku 131. člena OZ mora tisti, ki komu povzroči škodo, to škodo povrniti, če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde. Iz določila 164. člena OZ pa izhaja, da višina odškodnine ne more biti višja od škode. Nadomestilo, ki ga mora plačati uporabnik po ZASP za uporabo fonogramov, predpisuje tarifa iz 156. člena ZASP. Ta je podlaga tudi za izračun odškodnine v primeru kršitve pravic pravic proizvajalcev iz 130. člena ZASP. To izrecno izhaja iz določila tretjega odstavka 168. člena ZASP, po katerem lahko sodišče kršitelju pravic, ki jih upravičencem daje ZASP, naprti slednjim v korist za do 200 % povečano nadomestilo kot civilno kazen, če je bila pravica kršena namerno ali iz hude malomarnosti in to ne glede na nastanek škode.

12Iz nadaljnje obrazložitve sledi, da napačen pravni temelj na (ne)pravilnost odločitve o teh dveh zahtevkih, nima vpliva.

Enotna praksa gospodarskega oddelka VSL od februarja 2013 dalje

13Kot navaja pritožnik, je delna zavrnitev tožbenega zahtevka iz naslova nadomestila in civilne kazni posledica zmotne uporabe materialnega prava, saj je sodišče prve stopnje kot podlago za izračun nadomestila vzelo SS 2006, ne pa T 2005. Po njegovem ne drži, da je SS 2006 derogiral T 2005, kar da izhaja tudi iz sodbe VSL I Cpg 1339/2012.

14Pritožnik se v prid uporabe T 2005 namesto uporabe SS 2006 nekorektno sklicuje na citirano odločbo VSL z dne 6. 12. 2012. Res je v tej odločbi zavzeto stališče, da je treba v situaciji, kakršna je obravnavana, uporabiti T 2005. Vendar pa je pritožbeno sodišče že februarja 2013 to svoje stališče spremenilo, kar je v več odločbah tudi izrecno zapisalo (npr. I Cpg 149/2013). Od sredine februarja 2013 dalje na gospodarskem oddelku VSL ni bila izdana niti ena odločba več, ki bi v situaciji, kakršna je ta, zagovarjala uporabo T 2005, pritožbo v tej zadevi pa je tožeča stranka vložila 15. 4. 2013. Torej je tožeča stranka ob vložitvi pritožbe za spremenjeno stališče gospodarskega oddelka VSL vedela. Da bi zaradi spremenjene prakse VSL tožeča stranka vložila kakšno izredno pravno sredstvo, pa ni navedla. Dokler tega ne bo storila, bo pritožbeno sodišče vztrajno vlaganje pritožb na istovrstne odločitve sodišč prve stopnje štelo za nekorektno pritoževanje.

Podlaga za odločitev o višini denarnega zahtevka je SS 2006

15Sodišče prve stopnje je v svoji sodbi pravilno in poglobljeno pojasnilo, da je treba v obravnavani situaciji uporabiti tarifo iz SS 2006, ne pa T 2005 (10. točka obrazložitve). K tej temeljiti obrazložitvi pritožbeno sodišče še dodaja, da določilo drugega odstavka 158. člena ZASP tiste uporabnike del, ki prostovoljno položijo dolgovani znesek, izenačuje s tistimi, ki pogodbo o neizključnem prenosu sklenejo. Prav to določilo pojasni, da je ustrezna pravica prenesena, če uporabnik položi znesek, ki ga po tarifi zaračunava kolektivna organizacija. Če pa se šteje, da je bila pravica prenesena, potem pač ni mogoče govoriti o kršitvi pravice. Zato je na podlagi drugega odstavka 4. člena SS 2006 različno obravnavanje tistih, ki sklenejo individualno pogodbo s tožečo stranko in tistih, ki položijo znesek, nezakonito. Že zato tožeča stranka ne more doseči uporabe T 2005.

16Kot izhaja iz četrtega odstavka 157. člena ZASP mora skupni sporazum obsegati tudi tarifo (1. točka) in med drugim okoliščine uporabe, zaradi katerih se plačilo avtorskega honorarja ali nadomestila po tarifi zviša, zniža ali oprosti (3. točka). Pri oblikovanju tarife so pogodbene stranke skupnega sporazuma v veliki meri proste. Pri tem pa se morajo držati zakonskega okvira. Ta je, da lahko določijo različno nadomestilo glede na „okoliščine uporabe“ (3. točka četrtega odstavka 157. člena ZASP). Upoštevajoč zgoraj citirano določilo drugega odstavka 158. člena ZASP pa plačevanje ali neplačevanje nadomestila ni tista okoliščina, ki jo ima v mislih 3. točka četrtega odstavka 157. člena ZASP. Iz tega sledi, da neplačevanje nadomestila ne more biti podlaga za uporabo T 2005 namesto SS 2006.

17Drži pritožbeno opozarjanje, da je sodišče na skupni sporazum vezano (sedmi odstavek 157. člena ZASP). Vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo (6.stran sodbe spodaj), da T 2005 odkazuje na skupni sporazum, če je sklenjen. Ker je bil ta sprejet (SS 2006) in velja od leta 2006, velja tarifa iz tega sporazuma. Sodišče prve stopnje je odklonilo uporabo tistega dela 4. člena SS 2006, ki odkazuje nazaj na T 2005 zato, ker bi uporaba T 2005 pri izračunu nadomestila in civilne kazni pripeljala do "neutemeljenega večkratnega kaznovanja tožene stranke oziroma zavezancev", češ da je lahko podlaga za kaznovanje kršilcev le določilo 3. odst. 186. člena ZASP (več o tem v 24. točki te obrazložitve). Sodišče prve stopnje je torej tisti del 4. člena SS 2006, ki odkazuje na uporabo (bistveno višje) T 2005, prepoznalo kot ničen. Da taki presoji pritožbeno sodišče pritrjuje, pa je pojasnjeno v 15. in 16. točki te obrazložitve. Zato sodišče prve stopnje ni kršilo sedmega odstavka 157. člena ZASP, ko je za izračun nadomestila in civilne kazni vzelo tarifo iz SS 2005.

18Tudi s sklicevanjem na določilo 80. člena ZASP pritožnik ne more doseči uporabe T 2005. Ne le iz zgoraj navedenih razlogov in razlogov, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, pač pa tudi zato, ker iz določila 80. člena ZASP izrecno izhaja, da velja le za „pravne posle, s katerimi se prenašajo materialno avtorske pravice ali druge pravice avtorja“, s SS 2006 pa na nikogar ni bila prenesena nobena avtorska pravica.

Sprememba tožbe v pritožbenem postopku

19V pritožbi se tožeča stranka podredno poteguje tudi za uporabo višje tarife iz SS 2006, to je tiste, ki po SS 2006 velja za dnevno nočni bar (2.b točka tarifnega sporazuma). Ta velja za tiste uporabnike, ki priobčujejo fonograme tudi po 23. uri. V trditveni podlagi se je tožeča stranka sklicevala zgolj na T 2005. Po tej se višja tarifa za dnevno - nočni bar zaračunava tistim uporabnikom, ki predvajajo fonograme šele po 24. uri. Niti z besedico pa v trditveni podlagi tožeča stranka ni omenila, da podrejeno zahteva uporabo višje tarife že od 23. ure dalje. Zato predstavlja podrejeno zavzemanje za uporabo višje tarife za čas že po 23. uri, ne le dopolnjevanje trditvene podlage, pač pa tudi podrejeno spreminjanje tožbe. Trditvene podlage v pritožbenem postopku pritožnik ne more dopolnjevati izven okvirov prvega odstavka 337. člena ZPP, teh pa tožeča stranka v pritožbi ni navedla.

20Namesto izračuna uporabnine po T 2005, tožeča stranka torej v pritožbi za izračun nadomestila podrejeno predlaga uporabo višje tarife iz SS 2006. Skladno z določilom drugega odstavka 184. člena ZPP to pomeni spremembo istovetnosti zahtevka (izračun nadomestila po drugem pravnem aktu). Ker pa je skladno z določilom prvega odstavka istega člena tožbo dovoljeno spremeniti le do konca glavne obravnave, s tem zahtevkom pritožnik v pritožbi ne more uspeti.

Strokovni svet za avtorsko pravo

21Zmotno je pritožbeno stališče, da bi za razlago SS 2006 sodišče moralo zaprositi Svet za avtorsko pravo. Za to obstajata vsaj dva tehtna razloga. Prvi je, da lahko sproži postopek pred Svetom za avtorsko pravo le tisti, ki za začetek postopka izkaže pravni interes (2. odstavek 157.a člena ZASP). Sodišča pri odločanju o sporih ne zasledujejo prav nikakršne lastne pravne koristi, temveč ravnajo tako po uradni dolžnosti. Drugi razlog pa je, da je zahtevek tožeče stranke zoper tisto osebo, ki s tožečo stranko (kot kolektivno organizacijo) ne sklene pogodbe, očitno zakonski. Zakon pa sodišče sme in celo mora razlagati samo. Za to, da bi dajalo razlago o zakonu posebno telo zunaj sodstva, v drugem odstavku 157.a člena ZASP, ni pravnega temelja.

Posebej k delu zavrnitve zahtevka na plačilo civilne kazni

22Določilo drugega odstavka 168. člena ZASP veže morebitno odškodnino na nadomestilo za zakonito uporabo. S tem, ko stranke skupnega sporazuma skladno s četrtim odstavkom 157. člena ZASP določijo tarifo za določeno vrsto uporabnikov, posredno določijo tudi, kolikšen je lahko zahtevek kolektivne organizacije zoper kršitelja varovanih del. Skupni sporazum torej posredno določi tudi odmero z uporabo fonogramov za vse tiste kršitelje, ki spadajo na stvarno in osebno področje kolektivnega sporazuma. Drugačno pritožbeno stališče je torej pravno zmotno.

23Iz določila tretjega odstavka 168. člena ZASP izhaja, da lahko sodišče takrat, kadar je bila avtorska pravica kršena namerno ali iz hude malomarnosti, upravičencu prisodi tudi civilno kazen, ki znaša do 200% osnovnega nadomestila. Zahtevku na plačilo civilne kazni lahko sodišče ugodi, lahko pa tudi ne. Ta odločitev je odvisna od „vseh okoliščin primera“, zlasti pa stopnje krivde kršilca in ostalih okoliščin, opisanih v četrtem odstavku 168. člena ZASP. 200% civilna kazen je rezervirana za najtrdovratnejše, najbolj zavržne in najbolj podle kršilce. Zato zgolj splošne navedbe tožeče stranke, „da vsakdo pozna zakon, nepoznavanje prava pa škodi“, „da je bil ZASP javno objavljen in bi se tožena stranka morala in mogla seznaniti z njim oziroma s svojimi obveznostmi“ in med drugim, da bi morala biti tožena stranka „toliko skrbna, da bi se pozanimala vsaj ob ugotovitvi njenega javnega priobčevanja glasbe“, po materialnem pravu ne zadoščajo za izrek maksimalne civilne kazni, pa četudi je taka splošna praksa sodišč prve stopnje. Izpodbijana sodba je ena redkih drugačnih. V njej pa je sodišče prve stopnje pravilno, popolno in poglobljeno obrazložilo razloge, zakaj zahtevek tožeče stranke za izrek maksimalne kazni ni utemeljen. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na pravilne razloge iz 11. točke obrazložitve izpodbijane sodbe.

K zavrnitvi pritožbe proti tistemu delu IV. točke izreka, ki se nanaša na plačilo stroškov, „nastalih zaradi neizpolnjevanja zakonskih dolžnosti tožene stranke“

24Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da zahtevek tožeče stranke na povrnitev škode zaradi odkrivanja kršilcev ne more biti utemeljen zaradi določila prvega odstavka 153. člena ZASP. Ta določa, da mora prihodek od svoje dejavnosti kolektivna organizacija nameniti tudi za stroške poslovanja. Ti stroški vključujejo med drugim tudi stroške odkrivanja kršiteljev avtorske pravice. To je tudi ena od obveznosti kolektivne organizacije (primerjaj prvi odstavek 146. člena ZASP).

25Pritožbeno sodišče k temu še pripominja, da je bila v avtorskem pravu napravljena daljnosežna izjema od pravila, da lahko kolektivna organizacija izterjuje le nadomestilo za uporabo varovanih del. Če pride do kršitve varovanih del, sme zahtevati upravičenec tudi plačilo civilne kazni, ki lahko po višini doseže do 200% nadomestila (tretji odstavek 168. člena ZASP). Civilna kazen je torej izjema od pravila, uzakonjenega v 164. členu OZ. Ker je bila tožeči stranki v tem sporu prisojena civilna kazen v obsegu 100% nadomestila (563,22 EUR), bo zatrjevane stroške v višini 140,48 EUR, tožeča stranka lahko pokrila iz tega zneska.

26Povsem enaka je tudi nemška sodna praksa. Nemški zakon, ki ureja avtorske pravice, sicer določil o civilni kazni, kakršno vsebuje naš ZASP v 186. členu, ne pozna. Ne glede na to pa nemška sodna praksa dopušča dvojno zaračunavanje nadomestil prav zato, da si kolektivne organizacije pokrijejo stroške, ki jim nastajajo v zvezi z iskanjem kršiteljev. Tako je Nemško Vrhovno sodišče v odločbi (1), izdani v zvezi s tožbenim zahtevkom kolektivne organizacije GEMA proti kršitelju sorodnih pravic, izrecno zapisalo: "Tožnica mora vzdrževati drag in obsežen nadzorstveni aparat, da preganja kršitelje avtorske pravice. Zato je sodna praksa tožnici ob pretežnem soglasju pravne literature že zgodaj dopustila, da svoje stroške, ki ji nastajajo v zvezi z ugotavljanjem kršitev, upošteva v obliki pavšalne podvojitve pristojbin pri odmeri škode (kot škoda je tu mišljeno nadomestilo za uporabo sorodnih pravic) (2) in jih na ta način zavrača na posamezne kršitelje pravic."

27Drugačno pravno naziranje tožeče stranke je torej pravno zmotno.

K odločitvi o pritožbi proti V. točki (na pravdne stroške)

28Pritožba proti odločitvi na pravdne stroške je vložena le pogojno: če bi pritožbeno sodišče ugodilo preostalim delom pritožbe, naj bi spremenilo tudi odločitev o pravdnih stroških. Ker pa s pritožbo tožeča stranka v nobenem delu ni uspela, je pritožba tudi proti odločitvi o pravdnih stroških neutemeljena.

Zaključek

29Iz gornje obrazložitve je razvidno, da pritožba ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

K odločitvi o stroških pritožbenega postopka

30Ker je tožeča stranka s pritožbo propadla, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Svoje stroške pritožbenega postopka pa tožena stranka nosi zato, ker v odgovoru na tožbo ni navedla ničesar, s čemer bi doprinesla k odločitvi o pritožbi. Njen odgovor na pritožbo zato pritožbeno sodišče ocenjuje kot nepotrebno vlogo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

(1) BGH I ZR 160/70 z dne 10.3.1972.

(2) Opomba VSL.