186. člen ZASP

Pri reproduciranju gre za vsakršno (tudi enkratno) razmnoževanje avtorskega dela.

Določilo 2. točke prvega odstavka 185. člena ZASP sankcionira le tiste uporabnike, ki kolektivnim organizacijam ne pošiljajo sporedov, torej le prireditelje iz prvega odstavka 159. člena ali RTV organizacije iz tretjega odstavka 159. člena. Tožena stranka, ki fonograme predvaja le v svojem lokalu, mednje ne sodi. Zato po tem določilu ne more biti sankcionirana. Ravnanje v nasprotju s tistim, ki ga terja pravna norma, pomeni pravno kršitev. Kršitev tistih zapovedi, ki hkrati ne pomenijo tudi civilnih deliktov, sankcionira državni aparat s svojim monopolnim prisiljevanjem.

Določilo 4. odstavka 159. člena ZASP sodi med tako imenovane zapovedujoče norme: od uporabnikov varovanih del, ki ta dela uporabljajo brez neizključnega prenosa, terja poročanje o uporabi teh del. Ravnanje v nasprotju s tistim, ki ga terja pravna norma, pomeni pravno kršitev. Ta kršitev lahko pomeni kaznivo dejanje ali prekršek, lahko pa hkrati tudi civilni delikt, seveda če izpolnjuje tudi znake civilnega delikta (na primer če s kaznivim dejanjem nastane škoda). Kršitve tistih zapovedi, ki hkrati ne pomenijo tudi civilnih deliktov, sankcionira državni aparat s svojim monopolnim prisiljevanjem. Zato zapovedi iz 4. odstavka 159. člena ZSP ni mogoče iztožiti v civilni pravdi. V avtorskem pravu je bila napravljena daljnosežna izjema od pravila, da lahko kolektivna organizacija izterjuje le nadomestilo za uporabo varovanih del. Če pride do kršitve varovanih del, sme zahtevati upravičenec tudi plačilo civilne kazni, ki lahko po višini doseže do 200% nadomestila. Civilna kazen je torej izjema od pravila, uzakonjenega v 164. členu OZ.

V izrek sodbe sodi le znesek po višini, kar je skopa navedba tožbenega zahtevka, ne pa tudi obrazložitev o tem, na kaj se tožbeni zahtevek nanaša. Zahtevek na plačilo nadomestila je odškodninski zahtevek, ne pa zahtevek iz neupravičene obogatitve. Sodišče lahko toženi stranki naloži, da opravi določeno dejanje le takrat, ko je ta obveznost zapadla do konca glavne obravnave oziroma do izdaje zamudne sodbe. Zahtevek tožeče stranke na povrnitev škode zaradi odkrivanja kršilcev ne more biti utemeljen zaradi določila prvega odstavka 153. člena ZASP.

Prvostopenjski organ ima zaradi neizpolnjevanja pogoja, navedenega v 146. členu ZASP, pooblastilo za ukrepanje v ZTI. V postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik opravlja dejavnost kolektivnega upravljanja avtorske in sorodnih pravic v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del brez predpisanega dovoljenja. Opravljanje dejavnosti brez predpisanega dovoljenja pa je razlog za izdajo odločbe po 15. členu ZTI. Po ZASP pristojni organ nadzoruje, ali kolektivna organizacija izvaja naloge v skladu s tem zakonom. Pristojnost Urada RS za intelektualno lastnino, določena z ZASP, pa ne izključuje pristojnosti tržnega inšpektorata po 15. členu ZTI v primeru, ko le-ta ugotovi, da gre za opravljanje dejavnosti brez predpisanega dovoljenja.

Tožbeni ugovor, da je tožnica računalniške programe pridobila skupaj z računalniki, katere je kupila od druge osebe, je neutemeljen, ker so licence za uporabo računalniških programov avtorsko posebej varovane v skladu z ZASP in le zakonit način pridobitve licence omogoča tudi zakonito uporabo računalniških programov.