VSRS Sklep II Ips 77/2019

Reviziji se ugodi, sodbi se v izpodbijanem delu (to je del, ki se nanaša na odločitev o denarnem zahtevku ter na v pobot uveljavljano terjatev) ter glede odločitve o stroških postopka razveljavita ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Bistvo dosedanjega postopka

1Tožnica je (najprej v izvršilnem postopku, po ugovoru toženke pa v pravdi) zahtevala ugotovitev ničnosti oziroma (podredno) razvezo kupoprodajne pogodbe, sklenjene med njenim pokojnim očetom in toženko za nakup nepremičnine, v kateri je določeno obdobje bivala tožnica. Kot dedinja po pokojnem je zahtevala vrnitev dela plačane kupnine v višini 25.000,00 EUR. Toženka je v pobot ugovarjala terjatev v višini 48.600,00 EUR iz naslova neupravičene uporabe nepremičnine (uporabnino).

2Sodišče prve stopnje je razveljavilo celoten sklep o izvršbi in ugotovilo, da obstoji (pravilno: obstaja) terjatev tožnice v višini 25.000,00 EUR ter da ne obstoji (pravilno: ne obstaja) terjatev toženke v višini 25.000,00 EUR. Zavrnilo je tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti in za razvezo prodajne pogodbe. Toženki je nazadnje naložilo plačilo zneska 25.000,00 EUR in stroškov postopka.

3Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Nižji sodišči sta odločitev utemeljili na pravni podlagi iz 111. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Ta določa, da ima stranka, ki je izpolnila pogodbo, ki je bila kasneje razdrta (490. člen OZ), pravico do vrnitve tistega, kar je dala. Skladno s 193. členom OZ je nepošteni pridobitelj dolžan plačati zamudne obresti. Odločitev o zastaranju zahtevka toženke je oprlo na določbo 346. člena OZ, po kateri zahtevki iz neupravičene pridobitve zastarajo v roku 5 let.

Dejansko stanje

4Toženka je s pokojnim tožničinim očetom leta 2010 sklenila prodajno pogodbo za nakup nepremičnine, v kateri je tožnica kot posestnica živela od leta 2003 pa vse do leta 2015, ko je njeno posest zmotil novi pridobitelj. Pokojni je ob sklenitvi pogodbe toženki izročil del kupnine v višini 25.000,00 EUR, nadaljnje plačilo je bilo dogovorjeno, ko bo toženka izpolnila svoj del pogodbe, to je, spremenila namembnost nepremičnine in omogočila vpis v lastninsko knjigo. Do izpolnitve pogodbe nikoli ni prišlo, saj toženka že v času sklenitve pogodbe ni bila (več) lastnica predmetne nepremičnine. Toženka je v pravdi v pobot uveljavljala terjatev iz naslova neplačanih najemnin za posest in uporabo nepremičnine, v kateri je v času njenega lastništva (2003 – 2009) bivala tožnica.

Sklep o dopustitvi revizije

5Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom II DoR 377/2018 z dne 17. 1. 2019 dopustilo revizijo toženke, in sicer glede vprašanja, ali sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko se nista oprli na določbo 314. člena Obligacijskega zakonika glede učinkov uveljavljanja v pobot zastarane terjatve oziroma konkretno, ali je pri procesnem pobotanju odločilen trenutek, ko so se stekli pogoji za pobot ali trenutek, ko je v postopku podan ugovor pobota.

Navedbe strank v revizijskem postopku

6Toženka v reviziji navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje zavzeli napačno stališče, da se v primeru procesnega pobotanja ne uporabi določba 314. člena OZ, ki določa, da se dolg lahko pobota z zastarano terjatvijo, če takrat, ko so se stekli pogoji za pobot, terjatev še ni bila zastarana. Vprašanje, ali je terjatev zastarana ali ne, se glede na razlago obeh sodišč pri procesnem pobotanju presoja v trenutku vložitve tožbe. Da razlikovanje med procesnim in materialnopravnim pobotanjem glede pobotanja zastarane terjatve ni dopustno, je odločilo tudi Vrhovno sodišče v sklepu z opr. št. III Ips 179/2006. Enako stališče je v odločbah I Cpg 427/2016, I Cp 412/2013 in II Cp 1663/2017 zavzelo tudi Višje sodišče v Ljubljani. Okoliščina, da je treba pri procesnem pobotanju v izreku sodne odločbe ugotoviti obstoj v pobot uveljavljene terjatve, ne predstavlja nikakršne ovire v primeru, če je pobotna terjatev v času sodbe že zastarana, saj z zastaranjem terjatev ne preneha obstajati, pač pa preneha le pravica do njenega uveljavljanja. Meni, da bi ob neuporabi določb materialnega prava o pobotanju (311 – 318. člen OZ) prišlo do absurdne situacije, saj bi upnik lahko z vložitvijo tožbe taktično čakal na zastaranje dolžnikove terjatve, ki se nato v pravdnem postopku ne bi mogel več uspešno braniti s pobotnim ugovorom.

7Tožnica je na vročeno revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Trdi, da je bilo zgornje stališče Vrhovnega sodišča preseženo z odločitvami novejše sodne prakse, kot tudi pravne teorije. Pri tem navede, da v tretji knjigi komentarja Zakona o pravdnem postopku, dr. Dragica Wedam Lukić zapiše, da je „v pravdi mogoče uveljavljati ugovor zaradi pobota le pod pogojem, da v času odločanja (to je ob koncu glavne obravnave) obe terjatvi še vedno obstajata.“

Presoja Vrhovnega sodišča

8Revizija je utemeljena.

Predhodne odločbe Vrhovnega sodišča ter (ne)enotnost prakse višjih sodišč

9O obravnavanem pravnem problemu se je Vrhovno sodišče doslej izreklo v zadevi III Ips 179/2006 z dne 24. 4. 2007. Presodilo je, da se tudi pri procesnem pobotu uporabljajo določbe materialnopravnega pobota, tudi 314. člen OZ. Pri tem se je sklicevalo na odločitev Vrhovnega sodišča II Ips 557/95 z dne 24. 9. 1997, ki je na enak način (resda obiter dictum) razlagalo vsebinsko enako besedilo Zakona o obligacijskih razmerjih (339. člen ZOR).¹

10Praksa Višjih sodišč glede spornega vprašanja ostaja tudi po sprejeti odločitvi Vrhovnega sodišča neenotna. Na eni strani Višja sodišča sledijo navedeni odločitvi,² po drugi strani obstaja razlogovanju Vrhovnega sodišča nasprotujoča praksa,³ ki se v svojih obrazložitvah opira predvsem na pravno teorijo. Ta se zavzema za strožje razlikovanje med materialnopravnim in procesnim pobotom, torej tudi glede trenutka, kdaj se presoja zastaranost terjatve (v času steka pogojev za pobot terjatve ali v trenutku ugovora pobota v pravdi).⁴ Na razloge čiste procesne teorije se sklicuje tudi odločitev Višjega sodišča v Ljubljani v konkretnem primeru. Glede na zgoraj navedeno to pomeni, da odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča.

Nasprotujoča stališča v pravni literaturi

11Glavni ugovor, ki ga zoper uporabo 314. člena OZ pri procesnem pobotu ponujajo zagovorniki čiste procesne teorije je, da izjava o pobotu v pravdi nima materialnopravnih značilnosti, marveč gre za procesnopravno dejanje, o katerem odloči sodišče tako, kot odloči o zahtevku⁵. Trdijo, da sodno pobotanje učinkuje le za naprej (ex nunc), zaradi česar morata obe terjatvi v času odločanja sodišča prve stopnje obstajati ter da ob tem ni „dosledno trditi, da sta s hkratno odločitvijo sodišča (pobotanjem) pravzaprav prenehali že pred tem – z izpolnitvijo v zakonu določenih pogojev.“⁶ Wedamova navaja, da toženec lahko tudi še med pravdo doseže materialnopravni pobot, res pa je, da mora tedaj žrtvovati svojo terjatev. A tudi temu se lahko „izogne tako, da počaka na sodbo, in, če sodišče tožnikovemu zahtevku ugodi, pobota tožnikovo terjatev s svojo terjatvijo v izvršilnem postopku.“⁷ Zato meni, da je bolj dosledno stališče, da je mogoče z ugovorom zaradi pobota v pravdi uveljavljati le nezastarane terjatve.⁸

12Nasprotno je stališče civilistične teorije. Cigoj je bil jasen: „Od tedaj naprej, ko je pobotanje izrečeno, morajo priti v poštev pravila civilnega prava, kajti procesno pravo učinkov pobotanja ne ureja.“⁹ Tadeja Zima¹⁰ se pridružuje neobjavljenemu seminarskemu gradivu Franca Testena, da tudi procesno pobotanje učinkuje retroaktivno, torej ex tunc. Opozarja, da drugi odstavek 312. člena OZ določa le fikcijo, da sta terjatvi ugasli, ko so se stekli pogoji zanj in na vidi zadržkov, da se tudi pri procesnem pobotu (kljub konstitutivnosti sodbe) ne bi moglo šteti, da je pobot nastal že tedaj, ko so se stekli pogoji zanj.

Vsebinsko napolnjevanje pravnega pojma pobot iz 319. člena ZPP

13V literaturi je govor o pobotu materialnega prava na eni ter o procesnem pobotu na drugi strani. Zanesljivo je eno: pri izvenpravdnem pobotanju ter uveljavljanju pobota v pravdi gre za položaja, ki nista identična. A to ne pomeni, da jima ni marsikaj skupno.

14Prvo, kar ju druži, je že sam termin pobot. Da tu ne gre le za naključno pojmovno stičišče, marveč za okoliščino, ki je ključnega hermenevtičnega (razlagalnega) pomena, izhaja iz pozitivnopravnega dejstva, da ZPP pojma pobot vsebinsko z ničemer ne definira ter tudi ne podaja materialnopravnih prvin tega instituta. Iz tega sledi, da je treba pri razlagi pojma pobot izhajati iz njegovega siceršnjega materialnopravnega pomena. Edina razlikovanja, ki so utemeljena, so tako le tista, ki logično nujno izhajajo iz notranjih zakonitosti procesne ureditve. Ta ureditev se nanaša na procesno izjavo stranke o pobotu ter na procesno odločitev sodišča o tej izjavi (319. člen ZPP).

15Prva razlika je, da izjava stranke pri procesnem pobotu ni konstitutivna – a temu ne botruje dejstvo, da je podana pred sodiščem, marveč dejstvo, da je podana pogojno, torej le za primer, če bo sodišče ugotovilo obstoj tožnikove terjatve. Spornost terjatev je sicer edina okoliščina, ki sploh utemeljuje obstoj instituta procesnega pobota. To ga tudi loči od navadnega pobota (po materialnem pravu), kjer izjava o pobotu obenem vsebuje tudi priznanje nasprotne terjatve, ki ravno zato lahko že z samo izjavo tudi retroaktivno ugasne. Pri procesnem pobotu se to ne zgodi prav zaradi spornosti tožnikove terjatve. Ker je ta zaradi toženčevega nasprotovanja sporna, mora sodišče toženčev primarni ugovor zoper njo najprej pobiti in njen obstoj ugotoviti z učinkom pravnomočnosti. Enako velja za toženčevo terjatev.

16Vendar obstoj pravde ni ovira, da tudi pred sodiščem podana pobotna izjava ne bi mogla že sama zase učinkovati konstitutivno. Le izražena mora biti drugače: tako, da vsebuje priznanje obstoja tožnikove terjatve, ki pa ji toženec nasproti nepogojno (zoper)stavi (žrtvuje) svojo terjatev ter zatrjuje, da je tožnikova terjatev (tako kot tudi njegova lastna) s tem retroaktivno prenehala, zaradi česar je treba tožnikov zahtevek zavrniti. To bo torej izjava, ki bo, četudi podana v pravdi, v celoti ustrezala izjavi o pobotu materialnega prava po 312. členu OZ. Sodišče bo njen obstoj ugotavljalo kot predhodno vprašanje in nato v izreku odločilo le o tožnikovem zahtevku.

17Le od tega, za kakšno vrsto pobotne izjave, podane v pravdi, se bo toženec odločil, je odvisno, ali bo sodišče ravnalo po pravilu o materialnopravnem ali procesnopravnem pobotu. Ne more pa biti stvarno utemeljenega razloga, da bi ob enakem stanju nasprotnih terjatev sodišče o bistvu materialnopravnih pravic in dolžnosti pravdnih strank (to pa je: obveznost toženca plačati določen denar tožniku) odločilo diametralno nasprotno samo zato, ker je ena izjava o pobotu pogojna, druga pa nepogojna.

18V čem je navsezadnje razlika med pogojno in nepogojno izjavo? V tem, da nepogojna učinkuje sama po sebi, pogojna pa je prepuščena odločitvi sodišča o obstoju tožnikove terjatve ter odložena na čas izdaje sodne odločbe.

19Nobenega nujnega (neizogibnega) procesnega razloga ni, da pravila iz prvega odstavka 314. OZ ne bi bilo mogoče uporabiti tudi ob procesnem pobotu. Če je tako, tedaj tudi ni stvarno utemeljenega razloga, da bi eno izmed prvin instituta pobota reducirali (derogirali) samo zato, ker je izjava o pobotu podana pogojno v pravdi. To pravilo se tudi neločljivo povezuje s fikcijo iz drugega odstavka 312. člena ZPP („šteje se, da je pobot nastal takrat, ko so se stekli pogoji zanj.“)¹¹ Še vedno gre namreč za pobot in njegovo končno udejanjenje je le stvar procesne tehnike, končni materialnopravni rezultat pa bi moral biti enak. Tudi tu velja, da je treba v bistvenem enake materialnopravne položaje tudi bistveno enako vrednotiti

20Argumenti v literaturi, češ da ni dosledno ugotoviti obstoja terjatve, a hkrati trditi, da sta z odločitvijo prenehali že pred tem¹², je po prepričanju Vrhovnega sodišča predvsem vprašanje procesne tehnike. Namreč vprašanje, kako ubesediti fikcijo, ki izvira iz dejstva, da terjatvi prenehata retroaktivno.

21Stališče čiste procesne teorije, na katerega se opira tudi tožnica v odgovoru na revizijo, povzroči mnogo hujšo nedoslednost, ki ni zgolj tehnične in ubeseditvene, marveč globoko vsebinske narave. Sodišče bi namreč, sledeč tej logiki, z učinkom pravnomočnosti ugotovilo, da v pobot uveljavljena terjatev ne obstaja, čeprav v resnici obstaja – le zastaralni rok je do pravde že potekel. To bi bilo tudi v opreki s stališčem, da je mogoče uveljavljati tožbeni zahtevek za ugotovitev zastarane terjatve.¹³

Ustavnoskladna razlaga pravil o zastaranju kot podkrepitveni argument

22Z ustavnopravnega vidika je zastaranje institut, ki posega v učinkovito pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave).¹⁴ To je dopustno zaradi pravne varnosti in stabilnosti (kar je sestavni del načela pravne države iz 2. člena Ustave). Protiutež učinkoviti upnikovi (tožnikovi) pravici do sodnega varstva je poleg tega tudi varstvo dolžnikove (toženčeve) pravice do učinkovite obrambe – ko od historičnega dogodka do sodnega varstva mine daljše časovno obdobje. Ker gre pri zastaranju za poseg v pravico do sodnega varstva ter za izjemo od načela dolžnosti izpolnitve obveznosti (9. člen OZ), je treba pravila o zastaranju razlagati ustavno skladno in restriktivno.

23Zastaranje je institut materialnega prava, njegov učinek pa je izrazito procesen¹⁵. Tudi tu je vprašanje uveljavljanja zastarane terjatve v izhodišču materialnopravno vprašanje. Zato je treba upoštevati posebno pravilo iz 314. člena OZ, ki je v resnici sestavni del pravil o zastaranju. To pravilo, ki lajša breme zastaranja, ima, tudi če ga uporabimo pri procesnem pobotu, svojo teleološko zaslombo. Če je med dvema strankama več nasprotnih terjatev ter tožnik nezastarano terjatev uveljavlja v pravdi, potem je težko govoriti tako o pravnem miru med obema subjektoma, kakor tudi o neznosni časovni oddaljenosti, kot vrednotni podstati instituta zastaranja. Zakaj torej takšnega obrambnega sredstva, kakršnega tožencu priznava materialno pravo, ne dopustiti tudi prek pravila o procesnem pobotu. Gre za obrambno sredstvo, kjer je pravo do toženca (iz razlogov izravnalne pravičnosti) tudi sicer bolj popustljivo (tak primer je npr. dopustnost ugovora po drugem odstavku 480. člena OZ¹⁶).

Primerjalnopravni podkrepitveni argument

24V primerljivih ureditvah (Nemčija, Avstrija, Hrvaška, Slovaška) poznajo tako pobot materialnega prava kot ugovor zaradi pobota v pravdi (procesno pobotanje). V vseh ureditvah velja, da ima procesno pobotanje enake učinke kot materialno (torej sodna odločitev o pobotnem ugovoru učinkuje ex tunc, od trenutka, ko so stekli pogoji za pobot).

Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje

25Sodišči sta napačno uporabili materialno pravo, ker pri odločitvi nista upoštevali določbe 314. člena OZ. Uporaba te določbe povzroči, da je pri presoji trenutka zastaranja terjatve tudi pri procesnem pobotanju odločilen trenutek, ko so se stekli pogoji za pobot in ne trenutek, ko je v postopku podan ugovor pobota.

Odločitev Vrhovnega sodišča

26Ker sodišči nista upoštevali vseh pravil o pobotu, ki bi jih bili dolžni uporabiti, sta nepopolno ugotovili dejansko stanje in v pobot uveljavljane terjatve nista vsebinsko presojali. Zato je v skladu z drugim odstavkom 380. člena ZPP Vrhovno sodišče reviziji ugodilo tako, da je sodbi nižjih sodišč razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

27Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno.

¹ Do enakega zaključka je prišlo Vrhovno sodišče v sklepu II Ips 922/2008 z dne 27. 11. 2008.
² Glej npr.:. sodbi Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 427/2016 z dne 31. 8. 2016 in II Cp 1663/2017 z dne 15. 11. 2017ter sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 412/2013 z dne 12. 6. 2013.
³ Glej npr.: sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 867/2017 z dne 13. 9. 2017, sodba istega sodišča I Cp 2407/2013 z dne 12. 2. 2014, sodba II Cp 3800/2010 z dne 9. 3. 2011.
⁴ Za to teorijo se zavzemajo predvsem zagovorniki čiste procesne teorije, v zadnjem obdobju npr. Dragica Wedam Lukić in Barbara Petrič.
⁵ Glej: J. Čuveljak, Prijeboj u skladu s novim Zakonom o obveznim odnosima, Hrvatska pravna revija št. 5 (2005), str. 26.
⁶ Barbara Petrič, Pobot skozi pravdni postopek, Pravna praksa št. 34, 2011, str. 22 in nasl.
⁷ Dragica Wedam Lukić, Profesor Cigoj in civilno procesno pravo v: Stojan Cigoj, Zbornik razprav s simpozija SAZU ob 20-letnici smrti, SAZU, Ljubljana 2009, str. 56.
⁸ Ibidem.
⁹ Stojan Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, Veliki komentar zakona o obligacijskih razmerjih, ČZ Uradni list SRS, Ljubljana 1984, 2. knjiga, str. 1104.
¹⁰ Tadeja Zima, Materialnopravni in procesni vidik pobota, Pravosodni bilten 2/2017, str.117-139 – glej str. 127, 128.
¹¹ Ta fikcija je v resnici ublažen odsev načela avtomatizma, ki je po Cigoju (glej nav. delo str. 1102) značilno za francosko pravo. Načelo avtomatizma pomeni, da sta terjatvi pobotani že takrat, ko se izpolnijo vsi pogoji za pobotanje in torej ni potrebno še izjavno dejanje stranke. Načelo avtomatizma logično izključuje možnost procesnega pobota.
¹² Barbara Petrič, nav. delo.
¹³ Glej: Jan Zobec, Procesni vidiki zastaranja, Pravni letopis 2015, Znanstvena revija inštituta za primerjalno pravo PF Univerze v Ljubljani, str. 166.
¹⁴ Podobneje glej: Jan Zobec, nav. delo, str. 141-169 ter Damjan Možina, Zastaranje nepogodbenih odškodninskih zahtevkov, Pravni letopis 2015, Znanstvena revija inštituta za primerjalno pravo PF Univerze v Ljubljani, 227-245.
¹⁵ Jan Zobec, nav. delo, str. 141.
¹⁶ Kupec, ki je pravočasno obvestil prodajalca o napaki, sicer po preteku roka nima več zahtevka za znižanje ali vračilo kupnine, lahko pa po preteku tega roka, če še ni plačal kupnine, kot ugovor zoper prodajalčev zahtevek, naj mu plača kupnino, uveljavlja svoj zahtevek, naj mu zniža kupnino ali povrne škodo.