311. člen ZPP

Posebnost bodoče škode je, da jo je v določenih oblikah mogoče uspešno sodno uveljavljati že pred njenim (gotovim) nastankom. To med drugim velja tudi za premoženjsko škodo zaradi telesne poškodbe (174. člen OZ pomeni izjemo od sicer zahtevane zapadlosti terjatev do konca glavne obravnave po prvem odstavku 311. člena ZPP). Možnost rojstva tožbe pred nastankom bodoče škode je temeljni razlog, da je očitek neizvrševanja pravice, na katerem zastaranje temelji, v zvezi s to škodo sploh mogoč. Na enakem izhodišču temeljijo rešitve sodne prakse glede kontinuirane oziroma sukcesivno nastajajoče bodoče škode, in sicer da (1) na začetek zastaranja ne vpliva dejstvo, da je škoda nastajala in se povečevala tudi v naslednjih letih; (2) začne zastaranje teči, ko tožnik zve za bodočo škodo in jo lahko uveljavlja; (3) je pravočasno sodno uveljavljanje prve sukcesivno nastajajoče škode pogoj za uveljavljanje nadaljnjih škod, saj pretrga zastaranje, po koncu pravdnega postopka pa začne znova teči zastaralni rok za naslednje istovrstne bodoče terjatve; (4) bi drugačna razlaga izigrala institut zastaranja, saj bi pomenila, da lahko oškodovanec kadarkoli uveljavlja odškodnino za vsako leto na

ZVEtL-1 ne predstavlja samostojnega pravnega temelja za pridobitev lastninske pravice, ampak mora predlagatelj v postopku izkazati pravni naslov (pravni temelj, na podlagi katerega je lastninsko pravico pridobil). Zato določbe ZVEtL-1 ne morejo predstavljati ustrezne podlage za pridobitev toženkine lastninske pravice na sporni nepremičnini. Za presojo ni odločilno, kako je nepremičnino uporabljala toženka, marveč kakšna uporaba nepremičnine je bila v relevantnem obdobju mogoča in kakšno korist bi tožnica z njo lahko dosegla. Tožnica je bila prikrajšana pri najemnini (toženkini starši oz. pravni predniki so jo v preteklosti plačevali), saj bi sporno nepremičnino lahko oddajala nekomu drugemu in za to prejemala plačilo.

Z vidika toženke v obravnavani zadevi ni pomembno, ali je tožba zaradi nezapadlosti terjatve (pogodbene kazni) zavržena ali pa je tožbeni zahtevek za plačilo te terjatve (začasno) zavrnjen (kot preuranjen). V obeh primerih bo namreč tožnik lahko, ko bo terjatev zapadla, vložil novo tožbo za plačilo te pogodbene kazni. Glede na navedeno toženka nima pravnega interesa za pritožbo, saj ji njena utemeljenost ne bi prinesla nobene konkretne pravne koristi.

Namen preživnine, določene z začasno odredbo, je zagotovitev takšnega nujnega preživljanja, da ne bo mogoče govoriti o otrokovi ogroženosti.

Predlog se zavrne.

Pritožbeno vztrajanje, da ob vložitvi tožbe tožbeni zahtevek še ni zapadel, zato ni utemeljeno. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je v skladu z določilom 311. člena ZPP odločilna zapadlost terjatve ob koncu glavne obravnave, ki je bila 6. 7. 2023, za to obdobje pa toženec obstoja pravne podlage za bivanje sploh ni zatrjeval.

Pritožba utemeljeno uveljavlja, da tožnici plačilo razlike v plači pripada le do konca glavne obravnave oziroma do izdaje sodbe. Za priznanje razlike v plači glede nadaljnjega obdobja, torej po datumu odločitve sodišča prve stopnje (prvi odstavek 311. člen ZPP), namreč ni podlage, tudi sicer pa ugotovitev, da je tožnica v vtoževanem obdobju dejansko opravljala dela višje vrednotenega delovnega mesta, še ne pomeni, da bo ta dela opravljala tudi v bodoče.

Pritožbeno sodišče pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni (dovolj konkretno) navedla okoliščin o sklenitvi domnevnega dogovora. Tožena stranka je v pripravljalni vlogi z dne 28. 3. 2022 v zvezi z dogovorom navedla zgolj, da sta se stranki dogovorili, da bo tožena stranka tožeči poravnala svoje obveznosti, ko si uredi financiranje, torej, ko bo imela sredstva za poplačilo (okvirno je bilo dogovorjeno, da bo to najpozneje do konca aprila 2022). Drugih okoliščin v zvezi z dogovorom tožena stranka ni navedla. Prav tako dokazni predlog ni bil substanciran, saj ni pojasnila, v zvezi s čim konkretno sploh predlaga zaslišanje tožene stranke, temveč je zaslišanje zgolj navedla med (ostalimi) predlaganimi dokazi. Pravilna je zato ocena sodišča prve stopnje, da bi predlagano zaslišanje predstavljalo nedovoljen informativni dokaz.

Citirana zakonska ureditev je namenjena predvsem varovanju zakonitih predkupnih pravic predkupnih upravičencev iz 23. člena ZKZ, zato se zastavlja vprašanje, ali je mogoče s pogodbeno odkupno pravico izključiti učinke zakonite predkupne pravice. Slednja pride v poštev le, če lastnik nepremično sam prodaja. Pri pogodbeni odkupni pravici pa ni lastnik tisti, ki se odloči za prodajo nepremičnine, ampak odkupni upravičenec z enostransko izjavo volje oblikuje prodajno-pogodbeno razmerje, ki lastnika zavezuje, da opravi prenos lastninske pravice na odkupnega upravičenca. Ker vknjižena odkupna pravica učinkuje tudi zoper novega pridobitelja nepremičnine, bi lahko prišlo do položaja, da bi lahko odkupni upravičenec uveljavljal svojo odkupno pravico tudi zoper zakonitega predkupnega upravičenca, kar pa bi v preveliki meri pomenilo možnost izigravanja zakonitih predkupnih pravic, ki so določene v javnem interesu. Posledično je potrebno dati prednost zakoniti predkupni pravici. Zato četudi je kavza konkretnega posla neločljivo povezana s subjektivnim odnosom med pravdnima strankama, kot to trdi pritožba, slednje ni in ne more biti razlog za obid kongetnih zakonskih določb ZKZ o prometu s k

Ne glede na to, da obe pravdni stranki obe situaciji imenujeta "končna situacija", je iz obravnavane zadeve očitno, da vsebinsko predstavlja končni obračun, torej obračun vseh opravljenih del, katerih plačilo zahteva tožeča stranka, zmanjšan za zahtevke tožene stranke. Tako v pogodbi kot v splošnih določilih se je tožeča stranka zavezala, da enotne cene vsebujejo vse, da bo izdelek služil svojemu namenu, torej vsa nepredvidena, spremenjena in dodatna dela. Da nekaj predstavlja dodatno delo ob tako določenih enotnih cenah, pa mora predstavljati tudi nepredvidljivo delo, kar pa za konstrukcijo, na katero bo pritrjen mavčno kartonski strop, ne more veljati. Ker je pravico do zadržanja sredstev tožena stranka uveljavljala že v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, o tem pa se je tudi nadalje razpravljalo, ne gre za nedovoljene pritožbene novote. Namen bančne oziroma zavarovalniške garancije iz pogodbe dovolj jasno izhaja, tudi sicer pa je pri gradbenih delih običajen dogovor za izstavitev (predvsem) bančne garancije, ki se uporabi za odpravo skritih napak, torej napak, ki se pojavijo v garancijski dobi in ki jih izvajalec ne odpravi. Dejstv

Dolžnost delodajalca je, da pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z zadostno skrbnostjo preveri, ali uživa delavec posebno varstvo pred odpovedjo. V primeru delavcev pred upokojitvijo v skladu z določbo tretjega odstavka 114. člena ZDR-1 lahko z namenom ugotavljanja izpolnjevanja pogojev iz prvega odstavka tega člena pridobi podatke iz zbirk ZPIZ. Tožena stranka ne zatrjuje, da bi napravila take poizvedbe, ne glede na to, da je bila seznanjena s tožnikovim datumom rojstva in skupno delovno dobo, kar pomeni, da ji zatrjevana škoda ni nastala zaradi opustitve tožnika, pač pa zaradi lastnega premalo skrbnega ravnanja. Zgolj dejstvo, da je tožnik v sporu zatrjeval, da je bil šikaniran s strani nadrejenega, pa se to v postopku ni ugotovilo, ne more utemeljeno porušiti odnosov med njima tako, da bi bilo izključeno njuno nadaljnje sodelovanje, ki naj bi bilo glede na delovni proces neizogibno. Zgolj dejstvo, da se je tožnik takoj po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki zaposlil pri drugem delodajalcu, ne kaže na njegovo dobro zaposljivost, saj je starejši delavec in delovni invalid III. kategorije, star 56 let, kar brez dvoma pomeni slabšo zaposljivost, ne glede na tren

Sodišče prve stopnje je zahtevku za plačilo odškodnine za neizrabljene dni tedenskega počitka (v celoti) najmanj preuranjeno ugodilo. Pri tem ni upoštevalo, da v pravico do tedenskega počitka posega samo konkretna naloga, ki jo je treba opraviti prav na ta dan po odredbi oziroma ukazu nadrejenega.

Ni se mogoče strinjati s pritožbeno navedbo, da sodišče prve stopnje ni z zadostno stopnjo prepričanja in dovolj natančno ugotovilo, za koliko ur naj bi tožena stranka kršila tožnikovo pravico do dnevnega počitka. Sodišče prve stopnje je za vsak dan posebej ugotavljalo, kdaj je tožnik začel in kdaj je zaključil z delom ter s tem, koliko ur dela več je opravil. Neutemeljeno pritožba nasprotuje izračunu višine odškodnine. Glede na zavzeto stališče Vrhovnega sodišča RS v sklepu opr. št. VIII Ips 8/2021, da gre v teh sporih za odškodnino za opravljene, a še ne plačane ure dela, je pravilen način izračuna odškodnine le z upoštevanjem števila ur povprečne mesečne delovne obveznosti pripadnikov Slovenske vojske iz drugega odstavka 98.c člena ZObr. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je tožniku dosodilo neto znesek, posredno odločilo o obveznosti obračuna in plačila davkov ter prispevkov, ki v času odločanja o utemeljenosti zahtevka še ni nastala. Nastala bo, ko bo dolžnik (delodajalec, toženka) v korist upnika (delavca, tožnika) dejansko izvršil plačilo, in sicer glede na predpis, ki ureja obremenitev prisojenega zneska (dohodka) z davki in prispevki v času izplačila (tretji

S tem, ko je sodišče prve stopnje tožniku dosodilo neto znesek, je posredno odločilo o obveznosti obračuna in plačila davkov ter prispevkov, ki v času odločanja o utemeljenosti zahtevka še ni nastala (VIII Ips 23/2019). Nastala bo, ko bo dolžnik (delodajalec, toženka) v korist upnika (delavca, tožnika) dejansko izvršil plačilo, in sicer glede na predpis, ki ureja obremenitev prisojenega zneska (dohodka) z davki in prispevki v času izplačila (tretji odstavek 57. člena ZDavP-2, prvi odstavek 283. člena ZDavP-2). Tožbeni zahtevek glede davkov in prispevkov oziroma glede "neto" zneska je tako preuranjen in kot tak neutemeljen (311. člen ZPP).

Sodišče sme toženi stranki naložiti, naj opravi določeno dajatev, le tedaj, če je ta zapadla do konca glavne obravnave, razen, če gre za preživnino oziroma izročitev ali prevzem stvari, ki so bile dane v najem ali zakup. Izjemo predstavljajo še obresti na glavnico pred njihovo dospelostjo ter rentni zahtevki oziroma bodoča nepremoženjska škoda, kadar je to posebej določeno v Obligacijskem zakoniku. Odločanje o drugih nedospelih zahtevkih, ki bodo zapadli periodično, ni dovoljeno. V konkretnem primeru tožnica zahteva, da se ugotovi, da je sporna pogodba prenehala veljati dne 1. 6. 2018, kar vsebinsko pomeni, da zahteva ugotovitev, da je prenehalo najemno razmerje. Utemeljeno opozarja, da ima pravni interes, da sodišče (z učinkom pravnomočnosti) ugotovi, da je najemna pogodba prenehala veljati, da bo s tem odpravljen dvom, ali najemno razmerje med pravdnima strankama še obstoji. Tudi sicer lahko tožeča stranka, v skladu s tretjim odstavkom 181. člena ZPP, v primeru, če je odločitev o sporu odvisna od vprašanja, ali obstaja ali ne obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje, poleg obstoječega zahtevka uveljavlja tudi tožbeni zahtevek, naj se ugotovi, da tako razmerje obstaja o

Za ugotavljanje, ali je terjatev obstajala nekoč v preteklosti, tožnik nima pravnega interesa. Iz pritožbe izhajajoče tožnikovo stališče, da je bil prisiljen vztrajati pri zahtevku, da bi se izognil »stroškovni posledici,« je prav tako zmotno. Svoje »stroškovne posledice« bi lahko kar najbolj omilil, če bi takoj, ko je dobil v celoti poplačano terjatev, umaknil tožbo. Pritožnik sam citira materialnopravno stališče, utrjeno v sodni praksi in pravni teoriji, da v primeru, če tožnik umakne tožbo, ker tožbeni zahtevek izpolni le ena od solidarno zavezanih strank, druga pa se zahtevku upira, izpolnitev po solidarnem zavezancu v procesnem smislu ne ustvarja učinka iz 158. člena ZPP, kot če bi zahtevek izpolnila stranka, ki mu ugovarja.

Toženka je s sprejemom Pravilnika o deljenem delovnem času voznega osebja nedopustno posegla v obstoječo pogodbo o zaposlitvi tožnika. Uvedla je deljen delovni čas, njegovo vrednotenje pa je določila na način, da so delavci za čas prekinitve prejeli plačilo v višini 30 % osnovne plače. To spominja na vrednotenje razpoložljivosti, ki se pri voznikih, ki opravljajo linijske prevoze potnikov, krajše od 50 kilometrov, v nasprotju z drugimi mobilnimi delavci, za katere velja ZDCOPMD, šteje v delovni čas. V novejši sodni praksi je uveljavljeno stališče, da sodišče v delovnem sporu ne odloča o tem, ali je delodajalec od prisojenih zneskov dolžan plačati davke in prispevke, saj je to ob izplačilu prejemka stvar izplačevalca oziroma pristojnih davčnih organov (sodba VS RS VIII Ips 68/2019, sodba in sklep VS RS VIII Ips 88/2019). Obveznost davčnega odtegljaja in plačila prispevkov v času odločanja o utemeljenosti zahtevka iz naslova plačila še ni nastala. Nastala bo, ko bo dolžnik (delodajalec, toženka) v korist upnika (delavca, tožnika) dejansko izvršil plačilo, in sicer glede na predpis, ki ureja obremenitev prisojenega zneska (dohodka) z davki in prispevki v času izplačila (tretj

Glede na obstoj sredstev v obliki kratkoročnih poslovnih terjatev lahko sodišče ugodi predlogu tožeče stranke za oprostitev oziroma odlog plačila sodne takse le, če slednja izkaže, da sredstev ne more zagotoviti (npr. terjatev ne more izterjati) oziroma jih ne more zagotoviti v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti. Tožeča stranka v predlogu z dne 5. 11. 2021 in dopolnitvi predloga z 21. 11. 2021 ni podala nobenih trditev o tem, kaj predstavljajo ta sredstva in niti ni pojasnila zakaj jih ne more izterjati ter nameniti za poplačilo sodne takse. Posplošeno je navedla le, da bi bil s plačilom sodne takse ogrožen obstoj družbe. Takšna posplošena navedba pa za ugoditev predlogu za taksno oprostitev ne zadostuje.

V postopku za izterjavo sodnih penalov je izvršilni naslov pravnomočen in izvršljiv sklep o določitvi sodnih penalov. S takim sklepom se dolžniku naloži, da v dodatnem roku izpolni nedenarno obveznost iz (primarnega) izvršilnega naslova, za primer, da tega v določenem roku ne bi storil, pa se že tudi pogojno dovoli izvršba. Sklep o določitvi sodnih penalov je torej izjema, ko se izvršilni naslov nanaša na še ne zapadle terjatve. Sodišče odloči o plačilu bodočih terjatev, ki bodo zapadle od pravnomočnosti odločbe dalje. V postopku za izterjavo sodnih penalov tako izvršilno sodišče ugotavlja, ali je obveznost plačila sodnih penalov sploh nastopila oziroma presoja, ali ima sklep o določitvi sodnih penalov še lastnost izvršilnega naslova, ali pa kdaj je to lastnost izgubil. To pomeni, da lahko dolžnik v izvršbi za izterjavo sodnih penalov tudi ugovarja, da je obveznost izpolnil v roku, določenem v sklepu o naložitvi penalov, in da zato ta sklep niti ni postal izvršilni naslov. Odločilno vprašanje v obravnavni zadevi je, ali je dolžnica dne 22. 1. 2020 izpolnila svojo nedenarno obveznost na način, kot ji je nalagal sedaj že pravnomočen in izvršljiv sklep o določitvi sodnih pena