VSRS Sodba X Ips 51/2025

1. Revizija se zavrne.

2. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stranki z interesom njene revizijske stroške v znesku 559,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je s sodbo in sklepom I U 862/2023-45 z dne 19. 3. 2025 zavrnilo tožbo zoper sklep št. 31227-36/2022-16 z dne 28. 4. 2023 (I. točka izreka), s katerim je Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino zavrnil tožnikovo zahtevo za udeležbo v postopku izdaje dovoljenja za kolektivno upravljanje pravic stranki z interesom (A., k. o.). Tožnikovo tožbo zoper to dovoljenje št. 31227-36/2022-20 z dne 20. 6. 2023 je zavrglo (II. točka izreka).

2. V zvezi s sodbo iz I. točke izreka, ki jo tožnik izpodbija s to revizijo, je pojasnilo, da je upravljanje kolektivne organizacije urejeno v Zakonu o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (v nadaljevanju ZKUASP), ki je v razmerju do Zakona o zavodih (v nadaljevanju ZZ) lex specialis. Po ZKUASP pa kolektivne organizacije ne upravljajo njeni ustanovitelji, ampak skupščina, poslovodstvo in nadzorni odbor, kar je skladno tudi z Direktivo 2014/26/EU¹ in z namenom kolektivnih organizacij (preprečuje nasprotja interesov in njihovo neučinkovito upravljanje). Razširitev kolektivnega upravljanja na dodatne pravice ni sprememba dejavnosti kolektivne organizacije, saj njena edina dejavnost ostaja kolektivno upravljanje, mora pa skupščina v ta namen spremeniti statut. Takšna ureditev je razumna, saj je prav, da o upravljanju dodatnih pravic odločajo člani kolektivne organizacije, katerih položaj se bo s tem lahko spremenil. Pogoj, po katerem se za izdajo dovoljenja zahteva soglasje oseb, ki imajo upravljavske pravice, velja le za izdajo prvega dovoljenja, ugotovitve o izgubi upravljavskih pravic ustanoviteljev pa tudi za dovoljenja, izdana na podlagi Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP).

3. Na tožnikov predlog je Vrhovno sodišče s sklepom X DoR 68/2025-4 z dne 3. 9. 2025 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali na podlagi določb ZKUASP ustanovitelj kolektivne organizacije, ustanovljene kot zasebni zavod, ohrani pravice ustanovitelja v zavodu na podlagi ZZ v obsegu, kolikor ZKUASP posameznih pravic izrecno ne prenaša na druge organe, oziroma ali ustanovitelj vse svoje pravice v tem zavodu v celoti izgubi, s tem ko zavod pridobi prvo dovoljenje za kolektivno upravljanje.

4. Tožnik (v nadaljevanju revident) je na podlagi tega sklepa vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da izpodbijani upravni akt odpravi in vrne zadevo toženki v ponoven postopek, podrejeno, naj s sodbo odloči o stvari in ugodi njegovi zahtevi za udeležbo. Podrejeno predlaga še, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo Upravnemu sodišču v novo sojenje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

5. Toženka in stranka z interesom sta na revizijo odgovorili. Obe pritrjujeta razlogom izpodbijane sodbe in predlagata zavrnitev revizije. Stranka z interesom ob tem zaradi zatrjevanega pomanjkanja pravnega interesa predlaga še njeno zavrženje in zahteva povrnitev stroškov postopka

1. Revizija je dovoljena, ni pa utemeljena.

1. Pravni interes za izpodbijanje sklepa o zavrnitvi zahteve za priznanje lastnosti stranskega udeleženca s pravnimi sredstvi ni enak pravnemu interesu, ki ga Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zahteva za priznanje te lastnosti. Vprašanje (ne)obstoja slednjega je lahko predmet meritorne presoje v upravnem sporu, v zvezi s tem vprašanjem je bila dopuščena tudi revizija. Pravnega interesa zanjo revident ne bi imel le, če izpodbijani upravni akt, torej sklep o zavrnitvi udeležbe v postopku izdaje dovoljenja za kolektivno upravljanje pravic stranki z interesom, ne bi (več) posegal v njegov pravni položaj oziroma če se ta tudi v primeru uspeha z revizijo ne bi mogel več izboljšati. To pa za revidenta ne velja.

2. Revident je v tem v upravnem sporu izpodbijal dve odločitvi - sklep o zavrnitvi njegove zahteve za priznanje lastnosti stranskega udeleženca v postopku izdaje dovoljenja (na katero se nanaša ta revizija) in dovoljenje, ki ga je toženka po zavrnitvi te zahteve izdala brez njegove udeležbe. To dovoljenje je dokončno, ne pa tudi pravnomočno. Upravno sodišče je tožbo zoper ta upravni akt zavrglo (II. točka izreka sodbe in sklepa I U 862/2023-45 z dne 19. 3. 2025) prav zaradi zavrnitve tožbe zoper sklep, da se revidentu lastnost stranskega udeleženca ne prizna, Vrhovno sodišče pa o pritožbi zoper navedeni sklep o zavrženju tožbe še ni odločilo.

3. To bo v skladu z revidentovim predlogom storilo hkrati ali po sprejemu odločitve v obravnavani zadevi. Procesni usodi obeh odločitev sta namreč v medsebojni odvisnosti, saj je od presoje utemeljenosti prve tožbe v zvezi z udeležbo, ki je predmet tega revizijskega postopka, odvisna dopustnost druge v zvezi z dovoljenjem, ki je predmet pritožbenega postopka, od obstoja upravnega spora zoper dovoljenje in z njim povezane možnosti ponovnega upravnega postopka pa je odvisen pravni interes tudi v obratni smeri. Povedano drugače, revident ohranja pravni interes za presojo presojo pravilnosti in zakonitosti sklepa o zavrnitvi njegove zahteve za udeležbo v postopku izdaje dovoljenja in s tem za to revizijo, vse dokler o njegovi tožbi zoper dovoljenje ne bo pravnomočno odločeno. V nasprotnem primeru bi mu bilo poseženo v pričakovanje, da bo sodišče v primeru, če se bo izkazalo, da mu je bil status stranskega udeleženca neutemeljeno zavrnjen, obravnavalo tudi vloženo tožbo zoper vsebinsko odločitev o glavni stvari² (dovoljenje).

4. Nič drugače ne izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča Up-1158/23, Up-1159/23 z dne 11. 9. 2025, ki se nanaša na prenehanje pravnega interesa za izpodbojno tožbo v primeru, ko je časovna omejitev učinkovanja prepovedi prodaje tobačnih izdelkov v času odločanja sodišča že prenehala, tožnik pa tožbenega zahtevka ni spremenil. Vprašanje pravnega interesa bi se v luči stališč Ustavnega sodišča iz te zadeve lahko zastavilo kvečjemu, če bi dovoljenje za kolektivno uveljavljanje pravic že prenehalo, česar pa stranka z interesom ne zatrjuje, niti to ne izhaja iz spisa.

1. Revizijsko sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).³ Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), je Vrhovno sodišče pri njeni presoji vezano na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno s strani Upravnega sodišča in toženke.

2. Revident je eden od ustanoviteljev stranke z interesom - zavoda. Tej je bilo prvo dovoljenje za kolektivno upravljanje pravic izdano 11. 10. 2010, na podlagi določb ZASP. Z njim je stranka z interesom pridobila status kolektivne organizacije, ki ga ima še zmeraj. Leta 2016 je začel veljati ZKUASP, po katerem je vlogi za izdajo dovoljenja za kolektivno upravljanje pravic med drugim treba priložiti tudi sklep oseb, ki imajo upravljavske pravice, v skladu z zakoni, da soglašajo z vlogo za izdajo dovoljenja in se za čas statusa kolektivne organizacije odpovedujejo upravljavskim pravicam v pravni osebi v korist članov kolektivne organizacije (12. točka drugega odstavka 13. člena ZKUASP).

3. Stranka z interesom je na podlagi ZKUASP pridobila še več dovoljenj za kolektivno upravljanje, s katerimi je razširila svoj predmet upravljanja na nove oziroma dodatne vrste avtorskih del in vrste avtorskih pravic, ki jih upravlja na teh delih, med njimi dovoljenje št. 31227-36/2022-20 z dne 20. 6. 2023, ki se nanaša na kolektivno upravljanje pravice izvajalcev do primernega nadomestila za vsakokratno radiodifuzno retransmisijo njihovih izvedb v avdiovizualnih delih na videogramih, razen za izvedbe izvajalcev glasbenih del, ki so vključene v avdiovizualno delo, izvedbe izvajalcev filmske glasbe, ki je posebej ustvarjena za avdiovizualno delo in vse izvedbe izvajalcev v kratkih glasbenih videofilmih ne glede na čas njihovega trajanja.

4. Revident je na podlagi 43. in 142. člena ZUP v postopku izdaje tega dovoljenja zahteval priznanje lastnosti stranskega udeleženca. Svoj pravni interes za udeležbo je utemeljeval s tem, da novega oziroma dodatnega dovoljenja za kolektivno upravljanje pravic stranki z interesom glede na zgoraj navedeno 12. točko drugega odstavka 13. člena ZKUASP ni mogoče izdati brez soglasja njegovih ustanoviteljev, med katere spada tudi sam.

1. Po revidentovem mnenju to še toliko bolj velja v primeru, kot je konkretni, ko ustanovitelj ni podal soglasja k prvemu dovoljenju, ker je bilo to izdano na podlagi ZASP, ki pogoja, podobnega tistemu iz 12. točke drugega odstavka 13. člena ZKUASP, ni določal. Meni, da ZKUASP v tem pogledu v razmerju do ZZ ni lex specialis, saj pravice ustanovitelja soglašati z izdajo novega dovoljenja, ki pomeni spremembo dejavnosti zavoda - kolektivne organizacije, ne ureja drugače. Upravljanje po ZKUASP se lahko nanaša le na dejavnost kolektivnega upravljanja na podlagi že izdanih dovoljenj, skupščina kolektivne organizacije pa lahko tudi upravljavske pravice pridobi le tako da se jim ustanovitelj izrecno odpove, kar se revident ni. Razlaga Upravnega sodišča je po presoji revidenta v neskladju tudi z Direktivo 2014/26/EU. Vlogo za izdajo dodatnega dovoljenja za kolektivno upravljanje pravic bi moral vložiti zavod, ki je pravna oseba, in ne kolektivna organizacija.

2. Toženka pritrjuje razlogom Upravnega sodišča. Meni, da soglasje v smislu 12. točke drugega odstavka 13. člena ZKUASP v primeru izdaje nadaljnjih dovoljenj za kolektivno upravljanja poda skupščina kot organ kolektivne organizacije z upravljavskimi upravičenji. Izpodbijana stališča Upravnega sodišča naj bi potrjevala tudi sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani V Pg 1805/2022, v kateri je tisto sodišče v sporu med istima strankama odločilo, da revident teh upravičenj več nima.

3. Tudi stranka z interesom pritrjuje razlogom Upravnega sodišča. Dodatno izpostavlja še posamezne poudarke, ki izhajajo iz pravnih mnenj, ki jih je predložila.

1. Vrhovno sodišče najprej pojasnjuje, da namen revizijskega postopka ni v teoretičnem preizpraševanju o pravilnosti (neodločilnih) stališč sodišč in abstraktnem dajanju smernic sodni praksi v zvezi s takšnimi stališči. V postopkih dopuščene revizije Vrhovno sodišče odloča v posamičnem sporu, v katerem se izrečena pravna stališča opirajo na pravotvorna dejstva konkretnega primera in v tem kontekstu je treba razumeti tudi njihov pomen ter vpliv na razumevanje in razvoj prava.⁴ Zato bo Vrhovno sodišče na dopuščeno vprašanje, ki se v splošnem nanaša na (vse) pravice ustanoviteljev zavoda, ki pridobi dovoljenje za kolektivno upravljanje pravic, odgovarjalo le v povezavi s konkretnim predmetom spora. To pa je revidentova pravica do udeležbe v postopku izdaje dovoljenja za kolektivno ukvarjanje pravic v primeru, ko zavod, ki je vlagatelj vloge za izdajo dovoljenja, že ima status kolektivne organizacije.

2. Statusna vprašanja zavodov ureja ZZ (prvi odstavek 1. člena ZZ). Po tem zakonu lahko zavod spremeni ali razširi dejavnost le s soglasjem ustanovitelja (prvi odstavek 20. člena). Ustanovitelj sodeluje tudi pri upravljanju zavoda, saj zavod upravlja svet ali drug kolegijski organ upravljanja, ki ga med drugim sestavljajo predstavniki ustanovitelja (prvi in drugi odstavek 29. člena).

   Dejavnost kolektivne organizacije

3. Med strankami je sporno zlasti, ali se z izdajo novega oziroma dodatnega dovoljenja, s katerim se repertoar kolektivne organizacije razširi na nove vrste avtorskih pravic, spremeni tudi dejavnost kolektivne organizacije. Revident namreč svoj pravni interes za udeležbo v postopku izdaje novega oziroma dodatnega dovoljenja za kolektivno uveljavljanje pravic primarno opira na stališče, da se z izdajo takšnega dovoljenja spremeni dejavnost kolektivne organizacije, za spremembo dejavnosti zavoda pa naj bi se zahtevalo soglasje njegovega ustanovitelja.

4. Upravno sodišče je po presoji Vrhovnega sodišča pravilno ugotovilo, da ta ugovor ne drži že zato, ker 4. člen ZKUASP kolektivno organizacijo opredeljuje kot pravno osebo, ki je pridobila dovoljenje pristojnega organa in je na podlagi pooblastila imetnika pravic ali tega zakona pooblaščena za kolektivno upravljanje avtorske ali sorodnih pravic v imenu in za račun več kot enega imetnika pravic in v njihovo skupno korist, pri čemer je to njena edina in glavna dejavnost.⁵ Nič drugače ne določa 16. člen ZKUASP, ki opredeljuje dejavnost kolektivne organizacije.⁶ Na njen repertoar, to je na seznam seznam avtorskih del, na katerih kolektivna organizacija ali neodvisni subjekt upravljanja upravlja avtorske pravice (deveta alineja 3. člena ZKUASP), se nanaša le 1. točka prvega odstavka 16. člena, ki določa, da kolektivna organizacija v okviru svoje dejavnosti dovoljuje uporabo del iz repertoarja pod podobnimi pogoji za podobne vrste uporabe. Ne iz opredelitve kolektivne organizacije, ne iz opredelitve njene dejavnosti torej ne izhaja, da bi sprememba repertoarja lahko pomenila tudi spremembo dejavnosti. Da gre za dve različni zadevi, nakazuje tudi prvi odstavek 21. člena ZKUASP, ki ureja obvezno vsebino statuta in ki evidentno ločuje med dejavnostjo kolektivne organizacije (2. točka) na eni strani ter vrstami avtorskih del in vrstami avtorskih pravic, ki jih kolektivna organizacija upravlja na teh delih (6. točka), torej njenim repertoarjem, na drugi.

5. Takšno razlago potrjuje tudi obrazložitev predloga ZKUASP⁷ k 16. členu, iz katere izhaja, da predlog zakona v 4. členu, kjer opredeljuje pojem "kolektivna organizacija" določa, da je lahko edina dejavnost kolektivne organizacije kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic, v 16. členu ZKUASP pa je naveden skup poslov, ki jih lahko kolektivna organizacija opravlja v okviru svoje edine dejavnosti. Glede na vse navedeno ni dvoma, da sprememba repertoarja ne more pomeniti spremembe dejavnosti kolektivne organizacije. Ta je in ostaja kolektivno upravljanje, ne glede na to, koliko pravic ali njihovih kategorij se na tak način upravlja, in ne glede na to, koliko dovoljenj ima posamezna kolektivna organizacija izdanih. Tudi če eno izmed njih preneha, ostaja dejavnost kolektivne organizacije še zmeraj nespremenjena.

   Upravljanje kolektivne organizacije

6. Po prvem odstavku 6. člena ZZ se določbe tega zakona, torej tudi 29. člen ZZ, ki se nanaša na sodelovanje ustanoviteljev pri upravljanju zavoda, uporabljajo (le), če niso v posebnih zakonih posamezna vprašanja drugače urejena. Upravljanje zavoda, ki je kolektivna organizacija, pa je v ZKUASP, kot pravilno ugotavlja že Upravno sodišče, urejeno drugače. Njegov 22. člen namreč določa, da se, ne glede na zakone, ki urejajo statusno obliko pravne osebe, ki je kolektivna organizacija (v tem primeru torej ne glede na ZZ), za njeno upravljanje uporabljajo določbe tega zakona (prvi odstavek). Po tem zakonu pa so organi upravljanja kolektivne organizacije skupščina, poslovodstvo in nadzorni odbor (drugi odstavek). Nosilci upravljavskih upravičenj zavoda, ki je kolektivna organizacija, torej niso (več) ustanovitelji, ampak navedeni organi upravljanja.

7. Vrhovno sodišče na tem mestu še pojasnjuje, da upravljanja kolektivne organizacije, ki je urejeno v V. poglavju ZKUASP, ni mogoče enačiti z upravljanjem avtorske in sorodnih pravic, ki je dejavnost te organizacije v smislu 16. člena ZKUASP. Upravljanje kolektivne organizacije zato tudi ni vezano na vrste pravic, ki jih ta na podlagi dovoljenj(a) kolektivno upravlja, ampak na njeno statusno obliko. Za slednjo je v prvem odstavku 15. člena ZKUASP predpisana tudi posebna statusno pravna oznaka (k. o.).

8. Očitno je sicer, da je upravljanje kolektivne organizacije v ZKUASP urejeno na način, ki je značilnejši za statusne oblike društev in zadrug kot za zasebne zavode. Vendar pa ne ZKUASP, ne Direktiva 2014/26/EU od organizacij za kolektivno upravljanje ne zahtevata, da privzamejo specifično pravno obliko. Nasprotno, kot izhaja že iz uvodne izjave 14 navedene direktive, te organizacije v praksi poslujejo v različnih pravnih oblikah, kot so združenja, kooperative ali družbe z omejeno odgovornostjo, ki jih imajo pod nadzorom ali v lasti imetniki avtorske in sorodnih pravic ali subjekti, ki jih zastopajo. Če upravljanje statusne oblike, ki jo privzame kolektivna organizacija, ni v skladu z ureditvijo upravljanja kolektivne organizacije iz ZKUASP, to zato lahko pomeni le, da ga je treba prilagoditi določbam slednjega, tudi če je to drugačno oziroma nekoliko neznačilno za statusno obliko, v kateri je bila kolektivna organizacija ustanovljena.

9. Vsega navedenega o upravljanju kolektivne organizacije ne zanika niti revident, ki svoje očitke gradi predvsem na hipotezi, da odločitev o spremembi repertoarja ni akt upravljanja, o katerem bi glede na specialne določbe ZKUASP odločala skupščina. Ta ugovor pa po presoji Vrhovnega sodišča ni utemeljen. Skupščina kot eden izmed organov upravljanja kolektivne organizacije je tista, ki odloča o spremembi statuta (prva alineja prvega odstavka 25. člena ZKUASP), statut pa mora po izrecni določbi 6. točke prvega odstavka 21. člena ZKUASP določati tudi vrste avtorskih del in vrst avtorskih pravic, ki jih kolektivna organizacija upravlja na teh delih.

10. ZKUASP je v tem pogledu popolnoma usklajen z Direktivo 2014/26/EU, ki določa, da bi pravice, kategorije pravic ali vrste del in druge vsebine, ki jih upravlja organizacija za kolektivno upravljanje pravic, morala določiti skupščina članov te organizacije, če te pravice niso določene že v njenem statutu ali predpisane v pravu (drugi odstavek uvodne izjave 19), in da je skupščina članov organizacije za kolektivno upravljanje tista, ki odobri vse spremembe statuta (člen 8(3)). Vrhovno sodišče ob tem zgolj pripominja, da Direktiva 2014/26/EU tudi sicer ne ureja upravljavskih upravičenj ustanoviteljev pravnih oseb, ki kasneje postanejo kolektivne organizacije, ampak zahteve, potrebne za zagotovitev pravilnega izvajanja upravljanja avtorske in sorodnih pravic s strani organizacij za kolektivno upravljanje pravic, in zahteve za večozemeljsko licenciranje s strani organizacij za kolektivno upravljanje pravic za pravice avtorjev za glasbena dela za spletno uporabo (člen 1). Njen namen je zagotoviti usklajevanje nacionalnih pravil v zvezi z dostopom do dejavnosti upravljanja avtorske in sorodnih pravic, ki jih opravljajo organizacije za kolektivno upravljanje pravic, načini njihovega vodenja ter okvirom nadzora nad njimi (uvodna izjava 8).

11. Stranka z interesom je zavod in kot taka pravna oseba (4. člen ZZ), ki lahko opravlja procesna dejanja v upravnem postopku, med drugim tudi vloži vlogo za izdajo dovoljenja za kolektivno upravljanje. Ob tem pa zavod v času, ko ima status kolektivne organizacije, glede na vse zgoraj navedeno ni zastopan po svojem direktorju, kot to določa 31. člen ZZ, ampak ima poslovodstvo, ki ga glede na specialno določbo drugega odstavka 26. člena v zvezi s 22. členom ZKUASP zastopa in predstavlja.

    Pogoj za izdajo dovoljenja iz 12. točke drugega odstavka 13. člena ZKUASP

12. Kot že pojasnjeno, je po 12. točki drugega odstavka 13. člena ZKUASP vlogi za izdajo dovoljenja za kolektivno upravljanje pravic med drugim treba priložiti tudi sklep oseb, ki imajo upravljavske pravice, v skladu z zakoni, da soglašajo z vlogo za izdajo dovoljenja in se za čas statusa kolektivne organizacije odpovedujejo upravljavskim pravicam v pravni osebi v korist članov kolektivne organizacije.

13. Po presoji Vrhovnega sodišča navedene zakonske določbe ni mogoče razlagati drugače, kot je to storilo Upravno sodišče, in sicer, da je navedeni sklep oziroma soglasje treba priložiti le vlogi za izdajo prvega dovoljenja za kolektivno upravljanje pravic, na podlagi katerega pravna oseba postane kolektivna organizacija. Ko pa je že organizirana v tej obliki in so nosilci upravljavskih upravičenj v njej njeni organi upravljanja iz 22. člena ZKUASP, pa ta določba ni več uporabljiva, saj se člani skupščine (pa tudi osebe v njenem poslovodstvu in nadzornem odboru) svojim upravljavskim pravicam v zgoraj navedenem smislu logično ne morejo odpovedati.

14. V takem primeru je pogoj iz 12. točke drugega odstavka 13. člena ZKUASP implicitno vsebovan že v 1. točki iste določbe, po kateri se vlogi priloži statut. Tak statut mora namreč v primeru, če kolektivna organizacija upravlja različne avtorske pravice na različnih vrstah avtorskih del ali različne pravice različnih imetnikov pravic, določiti tudi način upravljanja, ki zagotavlja, da vsaka kategorija imetnikov pravic odloča le o tistih vprašanjih, ki se nanašajo na kolektivno upravljanje avtorske pravice na njihovih delih in o skupnih vprašanjih kolektivnega upravljanja avtorskih pravic (drugi odstavek 21. člena ZKUASP).

15. Ko je dovoljenje enkrat izdano oziroma ko postane pravnomočno, obstoj sklepa oziroma soglasja iz 12. točke drugega odstavka 13. člena ZKUASP ne more več vplivati na opisano upravljavsko strukturo kolektivne organizacije. Ta je določena z zakonom in že na njegovi podlagi velja za vse pravne osebe s statusom kolektivne organizacije, ne glede na to, kdaj (pred ali po uveljavitvi ZKUASP) in kako (zakonito ali ne) so tak status pridobile. Veljala bi v primeru, če bi bilo dovoljenje za kolektivno uveljavljanje pravic, s katerim bi pravna oseba pridobila tak status, na podlagi ZKUASP izdano nezakonito, npr. brez prilog iz drugega odstavka 13. člena ZKUASP, pa bi vseeno postalo pravnomočno, in veljajo tudi v primeru, ko je kolektivna organizacija tak status pridobila na podlagi ZASP, torej drugega zakona, ki za njegovo izdajo ni določal enakih pogojev kot ZKUASP.

    Uskladitev obstoječih kolektivnih organizacij z ZKUASP

16. Po ZKUASP, s katerim so določbe ZASP, na podlagi katerih je stranka z interesom pridobila status kolektivne organizacije, prenehale veljati (prvi odstavek 87. člena ZKUASP), se je morala kolektivna organizacija, ki je že imela dovoljenje za kolektivno upravljanje, uskladiti z določbami tega zakona v enem letu od njegove uveljavitve (prvi odstavek 81. člena ZKUASP). ZKUASP torej ni nameraval vzpostaviti dveh različnih pravnih oblik kolektivnih organizacij - prvih, ki so dovoljenje za kolektivno upravljanje pravic pridobile po ZASP, in drugih, ki so ga na podlagi ZKUASP. Njihova temeljna statusna pravila in upravljavsko strukturo je uredil enotno, pri čemer je kot pravno posledico opustitve uskladitve z določbami ZKUASP v navedenem roku določil ukrepe iz 72. člena ZKUASP (tretji odstavek 81. člena ZKUASP).

17. Tudi če držijo revidentove navedbe, da se stranka z interesom ni nikoli uskladila z ZKUASP, to po obrazloženem torej ne more pomeniti, da določbe ZKUASP, konkretno o pristojnostih skupščine, zanj ne veljajo, ampak kvečjemu, da lahko pristojni organ zaradi tega ukrepa na podlagi iz 72. člena ZKUASP. Tak nezakonit položaj, ki bi nastal zaradi opustitve obveznosti uskladitve z določbami ZKUASP, pa ne more biti podlaga za uveljavljanje pravic.

18. Glede na to da je jedro spora (ne)priznanje lastnosti stranskega udeleženca v postopku izdaje dovoljenja za kolektivno upravljanje, ta postopek tudi ni namenjen uveljavljanju posegov v pravice (revident uveljavlja kršitev 2., 33., 42. in 74. člen Ustave, 11. člen EKČP in 1. člena njenega Prvega protokola), do katerih naj bi domnevno prišlo z navedeno zakonsko ureditvijo, veljavno od leta 2016. Revident je zatrjeval, da naj bi do posega v te pravice prišlo zaradi spremembe dejavnosti, ki se po presoji Vrhovnega sodišča ni spremenila. Zato je neutemeljen tudi revizijski očitek, da bi se z izdajo vsakega nadaljnjega dovoljenja njegove pravice še bolj omejevale - obseg omejitev pravic je namreč določen z ZKUASP in ostaja isti ne glede na obseg repertoarja.

1. Vrhovno sodišče glede na vse navedeno sicer ne izključuje, da revident kot ustanovitelj ohranja določene pravice v stranki z interesom tudi po tem, ko je ta pridobila prvo dovoljenje za kolektivno upravljanje, če gre za pravice, ki jih ZKUASP izrecno ne prenaša na druge organe.⁸ Vendar pa je v okviru revizijske presoje ugotovilo, da soglašanje z izdajo dovoljenja, s katerim bi se repertoar razširil, ni takšna pravica, saj gre za eno izmed upravljavskih upravičenj, ki je bilo z ZKUASP izrecno preneseno na skupščino.

2. Zato je na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

1. O stroških postopka je Vrhovno sodišče odločilo na podlagi prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker revident z revizijo ni uspel, mora stranki z interesom povrniti stroške. Te je Vrhovno sodišče odmerilo na podlagi Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT). Ker gre za neocenljivo zadevo iz druge alineje 1. točke tar. št. 34, znaša vsota točk za odgovor na revizijo 750 točk (5. točka tar. št. 34 OT). Vrhovno sodišče je temu prištelo še materialne stroške v pavšalnem znesku v višini 2% od skupne vrednosti storitve (tretji odstavek 11. člena OT), kar v obravnavanem primeru znaša dodatnih 15 točk, skupno torej 765 točk. Te pomnožene z vrednostjo točke 0,6 EUR (prvi odstavek 13. člena OT) znašajo 459 EUR, ob nadaljnjem upoštevanju 22% DDV pa 559,98 EUR. Revident mora stranki z interesom stroške povrniti v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

1. Senat Vrhovnega sodišča je odločitev sprejel soglasno.

-------------------------------
¹ Direktiva 2014/26/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic ter izdajanju več ozemeljskih licenc za pravice za glasbena dela za spletno uporabo na notranjem trgu.
² Podobno tudi sklep Vrhovnega sodišča I Up 143/2024 z dne 11. 12. 2024, 11. in 14. točka obrazložitve ter tam citirana sodna praksa.
³ Po prvem odstavku 22. člena ZUS-1 se v upravnem sporu uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, kolikor ta zakon ne določa drugače.
⁴ Sklep Vrhovnega sodišča II Ips 27/2025 z dne 10. 12. 2025, 46. točka obrazložitve in tam navedena sodna praksa.
⁵ Da je bila kolektivna organizacija pravna oseba, ki je na podlagi dovoljenja pristojnega organa nepridobitno in kot edino dejavnost, na podlagi pooblastila avtorja oziroma tega zakona v svojem imenu in za račun avtorjev opravljala v tej določbi taksativno našteta dejanja in posle, je določal že ZASP (prvi odstavek 146. člena), ki je veljal v času izdaje prvega dovoljenja za kolektivno upravljanje stranski interevenientki.
⁶ V prvem odstavku določa, da kolektivna organizacija v okviru svoje dejavnosti: 1. dovoljuje uporabo del iz repertoarja pod podobnimi pogoji za podobne vrste uporabe; 2. se v dobri veri pogaja z reprezentativnimi združenji uporabnikov in z njimi sklepa skupne sporazume iz 44. člena tega zakona; 3. objavlja skupne sporazume in obvešča uporabnike o veljavnih tarifah; 4. sklepa in objavlja sporazume o zastopanju s tujimi kolektivnimi organizacijami; 5. nadzoruje uporabo avtorskih del iz svojega repertoarja; 6. uporabnikom izdaja račune za uporabo avtorskih del iz svojega repertoarja, zbira avtorske honorarje in jih izterjuje; 7. dodeljuje zbrane avtorske honorarje upravičenim imetnikom pravic v skladu z vnaprej določenimi pravili o delitvi in izplačilu zbranih avtorskih honorarjev; 8. izplačuje dodeljene avtorske honorarje upravičenim imetnikom pravic in 9. uveljavlja varstvo avtorskih pravic pred sodišči in drugimi državnimi organi ter o tako uveljavljenih pravicah predloži avtorjem račun.
⁷ Predlog Vlade Republike Slovenije, EVA: 2016-2130-0073, št. 00726-11/2016/13, z dne 14. 4. 2016 (prva obravnava).
⁸ Revident v tem smislu izpostavlja npr. pravico do likvidacijske mase, spremembo akta o ustanovitvi in registrske vpise, kot pravna pravila, ki naj bi bila prekršena, pa navaja še 17. (spremembo imena ali sedeža), 51. (statusno spremembo v smislu družitve, delitve ali organizacije kot podjetje), 52. (povezovanje zavodov v skupnosti ) in 54. člen ZZ (prenehanje zavoda). Vendar pa nič od navedenega ni relevantno za obravnavani primer.