UPRS Sklep I U 337/2026

Predlogu za izdajo začasne odredbe se delno ugodi in se do pravnomočne odločbe v tem upravnem sporu odloži izvršitev naloženega v drugi alineji 2. točke izreka odločbe Urada RS za intelektualno lastnino št. 31221-14/2019-17 z dne 15. 1. 2026.

V preostalem delu se predlog za izdajo začasne odredbe zavrne.

Odločitev o stroških postopka s predlogom za izdajo začasne odredbe se pridrži za končno sodno odločbo.

V tej zadevi je tožeča stranka vložila tožbo zoper odločbo Urada RS za intelektualno lastnino št. 31221-14/2019-17 z dne 15. 1. 2026 (v nadaljevanju izpodbijana odločba). Z navedeno odločbo je tožena stranka: ugotovila, da je tožeča stranka kršila 3. točko prvega odstavka 16. člena Zakona o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (ZKUASP)¹ in drugi odstavek 39. člena v zvezi s 5. točko prvega odstavka 39. člena ZKUASP (1. točka izreka); tožeči stranki odredila, da v roku 45 dni od vročitve te odločbe odpravi kršitev iz 1. točke izreka te odločbe, tako da: - s svoje spletne strani odstrani Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (Uradni list RS, št. 138/06), vključno s Tarifo za javno priobčitev glasbenih del tega pravilnika in o navedenem pisno obvesti uporabnike; - na svoji spletni strani objavljene vzorce pogodb za uporabnike za javno priobčitev neodrskih glasbenih del v primeru javnega predvajanja s fonogrami in videogrami in sekundarnega radiodifuznega oddajanja ustrezno posodobi tako, da iz njih odstrani vsakršno sklicevanje na Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (Uradni list RS, št. 138/06) ter Tarifo za javno priobčitev glasbenih del tega pravilnika, in sicer vključno s sklicevanjem na Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (Uradni list RS, št. 29/98 in 25/05), revaloriziranim z 11. členom na dan 30. 11. 2006 (2. točka izreka); tožeči stranki naložila, da mora o odpravi kršitve obvestiti Urad RS za intelektualno lastnino (3. točka izreka) ter odločila, da tožeča stranka sama nosi stroške postopka (4. točka izreka).

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka v postopku upravnega nadzora, ki ga je na podlagi prvega odstavka 69. člena ZKUASP leta 2019 uvedla nad tožečo stranko kot kolektivno organizacijo po ZKUASP, v okviru svojih pristojnosti ugotovila, da tožeča stranka uporabnikov ne obvešča o veljavnih tarifah ter da pri spletni objavi tarife in vzorcev pogodb z uporabniki ni ustrezno posodobila dokumentov oziroma podatkov skladno s trenutno veljavnimi tarifami in skupnimi sporazumi, s čimer je kršila 3. točko prvega odstavka 16. člena ZKUASP ter drugi odstavek 39. člena v zvezi 5. točko prvega odstavka 39. člena ZKUASP. Tožena stranka je namreč ugotovila, da ima tožeča stranka na spletni strani v zavihku "Osnove za obračun avtorskega nadomestila" še vedno objavljen Pravilnik 2006 skupaj s Tarifo 2006.² Pod zavihkom "Dovoljenja" pa ima objavljene vzorce pogodb, iz katerih je razvidno, da se dovoljenje stranke za javno priobčitev neodrskih glasbenih del v primeru javnega predvajanja s fonogrami in videogrami in sekundarnega radiodifuznega oddajanja podeljuje (tudi) na podlagi Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del (Uradni list RS, št. 29/98 in 25/05) revaloriziranim z 11. členom na dan 30. 11. 2006, torej na podlagi Pravilnika 2006 in Tarife 2006. Tožena stranka v odločbi zavrača očitek tožeče stranke, da je v tem postopku vsebinsko odločila o primernosti in veljavnosti Pravilnika 2006 in Tarife 2006, za kar po oceni tožeče stranke ni pristojna. Tožena stranka je v okviru svojih zakonskih pooblastil zgolj ugotovila kršitev določb ZKUASP in toženi stranki naložila njeno odpravo. Preverjanje, ali je delovanje tožeče stranke v skladu z zakonom, je namreč potrebno iz razloga, ker tožeča stranka izvaja dejavnost, ki po svoji naravi izključuje konkurenco oziroma ima zakonski monopol. Obveščanje uporabnikov o veljavnih tarifah in posodabljanje vzorcev pogodb za uporabnike in tarife za posamezne načine uporabe je zato utemeljeno z vidika varstva javnega interesa. Tožeča stranka ne more pravno veljavno določene tarife enostransko spreminjati izven zakonsko določenih postopkov, četudi bi se s tem strinjali posamezni uporabniki. O veljavnosti Pravilnika 2006 in Tarife 2006 je nastala obsežna sodna praksa (npr. odločbi Vrhovnega sodišča v zadevah II Ips 160/2011 in II Ips 26/2018), ki je ustaljena. Iz nje izhaja, da Pravilnik 2006 in Tarifa 2006 iz razloga, ker sta bila sprejeta po postopku, ki ga takrat zakon ni predvideval, ne moreta imeti veljave. Ustaljena sodna praksa o veljavnosti tarife zavezuje tudi tožečo stranko, ki mora tej sodni praksi prilagoditi svoje poslovanje, česar pa tožeča stranka po ugotovitvah tožene stranke ni storila. Nadalje tožena stranka ugotavlja, da je Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 26/2018 ugotovilo, da je treba zaradi učinkovitega izvajanja načela podobnega obravnavanja uporabnikov veljavni Tarifi 1998³ priznati naravo prisilnega predpisa, od katerega kolektivna organizacija v posameznih pogodbah z uporabniki ne more odstopiti; če to stori, tarifa nadomesti pogodbeni dogovor; tudi v skladu s prvim odstavkom 47. člena ZKUASP pa mora stranka kot tožeča stranka kot kolektivna organizacija vse istovrstne uporabnike obravnavati enako. Po stališču tožene stranke se bo z naloženim ukrepom zagotovilo delovanje tožeče stranke, ki je skladno z ZKUASP, torej da bodo uporabniki obveščeni o veljavnih tarifah in da bodo tarife in vzroci pogodb z uporabniki, ki jih ima tožeča stranka objavljene na spletni strani, posodobljeni skladno z veljavnimi tarifami in skupnimi sporazumi.

Dosedanje navedbe in predlogi strank

Tožeča stranka v tožbi zoper izpodbijano odločbo v bistvenem navaja, da je tožena stranka z izdajo izpodbijane odločbe kršila svoje zakonske pristojnosti (in posegla v pristojnost sodišč), zaradi česar je odločba nična. Upravni nadzor (ki sploh ne bi smel biti uveden, saj gre za zadevo starejšo od pet let), za katerega je po ZKUASP pristojna tožena stranka, je lahko usmerjen le v zagotavljanje formalne skladnosti delovanja kolektivnih organizacij z zakonom, ne pa v odločanje o vsebini pravnih razmerij, v katera te organizacije kot zasebnopravni subjekti vstopajo z uporabniki, zlasti glede uporabe del in tarifnih vprašanj. Po ZKUASP so za meritorno odločanje o tarifnih vprašanjih stvarno pristojna sodišča (12. člen ZKUASP) in Svet za avtorsko pravo (49. člen ZKUASP). Tožena stranka je tako z izpodbijano odločbo odločila o veljavnosti Pravilnika 2006 in Tarife 2006, s čimer je opravila vsebinsko presojo tarifnih razmerij, kar pomeni oblastno odločanje o zasebnopravnih pravicah. Ob tem tožeča stranka poudarja, da v tej zadevi ne gre za to, da bi v letu 2006 urejala karkoli na novo, ampak je v Pravilniku 2006 zgolj objavila tarifne vrednosti, ki so bile v letu 1998 objavljene v SIT, v evrski protivrednosti in ob upoštevanju revalorizacije na podlagi indeksa cen na drobno, ki pa je bila določena že v 11. členu Pravilnika 1998. Tožena stranka je napačno uporabila materialno pravo s tem, ko je štela, da Pravilnik 2006 in Tarifa 2006 (kot valorizacija vrednosti tarife iz leta 1998) nista veljavna in je posledično napačno ugotovila zatrjevano kršitev. Zaradi zmotne uporabe zakona je bilo nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, niti ni bila tožeči stranki omogočena pravica do izjave v zvezi z dokazi, ki so bili pomembni za izdajo odločbe. Razlaga tožene stranke, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, ni v skladu z ustavnimi pravicami avtorjev in z EKČP in drugimi mednarodnimi konvencijami, niti s pravom EU, ki zahteva, da je avtorju zagotovljeno primerno in sorazmerno nadomestilo za uporabo njegovih del.

Tožeča stranka na podlagi podanih tožbenih navedb sodišču primarno predlaga, da izpodbijani akt izreče za ničnega, podredno pa, da ga odpravi in vrne toženi stranki v ponoven postopek oziroma da ga odpravi oziroma da ga spremeni tako, da se postopek ustavi. Zahteva tudi stroške postopka.

Skupaj s tožbo je tožeča stranka vložila tudi predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim sodišču primarno predlaga, da do pravnomočne odločitve v tej zadevi odloži izvršitev izpodbijanega akta, podredno pa, da odloži njegovo učinkovanje. V predlogu tožeča stranka uvodoma ponovno poudarja, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo presegla svoje zakonske pristojnosti, saj je odločila o veljavnosti tarife. Tožena stranka namreč ne more vsebinsko presojati veljavnosti tarif z učinkom erga omnes. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo posegla v tarifo, ki je v uporabi že 20 let in je postala del pogodb z uporabniki, kar predstavlja hud poseg v pravno varnost. Nadalje tožeča stranka trdi, da ji bo v primeru, če začasna odredba ne bo izdana, nastala nepopravljiva ali vsaj težko popravljiva škoda. Ravnanja, ki jih od nje z izpodbijano odločbo zahteva tožena stranka, tožeča stranka v predlogu imenuje tudi kot zahtevo za "preklic tarife" ali "umik tarife". Če bi tožeča stranka naloženo izvršila, bi to bistveno otežilo opravljanje pomembnega segmenta njene dejavnosti, to je kolektivnega upravljanja pravic. V tej zadevi gre za vrednostno pomemben sklop pravic, ki jih upravlja tožeča stranka. Njeni skupni prihodki so v letu 2024 znašali 25 milijonov EUR, od tega prihodki iz pravice javnega predvajanja s fonogrami in videogrami 3,2 milijona EUR oz. cca 12,6 %, iz pravice sekundarnega radiofuznega oddajanja pa 1,3 milijone EUR oz. cca 5,1 %. Če bi bila tarifa enkrat odstranjena in bi bile v vmesnem času sklenjene nove pogodbe po novih vzorcih brez revalorizacije, torej po nerevalorizirani vrednosti iz leta 1998, bi takšne pogodbe ostale v veljavi tudi če oz. ko bo tožeča stranka v tem sporu uspela. Na podlagi novih pogodbenih vzorcev bi se vzpostavila nova (vzporedna) pravna podlaga med kolektivno organizacijo in uporabniki, glede katere po mnenju tožeče stranke v primeru uspeha v tem sporu ne bo možno vzpostaviti prejšnjega stanja. V primeru uspeha v tem sporu retroaktivno za nazaj ne bo mogoče vzpostaviti revalorizirane tarife za obdobje od preklica do pravnomočne odločitve o tožbi, pa tudi za naprej ne, ker bodo sklenjene pogodbe (kljub odpravi izpodbijane odločbe) učinkovale. Po drugi strani z izdajo začasne odredbe ne bo negativnih učinkov, saj bodo uporabniki v primeru spora še vedno imeli pravna sredstva in niso v ničemer onemogočeni, da sami dosežejo sodno presojo tarife ali sprožijo postopek pred SAP. Pravica do sodnega varstva bo postala brez pomena in bo vsebinsko povsem izvotljena, če bo odločba prej izvršena in bo tarifa preklicana oz. umaknjena ter bodo objavljeni novi vzorci pogodb. Nadalje tožeča stranka navaja, da bo z umikom tarife ireverzibilno prizadet njen ugled, saj bo neutemeljeno izpadla kot nekredibilni partner, ki naj bi 20 let uporabljal nezakonito tarifo in jo nenadoma umaknil. Sodna praksa kot težko popravljivo škodo priznava tudi nematerialno škodo, kot je izguba ugleda, položaja na trgu in pogajalskega položaja ter zaupanja poslovnih partnerjev. Z izvršitvijo izpodbijane odločbe bi se dejansko sesul celoten sistem kolektivnega upravljanja, saj bi tudi drugi uporabniki (s področij drugih pravic, ki jih upravlja tožeča stranka) zahtevali, da se jih obravnava enako, to je, da se jim omogoči, da uporabljajo avtorska dela po nerevaloriziranih vrednostih iz leta 1998, kar bi še dodatno poseglo v pravice avtorjev. Tožeči stranki tako grozi nastanek dodatne težko popravljive škode predvsem zaradi nepopravljivega poslabšanja pogajalskega položaja v razmerju do uporabnikov, zaradi izgube ugleda tožeče stranke v razmerju do avtorjev in drugih imetnikov pravic, ki jih zastopa, in zaradi nepopravljivih ukrepov po 72. členu ZKUASP (odpoklic članov poslovodstva, odvzem dovoljenja). Izvršitev izpodbijane odločbe bi dala uporabnikom signal, da ni več nobene ovire, da uporabniki avtorska dela brez sankcij nemoteno uporabljajo, ne da bi za to avtorjem plačali ustrezno nadomestilo. V nasprotju z zakonom in funkcijo tožene stranke je, da se bori za odpravo tarife, s katero se sami uporabniki (razen redkih izjem) v praksi strinjajo. Nadalje tožeča stranka v predlogu opozarja na odločitev tega sodišča v podobnem primeru, ko je bilo predlogu tožeče stranke za izdajo začasne odredbe ugodeno (gre za sklep tega sodišča I U 1719/2015 z dne 22. 10. 2025). V tej zadevi gre za podobno situacijo, saj ji tožena stranka nalaga odstranitev tarife, ki je v uporabi že približno 20 let, in ki ji uporabniki v veliki večini ne nasprotujejo in je postala del sporazumov z uporabniki. Nenadna odstranitev takšne tarife bi pomenila pravno zelo negotovo situacijo, saj bi Pravilnik 2006 in Tarifa 2006 ostala zajeta v že sklenjenih in veljavnih pogodbah z uporabniki. Nastala bi diskrepanca med tem, kaj je dejansko v uporabi in velja preko posamičnih pogodb ter na drugi strani tem, kaj je javno objavljeno in naj bi tožeča stranka sporočila uporabnikom v svojem obvestilu ter tudi uporabila pri sklepanju novih pogodb z novimi uporabniki. Če se začasna odredba izda, tudi ni prizadet javni interes, saj se ohranja dolgoletno utečeno stanje. S samo objavo tarife je namreč le vzpostavljena pravna podlaga za izračun zahtevka za plačilo kolektivne organizacije do uporabnikov, ki je v uporabi že približno 20 let. Če takšnega plačila uporabniki ne bi prostovoljno izpolnili, pa bo o upravičenosti zahtevka in veljavnosti tarife v vsakem primeru odločalo sodišče. Če bo tožeča stranka zavezana objaviti nove (napačne) vzorce pogodb in na podlagi takšnih vzorcev sklepati pogodbe, obstoječih sklenjenih pogodb pa ne bo spremenila, bo s tem neenako obravnavala obstoječe in nove uporabnike, ki so sicer v bistveno podobnem položaju.

Tožena stranka je sodišču poslala spise, ki se nanašajo na zadevo (tretji odstavek 38. člena ZUS-1) ter odgovorila na predlog za izdajo začasne odredbe. V odgovoru uvodoma navaja, da ima po njenem mnenju tožeča stranka v tej zadevi na voljo le začasno odredbo po drugem odstavku 32. člena ZUS-1, ki je odložitvene narave, ne pa ureditvene začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1. Takšno začasno odredbo lahko tožnik predlaga le, ko izpodbija odločbo, ki se ne izvršuje po ZUP, ali v primeru, ko je bila izpodbijana odločba že izvršena in ko se neugodne posledice pravnega učinkovanja take odločitve lahko zadržijo oziroma preprečijo z drugačno ureditvijo spornega pravnega razmerja, za kar pa v tem primeru ne gre. Ne glede na navedeno tožena stranka meni, da pogoji za izdajo začasne odredbe v tej zadevi niso izpolnjeni, saj tožeča stranka ni z verjetnostjo izkazala, da bi ji lahko zaradi izvršitve izpodbijane odločbe nastala težko popravljiva škoda, prav tako z njeno izvršitvijo ne bo prizadeta javna korist. Ne držijo navedbe tožeče stranke, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi vsebinsko odločala o primernosti in veljavnosti Tarife 2006 ali katerekoli druge tarife. V postopku je le ugotovila, da je tožeča stranka v preteklosti za javno priobčitev neodrskih glasbenih del v primeru javnega predvajanja s fonogrami in videogrami in v primeru sekundarnega radiodifuznega oddajanja, uporabnikom zaračunavala revalorizirano višino avtorskega honorarja v skladu s Pravilnikom 2006 in Tarifo 2006, kateri veljavnosti pa so določeni uporabniki oporekali, na podlagi česar je nastala obsežna sodna praksa. Tako je Vrhovno sodišče ugotavljalo veljavnost Tarife 2006 v sodbi II Ips 160/2011 z dne 15. 9. 2011 ter odločilo, da Tarifa 2006 ni bila sprejeta po postopku, ki ga je takrat predvidel zakon in zato ne more imeti pravne veljave. Takšno stališče je Vrhovno sodišče potrdilo v zadevi II Ips 26/2018, v kateri je izrecno pojasnilo, da ni pomembno, da Pravilnik 2006 ni bil nikoli razveljavljen ter da ustaljena sodna praksa o veljavnosti tarife zavezuje tudi tožečo stranko, ki mora tej sodni praksi prilagoditi poslovanje. Vrhovno sodišče je pri tem ugotovilo, da je treba zaradi učinkovitega izvajanja načela podobnega obravnavanja uporabnikov veljavni Tarifi 1998 priznati naravo prisilnega predpisa, od katerega kolektivna organizacija v posameznih pogodbah z uporabniki ne more odstopiti, če to stori, pa tarifa nadomesti pogodbeni dogovor. Tožena stranka je v postopku ugotovila, da tožeča stranka svojega poslovanja ni prilagodila ustaljeni sodni praksi, saj ima na spletni strani še vedno objavljen neveljaven Pravilnik 2006 in Tarifo 2006, na katera se sklicujejo tudi objavljeni vzorci pogodb. Da je Tarifa 2006 dejansko v uporabi že 20 let in je del pogodb z uporabniki (navkljub praksi Vrhovnega sodišča) v svoji tožbi priznava tudi tožeča stranka sama. S tem tožeča stranka zavaja uporabnike in jim zaračunava po neveljavni (višji) Tarifi 2006. V zvezi z zatrjevanim obstojem težko popravljive škode, s katerim tožeča stranka utemeljuje svoj predlog, je tožena stranka navedla, da tožeča stranka v predlogu ni podala nobene trditvene in dokazne podlage glede obsega škode ter je vrednostno sploh ni opredelila. Njene trditve o škodi (tako premoženjski kot nepremoženjski) so hipotetične in pavšalne. Ne držijo navedbe tožeče stranke, da bi v primeru izvršitve izpodbijane odločbe bilo onemogočeno izvajanje pomembnega dela njene dejavnosti. Tožeča stranka ima zakonski monopol, kar pomeni, da bi kljub izvršitvi izpodbijane odločbe še vedno lahko opravljala svojo dejavnost, to je kolektivno upravljala z avtorskimi in sorodnimi pravicami (izdajala dovoljenja in zaračunavala avtorske honorarje in nadomestila). Konkretno kakšen znesek pa bo tožeča stranka zaračunala posameznim uporabnikom, pa ni predmet izpodbijane odločbe in postopka nadzora. Tožeči stranki je bila naložena le posodobitev spletne strani in vzorcev pogodb, tako da ti ne bodo več vsebovali in se sklicevali na neveljavno Tarifo 2006. Konkretno zaračunavanje primernega nadomestila pa je v domeni tožeče stranke, pri čemer pa je seveda dolžna upoštevati veljavne sporazume in tarife. Posodobitev spletne strani in vzorcev pogodbe ne predstavlja ireverzibilnega ukrepa. Če bo tožeča stranka v tem sporu uspela, bo lahko objave na svoji spletni strani ter svoje vzorce pogodb enostavno ponovno naložila oziroma spremenila in o tem obvestila uporabnike. Če pa tožeča stranka uporabnikom dejansko zaračunava zneske iz neveljavne tarife 2006, pa to pomeni, da je tožeča stranka tista, ki zavestno ravna protipravno in je brez pravnega temelja neupravičeno obogatena, zato ji iz tega naslova ne nastaja nobena škoda. Neutemeljene so tudi navedbe tožeče stranke v zvezi z novimi pogodbami, ki bodo morda sklenjene v vmesnem času in bodo upoštevale nerevalorizirano Tarifo 1998, s čimer naj bi tožena stranka ireverzibilno posegla v obstoječa razmerja z uporabniki tožeče stranke. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 26/2018 pojasnilo, da tožeča stranka v posameznih pogodbah z uporabniki sploh ne more odstopiti od veljavne tarife, če pa to stori, tarifa nadomesti pogodbeni dogovor. Poleg tega iz navedb tožeče stranke izhaja, da so razmerja med tožečo stranko in uporabniki že urejena, naloženi ukrepi pa ne posegajo v že obstoječe sklenjene pogodbe. Tožeča stranka v predlogu ni pojasnila, koliko razmerij ima že urejenih in koliko naj bi bilo domnevno novih še neobstoječih pogodb, kar pomeni, da ni izkazala nastanka škode, še manj pa, da naj bi bila škoda težko popravljiva. Poleg tega ireverzibilnost ni edina oziroma zadostna okoliščina, ki bi utemeljevala obstoj kakršnekoli oblike škode (tako Vrhovno sodišče v zadevi I Up 93/2025). V tem smislu so navedbe tožeče stranke v predlogu povsem pavšalne in hipotetične, saj tožeča stranka ni konkretizirala svojega prikrajšanja na področju njenega delovanja. Če tožeča stranka meni, da trenutno veljavna tarifa ni ustrezna, zakonodaja predvideva učinkovite mehanizme za njeno spremembo. Tožeča stranka ni izkazala, da bi takšna sredstva izkoristila. Glede navedb tožeče stranke o domnevno nastali nepremoženjski škodi pa tožena stranka poudarja, da tožeči stranki ni naložila, da uporabnike obvesti o njenem nezakonitem ravnanju, ampak o tem, da je Pravilnik 2006 in Tarifo 2006 odstranila iz svoje spletne strani, pri čemer je sam način obvestitve uporabnikov prepuščen tožeči stranki. To pomeni, da so od načina obvestitve, ki je prepuščen tožeči stranki, odvisne tudi njene posledice. Ker ima tožeča stranka na trgu monopolni položaj, njen položaj ostaja enak ne glede na njen ugled. Je pa iz objav v medijih razvidno, da navedbe tožeče stranke o njenem visokem ugledu ne držijo (v ta namen tožena stranka prilaga nekaj člankov). Navedbe o nepopravljivem poslabšanju pogajalskega položaj tožeče stranke so v nasprotju z njenimi navedbami o tem, da se velika večina uporabnikov strinja z zaračunavanjem Tarife 2006. Glede na to izpodbijana odločba ne more vplivati na domnevna pogajanja. Navedbe o odpoklicu članov poslovodstva in odvzemu dovoljenja tožeči stranki so prav tako povsem hipotetične in pavšalne. Glede zatrjevane diskrepance med tem, kaj je dejansko v uporabi in velja prek posamičnih pogodb ter tem, kaj je javno objavljeno in kaj bi tožeča stranka sporočila uporabnikom v svojem obvestilu, pa tožena stranka meni, da takšne diskrepance ne povzroča izvršitev izpodbijane odločbe, saj diskrepanca že obstoji. Za takšno situacijo je odgovorna sama tožena stranka, ki ne spoštuje ustaljene sodne prakse glede (ne)veljavnosti Tarife 2006. Tožeča stranka je torej tista, ki povzroča pravno negotovost na trgu, ravna netransparentno in neenako obravnava uporabnike. Glede javne koristi, ki bi bila prizadeta z (ne)izdajo predlagane začasne odredbe pa je tožena stranka navedla, da je ta zagotovo prizadeta s tem, ko se tožeča stranka kljub omenjeni ustaljeni sodni praksi pri spletni objavi tarife in vzorcev pogodb z uporabniki še vedno sklicuje na neveljavno Tarifo 2006. Takšne objave pri uporabnikih ustvarjajo vtis, da je Tarifa 2006 veljavna in da so tožeči stranki dolžni plačati avtorski honorar oziroma nadomestilo na tej podlagi. Ker iz sodne prakse izhaja, da so določeni uporabniki v sporih uspeli, to pomeni, da v praksi dejansko prihaja do neenake obravnave uporabnikov. Če bi sodišče predlagano začasno odredbo izdalo, bi s tem ohranilo in utrdilo stanje, v katerem so uporabniki zavajajoče seznanjeni z neveljavno tarifo in posledično neenako obravnavani, kar je v nasprotju z namenom 16. in 39. člena ZKUASP. Interes zagotavljanja pravne varnosti, predvidljivosti in enake obravnave uporabnikov tako prevlada nad interesom tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, to je da še nadalje ohranja stanje, v katerem so uporabniki zavajajoče seznanjeni z neveljavno tarifo. Če tožeča stranka meni, da plačilo, ki ga plačajo uporabniki, ne ustreza pravičnemu plačilu, ki bi moralo pripadati imetnikom avtorskih pravic, ima na voljo druge zakonske mehanizme za spremembo obstoječe (prenizke) tarife, uporabe katerih pa izpodbijana odločba ne preprečuje. Tudi ne drži, da z neizvršitvijo izpodbijane odločbe uporabnikom ne bi nastala nikakršna škoda, saj je trenutno tožeča stranka tista, ki je neupravičeno obogatena. Z izpodbijano odločbo tožena stranka ne omejuje pogajalske avtonomije tožeče stranke, ampak zagotavlja transparentnost in pravno varnost v razmerju z uporabniki, kar je bistveni namen določb ZKUASP.

Tožeča stranka je v zvezi z navedbami tožene stranke v njenem odgovoru, najprej opozorila, da tožena stranka sama priznava naravo izpodbijane odločbe, in sicer gre pri odstranitvi objav oziroma sklicevanju na tarifo za odločanje o veljavnosti in uporabi tarife, kar pomeni vsebinski poseg v tarifni sistem, za katerega pa tožena stranka ni pristojna. Izdaja začasne odredbe je zaradi zaščite avtorjev zato potrebna. Tožena stranka s tem, ko ne priznava niti revalorizacije honorarjev oziroma nadomestil, krepi težnje uporabnikov, da bi bila tarifa čim nižja in s tem izkrivlja konkurenco in povzroča neenakost med uporabniki. Glede očitka pomanjkljivih trditev o številu že obstoječih pogodb, je tožeča stranka navedla, da število razmerij samo po sebi ni relevantno, pomembna je teža posega v ta razmerja, saj se za obdobje, ko naj bi bila obstoječa tarifa odstranjena (tudi ob morebitni ponovni objavi po pravnomočni sodbi v korist tožeče stranke) niti za obstoječe pogodbe niti za nove pogodbe tarife ne bi dalo vzpostaviti nazaj oziroma tožeča stranka kljub uspehu v tem sporu ne bi mogla terjati razlike od uporabnikov oziroma bi bilo to nesorazmerno oteženo. Dejstvo pa je, da ima tožeča stranka ... aktivnih uporabnikov na področju zadevnih pravic, od katerih jih v praksi zaradi upiranja višji tarifi le ... plačuje po Tarifi 1998, kar ... uporabnikov pa plačuje po Tarifi 2006. To pomeni, da bi avtorjem, če bi uporabniki namesto po Tarifi 2006 plačevali po Tarifi 1998, na tem področju nastala škoda v višini najmanj ... EUR letno (v primeru nerevalorizirane tarife) oziroma celo do ... EUR letno upoštevaje uskladitve z aktualno inflacijo. V te zneske niso zajeta nova razmerja, pri katerih gre za subjekte, ki tožeči stranki še niso znani, sicer bi razmerje z njimi že uredila. Škodo poleg finančne škode predstavlja tudi sam poseg v pravno varnost, pogajalska razmerja z uporabniki tudi na drugih področjih, izgubo zaupanja imetnikov pravic in uporabnikov ter okrnitev ugleda tožeče stranke. Če začasna odredba ne bo izdana, bo prišlo do nepopravljivega posega tudi v obstoječa pravna razmerja, saj bodo lahko vsi uporabniki, ki imajo sklenjene pogodbe po obstoječih vzorcih, zahtevali sklenitev pogodb s tožečo stranko po novih vzorcih (po nerevaloriziranem stanju iz leta 1998). Ko bodo takšna razmerja sklenjena, pa tožeča stranka nima mehanizma, da bi v primeru uspeha v tem sporu dosegla spremembo takih pogodb, prav tako pa ne bo mogoče vzpostaviti revalorizirane tarife za vmesno obdobje. Po mnenju tožeče stranke ji tožena stranka nalaga ukepe, ki dejansko onemogočajo uporabo Tarife 2006, kar je izven njene pristojnosti. Tožeča stranka trdi, da ima izpodbijana odločba sistemski učinek, saj ne posega le v posamično razmerje, ampak v celoten sistem dovoljevanja uporabe avtorskih del, kar pomeni pravno negotovost za vse uporabnike, spreminja dinamiko pogajanj in prikrajšuje imetnike pravic za primerno plačilo. Tožena stranka zavajajoče navaja, da tožeči stranki z izpodbijano odločbo ni naložila zaračunavanja konkretnega zneska. Tožeča stranka meni, da ji je z izpodbijano odločbo dejansko naloženo, da Tarife 2006 ne uporablja pri poslovanju z uporabniki, kar predstavlja poseg v višino avtorskega nadomestila, čeprav tožena stranka formalno zatrjuje, da tega ne počne. Če bi se izpodbijana odločba razlagala drugače, to je, da tožeča stranka ne sme objavljati Tarife 2006, a jo sme vseeno uporabljati pri obračunavanju, bi to pomenilo, da tožena stranka s svojo odločbo tožečo stranko sili v protislovno in pravno nedopustno ravnanje, s čimer bi tožeča stranka bila postavljena v položaj, v katerem bi bodisi kršila izpodbijano odločbo bodisi pravice avtorjev, ki jih zastopa in celo uporabnikov, ki bi bili izpostavljeni neenakosti. Izvršitev izpodbijane odločbe bi neizogibno privedla do tega, da bi uporabniki začeli zahtevati nižje zneske avtorskih nadomestil. Pogajanja o skupnem sporazumu bi se ustavila, nastala bi pravna praznina pri obračunavanju nadomestil za priobčitev glasbenih del. Bistveno je, da o zatrjevani neveljavnosti Tarife 2006 nobeno sodišče še ni odločilo z učinkom erga omnes. Nadalje tožeča stranka še dodatno utemeljuje navedbe o svojem ugledu in trdi, da dejansko uživa podporo tako avtorjev in imetnikov pravic kot uporabnikov ter je mednarodno priznana s strani strokovne javnosti. Je namreč članica več mednarodnih organizacij (A., B.), partnerica družbe C., Inc. in partnerica več regionalnih kolektivnih organizacij (D., E., F. , G. in H.). Ne drži niti, da ima tožeča stranka na voljo učinkovite mehanizme za dosego primernega plačila avtorjem, saj na primer Svet za avtorsko pravo (SAP) na področju kabelske retransmisije že več kot 14 let ni zagotovil primerne tarife, kar pomeni, da sistem, v katerem deluje tožena stranka, ne zagotavlja učinkovitega varstva pravic avtorjev. Javna korist se v tem primeru odraža v zagotavljanju pravne varnosti, predvidljivosti in kontinuiteti razmerij med kolektivno organizacijo in uporabniki. Izvršitev izpodbijane odločbe bi posegla v obstoječa razmerja z več kot 10.000 uporabniki, ustvarila pravno praznino in negotovost glede veljavne tarife ter ogrozila učinkovito upravljanje avtorskih pravic, kar bi lahko bilo v škodo tako avtorjem kot uporabnikom. Z izdajo začasne odredbe pa se ohrani že 20-letno obstoječe stanje do pravnomočne odločitve sodišča, s čimer se zavaruje pravna varnost vseh vpletenih strank.

Presoja utemeljenosti predloga

Predlog za izdajo začasne odredbe je delno utemeljen.

- O procesnih predpostavkah

Sodišče uvodoma ugotavlja, da so formalni pogoji za meritorno odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe, ki izhajajo iz prvega odstavka 36. člena ZUS-1, izpolnjeni. Tožba zoper izpodbijano odločbo je pravočasna, saj je vložena v 30-dnevnem roku iz prvega odstavka 28. člena ZUS-1. Izpodbijana odločba je bila namreč tožeči stranki po njenih pooblaščencih - glede na vročilnico v upravnem spisu - vročena 19. 1. 2026; tožba v tej zadevi pa je bila vložena 18. 2. 2026. Sodišče v okviru predhodnega preizkusa tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe tudi ni zaznalo morebitnih drugih procesnih pomanjkljivosti, zaradi katerih bi bilo tožbo ali predlog za izdajo začasne odredbe treba zavreči (prim. 36. člen ZUS-1).

- O pravni podlagi predloga

Pravno podlago za izdajo začasnih odredb v upravnem sporu predstavlja 32. člen ZUS-1. Prvi odstavek tega člena uvodoma določa, da tožba ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena, razen če zakon določa drugače. Po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Iz navedenih razlogov lahko po tretjem odstavku istega člena tožnik predlaga tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

Temeljni vsebinski pogoj za izdajo tako odložitvene kot ureditvene začasne odredbe je verjetnost nastanka težko popravljive škode, ki je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno upravno sodno prakso Vrhovnega sodišča gre za takšno škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, začasno pa jo je mogoče odvrniti le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oziroma s predlagano ureditvijo stanja. Podana mora biti torej neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem in posledicami, ki se jih želi preprečiti.

Ker je temeljni namen začasne odredbe zagotoviti učinkovitost sodnega varstva v upravnem sporu, mora tožeča stranka tudi izkazati, da v primeru uspeha s tožbo brez izdane začasne odredbe ne bo dosežen namen upravnega spora oziroma bo ta ostal brez pomena.⁴ Izkazati mora, da bo zaradi učinkov izpodbijanega akta že v času teka sodnega postopka nastala težko popravljiva ali celo nepopravljiva škoda, zaradi katere bo tudi njen kasnejši uspeh s tožbo ostal brez pomena.

Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 torej predstavlja nujen ukrep, zato odločanje o njej zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki predlaga izdajo začasne odredbe, mora zato že v samem predlogu konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. To pomeni, da je tako trditveno kot dokazno breme primarno na tožeči stranki.⁵ Vendar pa je Vrhovno sodišče tudi že zavzelo stališče,⁶ da sodišče predlagatelju začasne odredbe ne sme nalagati večjega procesnega bremena kot toženi stranki, saj zato ni zakonske podlage ne v ZPP ne v ZUS-1. Upoštevna dejstva morajo zatrjevati tako predlagatelj začasne odredbe kot tudi druge stranke postopka in zanje ponuditi dokaze, njihov obstoj oziroma resničnost pa se presojata oziroma ugotavljata po splošnih pravilih pravdnega postopka, saj glede navedenega ZUS-1 ne določa nič drugače. Tako je tudi v teh primerih treba šteti neprerekana dejstva za priznana (214. člen in nasl. ZPP). Predlagatelj začasne odredbe mora s svojimi navedbami in dokazi ustrezno vsebinsko napolniti nedoločen pravni pojem težko popravljive škode, tožena stranka in druge stranke upravnega spora pa so dolžni ustrezno utemeljiti javni interes oziroma druge interese, ki bi bili lahko nesorazmerno prizadeti z izdajo začasne odredbe. Navedenih dejstev sodišče ne ugotavlja po uradni dolžnosti.⁷

- O naravi predloga

V tej zadevi je tožeča stranka sodišču primarno predlagala izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1, ki je odložitvene narave. Takšna začasna odredba je namenjena zadržanju izvršitve tistih upravnih aktov, ki se prisilno izvršujejo, to pa so tisti akti, s katerimi je zavezancu naložena določena denarna ali nedenarna obveznost, ki jo je mogoče zadržati (prim. 284. člen ZUP). V nasprotju s tem se z izdajo ureditvene začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 zasleduje zadržanje učinkov izpodbijanega upravnega akta.

Predmet obveznosti je po vrsti (načinu ravnanja) lahko dajatev, storitev, opustitev ali dopustitev. Pri storitvah gre za aktivno dejanje, ki pomeni opravljanje ali izvršitev kakšnega dela ali pravnih poslov. Storitve v odvisnosti od tega, ali jih lahko opravi zavezanec ali pa jih lahko opravi namesto njega kdo drug, delimo na nezamenljive in zamenljive.⁸ Če je predmet obveznosti kakšno zavezančevo dejanje, ki ga ne more namesto njega opraviti nihče drug, prisili organ, ki opravlja izvršbo, zavezanca k izpolnitvi obveznosti z denarno kaznijo (prim. prvi odstavek 298. člen ZUP).

Tožena stranka je v 2. točki izreka izpodbijane odločbe tožeči stranki naložila, da v določenem roku s svoje spletne strani odstrani Pravilnik 2006 in Tarifo 2006 ter o tem obvesti uporabnike⁹ in da na spletni strani ustrezno posodobi oziroma spremeni vzorce pogodb za določene uporabnike.¹⁰ Po presoji sodišča navedeno predstavlja naložitev dejanja, ki ga lahko opravi le tožeča stranka, pri čemer ni mogoče izključiti, da je upoštevaje določbo 298. člena ZUP tožečo stranko k temu mogoče prisiliti v upravni izvršbi z denarno kaznijo. Na navedeno ne vpliva dejstvo, da so v sicer specialnem 72. členu ZKUASP v primeru neizpolnitve naloženega z izpodbijano odločbo (to je v primeru ne-odprave ugotovljene kršitve), zakonsko predvideni oziroma možni tudi drugi nadaljnji ukrepi tožene stranke. Ti so, kot to izhaja iz zakonskega besedila, odvisni od teže kršitve (prim. drugi odstavek 72. člena ZKUASP) oziroma nastopa določenih zakonsko predvidenih okoliščin (prim. tretji odstavek 72. člena ZKUASP), o njih pa tožena stranka odloča s samostojno odločbo (prim. peti odstavek 72. člena ZKUASP).

Upoštevaje zgoraj navedeno je torej sodišče v tej zadevi presojalo, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo odložitve izvršitve izpodbijanega akta, to je zadržanja izvršitve obveznosti, ki je bila tožeči stranki naložena v 2. točki izreka tega akta.

- O predlogu za odložitev izvršitve naloženega v drugi alineji 2. točke izreka izpodbijane odločbe (sprememba vzorcev pogodb)

Sodišče je kot pravno pomembne za odločitev o zgoraj navedenem delu predloga prepoznalo trditve tožeče stranke, da v primeru, če bo iz vzorcev pogodb, ki jih ima objavljene na svoji spletni strani za uporabnike za javno priobčitev neodrskih glasbenih del v primeru javnega predvajanja s fonogrami in videogrami in sekundarnega radiodifuznega oddajanja, odstranila vsa sklicevanja na Pravilnik 2006 in Tarifo 2006, nato pa bo s to tožbo uspela, za vmesno obdobje, ne bo več mogla vzpostaviti prejšnjega stanja, to je pridobiti plačila, kot bi ga verjetno pridobila, če bi nove pogodbe do odločitve v tem sporu sklepala z vsebino, kot jo vsebujejo objavljeni vzorci pogodb v času izdaje izpodbijane odločbe.

Namreč, če bo to storila, bodo vse pogodbe, ki jih bo sklenila z novimi uporabniki od spremembe vzorcev pogodb naprej, sklenjene brez dogovora o plačilu po Pravilniku 2006 in Tarifi 2006. Ob tem tožeča stranka sama trdi, da to pomeni, da bodo vse takšne (nove) pogodbe sklenjene za plačilo po Tarifi 1998, ki je nižje od plačila po Pravilniku 2006 in Tarifi 2006.¹¹ To pa nadalje pomeni, da bodo uporabniki, ki bodo v času od spremembe vzorcev pogodb pa do odločitve sodišča v tem sporu s tožečo stranko sklenili pogodbo po spremenjenem vzorcu,¹² na podlagi sklenjenih pogodb v tem času po pogodbi zavezani k izpolnitvi s pogodbo dogovorjenega plačila. V tem smislu bo prišlo v primeru, če bo tožeča stranka izvršila naloženo v drugi alineji 2. točke izreka izpodbijane odločbe, do nepovratnega posega v bodoče pogodbene odnose med tožečo stranko in vsemi novimi uporabniki (takšnimi, ki s tožečo stranko še nimajo sklenjene pogodbe). Tožeča stranka namreč v navedenem obdobju od uporabnikov (novih pogodbenikov) ne bo mogla na podlagi pogodbe pridobiti plačil v skladu s Pravilnikom 2006 in Tarifo 2006, ampak bo lahko pridobila le plačila v skladu s Tarifo 1998 (ki bi jo, kot rečeno, verjetno uporabila v novih pogodbah glede na stališča tožene stranke v obrazložitvi izpodbijane odločbe). Prav tako tožeča stranka v primeru uspeha s to tožbo, nastale razlike v prejetih plačilih verjetno ne bo mogla od uporabnikov naknadno zahtevati za nazaj. Za takšen zahtevek namreč po presoji sodišča ne bo imela podlage v sklenjenih (novih) pogodbah, niti ne v zakonskih določbah o neupravičeni obogatitvi. Trenutna sodna praksa Vrhovnega sodišča namreč jasno zavzema stališče, na katerega utemeljeno opozarja tožena stranka. To je, da tarifa iz Pravilnika 2006 ni bila sprejeta po postopku, ki ga je predvidel zakon, zato ne more imeti pravne veljave (prim. sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 160/2011 z dne 15. 9. 2011 in sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 26/2018 z dne 6. 9. 2018). To pomeni, da tožeča stranka v sodnih sporih zoper uporabnike domnevnega prikrajšanja (višine zahtevka) ne bi mogla utemeljevati na Pravilniku/Tarifi 2006, oziroma če bi to storila, v skladu s trenutno sodno prakso Vrhovnega sodišča na tej podlagi višjega plačila verjetno ne bi uspela doseči.

Sodišče nadalje poudarja, da na zgoraj ugotovljeno ireverzibilnost položaja tožeče stranke (in s tem avtorjev, za račun katerih tožeča stranka opravlja svojo dejavnost) ne vpliva dejstvo, da tožeča stranka od uporabnikov, s katerimi že ima sklenjene pogodbe, ki višino plačila določajo na podlagi Pravilnika/Tarife 2006, v primeru pogodbene neizpolnitve v sodnem postopku ne more izterjati več kot plačila po Tarifi 1998 (takšna je namreč trenutna sodna praksa, po kateri ima Tarifa 1998, ki je pravno veljavna, naravo prisilnega predpisa, v njej določena merila za izračun nadomestila pa imajo v primeru odstopanja posameznih pogodbenih dogovorov prednost).¹³ Namreč, sodišče je ocenilo, da je potrebno predlogu za izdajo začasne odredbe delno ugoditi že zgolj zaradi izkazane nepovratnosti pogodbenega položaja tožeče stranke. Ni namreč mogoče izključiti povsem prostovoljne pogodbene izpolnitve uporabnikov, to je prostovoljnih plačil v skladu z vsebino sklenjenih pogodb. V tem smislu bi brez odložitve izvršitve naloženega v drugi alineji 2. točke izreka izpodbijane odločbe sodno varstvo tožeče stranke izgubilo pomen, kar za tožečo stranko predstavlja težko popravljivo škodo. Povedano drugače, tožeča stranka je v tem postopku z ustrezno stopnjo verjetnosti izkazala, da bi z izvršitvijo druge alineje 2. točke izreka izpodbijane odločbe nepovratno izgubila možnost prostovoljne pogodbene izpolnitve, to je od novih uporabnikov prejeti plačila po Pravilniku/Tarifi 2006, ki so nesporno višja od plačil, ki bi jih prejela po Tarifi 1998.

Tožena stranka je predlogu za odložitev izvršitve naloženega nasprotovala iz razloga, ker bi bila z ohranitvijo obstoječih vzorcev pogodb, v katerih se tožeča stranka sklicuje na Pravilnik/Tarifo 2006, prizadeta javna korist. Po njenem mnenju gre namreč za sklicevanje na neveljavno tarifo, z njeno uporabo v obstoječih vzorcih pogodb pa se pri uporabnikih - kljub jasni in ustaljeni sodni praksi - ustvarja vtis, da sta Pravilnik/Tarifa 2006 veljavna, kar pa ni v javno korist. Ker so nekateri uporabniki v sodnih sporih z argumentom neveljavnosti Pravilnika/Tarife 2006 uspeli, po navedbah tožeče stranke v praksi prihaja do neenake obravnave uporabnikov. Če bi sodišče predlogu za izdajo začasne odredbe ugodilo, bi bila po mnenju tožene stranke javna korist nesorazmerno prizadeta nasproti koristi, ki bi jo z izdajo začasne odredbe dosegla tožeča stranka. Takšna začasna odredba bi namreč po mnenju tožene stranke ohranila stanje, v katerem so uporabniki zavajajoče seznanjeni z neveljavno tarifo in posledično neenako obravnavani.

Sodišče se strinja s toženo stranko, da je v javno korist, da uporabniki sklepajo pogodbe po pravno veljavni tarifi, to je po tarifi, ki je sprejeta oziroma določena v skladu z zakonom. To pomeni, da je v javno korist tudi, da tožeča stranka na svoji spletni strani objavlja vzorce pogodb z uporabniki, katerih vsebina predvideva zaračunavanje avtorskih honorarjev po veljavni tarifi.

Ne glede na to pa gre pri tej odločitvi sodišča za začasen ukrep, ki velja le do pravnomočne odločitve o tožbi, v okviru katere bo sodišče najprej moralo presoditi utemeljenost trditev tožeče stranke, da je izpodbijana odločba iz razloga, ker je tožena stranka prekoračila svoje zakonske pristojnosti, nična, kar v tej zadevi predstavlja njen glavni tožbeni ugovor. Hkrati ne gre spregledati, da naj bi imela tožeča stranka po njenih navedbah na dan 4. 3. 2026 skupno več kot ... aktivnih uporabnikov, od katerih naj bi jih okoli ... plačevalo tožeči stranki po Pravilniku/Tarifi 2006. Navedeno pa po presoji sodišča pomeni, da bi v primeru neizdaje začasne odredbe prišlo do nove (dodatne) neenakosti med uporabniki. Poleg uporabnikov, ki imajo s tožečo stranko že sklenjene pogodbe po obstoječih vzorcih, ki se sklicujejo na Pravilnik/Tarifo 2006, bi namreč nastala nova (pod)množica uporabnikov, ki bi imeli s tožečo stranko sklenjene pogodbe, ki se ne bi sklicevale na Tarifo 2006. Takšen položaj pa bi že zdaj obstoječ različen položaj uporabnikov na predmetnem področju še poglobil, kar pa je v nasprotju s prvim odstavkom 47. člena ZKUASP. Da je podobno obravnavanje podobnih primerov izkoriščanja avtorske in sorodnih pravic v splošnem interesu je poudarilo tudi Vrhovno sodišče v sodbi II Ips 26/2018 z dne 6. 9. 2018.¹⁴ Glede na okoliščine konkretnega primera in upoštevajoč dejstvo, da izdana odredba predstavlja začasen ukrep, je sodišče ocenilo, da v dani situaciji ni v nasprotju z načelom sorazmernosti, če se sprememba vzorcev pogodb začasno odloži. Ob tem je imelo sodišče pri odločitvi pred očmi tudi dejstvo, ki ga vztrajno poudarja tožeča stranka, to je, da bi izvršitev tega dela izpodbijane odločbe (upoštevaje da plačila po Tarifi 1998 niso kakorkoli revalorizirana) posredno lahko povzročila tudi poseg v ustavno varovane pravice avtorjev, med drugim do primernega in sorazmernega plačila.

- O predlogu za odložitev izvršitve naloženega v prvi alineji 2. točke izreka izpodbijane odločbe (odstranitev Pravilnika 2006 in Tarife 2006 s spletne strani)

Po presoji sodišča pa tožeča stranka s podanimi trditvami in dokazi ni izkazala, da bi ji z izvršitvijo naloženega v prvi alineji 2. točke izreka izpodbijane odločbe nastala težko popravljiva škoda, ki se zahteva za ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe. Sodišče je namreč ocenilo, da tožeča stranka ni izkazala, da je verjetno, da bo z odstranitvijo Pravilnika 2006 in Tarife 2006 ter pisnim obvestilom uporabnikom o tem, utrpela posledice, ki bi ustrezale navedenemu zakonskemu pogoju. Gola odstranitev Pravilnika 2006 in Tarife 2006 iz spletne strani namreč ne more vplivati na obstoj oziroma vsebino pogodb, ki jih ima tožeča stranka že sklenjene z uporabniki, v zvezi s sklenitvijo morebitnih novih pogodb pa je sodišče njenemu predlogu za izdajo začasne odredbe ugodilo in zadržalo naloženo spremembo vzorcev pogodb, ki so objavljene na spletni strani tožeče stranke. Poleg tega tožeča stranka glede morebitnega vpliva odstranitve omenjenega akta iz spletne strani sama navaja, da zgolj objava akta na koncu koncev na posamezno pogodbeno razmerje ne vpliva, saj ima vsak uporabnik možnost, da v sodnem sporu ugovarja veljavnost oziroma uporabo pravne podlage, na kateri mu tožeča stranka zaračunava uporabo avtorskih del. Že zgolj iz navedenega razloga zgolj odstranitev akta iz spletne strani ne more predstavljati težko popravljive škode za tožečo stranko. Poleg tega ima prav tožena stranka, ko opozarja, da je tožeči stranki v celoti prepuščena odločitev o tem, na kakšen način bo o odstranitvi akta iz spletne strani obvestila uporabnike. Tožeča stranka torej lahko svoj ugled zavaruje z ustrezno vsebino pisnega obvestila in s tem sama prepreči težko popravljivo škodo.

Neutemeljene so navedbe tožeče stranke, da bo v primeru, če bo iz spletne strani odstranila Pravilnik 2006 in Tarifo 2006 onemogočena v izvajanju svoje dejavnosti oziroma, da bo ta bistveno otežena. Takšne trditve so pavšalne, sodišče pa je že zgoraj pojasnilo, da odstranitev ne vpliva na že obstoječe in tudi ne na morebitne nove pogodbe z uporabniki. Enako pavšalne so trditve tožeče stranke, da bodo v primeru odstranitve akta iz spletne strani, vsi uporabniki zahtevali obračun po Tarifi 1998. Tudi s temi navedbami tožeča stranka ne more utemeljiti nastanka težko popravljive škode, saj, kot rečeno, sama navaja, da ima na koncu vsak uporabnik možnost, da v sodnem postopku doseže, da se preveri utemeljenost višine plačila, ki ga tožeča stranka od njega zahteva, kar pomeni, da se tožeča stranka zaveda, da se lahko uporabnik plačilu po Pravilniku/Tarifi 2006 upre tudi sicer, to je neodvisno od (ne) objave akta na spletni strani. Glede zatrjevanega nepopravljivo poslabšanega pogajalskega položaja tožeče stranke pa sodišče ugotavlja, da ne držijo navedbe tožeče stranke, da bo z izvršitvijo naloženega uporabnikom sporočeno, da je tožena stranka tista, ki šteje, da Pravilnik/Tarifa 2006 nista pravno veljavna. O tem je namreč jasno stališče zavzelo že Vrhovno sodišče,¹⁵ in ga vse od zadnje citirane odločitve ni spremenilo. Poleg tega tožeča stranka sama navaja, da se večina uporabnikov strinja s plačevanjem po Pravilniku/Tarifi 2006, kar pa ne izkazuje utemeljenosti navedb o nastanku težko popravljive škode zgolj zato, ker bo Pravilnik/Tarifa 2006 iz spletne strani odstranjen. O navedbah tožeče stranke glede ukrepov, ki naj bi ji grozili po 72. členu ZKUASP (odpoklic članov poslovodstva, odvzem dovoljenja), pa je sodišče že predhodno pojasnilo, da gre za ukrepe, ki jih tožena stranka lahko izreče le pod določenimi zakonskimi pogoji, o čemer izda samostojno odločbo. Zgolj hipotetična možnost, da bo do takšnih ukrepov prišlo, zato ne more utemeljevati izdaje predlagane začasne odredbe.

Sklepno

Ker je v tej zadevi tožeča stranka glede dela predloga kot verjetno izkazala, da brez izdane začasne odredbe kljub morebitnem uspehu s tožbo ne bo mogoče doseči vzpostavitve prejšnjega stanja, kar zanjo predstavlja nenadomestljivo oziroma težko popravljivo škodo, je sodišče po presoji prizadetosti javne koristi in koristi nasprotnih strank njenemu predlogu za odložitev izvršitve izpodbijanega akta delno ugodilo (I. točka izreka tega sklepa). Zaradi neizkazanega nastanka težko popravljive škode pa je v preostalem delu predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo (II. točka izreka tega sklepa).

O stroških postopka

Vsi stroški, ki so nastali v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe, so del stroškov upravnega spora, in o tem, kdo bo nosil stroške upravnega spora, vključno s stroški nastalimi v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe, bo lahko sodišče odločilo šele, ko bo znan končni uspeh strank v tem postopku. Iz navedenih razlogov bo sodišče o vseh stroških postopka odločalo ob izdaji končne sodne odločbe.
-------------------------------
¹ Uradni list RS, št. 63/16, 130/22.
² Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del, katerega del je Tarifa za javno priobčitev glasbenih del (Uradni list RS, št. 138/06) (v nadaljevanju Pravilnik 2006 in Tarifa 2006, pa tudi Pravilnik/Tarifa 2006).
³ Tarifa za javno priobčitev glasbenih del, ki je del Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del (Uradni list RS, št. 29/98, 25/05, 120/05 - odl. US, 138/06, 9/18).
⁴ Prim. sklepa Vrhovnega sodišča I Up 68/2020 z dne 15. 6. 2020 in I Up 111/2020 z dne 2. 9. 2020.
⁵ Prim. sklepe Vrhovnega sodišča I Up 216/2024 z dne 22. 9. 2024, I Up 190/2015 z dne 3. 9. 2015, I Up 54/2021 z dne 14. 4. 2021 ...
⁶ Prim. sklepe Vrhovnega sodišča I Up 109/2022, I Up 96/2022, I Up 129/2022, I Up 190/2024.
⁷ Prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 96/2022 z dne 8. 6. 2022.
⁸ Podlipnik J., Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), 2. knjiga, Uradni list RS in PF Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2022, str. 764 - 765.
⁹ Gre za obveznost naloženo v prvi alineji 2. točke izreka izpodbijane odločbe.
¹⁰ Gre za obveznost naloženo v drugi alineji 2. točke izreka izpodbijane odločbe.
¹¹ Česar ji sicer tožena stranka z izrekom izpodbijane odločbe ni naložila, je pa to jasno razbrati iz obrazložitve odločbe.
¹² Zakonski namen objave vzorcev pogodb na spletni strani tožeče stranke je zanesljivo v tem, da se z uporabnikom nato dejansko sklene takšna pogodba, kot je objavljena, ne pa morebiti pogodba z drugačno vsebino.
¹³ Prim. sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 26/2018 z dne 6. 9. 2018.
¹⁴ V 13. točki obrazložitve sodbe.
¹⁵ Prim. sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 160/2011 z dne 15. 9. 2011 in sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 26/2018 z dne 6. 9. 2018.