VSRS Sodba III Ips 32/2018

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti toženi stranki stroške revizijskega postopka v višini 938,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za prepoved uporabe besednih zvez "Radio rock" in "Rock radio" zaradi kršitve blagovnih znamk tožeče stranke, ter zahtevek za objavo sodbe v časopisih Delo in Dnevnik.

2Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo potrdilo.

3Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 102/2017 z dne 6. 2. 2018 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je odločitev pritožbenega sodišča pravilna s stališča določbe 47. člena ZIL-1.

4Na podlagi navedenega sklepa tožeča stranka zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi ter sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

5Revizija je bila vročena toženi stranki, ki v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

6Tožeča stranka je 24. 9. 2018 vložila dopolnitev revizije, tožena stranka pa 10. 10. 2018 odgovor na dopolnitev revizije, ki pa sta glede na določbo prvega odstavka 367. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) prepozna, zato ju Vrhovno sodišče ni upoštevalo.

7Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-E (Uradni list RS 10/17), zato se glede na določbo prvega in tretjega odstavka 125. člena ZPP-E v tem revizijskem postopku uporabljajo pravila Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), veljavna pred uveljavitvijo novele ZPP-E.

8Revizija ni utemeljena.

9Iz sodb in dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja, da ima tožeča stranka pri Uradu za industrijsko lastnino Republike Slovenije registrirani dve figurativni in dve besedni znamki "Rock radio" in "Radio rock" (št. 201471283, št. 201570147, št. 201670341 in št. 201670342) v 35, 38 in 41 razredu Nicejske klasifikacije. Figurativni znamki je registrirala leta 2015, besedni znamki pa med postopkom pred sodiščem prve stopnje.

10Tožeča stranka je zahtevala prepoved uporabe besednih zvez "radio rock" in "rock radio" pri opravljanju dejavnosti oddajanja radijskih programov zaradi kršitve njenih figurativnih in besednih znamk. Zahtevek je utemeljevala na določbah Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju ZIL-1) in Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (v nadaljevanju ZPOmK-1).

11Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da imetnik znamke nima izključne pravice vsakomur na trgu radijskih postaj prepovedati uporabo teh besed brez možnosti vsebinske presoje utemeljenosti ugovorov, s katerimi se nasprotna stranka brani pred prepovednim zahtevkom imetnika znamke. Vsebinsko sta presojali materialnopravne ugovore tožene stranke in zaključili, da so ti utemeljeni. Z registracijo figurativnih znamk tožeča stranka po mnenju sodišč prve in druge stopnje ni pridobila izključne pravice do uporabe besednih zvez "rock radio" in "radio rock", saj ti besedni zvezi na trgu radijskih postaj ne ustvarjata nobenega razlikovalnega učinka. Enako stališče sta sodišči zavzeli glede kršitve besednih znamk tožeče stranke. Besedni znamki tožeče stranke sta po mnenju pritožbenega sodišča nični. Pojasnili sta, da zahtevek ni utemeljen niti na določbah ZPOmK-1. Sodišče prve stopnje je pojasnilo tudi, da je tožbeni zahtevek oblikovan preširoko, saj od toženih strank zahteva prepoved vsakršne uporabe besednih zvez "rock radio" in "radio rock" tudi izven z znamko registriranih razredov Nicejske klasifikacije.

12V reviziji tožeča stranka navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje s svojo odločitvijo posegli v njene pridobljene pravice, saj sta ji odrekli sodno varstvo kljub temu, da ima registrirane znamke, ki naj bi ji zagotavljale varstvo pred kršitvami.

13Primarno Vrhovno sodišče opozarja, da je v obravnavanem primeru treba razlikovati med posegom v figurativni znamki in posegom v besedni znamki tožeče stranke. Kršitev figurativne znamke, v kateri so vključene tudi besede ali besedne zveze, je lahko podana tudi z uporabo posameznih besed ali besednih zvez v primeru, da te besede ali besedne zveze v figurativni znamki ustvarjajo razlikovalni učinek za blago ali storitev, na katero se nanaša registrirana figurativna znamka. Varstvo figurativne znamke sicer samo po sebi ne obsega tudi varstva pred uporabo besed ali besednih zvez, ki imajo le opisni ali pojasnjevalni pomen in so brez razlikovalnega učinka. Pri besednih znamkah pa je kršitev podana z uporabo besede ali besedne zveze, ki je registrirana kot besedna znamka.

14Tožeča stranka ima registrirani dve figurativni znamki in dve besedni znamki "Rock Radio" in "Radio Rock". Vrhovno sodišče se strinja s presojo sodišč prve in druge stopnje, da besedni zvezi "radio rock" in "rock radio", vsebovani v obeh figurativnih znamkah tožeče stranke, ne ustvarjata nikakršnega razlikovalnega učinka na trgu radijskih postaj. Vendar pa je tožeča stranka svoj zahtevek utemeljevala tudi na kršitvi besednih (in ne le figurativnih) znamk, zaradi česar je Vrhovno sodišče v nadaljevanju presojalo kršitev teh dveh znamk.

15Sodišče Evropske unije je v odločbah C-561/11 z dne 21. 2. 2013 in C-491/14 z dne 10. 3. 2015, na kateri se je sklicevalo sodišče druge stopnje, zavzelo stališče, da kljub jamstvom, ki jih ponuja postopek registracije znamk Skupnosti, ni mogoče povsem izključiti, da se lahko kot znamka registrira znak, s katerim se lahko krši prejšnja znamka. Na podlagi obeh odločb Sodišča Evropske unije je drugostopenjsko sodišče naredilo zaključek, da so materialnopravni ugovori zoper zahtevek imetnika znamke dopustni, ne da bi bilo treba sprožiti poseben postopek za razglasitev ničnosti znamke pri registrskem organu ali vložiti nasprotno tožbo za ugotovitev ničnosti znamke.

16Revidentkino stališče, da se odločbi ne nanašata na povsem primerljivo situacijo, drži. Sodišče Evropske unije je namreč v obeh odločbah obravnavalo situacijo, ko sta si nasproti stali dve registrirani znamki, medtem ko v obravnavanem primeru tožena stranka ni imetnica znamk, temveč uporablja znake, za katere tožeča stranka trdi, da kršijo njene registrirane znamke.

17Tožeča stranka v reviziji opozarja na dejstvo, da je kljub registriranim znamkam ostala brez pravnega varstva pred posegom v te znamke. Pri tem je Vrhovno sodišče presojalo izključno, ali registrirane besedne znamke tožeči stranki zagotavljajo varstvo pred posegom toženk.¹

1842. člen ZIL-1 določa, da se sme kot znamka registrirati kakršenkoli znak ali kakršnakoli kombinacija znakov, ki omogočajo razlikovanje blaga ali storitev enega podjetja od blaga ali storitev drugega podjetja in jih je mogoče grafično prikazati, kot so zlasti besede, vključno z osebnimi imeni, črke, številke, figurativni elementi, tridimenzionalne podobe, vključno z obliko blaga ali njihove embalaže, in kombinacije barv kot tudi kakršnakoli kombinacija takih znakov. Pri presoji, ali se znak lahko registrira kot znamka, se upoštevajo vse dejanske okoliščine, zlasti trajanje uporabe znaka. Narava blaga ali storitev, na katere se nanaša znamka, ne sme biti v nobenem primeru ovira za registracijo. V točki b) prvega odstavka 43. člena ZIL-1 je določeno, da se kot znamka ne sme registrirati znak, ki je brez slehernega razlikovalnega učinka. Odsotnost razlikovalnega učinka je absolutni razlog za zavrnitev znamke. Če je bila znamka registrirana v nasprotju s 42. ali 43. členom ZIL-1, se lahko vloži tožba za ugotovitev ničnosti znamke (prvi odstavek 114. člena ZIL-1).

19Znamka, ki ni v postopku za ugotovitev ničnosti znamke razglašena za nično (114. člen ZIL-1), znamka, ki ni bila izbrisana iz registra (119. člen ZIL-1) ali razveljavljena (121. člen ZIL-1), velja. Znamka, ki velja, pa njenemu imetniku zagotavlja pravno varstvo pred posegi drugih. 47. člen ZIL-1 daje imetniku znamke izključno pravico do njene uporabe. Pod pogoji iz prvega odstavka tega člena je tretjim osebam, ki nimajo njegovega soglasja, upravičen preprečiti, da v gospodarskem prometu uporabljajo znake, ki so enaki ali podobni registrirani znamki. Zoper osebo, ki brez njegovega soglasja posega v pravice iz znamke, lahko s tožbo zahteva varstvo pravic, ki mu jih zagotavlja registrirana znamka (121. člen ZIL-1).

20Argument sodišč prve in druge stopnje, da zaradi odsotnosti razlikovalnega učinka besednih znamk tožeči stranki ni mogoče nuditi sodnega varstva pred posegi v njeni znamki, ni utemeljen. Namen, ki ga imetnik znaka zasleduje z registracijo znamke, je ravno v varstvu pred neupravičeno uporabo znaka. Z ugotovitvijo neobstoja razlikovalnega učinka bi sodišče ugotovilo absolutni razlog za zavrnitev znamke. Tega pa ni mogoče ugotavljati izven postopka za ugotovitev ničnosti znamke, ki se začne na podlagi posebne tožbe po 114. členu ZIL-1. Ugotovitve ničnosti znamke ni mogoče izreči v postopku presoje kršitve pravice iz znamke in ob presoji ugovorov, ki jih zaradi obrambe pred prepovednim zahtevkom imetnika znamke poda domnevni kršitelj pravic. Postopek za ugotovitev ničnosti znamke je namreč poseben postopek, takega postopka pa tožena stranka ni sprožila.

21Vendar pa je pri odgovoru na dopuščeno vprašanje, v okviru katerega je treba presoditi, ali je odločitev sodišč prve in druge stopnje pravilna s stališča določbe 47. člena ZIL-1, treba upoštevati, da je navedena določba del širšega konteksta oziroma del celotne ureditve, ki varuje pravice, ki izvirajo iz registrirane znamke. 47. člen ZIL-1 je tako treba obravnavati tudi v povezavi z 48. členom ZIL-1, ki omejuje pravice imetnika znamke in na katerega opozarja tudi tožena stranka v odgovoru na revizijo. Navedena določba našteva primere, v katerih imetnik znamke tretjim v gospodarskem prometu ne more prepovedati, da v skladu z dobrimi poslovnimi običaji uporabljajo imena, naslove, označbe, znake ali znamke. Tako je v točki b) prvega odstavka 48. člena ZIL-1 določeno, da imetnik znamke tretjemu ne more preprečiti uporabe označbe glede vrste, kakovosti, količine, namena, vrednosti, geografskega izvora, časa proizvodnje blaga ali opravljanja storitve ali drugih značilnosti blaga ali storitev.

22Iz splošno znanih dejstev (peti odstavek 214. člena ZPP), pa tudi iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da imata besedni zvezi "radio rock" oziroma "rock radio" opisni pomen za radio, na katerem se predvaja glasbena zvrst rock. Tožeča stranka je toženkam očitala neupravičeno uporabo opisanih besednih zvez ravno pri predvajanju rock glasbe preko radia (priglasitev medija za radijsko oddajanje in razširjanje radijske vsebine z znakom Radio Rock Maribor in Radio Rock Celje), čeprav je tožbeni zahtevek postavila širše (v njem prenehanje uporabe obeh besednih zvez ni omejeno le na predvajanje rock glasbe preko radia). Obe besedni zvezi ( "radio rock" in "rock radio") imata na trgu radijskih postaj, ki predvajajo glasbeno zvrst rock, opisni pomen. Pomenita označbo opravljanja storitve predvajanja rock glasbe preko radia.

23Dobra vera se domneva, posledično pa tudi ravnanje v skladu z dobrimi poslovnimi običaji, ki je predpostavka za omejitev pravic na podlagi 48. člena ZIL-1. Ker je tožeča stranka besedni znamki registrirala šele v času, ko je že dlje tekel postopek pred sodiščem prve stopnje, je slaba vera tožene stranke pri uporabi spornih besednih zvez že pojmovno izključena. Tožeča stranka namreč toženkam očita kršitev njenih pravic iz znamk v času, ko besednih znamk še ni imela registriranih. Na podlagi dejanskega stanja, ki sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje, je tako Vrhovno sodišče zaključilo, da so pravice iz besednih znamk, ki jih ima tožeča stranka registrirane, omejene, saj toženi stranki ne more preprečiti, da bi skladno z dobrimi poslovnimi običaji uporabljala besedni zvezi "radio rock" oziroma "rock radio" pri oglaševanju radijskih postaj.

24Odgovor na dopuščeno vprašanje je tako glede na okoliščine primera pritrdilen.

25Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani (371. člen ZPP), je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

26Na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka. Toženi stranki je dolžna povrniti 757,35 EUR stroškov odgovora na revizijo, 12,16 EUR stroškov za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev ter 22 % DDV v višini 169,29 EUR, skupaj torej 938,80 EUR. Ker je bila dopolnitev odgovora na revizijo vložena prepozno, stroškov te dopolnitve, Vrhovno sodišče toženi stranki ni priznalo. Odmera vseh stroškov temelji na Odvetniški tarifi (Ur. l. 2/2015 z dne 9. 1. 2015).

¹ Kot je bilo obrazloženo, zaradi odsotnosti razlikovalnega učinka uporabljenih besednih zvez, vsebovanih v figurativnih znamkah, tožeča stranka varstva na podlagi figurativnih znamk ne uživa.