5. člen ZASP

Če sta pravdni stranki že poslovno sodelovali glede podobnega izkoriščanja pravic, je takrat dogovorjeno plačilo najboljše merilo za ovrednotenje prikrajšanja pri nedovoljenem izkoriščanju. Res je, da pravdni stranki nista sklenili avtorske pogodbe, vendar je tekom njunega poslovnega sodelovanja tožnik očitno dopuščal, da toženka svoje poslovalnice opremlja z elementi, nad katerimi ima avtorsko pravico tožnik. Za to (ter za svoje siceršnje projektantske, nadzorne in koordinacijske storitve) je prejemal tudi plačilo, in sicer za vse skupaj v višini 10 % od vrednosti investicije v posamezno poslovalnico. V taki situaciji se primerne odškodnine ne določi po eni izmed metod za ugotavljanje običajnega honorarja, ampak je potrebno ugotoviti, kolikšen del dogovorjenega honorarja je oziroma bi predstavljalo nadomestilo za zakonito uporabo. Eno izmed pomembnih meril pri določanju višine civilne kazni je tudi to, kako visok je avtorski honorar: če je ta manjši, bo utemeljeno višje povečanje, če je razmeroma velik, pa bo povišanje nižje. Ker je v obravnavani zadevi avtorski honorar za uporabo tožnikovih elementov v 12 poslovalnicah po vsej Sloveniji sorazmerno nizek, je ustrezno, da

Avtorska pravica nastane ipso facto, avtorju pripada na podlagi same stvaritve dela. Opredelitev, da gre za kinematografsko ustvarjanje, sama po sebi še ne pomeni, da gre za avtorsko delo, saj mora to izpolnjevati predpostavke iz prvega odstavka 3. člena ZAP. Za avtorsko delo po tej splošni določbi velja stvaritev s področja književnosti, znanosti in umetnosti in drugih področij ustvarjalnosti, ne glede na vrsto, način in oblike izražanja, če ni v ZAP drugače določeno.

Dela industrijskega oblikovanja so stvaritve, ki imajo uporabno funkcijo. Zaradi njihovega funkcionalnega poslanstva je ustvarjalni manevrski prostor pri teh delih zožen, pogosto prihaja do prevzemanja rešitev, ki je lahko tudi nezavedno. Merilo individualnosti je izpolnjeno le, kadar z izbiro elementov, ki jih vsebuje delo, avtor izvirno izraža svojo ustvarjalnost s tem, da svobodno in ustvarjalno opravlja izbiro tako, da oblika dela odraža njegovo osebnost, s čimer mu vtisne svoj osebni pečat. Merilu individualnosti ne morejo zadostiti sestavni elementi, za katere je značilna njihova tehnična funkcija, saj varstvo iz naslova avtorske pravice ne zajema idej.

Sodišče je lahko samo presojalo, ali je ustvarjeno delo tožnice avtorsko delo in ali sta toženki in četrto toženec kršili avtorsko delo tožnice. Sodišče je, z izjemo dveh prstanov, kjer je tožnica v sporu uspela, celostno povzelo vsa pravno pomembna dejstva in zaključilo, da upoštevajoč vse okoliščine primera, tožnici ni mogoče nuditi avtorsko pravnega varstva. Sodišče prve stopnje je pravilno sklepalo, da tuje avtorsko delo lahko drugega ustvarjalca navdihuje, pri tem pa ne gre za kvalitativen preskok, ko bi šlo za predelavo ali prevzem tujega dela, temveč gre za njegovo prosto uporabo. Prva toženka je kršila materialno avtorsko pravico tožnice do reproduciranja, distribuiranja in predelave s tem, ko je objavila in ponujala za prodajo sporna prstana (kite in kite set). Pri predelavi mora biti tako intenziven prevzem tujega avtorskega dela, da gre za kršitev. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je C. vprašanje postavila v povezavi s prstanom, ki ni predmet tega postopka in tudi ni podoben nobenemu od predstavljenih tožničinih izdelkov. Zgolj na podlagi enega poštnega sporočila ni mogoče sklepati, da je bilo storjeno dejanje nelojalne konkurence. Pogoji po 2.

Pravdni stranki sta sklenili pogodbe, katere je prvostopno sodišče pravilno opredelilo kot pogodbe, v katerih se poleg podjemne, mandatne in svetovalne pogodbe (619. in 766. člen OZ), prepletajo tudi elementi avtorske pogodbe (5. in 99. člen ZASP). Ker se je tožnica s pogodbami zavezala ustvariti določeno delo in ga izročiti tožencu, toženec pa se je zavezal, da ji bo za to plačal honorar, predmet pogodbe pa je avtorsko delo, je gotovo, da je bila za izvedbo storitev sklenjena pogodba z elementi avtorske pogodbe. Zatrjevano dejstvo, da naj bi toženec uporabljal tožničino avtorsko delo od 1. 10. 2010 dalje brez pravne podlage, ne utemeljuje nastanka zahtevane pravne posledice, torej obveznosti toženca, da sklene licenčno pogodbo. Po 3. členu OZ velja namreč načelo svobode urejanja obligacijskih razmerij, po katerem načelno ni obvezne sklenitve pogodbe, stranke pa so proste tako pri izbiri pogodbenega partnerja kot pri določitvi pogodbene vsebine. Tožnica ni upravičena do denarnega nadomestila za materialne avtorske pravice, saj je materialne avtorske pravice na izdelkih, ki jih je izročila tožencu, po plačilu za te izdelke prepustila tožencu. Zato od toženca kot imetn

Dela industrijskega oblikovanja so kot avtorska dela lahko tudi predmet pravic industrijske lastnine. Avtorskopravno varstvo za modele se zagotavlja, ko imajo poleg uporabnosti z estetskega vidika svojevrsten in razpoznaven vizualni učinek, ustvarjanja pa niso narekovali tehnični preudarki, pravila ali druge zahteve, ki niso puščali prostora za ustvarjalno svobodo.

Tožnik je izdajatelj spletnega in tiskanega časopisa in je v tej pravdi od toženca zahteval plačilo avtorskega nadomestila za uporabo treh javnomnenjskih anket o podpori volivcev predsedniškim kandidatom, ki jih je toženec objavil brez soglasja tožnika na Twitter profilu, v času, ko so bile ankete dostopne zgolj naročnikom spletnega časopisa. Čeprav sporne ankete izražajo nižjo raven ustvarjalnosti, gre po presoji pritožbenega sodišča še vedno za dovolj visoko stopnjo individualnosti, da je takšno delo mogoče uvrstiti med avtorska dela. Ne glede na določbe splošnih pogojev, ki izrecne prepovedi objavljanja vsebine na Twitter profilu ne določajo, pa prepoved takšnih ravnanj (javne objave plačljivih vsebin) izhaja že iz splošnih načel vestnosti in poštenja (5. člen OZ) ter prepovedi povzročanja škode (10. člen OZ). Tožnik je zmotno vtoževal nastanek škode v višini stroška, ki ga je imel z izdelavo ankete, kot da bi bile ankete odtujene ali uničene. Zaradi deljene objave ankete niso ostale brez vrednosti. Škoda, ki bi lahko nastala tožniku se bi kazala npr. v padcu prodaje, zmanjšanju števila naročnikov ipd. (izgubljeni dobiček) ali določenem zmanjšanju vrednosti samih

Na avdiovizualnih delih pripada nedeljiva avtorska pravica vsem soavtorjem. Odločanje o uporabi takega dela pripada nerazdelno vsem soavtorjem, pri čemer posamezni soavtor tega ne sme preprečiti v nasprotju z vestnostjo in poštenjem (prvi in drugi odstavek 12. člena ZASP). Soavtorstvo nastane že v trenutku stvaritve dela. Avtorju pripada avtorska pravica na podlagi same stvaritve AVD (14. člen ZASP). Avtorska pravica kot celota ni prenosljiva (69. člen ZASP), kar pomeni, da posamezni soavtor ne more izstopiti iz skupnosti. Moralnih avtorskih pravic avtor ne more prenesti na druge osebe. Ostanejo pri posameznem soavtorju, uveljavlja pa jo lahko sam zase in ne pod režimom iz prvega odstavka 12. člena ZASP. Za materialne avtorske pravice pa velja drugi odstavek 12. člena ZASP, pri čemer lahko posamezni soavtor na druge soavtorje prenese svoje materialne avtorske in druge pravice avtorja, če ni ZASP drugače določeno (70. člen ZASP).

Tožbeni zahtevek za izločitev nosilcev podatkov (nosilcev avtorskih del) ni utemeljen na podlagi 92. člena SPZ, ker avtorsko delo kot intelektualna stvaritev (prvi odstavek 5. člena ZASP) ni stvar v pomenu 15. člena SPZ. Tožbeni zahtevek je utemeljen na podlagi 7. točke prvega odstavka 167. člena ZASP, zato je prvo sodišče pravilno ugodilo zahtevku za izročitev nosilcev podatkov.

S tem, ko sodišče ni odpravilo nejasnosti oz. nasprotovanj med zaključki obeh izvedencev, je naredilo relativno bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Hkrati pa pri odločanju o temelju zahtevka sodišče ni izvedlo dokaza z izvedencem galeristike ali umetnosti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Zaključek, da je tožnik pri svoji natečajni rešitvi (delno) kopiral IDZ ..., je prvostopenjski organ napravil na podlagi ugotovitve, da sta tipologija in organizacija tlorisov in vertikalnih komunikacij vseh nadstropij doma za upokojence pri IDZ ... in tožnikovi arhitekturni natečajni rešitvi skoraj identični. Podobnost tlorisnih zasnov (vseh nadstropij) obeh načrtovanih objektov pa je tudi po presoji sodišča tako velika, da ni bilo moč slediti ugovoru tožnika, da je k tej podobnosti prispevala nepravilna oblika parcele. Da ne gre za naključje, pa priča tudi dejstvo, da se je tožnik z navedeno IDZ ... v fizični obliki seznanil na sedežu toženke, kar izhaja iz tožnikove izjave, dane v postopku pred toženko.

Tožeča stranka v Pogodbi ni obravnavala nobenih posebnih pravnih vprašanj in ta ne presega običajnega obrtnega znanja. Zato ni izpolnjen že prvi pogoj iz 5. člena ZASP, da je Pogodba individualno in intelektualno znanstveno delo. Le za zahtevnejše oblike pogodb in ne za enostavne pogodbe o prodaji nepremičnin, kot je obravnavana, teorija opisuje, da pogodba ima avtorsko pravno naravo, če je bil izdelan nov tip družbene pogodbe kot varčevalni model v obliki naložb v nepremičnine. Tožbeni zahtevek tožeče stranke zaradi neupravičene obogatitve temelji na 198. členu (Uporaba tuje stvari v svojo korist) v zvezi z drugim odstavkom 190. člena OZ. Tožena stranka je razpolagala z osnutkom Pogodbe, ki nima glede na opisani tek dogodkov nobene zveze več s prejšnjimi razmerji med pravdnima strankama in nepremičninsko družbo. Tožeča stranka je opravila odvetniško storitev, ki jo je tožena stranka uporabila v svojo korist. Uporaba tuje odvetniške storitve v svojo korist, ki jo je imela tožena stranka od uporabe osnutka Pogodbe, ki jo je sestavila tožeča stranka, ima pravno naravo verzije. Sodišče druge stopnje pritrjuje materialnopravnemu stališču tožene stranke, da je v skladu s

V smislu enakega obravnavanja kabelskih operaterjev, zagotavljanja konkurenčnosti med njimi ter predvidljivosti je treba v vseh istovrstnih postopkih določanja primernega nadomestila uporabiti enak način določitve primernega nadomestila. Pri določitvi primernega nadomestila za uporabo pravic je treba upoštevati tisto tarifo, ki je veljala v obdobju za katerega se določa primerno nadomestilo. Le ta odraža običajno vrednost pravice v določenem obdobju. Tarifa iz Skupnega sporazuma se je v obdobju od leta 2012 do leta 2014 bistveno zvišala (za cca. 31 odstotkov). Gre za spremembo objektivne okoliščine, ki je pravno odločilna za določitev primernega nadomestila v tem primeru. Zato ni mogoče govoriti o posegu v konkurenčnost in pravico do enakega obravnavanja kabelskih operaterjev, ker bi sodišče v istovrstnih primerih, ki pa se nanašajo na drugo časovno obdobje, določilo primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih v drugačni višini. V navedene pravice kabelskih operaterjev bi bilo poseženo le, če bi sodišče za isto časovno obdobje v istovrstnih primerih določilo različne višine primernih nadomestil, pri čemer za takšne odločitve ne bi

ZASP, ki v 5. členu primeroma našteva varovana avtorska dela, v 2. točki drugega odstavka tega člena izrecno omenja tudi računalniške programe. Med te sodijo programi v vsaki izrazni obliki, vključno s pripravljalnim gradivom za njihovo izdajo (prvi odstavek 111. člena ZASP). Ideje in načela, ki so osnova nekemu elementu računalniškega programa, varstva po tej podlagi ne uživajo (drugi odstavek 111. člena), lahko pa so predmet posebnega avtorskega varstva. Da je delo avtorsko pravno varovano, mora predstavljati individualno stvaritev, torej lastno intelektualno stvaritev avtorja. Pri programiranju gre za zapis programske kode, ta pa je prepuščena programerju, ki izbira programski jezik in strukturo ukazov. Ker je enak učinek programa mogoče doseči na vrsto različnih načinov, na avtorju pa je, da pri tem izrazi svojo ustvarjalnost, je o avtorsko varovanem delu mogoče govoriti tudi, če je rezultat programa enak, kot že obstaja na tržišču, in se v tej smeri visoka stopnja individualnosti ne zahteva. Po določilu drugega odstavka 21. člena ZASP je uporaba avtorskega dela dopustna le, če je avtor v skladu s tem zakonom in pod pogoji, ki jih je določil, prenesel materialno

Tožniku ni uspelo dokazati protipravnosti toženkinega ravnanja – za izključitev posameznika iz varstva do svobode izražanja (tudi) še ne zadošča ugotovitev, da so bile v oddaji navedene neresnične trditve.

ZASP je v razmerju do ZPP lex specialis, zato se ZPP uporablja le za vprašanja, ki jih ZASP ne ureja. ZASP v 171. členu ne daje podlage le za zavarovanje avtorske pravice, temveč z dikcijo „pravica iz tega zakona“ omogoča zavarovanje tudi drugih pravic, ki jih ureja. Glede baz podatkov ZASP v določbah 141a do 141g člena ureja posebno pravico, ki jo uživajo izdelovalci podatkovnih baz. Ta pravica ni vezana na obstoj avtorske pravice na bazi podatkov, temveč je utemeljena na varstvu tehničnih in finančnih naložb za izdelavo baz podatkov (141.a člen ZASP). ZASP omogoča zavarovanje dokazov o kršitvi avtorske ali druge pravice po ZASP, ki jim grozi uničenje ali bo kasnejša izvedba otežena. Po stališču pravne teorije je tak primer že po naravi stvari podan in se lahko že kar domneva, če so protipravni primerki ali dokazi zanje v digitalnem okolju. Ogled baz podatkov in računalniških pomnilnih enot sta le dva od primeroma naštetih primerov dokazov, ki se lahko zavarujejo, a vendarle sta izrecno zapisana kot „podvrsta ogleda“, zato je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavzelo stališče, da „zaseg“ računalnikov (z izjemo kazenskega postopka) ni možen.

Predhodno vprašanje ni del tožbenega zahtevka, temveč je le del njegove podlage, zato odločitev o predhodnem vprašanju ni vsebovana v izreku, ampak le v obrazložitvi sodbe. Pravnomočna postane le odločitev o zahtevku (319. člen ZPP), ki je vsebovana v izreku sodbe (324. člen ZPP). Odločitev o predhodnem vprašanju, tako kot vse ostale odločitve sodišča, ki so vsebovane le v obrazložitvi sodbe, pa ne postane pravnomočna. Zato ne veže strank in sodišča v morebitnih kasnejših pravdah glede istega pravnega razmerja ter mora v novi pravdi sodišče predhodno vprašanje ponovno samo rešiti in v ta namen tudi izvesti potrebne dokaze. Sodba kot listinski dokaz lahko služi le za ugotovitev, da je sodišče v neki zadevi že odločilo in kako je odločilo, ne more pa biti dokaz, ki bi bil primeren za ugotovitev, da so dejstva, ki jih je tedaj ugotovilo sodišče, tudi resnična.

Sodišče je vezano le na ustavo in zakone (125. člen URS), pri ostalih podzakonskih predpisih lahko uporabi exceptio illegalis. To pomeni, da sodišče samo preizkusi, ali je podzakonski predpis v skladu z zakonom. Doslej ni bilo dvoma, da ima takšno pravico pri vsakem, po javnopravnem telesu izdanem podzakonskem aktu. Nobenega razloga pa že glede na besedilo 125. člena URS ni, da bi imelo sodišče manjšo pravico preizkusiti akt, ki ima vse učinke podzakonskega akta zgolj zato, ker ga ni sprejelo kakšno javnopravno telo. Če je kakšna določba o predpostavkah za uporabo Skupnega sporazuma (v nadaljevanju: SS) v nasprotju z ZASP, je sodišče ne uporabi. Pritožbeno sodišče je zato v tej zadevi 125. člen URS uporabilo za preizkus pravne pravilnosti posameznih določb SS. Na odločitve Sveta za avtorsko pravo sodišča niso vezana, ker lahko uporabijo exceptio illegalis. V SS si je tožeča stranka izgovorila trikratno nadomestilo v primeru kršitve pravice. Učinek takšne tarife (prvega odstavka 4. člena tarifnega dela SS) je, da je tožeča stranka v primeru kršitve vselej upravičena do trikratnika tarife za zakonito uporabo. Ker je to enako, kot je zgornja meja tega, kar lahko zahteva na te

Slaba vera predstavlja subjektivno stanje, namen, ki ni združljiv s sprejetimi standardi poštenega in etičnega ravnanja, preverja pa se z objektivnimi dejstvi in ga je treba ocenjevati od primera do primera, ocena pa se opravi z vidika ''splošnega poznavanja zadevnega gospodarskega področja''. Slaba vera prijavitelja je izkazana, če je ta vedel, da nekdo drug že uporablja znamko za označevanje enakega ali podobnega blaga z namenom posega v položaj drugega brez utemeljenega razloga. Očitana protispisnost ni podana, ker so razlogi v izpodbijanih točkah povsem jasni in so notranje skladni. Med povzetimi izjavami in bistvom izpovedanega ni razhajanj po smislu, zaradi česar je sodbo mogoče preizkusiti tudi v tem delu in v zvezi s tem ni podana zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Potrebno je poudariti, da ta postopkovna kršitev ni podana, če sodišče te dokaze napačno dokazno tolmači (jim pripiše napačni dokazni pomen), saj gre v tem primeru lahko le za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, česar pa višje sodišče v obravnavanem primeru ni ugotovilo. Omenjena kršitev postopka tudi ni podana, če se v utemeljitev svoje ugoto

Koncept televizijske oddaje je avtorsko delo, ki uživa pravno varstvo. Ne gre le za idejo v smislu 1. točke prvega odstavka 9. člena ZASP, ki ni avtorskopravno varovana. Avtorja sta namreč svojo idejo izrazila ravno na način, da sta jo jasno zapisala v konceptu. Zgolj dejstvo, da koncept ni "zaživel" v avdiovizualni uprizoritvi dela, na opredelitev koncepta kot avtorskega dela ne vpliva. Tožeča stranka tudi ne zahteva avtorskopravnega varstva na neuprizorjeni oddaji, temveč na zapisanem konceptu oddaje.