VSL Sodba I Cp 34/2024

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v III. točki izreka spremeni tako, da se prepovednemu zahtevku ugodi in se sodba v tem delu izreka glasi:

"III. Toženi stranki se prepove reproduciranje in vsakršno drugo nadaljnjo uporabo avtorskih del tožnika, tj. montažne predelne stene, sprejemnega pulta in stojala za dežnike in obleke."

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se izpodbijana sodba v I., II. in IV. točki izreka potrdi.

III. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Oris zadeve in odločitev sodišča prve stopnje:

1Pravdni stranki sta poslovno sodelovali od leta 2002 do leta 2014. Tožnik je takrat kot arhitekt izdeloval načrte za opremljanje toženkinih poslovalnic. Po prekinitvi sodelovanja je toženka ob pomoči drugih arhitektov opremila še dvanajst poslovalnic z elementi, ki si jih je zamislil tožnik. Tožnik je trdil, da so elementi, ki jih je ustvaril za opremljanje poslovalnic (montažna predelna stena, sprejemni pult in stojalo za dežnike in obleke), njegovo avtorsko delo. S tožbo je zahteval prepoved reproduciranja in nadaljnje uporabe teh del, plačilo avtorskega honorarja in civilne kazni.

2Sodišče prve stopnje je denarnemu zahtevku tožnika delno ugodilo in toženki naložilo, da tožniku plača 14.307,93 EUR avtorskega honorarja in prav toliko civilne kazni. Ugotovilo je, da so tožnikova dela avtorska. Višino avtorskega honorarja je ob upoštevanju, da sta stranki v času sodelovanja imeli sklenjen dogovor glede honorarja, določilo ob uporabi Meril Zbornice za arhitekturo in prostor. Pri odločitvi o višini civilne kazni je upoštevalo hudo malomarnost toženke (ki bi morala ravnati z najvišjo stopnjo skrbnosti), da tožnik toženke ni takoj obvestil o zaznanih kršitvah, da gre za večje število kršitev in da so bili elementi, ki so bili izdelani po tožnikovih načrtih, umeščeni v poslovalnice po celi Sloveniji. Prepovedni zahtevek je zavrnilo, ker toženka avtorskih pravic ne krši več in je malo verjetno, da jih bo kršila v prihodnosti.

Pritožbeni postopek:

3Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki. Tožnik v svoji pritožbi med drugim navaja, da bi moralo sodišče ugoditi njegovemu prepovednemu zahtevku. Sodišče je brez zatrjevanja toženke samo ugotovilo dejstvi, da v bodoče ne bo več kršila avtorskih pravic oziroma uporabljala njegovih načrtov. Toženka še ima in hrani tožnikove načrte in jih lahko tudi še uporabi. Zavrnitev izreka prepovedi reproduciranja je v nasprotju z razlogi o odločilnih dejstvih: sodišče je ugotovilo obstoj tožnikove izključne pravice in bi moralo izreči tudi prepoved. Glede višine denarnega zahtevka iz naslova avtorskega honorarja pa tožnik med drugim izpostavlja, da je toženka nedovoljeno uporabljala obstoječe tožnikove načrte. S plačilom bi bil poplačan za nedopustno izkoriščanje avtorskih pravic. Za izračun honorarja je tožnik predlagal metode, ki se uporabljajo na trgu, in sicer izračun honorarja po Pravilniku Društva oblikovalcev Slovenije. Članstvo v tem društvu ni merilo, ki bi ga Zakon o avtorski in sorodnih pravicah¹ zahteval kot pogoj za uporabo tega pravilnika. Tudi, če se vrednost honorarja izračuna po Merilih Zbornice za arhitekturo in prostor, bi bil upravičen vsaj do honorarja v vtoževani višini. Njegovi načrti presegajo idejno zasnovo in idejni projekt (iz sodbe ni mogoče razbrati, kako je sodišče ugotovilo, da gre le za ti dve fazi in je zato ni mogoče preizkusiti). Sodišče ni pojasnilo, zakaj naj bi stroški nadzora, potnih stroškov in stroškov koordinacije znašali kar 70 %. Sodišče je napačno ugotovilo relevantna dejstva glede običajnega honorarja, izpodbijane sodbe pa se tudi ne da preizkusiti. Pravilna je odmera civilna kazni v višini 100 %, vendar bi moral biti avtorski honorar, ki je osnova za odmero, višji. Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4Toženka v svoji pritožbi med drugim navaja, da sporni elementi niso avtorsko delo. Izvedenec bi moral utemeljiti naravo ugotovljenih razlik, ne pa da je unikatnost izdelkov ugotavljal že s tem, da se le-ti razlikujejo od domnevnih ostalih elementov. Izvedensko delo je pristransko, ker se je izvedenec v uvodu opredelil glede tega, da ni prišlo do prenosa avtorskih pravic in da ni bil plačan avtorski honorar. Avtorski honorar tožniku ne pripada, če že, pa v višini 15 % vrednosti investicije v posamezno poslovalnico (in ne 30 %). Tožnik trdi, da sta arhitekta po letu 2014 uporabila njegove oblikovne rešitve, ki sta jih prilagodila dimenziji prostorov; tožnik je torej pripravil le idejno zasnovo, vse ostalo (vključno z idejnim projektom in projektom za izvedbo) pa so pripravili drugi. Civilna kazen ne bi smela biti dosojena, ker toženka ni ravnala hudo malomarno. Ni bila seznanjena z domnevnimi avtorskimi pravicami in nima zaposlenih strokovnjakov za avtorsko pravo. O tem bi lahko izpovedala priča A. A., vendar je ta dokazni predlog sodišče zavrnilo. Odmera kazni ne more biti odvisna od višine zaslužka toženke. Tožnik ni nikoli opozoril toženke, da ima na spornih elementih avtorsko pravico - to je storil šele po tem, ko je toženka opremila vse poslovalnice. Toženka elementov ni tržila in jih je uporabljala zgolj za interne potrebe, glede posegov v avtorsko pravico ni povratnik. Tožnik na toženkino pritožbo ni odgovoril.

5Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženke pa ni utemeljena. Sodišče bo na pritožbene navedbe strank odgovorilo po vsebinskih sklopih (najprej glede ugotovitve, ali gre za avtorsko delo, nato pa še glede vsakega posameznega zahtevka: prepovednega in denarnega iz naslova avtorskega honorarja in civilne kazni).

Avtorsko delo:

6Za odgovor na vprašanje, ali predelna stena, sprejemni pult in stojalo za dežnike in obleke, ki jih je oblikoval tožnik, izkazujejo tako stopnjo individualnosti, da lahko predstavljajo avtorska dela, je potrebno tudi znanje s področja oblikovanja in poznavanje vizualnih in uporabnih lastnosti navedenih elementov. Sodišče s tem specifičnim znanjem ne razpolaga, zato je bil angažiran izvedenec arhitekturne stroke. Sodišče prve stopnje je njegovo izvedensko mnenje povzelo v 31., 32., 33. in 34. točki svoje obrazložitve. Tudi pritožbeno sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da je izvedensko mnenje izčrpno, jasno in popolno. Izvedenec je v prvotnem mnenju, pisni dopolnitvi in tudi ustno na naroku podal vsa potrebna pojasnila in odgovoril na vsa relevantna vprašanja strank. V svojem mnenju je pojasnil običajne značilnosti predelnih sten, sprejemnih pultov in stojal za dežnike in obleke ter obrazložil, v čem se kaže oblikovni presežek v elementih, ki jih je oblikoval tožnik. Tožnikovi elementi vsebujejo tudi umetniško komponento in ne izpolnjujejo zgolj svojega utilitarnega namena. Unikatnosti elementov izvedenec ni ugotavljal le s tem, da se razlikujejo od ostalih elementov; pri prav vsakem elementu je razložil, v čem se zlasti kaže posebnost in bil pri tem zelo specifičen.² Iz mnenja izhaja tudi, v kakšnem primeru bi oblika posameznega elementa zgolj sledila funkciji tega elementa (in tedaj umetniška komponenta oblikovanja ne bi bila podana).³ Izvedenec je torej zelo natančno ocenil ugotovljene razlike in jih tudi ovrednotil kot umetniške. Pri tem mu ni potrebno secirati prav vsakega posameznega dela elementa, za kar se zavzema pritožba: seveda obstajajo v pritožbi izpostavljeni inox stebrički, v katere je vpeto steklo, in zaključne kapice podobne oblike, kot jih je predvidel tožnik, vendar je že brez strokovnega znanja jasno, da je avtorsko delo lahko sestavljeno iz že znanih materialov in z že znanimi oblikami posameznih delov. Delo oblikovalca se kaže ravno v izboru edinstvene kombinacije materialov in oblik, izvedenec pa je ocenil, da v obravnavanem primeru oblikovani elementi presegajo svoj funkcionalni namen in predstavljajo umetniški presežek po likovno-prostorskih kriterijih.

7Toženka izvedenskemu delu očita pristranskost, ker naj bi se izvedenec opredeljeval do dejanskih in pravnih vprašanj, ki so bila sporna med strankama. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izvedenec res v uvodu svojega izvedenskega mnenja zapisal, da materialne avtorske pravice niso bile prenesene na toženko in ni bil izplačan avtorski honorar, kar pa med strankama niti ni sporno: prav glede obstoja avtorske pravice in glede upravičenja do honorarja poteka pravdni postopek. Zapisanega pritožbeno sodišče ne razume kot vrednostne sodbe izvedenca v smislu, da bi pravice morale biti prenesene in honorar izplačan. Izvedenec je v dopolnitvi mnenja tudi pojasnil, da je le navedel, kako arhitekti razumejo avtorstvo, pri čemer ni imel namena opredeljevati se do pravnih vprašanj. V nadaljevanju je podal svoje mnenje glede vsakega posameznega elementa, kot je bilo razloženo zgoraj, pri čemer se je osredotočil na oblikovne, likovne in funkcionalne rešitve. Prav ta del mnenja je sodišče prve stopnje uporabilo za presojo, ali elementi izpolnjujejo kriterije za avtorsko delo. Zgolj zaradi navedbe nespornih dejstev o ne-prenosu avtorske pravice in neizplačila avtorskega honorarja ob izčrpnem, logičnem, jasnem in utemeljenem odgovarjanju na vsa s stroko povezano vprašanja sodišča in strank izvedensko mnenje ni pristransko in ni bilo poseženo niti v videz nepristranskosti.

Avtorski honorar:

8Sodišče prve stopnje je v 52. točki obrazložitve pravilno pojasnilo, da če sta pravdni stranki že poslovno sodelovali glede podobnega izkoriščanja pravic, je takrat dogovorjeno plačilo najboljše merilo za ovrednotenje prikrajšanja pri nedovoljenem izkoriščanju.⁴ Res je, da pravdni stranki nista sklenili avtorske pogodbe, vendar je tekom njunega poslovnega sodelovanja tožnik očitno dopuščal, da toženka svoje poslovalnice opremlja z elementi, nad katerimi ima avtorsko pravico tožnik. Za to (ter za svoje siceršnje projektantske, nadzorne in koordinacijske storitve) je prejemal tudi plačilo, in sicer za vse skupaj v višini 10 % od vrednosti investicije v posamezno poslovalnico. V taki situaciji se primerne odškodnine ne določi po eni izmed metod za ugotavljanje običajnega honorarja (tožnik želi, da se njegov honorar ugotovi ob upoštevanju Pravilnika Društva oblikovalcev Slovenije ali po Merilih Zbornice za arhitekturo in prostor), ampak je potrebno ugotoviti, kolikšen del dogovorjenega honorarja je oziroma bi predstavljalo nadomestilo za zakonito uporabo.

9V obravnavni zadevi je ob upoštevanju obstoječega dogovora o sodelovanju med strankama povsem na mestu vprašanje, kakšno bi bilo plačilo, če ne bi bilo kršitve, pač pa bi se tožnik in toženka o uporabi s strani tožnika oblikovanih elementov ob zaključku skupnega poslovanja dogovorila.⁵ Pravdni stranki sta dogovor o izkoriščanju tožnikovih del pravzaprav že sklenili: v času sodelovanja med pravdnima strankama je tožnik dopuščal uporabo svojih del in za to izrecno ni zahteval nadomestila (in tega ne zahteva niti s tožbo v tej zadevi - plačilo avtorskega honorarja zahteva le za opremo tistih poslovalnic, pri urejanju katerih ni sodeloval). Iz tega gre sklepati, da je štel, da je bil v okviru plačila v višini 10 % vrednosti investicije poplačan tudi za izkoriščanje svojih avtorskih del.⁶ Po drugi strani drži tudi to, kar je v 50. točki obrazložitve ugotovilo sodišče prve stopnje: toženka je tožniku plačala za izdelavo celotne projektne dokumentacije, opravljen projektantski nadzor in koordinacijo nad obrtniškimi deli. Upoštevajoč navedeno se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je odmerni odstotek v višini 10 % previsok: tako visoko nadomestilo ni bilo izplačano niti v času poslovnega sodelovanja med pravdnima strankama in prav nobena okoliščina ne kaže na to, da bi bilo lahko tako nadomestilo dogovorjeno za nadaljnje izkoriščanje tožnikovih del.

10Kolikšen del plačila bi lahko predstavljalo nadomestilo za uporabo avtorskih del, je sodišče prve stopnje ugotovilo ob uporabi Meril Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije. Štelo je, da je nadomestilo primerljivo z izdelavo idejne zasnove in idejnega projekta, kar predstavlja 30 % vrednosti celotnega plačila. Ob upoštevanju vseh okoliščin primera je navedeni odmerni odstotek ustrezen. Arhitekta, ki sta po prekinitvi sodelovanja opremljala nove poslovalnice s tožnikovimi elementi, sta obstoječe elemente le umeščala v prostor glede na njegove specifike. Tožnikovi načrti za elemente so bili dovolj natančni, da so jim obrtniki sledili brez posebnih dodatnih navodil novo angažiranih arhitektke in arhitekta, sta pa slednja morala vseeno pripraviti načrte, kako elemente umestiti v prostor glede na prostorske zmožnosti posamezne poslovalnice (kot izhaja iz 39., 40. in 41. točke obrazložitve izpodbijane sodbe). Zgolj na podlagi tožnikovih načrtov ne bi bilo mogoče opremiti posamezne poslovalnice, ker se je oprema razlikovala glede na specifike prostora - za vsako poslovalnico je bilo potrebno ločeno določiti, koliko pultov, predelnih sten in stojal in v kakšnih dimenzijah je potrebno izdelati in kako bodo umeščeni v prostor. Delo novih arhitektov je tako primerljivo pripravi projekta za izvedbo (kot že ime pove, ta projekt omogoča izvedbo posameznih del, kar pomeni, da je vezan na specifičen prostor), medtem ko tožnikovi že detajlno izdelani načrti za posamezne elemente ustrezajo fazi idejne zasnove in idejnega projekta (tožnik je določil izgled poslovalnic toženke, na podlagi njegovih načrtov je bilo mogoče predvideti opremo vseh nadaljnjih poslovalnic). Pritožbeno sodišče ob tem še pojasnjuje, da navedeno ne pomeni, da je tožnik za opremo 12 poslovalnic pripravil idejno zasnovo in idejni projekt (tega ni pripravil, ker sta pri notranjemu oblikovanju in opremljanju idejna zasnova in idejni projekt že vezana na specifičen prostor, torej na posamezno konkretno poslovalnico), ampak da glede na siceršnji dogovor med pravdnima strankama avtorski honorar ustreza višini, ki bi jo sicer prejel za ti projektni fazi. Tožnik je za vse poslovalnice dobil enako plačilo, čeprav je elemente oblikoval le enkrat, zato se lahko sklepa, da je del njegovega plačila dejansko predstavljalo tudi nadomestilo za uporabo avtorskih del. Ko je imel izdelan dizajn elementov, je bila priprava projektne dokumentacije za vse nadaljnje poslovalnice enostavnejša, dejansko je bilo potrebno izdelati le načrt za umestitev znanih elementov v prostor (torej projekt za izvedbo). Del plačila, ki bi v primeru vsakokratne unikatne opreme odpadel na pripravo idejne zasnove in idejnega projekta, bi v obravnavanem primeru torej lahko predstavljal nadomestilo za uporabo avtorskih del.

11Tožnik v pritožbi navaja, da so bili njegovi načrti detajlno izdelani in so presegali fazo idejne zasnove in idejnega projekta. Pritožbeno sodišče glede tega pojasnjuje, da je tožnik izdelal natančne načrte za posamezen element, nesporno pa ni izdelal načrtov opremljenosti dvanajstih poslovalnic, ki jih je toženka opremila ob sodelovanju z novima arhitektoma po letu 2014. Za uporabo njegovih načrtov za izdelavo elementov je primerno nadomestilo, ki sicer pri arhitekturnem delu ustreza pripravi idejne zasnove in idejnega projekta, kot je razloženo zgoraj. Tožnik v pritožbi trdi, da je sodišče prve stopnje štelo, da 70 % plačila predstavljajo potni stroški, stroški koordinacije in nadzora. Navedeno ne drži: sodišče prve stopnje je v 50. točki obrazložitve razumljivo pojasnilo, da je odstotek poračunalo ob upoštevanju delitve projektiranja na posamezne faze. Sodišče tako potnih stroškov, stroškov koordinacije in nadzora pri določitvi avtorskega honorarja ni upoštevalo (kar je tožniku v korist, ker bi bil sicer njegov odmerni odstotek lahko še nižji).

12Zaradi natančnih in jasnih načrtov za posamezne elemente je bila priprava projektne dokumentacije za posamezno poslovalnico sorazmerno enostavna (tudi arhitektka in arhitekt, ki sta s toženko sodelovala po letu 2014, sta povedala, da sta elemente zgolj umeščala v prostor in da v prostore nista vnesla lastnega kreativnega presežka, izvedenec pa je ugotovil, da je bil miselni proces načrtovanja novih arhitektov minimalen; navedeno je sodišče prve stopnje povzelo v 39. in 41. točke obrazložitve izpodbijane sodbe). Ne drži torej pritožbena trditev toženke, da je tožnik izdelal le idejno zasnovo: četudi tožnik ni izdelal posameznih idejnih projektov za 12 novejših poslovalnic, je zaradi natančno izdelanih načrtov bilo delo novih arhitektov enostavno in ni zahtevalo drugega vložka kot to, da elemente umestita v specifičen prostor (torej da pripravita le projekt za izvedbo).

Civilna kazen:

13Zoper odločitev o civilni kazni (ki je bila odmerjena v višini 100 %) se pritožuje toženka,⁷ vendar njena pritožba tudi v tem delu ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo, da je avtorsko pravico kršila iz hude malomarnosti (v 56. točki obrazložitve). Drži, da toženka ni dolžna v okviru svoje službe za ugotavljanje skladnosti poslovanja zaposliti strokovnjaka s področja avtorskega prava, vendar pa je toženka profesionalna organizacija, ki deluje na področju bančništva in zaposluje različne strokovne profile. Od take organizacije se pričakuje, da bo ravnala skrbno in se ob nadaljnji uporabi tožnikovih načrtov prepričala, da jih lahko uporablja:⁸ če že ne z objektivnim strokovnim pristopom, ki bi terjal poznavanje avtorskega prava s področja arhitekture in oblikovanja (mnenje o tem bi lahko toženka pridobila tudi z zunanjim strokovnjakom, ki ni zaposlen pri toženki), pa vsaj z osebnim kontaktiranjem tožnika, ki je več kot 10 let sodeloval s toženko (kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, bi bilo na mestu, da toženka tožnika o nadaljnji uporabi njegovih načrtov vsaj obvesti). Zaslišanje priče, ki naj bi potrdila stališče toženke, da nima zaposlenih strokovnjakov s področja avtorskega prava, je bilo tako nepotrebno in ta dokazni predlog je sodišče prve stopnje ustrezno zavrnilo: od toženke oziroma od njenega strokovnega osebja se pričakuje, da ob uporabi tožnikovih načrtov pomislijo, da gre za uporabo tožnikovega dela ter da se pozanimajo, ali to delo lahko uporabljajo. Če tega ne storijo na prav noben način, ravnajo malomarno.⁹

14V nasprotju s pritožbenimi očitki sodišče prve stopnje pri določitvi višine civilne kazni ni upoštevalo, kakšen zaslužek ima toženka (da gre za večjo gospodarsko družbo, je upoštevalo v povezavi s toženkino hudo malomarnostjo), po drugi strani pa je upoštevalo dejstvo, da tožnik toženke ni takoj obvestil o njenih kršitvah. Tudi ob upoštevanju dejstva, da je toženka elemente uporabljala za svoje interne potrebe (pri čemer pa je vseeno potrebno poudariti, da so bili na ogled javnosti) in da ni bila obsojena zaradi kršitve avtorskih pravic, je civilna kazen v višini 100 % avtorskega honorarja ustrezna in primerljiva s sodno prakso v podobnih zadevah.¹⁰ Pritožbeno sodišče glede tega le še dodaja, da je eno izmed pomembnih meril pri določanju višine civilne kazni tudi to, kako visok je avtorski honorar: če je ta manjši, bo utemeljeno višje povečanje, če je razmeroma velik, pa bo povišanje nižje.¹¹ V primerljivih zadevah je sodišče izreklo civilno kazen v višini 50 % - 100 % avtorskega honorarja. Ker je v obravnavani zadevi avtorski honorar za uporabo tožnikovih elementov v 12 poslovalnicah po vsej Sloveniji sorazmerno nizek, je ustrezno, da je civilna kazen izrečena ob upoštevanju zgornjega odstotka izrečenih civilnih kazni v primerljivih zadevah.

Prepovedni zahtevek:

15Prvi odstavek 167. člena ZASP v prvi točki določa, da lahko ob kršitvi izključnih pravic iz tega zakona upravičenec zahteva, da se prepove kršenje in bodoče kršitve. Zakon ne določa, da je potrebno po ugotovljeni kršitvi pravic ugotavljati še stopnjo nevarnosti, da pride do ponovne kršitve (kar je storilo sodišče prve stopnje in prepovedni zahtevek zavrnilo). Praviloma pomeni kršitev, ki je že bila storjena, indic za ponovitveno nevarnost in za pravovarstveni interes tožnika.¹² Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tožnikova avtorska pravica kršena, bi torej moralo (brez ugotavljanja, ali obstoji nevarnost za ponovno kršitev avtorske pravice) izreči tudi prepoved izvajanja bodočih kršitev. Samo po sebi je jasno, da nihče ne sme kršiti avtorske pravice druge osebe (zgolj s tega vidika bi bil izrek prepovedi lahko štet kot nepotreben), vendar z izrekom prepovedi tožnik pridobi tudi izvršilni naslov in mu ob morebitni kršitvi ne bo potrebno vlagati nove tožbe.¹³ Upoštevajoč navedeno je potrebno ob pravilni uporabi materialnega prava izpodbijano sodbo v III. točki izreka spremeniti tako, da se prepovednemu zahtevku ugodi.

Sklepno in stroški:

16Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vse pravno relevantne okoliščine za ugotovitev višine avtorskega honorarja in civilne kazni, pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo očitanih kršitev Zakona o pravdnem postopku¹⁴ (sodba je obrazložena, s strani tožnika očitana protispisnost ni ugotovljena, prav tako pa ni bila kršena pravica do izjave, ki jo očita toženka). Pritožbeno sodišče v tem delu tudi ni ugotovilo drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo v tem delu potrdilo (353. člen ZPP). Je pa pritožbeno sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava odločilo, da se pritožbi tožnika delno ugodi in da se sodba spremeni tako, da se njegovemu prepovednemu tožbenemu zahtevku ugodi (peta alineja 358. člena ZPP).

17Čeprav je pritožbeno sodišče sodbo delno spremenilo, je odločitev o stroških postopka na prvi stopnji (da vsaka stranka nosi svoje stroške) še vedno pravilna. Prepovedni zahtevek je predstavljal le manjši del tožnikove tožbe, z njegovim obravnavanjem pa posebni stroški niso nastali (ob ugotovitvi kršitve avtorske pravice se ta zahtevek po določilih ZASP praviloma izreče). Tožnikov denarni zahtevek je bil v večjem delu zavrnjen, zato je tudi ob upoštevanju, da je s prepovednim zahtevkom uspel, ustrezno, da skladno s z drugim odstavkom 154. člena ZPP vsaka stranka krije svoje stroške postopka na prvi stopnji.

18Pritožbeno sodišče mora skladno s prvim in drugim odstavkom 165. člena ZPP odločiti tudi o pritožbenih stroških. Tožnik je s pritožbo uspel v manjšem delu (glede prepovednega zahtevka), pri čemer je sodišče sodbo v tem delu spremenilo zaradi pravilne uporabe materialnega prava (in ne iz razlogov, ki jih je v pritožbi navajal tožnik). V preostalem delu s pritožbo ni uspel. Tudi toženka s svojo pritožbo ni uspela (njen odgovor na pritožbo pa ni doprinesel k odločitvi v obravnavani zadevi). Glede na navedeno je sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).

¹ Uradni list RS, št. 21/95 in nadaljnji, v nadaljevanju ZASP.
² Sodišče prve stopnje je to povzelo v 32. točki obrazložitve.
³ Pri sprejemnem pultu je to npr. ločitev steklene pregrade na tri dele, uporaba medeninastega zaključka na vrhu jeklenega stebrička, pri predelni steni je to npr. zgornji del vrat (lok) ...
⁴ Prim. sodbo in sklep VSL V Cpg 57/2023 z dne 28. 11. 2023, sodbo VSL V Cpg 773/2015 z dne 11. 2. 2016.
⁵ Prim. sodbo in sklep VSL V Cpg 57/2023 z dne 28. 11. 2023.
⁶ Med strankama ni sporno, da je bilo dogovorjeno plačilo v višini 10 % od vrednosti investicije za vsako od poslovalnic, čeprav je vizualno podobo elementov tožnik oblikoval le za prvo poslovalnico (nato pa je te iste elemente uporabil pri vseh drugih poslovalnicah). Pri prvi poslovalnici je tako v okviru 10 % prejel plačilo tudi za oblikovanje avtorskih elementov, pri prenovi vseh nadaljnjih poslovalnic (kjer elementov ni več oblikoval, prejel pa je plačilo v enaki višini kot pri prvi poslovalnici) pa je del plačila lahko predstavljalo tudi nadomestilo za uporabo avtorskih elementov.
⁷ Tožnik se zoper to odločitev pritožuje le z navedbo, da bi moral biti dosojeni avtorski honorar višji, s tem pa bi bila višja tudi civilna kazen (glede samega odmernega odstotka v višini 100 % pa ne podaja pritožbenih trditev).
⁸ V povezavi s tem sodišče zavrača tudi toženkine trditve o tem, da ni imela nobenega indica, da posega v pravice tožnika. Toženka se je mogla in morala zavedati, da je videz poslovalnic (ki ga je tožnik dosegel z oblikovanjem avtorskih elementov) ustvaril tožnik, torej da je to njegova ideja, zato bi pred naročilom novim arhitektom o ohranitvi sloga poslovalnic morala preveriti, ali se tožnik s tem strinja. Tudi če se ni zavedala, da ima tožnik avtorsko pravico na treh elementih, bi morala pred nadaljnjim urejanjem poslovalnic v slogu, ki ga je zanjo razvil tožnik, slednjega vsaj kontaktirati.
⁹ Toženka zatrjuje, da bi lahko naklep ali hudo malomarnost očitali le, če bi tožnik obvestil o svoji pravici toženko in bi ta zavestno kršila njegove pravice, vendar to ne drži. V takem primeru bi toženka ravnala naklepno oziroma namenoma. Ker toženka ni ravnala v skladu z dolžno skrbnostjo, je podana njena huda malomarnost.
¹⁰ Toženka izpostavi sodbo V Cpg 773/2015 z dne 11. 2. 2016, vendar se je v sodni praksi v primerljivih primerih (ob hudi malomarnosti, osebam, ki prej avtorskih pravic niso kršile), izrekla kazen v višini 100 % avtorskega honorarja (prim. sodbo VSL V Cpg 404/2016 z dne 18. 5. 2016, sodbo in sklep VSL V Cpg 1061/2016 z dne 13. 7. 2017).
¹¹ Prim. M. Trampuž, B. Oman, A. Zupančič, Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1997, str. 389.
¹² Prav tam, str. 383.
¹³ Prav tam.
¹⁴ Uradni list RS, št. 73/2007 - UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.