VSL Sodba V Cpg 569/2025

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II., IV., V. in VI. točka izreka) potrdi.

II. Toženka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom zavrglo tožbo z zahtevkom, ki se nanaša na stopničasto tožbo (I. točka izreka), toženki naložilo plačilo 600.824,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov do plačila (II. točka izreka), v preostalem delu, kar je tožnica zahtevala več ali drugače pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka).¹ Glede stroškov pravdnega postopka je zavrnilo predlog toženke za povračilo separatnih stroškov (IV. točka izreka), ter odločilo, da je toženka dolžna tožnici povrniti 93 %, tožnica pa toženki 7 % pravdnih stroškov.

2Zoper ugodilni in stroškovni del izpodbijane odločitve (II., IV., V. in VI. točka izreka) se je pritožila toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, ki je temelj tožbenega zahtevka utemeljilo s pravili neupravičene obogatitve, pri tem zavrnilo ugovor aktivne legitimacije ter za presojo zastaranja uporabilo splošni 5 letni zastaralni rok, saj pritožnica meni, da kolektivna organizacija (k. o.) ne more uveljavljati zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve, temveč lahko uveljavlja le odškodninski zahtevek, ki pa je že v celoti zastaral. Prav tako meni, da je treba tožbeni zahtevek zavrniti, ker je tožnici iz naslova nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe že plačala, kar ji je šlo po tarifi iz Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del (Pravilnik 1998),² ki predstavlja pravno veljavno podlago za odmero višine nadomestila, zaradi česar naj tudi ne bi obstajala pravna praznina glede obstoja nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del. Glede odmerjene višine primernega nadomestila zatrjuje tudi, da je v primerjavi s tarifami v tujih istovrstnih državah trikrat višja, zato predstavlja nepošteno ceno in zlorabo prevladujočega položaja. Izpodbija tudi odločitev o stroških pravdnega postopka in zavrnitvi zahtevka za povračilo separatnih stroškov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijane dele sodbe razveljavi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da zadevo v izpodbijanem delu vrne v novo odločanje, oboje s stroškovno posledico. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

3Pritožba ni utemeljena.

4Tožnica je k. o., ki upravlja s pravicami kabelske retransmisije glasbe v televizijskih in radijskih programih, toženka pa je kabelski operater, ki je v letu 2019 in 2020 kabelsko retransmitirala glasbena (predobstoječa) dela v televizijskih in radijskih programih. Tožnica iztožuje razliko med zneskom nadomestila, ki ga je prejela od toženke iz naslova kabelske retransmisije glasbenih del v spornem obdobju in višino običajnega nadomestila, tj. skupaj 648.404,65 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Glede aktivne legitimacije tožnice kot kolektivne organizacije uveljavljati zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve

5Tožnica je k. o., ki z dovoljenjem Urada RS za intelektualno lastnino upravlja avtorske pravice na glasbenih delih za javno priobčitev neodrskih glasbenih del, vključno s kabelsko retransmisijo, ki se na podlagi določil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) in Zakona o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (ZKUASP) uveljavlja le kolektivno.³ To pomeni, da avtorji svojih pravic ne morejo sami sodno uveljavljati, temveč je tožnica kot k. o. upravičena, da v svojem imenu in za račun imetnikov pravic sodno izterja⁴ plačilo nadomestila od toženke kot kabelskega operaterja, ki za uporabo glasbenih (predobstoječih) del od tožnice, ki hkrati dovoljuje uporabo varovanih glasbenih del,⁵ ni pridobila dovoljenja za uporabo, saj razmerja ni pogodbeno uredila. Sodišče prve stopnje je tako pravilno in obrazloženo zavrnilo kot neutemeljen ugovor aktivne legitimacije (12. do 16. tč. izpodbijane sodbe).

6V nadaljevanju podani pritožbeni očitki (pod tč. 5.1, 5.2 toženkine pritožbe) se vsebinsko nanašajo na pravno podlago tožbenega zahtevka, saj pritožnica zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da temelj tožbenega zahtevka predstavljajo določila o neupravičeni obogatitvi, ker k. o. v okviru obveznega upravljanja avtorske in sorodnih pravic (na podlagi določil ZKUASP in ZASP) ne more uveljavljati obogatitvenega zahtevka na podlagi določil Obligacijskega zakonika (OZ), temveč je omejena z uveljavljanjem zahtevkov, ki jih izključno in celovito ureja ZASP.

7V izpodbijani sodni odločbi so navedeni odločilni razlogi glede pravne podlage tožbenega zahtevka (17. do 18. tč., pa tudi 19. do 22. tč.) in načina odmere višine nadomestila, odločitev pa je mogoče tudi preizkusiti, zato ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega 339. člena ZPP. Pritožnici tudi ni bila kršena pravica do izjave po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpostavljene navedbe pritožnice (pod tč. 5.1 in 5.2 pritožbe) predstavljajo ponavljanje pravnih stališč in argumentov, glede katerih je sodna praksa že večkrat zavzela jasna stališča, ki predstavljajo ustaljeno sodno prakso, zato sodišče ni dolžno ponovno posebej odgovarjati nanje, saj niso več pravno odločilni oziroma utemeljeni. Odgovor pa tudi sicer ni nujno izrecen, saj implicitno izhaja iz drugih stališč zavzetih v obrazložitvi.

8Tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje utemeljilo z določili o neupravičeni obogatitvi. S tem je implicitno zavrnilo drugačno stališče pritožnice, da k. o. ne more uveljavljati zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve, o čemer se je sodna praksa, in na katero se je sklicevalo tudi sodišče prve stopnje (tč. 24 izpodbijane sodbe), že izrekla in velja za ustaljeno,⁶ da lahko k. o. pravico do primernega oziroma običajnega nadomestila za uporabo avtorskih pravic v primerih, ko pogodbeni prenos pravic ni bil urejen, kot je bilo v konkretnem primeru, uveljavlja na podlagi določil o neupravičeni obogatitvi (198. člen OZ) ali na podlagi določil o odškodninski odgovornosti (131. člen OZ). Kateri zahtevek bo uveljavila, je prepuščeno njeni odločitvi.

9Sklicevanje pritožnice na eno samo sodno odločbo,⁷ s katero je bilo zavzeto drugačno stališče, ne spreminja ustaljene sodne prakse, ki je odgovorila tudi že na argumente pritožnice, da določili 164. in 168. člena ZASP ne predpisujeta obveznega uveljavljanja odškodninskega zahtevka v primeru kršitve avtorskih in sorodnih pravic, niti ne derogirata splošnih pravil OZ o reparacijah. Če specialni predpis določa ali izpostavi le eno vrsto zahtevka za varovanje pravic ali uveljavljanje ene vrste zahtevka za varovanje pravic olajša, to še ne pomeni, da ostale zahtevke za varovanje pravic izključuje, oziroma da druge vrste zahtevkov za varovanje pravic niso dovoljene oziroma mogoče. Iz določil ZASP ni mogoče zaključiti, da uveljavljanje ostalih reparacijskih zahtevkov ne bi bilo mogoče. Za ostale vrste zahtevkov še vedno veljajo splošna pravila, ki jih je mogoče uveljaviti, če dejanski stan konkretnega primera izpolnjuje pogoje, ki so v skladu z veljavnimi predpisi potrebni za uveljavitev posameznega zahtevka.⁸ Glede na pojasnjeno so očitno neutemeljene in presplošne navedbe, da k. o. nima izbirne pravice med različnimi pravnimi zahtevki tudi zato, ker Direktiva 2004/48/ES z dne 29. aprila 2024 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine v 13. členu govori izrecno le o odškodninskem zahtevku, pojem odškodnine pa je treba razlagati enotno.⁹ Očitek, da bi z dopustitvijo sodnega varstva po splošnih predpisih prišlo do različne obravnave dejanskih in pravnih položajev, ni konkretiziran.

10Sodna praksa, na katero se je sklicevalo tudi sodišče prve stopnje (v 14. in 16. tč. izpodbijane sodbe) se je tudi že izrekla o tem, da ni ovir, da oškodovanec po zastaranju odškodninskega zahtevka ne bi mogel uveljavljati zahtevka iz neupravičene obogatitve, saj sta odškodninski in obogatitveni zahtevek po učinkih namenjena različnim ciljem. Zaradi tega uveljavljanje obogatitvenega zahtevka po zastaranju odškodninskega ne izniči njegovega namena in ne gre za obid zakona. Očitno pa so neutemeljeni argumenti, da k. o. ne more uveljavljati zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve, ker sama ni imetnik stvari, temveč so to avtorji stvaritev. Čeprav drži, da so k. o. z Direktivo 2014/26/EU z dne 26. 2. 2014 o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic ter izdajanju več ozemeljskih licenc za pravice za glasbena dela za spletno uporabo na notranjem trgu (v točki (c) 3. člena) izrecno izključene iz pojma imetnik pravic, tega ne gre razlagati tako, da k. o. ne more v lastnem imenu in za račun avtorjev (4. člen ZKUASP) uveljavljati pravnega varstva pravic avtorjev, saj bi bile v tem primeru avtorjem kršene njihove ustavno varovane pravice (60. člen Ustave RS), saj bi jim bila dejansko odvzeta možnost učinkovitega uveljavljanja avtorskih in sorodnih pravic v sodnih postopkih.¹⁰

11Ker toženka za kabelsko retransmisijo varovanih glasbenih del v spornem obdobju ni pridobila dovoljenja tožnice, tožnica pa je upravičena izbrati, na kateri pravni podlagi bo temeljila tožbeni zahtevek, v tej zadevi ga je temeljila na določilih o neupravičeni obogatitvi, je sodišče prve stopnje temelj tožbenega zahtevka pravilno oprlo na pravila o neupravičeni obogatitvi (198. člen OZ v zvezi z določbo 81. člena ZASP).

12Upoštevajoč pojasnjeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je treba za presojo zastaranja upoštevati splošni 5 letni zastaralni rok (346. člen OZ), za zakonske zamudne obresti pa krajši 3 letni zastaralni rok (prvi odstavek 347. člena OZ).

Glede neuporabljivosti tarife iz Pravilnika 1998 za odmero nadomestila za kabelsko retransmisijo

13Pri izračunu višine primernega nadomestila je sodišče prve stopnje sledilo "formuli" Vrhovnega sodišča RS (zlasti sodni odločbi II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018) ter revalorizacijskim razlogom Višjega sodišča v Ljubljani, pri tem pa se je sklicevalo ne več sodnih odločb in navedlo tudi odločilne razloge za uporabe te metodologije (tč. od 24. do 29. izpodbijane sodbe). Izrecno je zavrnilo kot neutemeljene ugovore toženke, ki so se nanašali na uporabo tarife iz Pravilnika 1998 za odmero nadomestila (tč. 28. in 29. izpodbijane sodbe),¹¹ in čeprav se do tega ni posebej opredeljevalo, ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodna praksa, na katero se je sklicevalo sodišče prve stopnje in ji je tudi sledilo pri odmeri primernega nadomestila, ustaljena že kar nekaj časa, in je bilo v tem okviru tudi že odgovorjeno na vprašanje (ne)uporabljivosti tarife iz Pravilnika 1998, zato se ni bilo dolžno ponovno opredeljevati do teh argumentov toženke, s katerimi se je očitno seznanilo in jih je obravnavalo, saj jih je izrecno zavrnilo. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana odločitev vsebuje odločilne razloge glede uporabe metodologije (24. do 29. tč. izpodbijane sodbe) za izračun primernega nadomestila (tako na splošno kot konkreten izračun za ta primer, 40. do 43. tč., 53. in 54. tč. izpodbijane sodbe), in jih je mogoče tudi preizkusiti.

14Neutemeljene so navedbe pritožnice, da je kasnejša sodna praksa (sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 26/2018 z dne 6. 9. 2018) od tiste, ki ji je sledilo sodišče prve stopnje (predvsem II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018), potrdila veljavnost tarife iz Pravilnika 1998 za določitev nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del. Stališče, da ima tarifa Pravilnika 1998 kot veljavna tarifa k. o. naravo prisilnega predpisa, v tej zadevi ni uporabljivo, saj je vezano na tarifo v delu, ki določa nadomestilo za javno predvajanje glasbe v poslovnih prostorih. Pritožnica spregleda enotno in ustaljeno prakso, na katero se je prav tako sklicevalo sodišče prve stopnje, da je bilo glede tarife v delu, ki se nanaša na kabelsko retransmisijo, zavzeto drugačno stališče, in sicer, da minimalna tarifa iz drugega odstavka II. poglavja tarife Pravilnika 1998 z uveljavitvijo ZASP-B ni pridobila narave skupnega sporazuma. Splošna tarifa za kabelsko retransmisijo glasbenih del, ki je bila določena v prvem odstavku, je bila preveč nedorečena, da bi lahko predstavljala podlago za izračun primernega nadomestila, zato tudi pred njeno razveljavitvijo s strani Ustavnega sodišča RS¹² ni bila uporabljiva. Minimalna tarifa pa se brez splošne tarife ne more uporabljati, saj predstavlja le njeno dopolnitev v skrajnih primerih. Samo splošna tarifa lahko izraža dejansko vrednost izkoriščanja avtorskih del, namen minimalne tarife pa ni v tem, da nadomesti splošno. Vrhovno sodišče RS je s sklepom II Ips 325/2016 z dne 18. 5. 2017 potrdilo obstoj pravne praznine glede pravic radiodifuznega oddajanja glasbenih del, zato je bil uporabljen enak princip v odnosu do minimalne tarife iz Pravilnika 1998 tudi za pravice kabelske retransmisije teh del.¹³ Sklicevanje pritožnice na eno samo sodno odločbo,¹⁴ s katero je bilo zavzeto drugačno stališče, in to pred odločilno sodbo II Ips 43/2018, je očitno neutemeljeno, saj ne spreminja ustaljene sodne prakse. Pri tem velja izpostaviti, da pritožnica zgolj povzema stališča, ki jih je sodišče zavzelo v citirani sodni odločbi glede sprememb ZASP, ki so predstavljale pravno podlago, da je Pravilnik 1998 pridobil naravo skupnega sporazuma (in še vedno velja, da se Pravilnik 1998 uporablja kot podzakonski predpis, le ne za pravice kabelske retransmisije), brez navedbe novih argumentov.

15Argument, da bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti Pravilnik 1998, ker je bil sprejet s strani odbora za zaščito avtorskih pravic tožnice in ker se je tarifa uporabljala kot veljavna tarifa, ni več pravno relevanten, saj je Vrhovno sodišče RS¹⁵ pri zapolnjevanju pravne praznine in določitvi metodologije za izračun višine nadomestila za kabelsko retransmisijo ugotovilo, da se tarifa v praksi ni uporabljala za kabelsko retransmisijo glasbenih del, saj je predstavnik slovenskih kabelskih operaterjev s predstavniki imetnikov pravic z leta 1999 sklenjenim Memorandumom o ureditvi avtorskih in sorodnih pravic za televizijske in radijske programe, retransmitirane v kabelskih sistemih v Sloveniji (Memorandum), sporazumno vzpostavil celosten sistem plačevanja nadomestil v zvezi s kabelsko retransmisijo, ki je nadomestil enostransko določen sistem po Pravilniku 1998, v katerem je bila določena minimalna tarifa za izjemne primere, splošna tarifa sploh ni bila določena, uporabljala pa se tudi ni, ker je več kot deset let deloval sistem podeljevanja skupnih licenc za kabelsko retransmisijo varovanih vsebin povsem izven okvirov Pravilnika 1998. Hkrati so bile v tarifo vključene pravice, ki jih sedaj upravlja druga k. o. Razmerja med člani Združenja kabelskih operaterjev Slovenije (ZKOS) in kabelskimi operaterji so bila tako več kot deset let urejena na podlagi Memoranduma in njegovih dopolnitev. Ker pa je po podelitvi dovoljenja za kolektivno upravljanje pravic kabelske retransmisije avdiovizualnih del Zavodu za uveljavljanje pravic avtorjev, izvajalcev in producentov avdiovizualnih del Slovenije, k. o. (Zavod AIPA), kabelski operater odstopil od licenčnih pogodb, ZKOS pa od Memoranduma in njegovih dodatkov, je glede nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del nastala pravna praznina (glej tč. 44. sodbe VSRS II Ips 43/2018 in nadaljnje). In ker tudi Svet za avtorsko pravo (SAP) ni določil začasne tarife, je to praznino zapolnilo Vrhovno sodišče RS.

16Čeprav drži, da je primarno načelo urejanja uporabe pravic, ki jih varuje tožnica, pogodbeno, pritožnica ne more uspeti s stališčem, da bi bilo treba zaradi pogodbenega načela urejanja pravic pravno praznino zapolniti s Pravilnikom 1998. Ob zgoraj pojasnjeni neuporabljivosti tarife Pravilnika 1998 v delu, ki je urejal kabelsko retransmisijo, je Vrhovno sodišče RS uporabilo pravno pravilo, ki se nanaša na podoben primer, Skupni sporazum, sklenjen med ZKOS in Zavodom AIPA z dne 27. 12. 2011 (Skupni sporazum), saj je kot izhodišče upoštevalo načelo, da je primernost tarife dosežena, ko je bila vsaka od udeleženih strank s svojimi pravicami in potrebami upoštevana in je prejela to, kar se ji dolguje. Ker pa drži, da po Skupnem sporazumu ni bila dogovorjena odmena posebej za kabelsko retransmisijo predobstoječe glasbe, temveč za avdiovizualno delo kot celoto za posamezno naročniško razmerje, je z uporabo Pravilnika Zavoda AIPA o delitvi nadomestil in pogodbeno dogovorjenim razmerjem med avdiovizualnimi deli in glasbenimi deli iz Memoranduma ustvarilo formulo za izračun deleža, ki odpade na kabelsko retransmisijo predobstoječe glasbe. Čeprav je veljavnost Skupnega sporazuma prenehala 27. 1. 2023, se uporablja vsaj še za iztoževano obdobje, tj. za leti 2019 in 2020, ko so iztoževane terjatve nastale, in ga je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo kot veljavno pravno podlago za odmero višine.

Glede izračuna primernega nadomestila

17Primerno nadomestilo je pravni standard,¹⁶ glede katerega že obstoji ustaljena sodna praksa (odločilna sta judikata VSRS II Ips 219/2017 z dne 18. 4. 2018 ter II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018), ter je bilo v zvezi s tem tudi že zavzeto stališče (II Ips 136/2018 z dne 4. 10. 2018, II Ips 41/2018 z dne 14. 6. 2018 in II Ips 52/2018 z dne 14. 6. 2017), da bi bilo v nasprotju z načelom enakega urejanja pravnih položajev, če bi sodišča v istovrstnih sporih vsakič znova iskalo primerno tarifo, zaradi česar je Vrhovno sodišče RS določilo način izračuna primernega nadomestila. Za zagotavljanje enakega obravnavanja strank, konkurenčnosti med strankami in predvidljivosti je pomembno, da se v vseh primerljivih postopkih uporabi enak način določanja primernega nadomestila in da so v naprej določene predvidljive postavke.¹⁷ Glede na pojasnjeno in upoštevajoč, da za pravne standarde, kjer gre za interpretacijo, uporabo pravnega pravila, v izhodišču velja, da sodišče njihovo vsebino pozna po uradni dolžnosti oziroma se lahko z njo seznani zunaj procesa in uporabi svoje predhodno znanje,¹⁸ to pomeni, da sodišče lahko pravni standard napolni z vsebino, ki izhaja iz ustaljene sodne prakse, čeprav se ta ne nahaja v spisu, s tem pa ne krši določb pravdnega postopka.

18V konkretnem primeru je tožnica svojemu trditvenemu bremenu glede višine iztoževanega nadomestila zadostila s tem, ko je navedla višino nadomestila, ki ga zahteva za vsako posamezno naročniško razmerje, število naročnikov in mesečne zneske nadomestil za sporno obdobje, pri čemer je izrecno zatrjevala tudi, da zahteva običajen honorar, kot ga priznava sodna praksa, sklicujoč se na judikat II Ips 43/2018 ter določbo 81. člena ZASP. Sodišče prve stopnje pa je pravni standard napolnilo z vsebino, ki izhaja iz ustaljene sodne prakse. Vendar pa, kot opozarja pritožnica, je pri izračunu nadomestila za leto 2020 upoštevalo nova Pravila o delitvi zbranih avtorskih honorarjev iz naslova pravice radiofuzne retransmisije v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del z dne 18. 12. 2019,¹⁹ ki so v 12. členu spremenila delež nadomestila, ki odpade na skladatelje filmske glasbe (2 od 30 točk, torej 6,67 %), v primerjavi z deležem, ki ga je na podlagi prejšnjih pravil Zavoda AIPE upoštevalo Vrhovno sodišče RS (6 od skupno 46 točk, torej 13 %). Kljub navedenemu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožnici iz naslova nadomestila za leto 2020 prisodilo nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih in RA programih upoštevaje iztoževani znesek 0,288 EUR²⁰ (glej tč. 43. in 54. izpodbijane sodbe) za vsako naročniško razmerje, in ne 0,323 EUR za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih, v katerem je sodišče prve stopnje upoštevalo novo delilno razmerje. To pa pomeni, da ravnanje sodišča prve stopnje ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je zaradi kršitve razpravnega načela (7. in 212. člena ZPP) podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP.

19Neutemeljen je tudi očitek, da je sodišče prve stopnje upoštevalo napačno delilno razmerje med zastopnikom producentov avdiovizualnih del AGICOA in SAZAS (61,4 % : 38,6 %), sklicujoč se na sodno prakso.²¹ Gre za dve sodni odločbi, s katerima je bilo upoštevano drugačno delilno razmerje (69,44 % : 30,56 %), ki ne spreminjata ustaljene sodne prakse. Ne glede na navedeno je mogoče zaslediti nasprotna stališča.²²

Glede števila naročnikov toženke

20Iz razlogov izpodbijane sodbe jasno izhaja, na kateri podlagi je sodišče prve stopnje ugotovilo število naročnikov. Sledilo je tožnici in njeni oceni, ki temelji na podatkih Agencije za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije (AKOS), saj je podatek preverilo (v izpisih iz portala e-Analitik AKOS, ki jih je v postopku kot dokaz predložila tožnica, priloge A21, A23-24, A90-91) in na njihovi podlagi opravilo preračun števila naročnikov glede na tržni delež toženke, pri čemer je ugotovilo, da se rezultat ujema z navedbami tožnice (tč. od 44. do 48. izpodbijane sodbe). Ob tem je obrazložilo, da so podatki o številu naročnikov dejansko v sferi toženke, da pa je tožnica s sklicevanjem na podatke AKOS zadostila svojemu procesnemu dokaznemu bremenu, ki je nato prešlo na toženko, ki pa ga ni zmogla prevaliti nazaj na tožnico (tč. od 49. do 50. izpodbijane sodbe).

21Pritožnica v tč. 4.3 pritožbe smiselno uveljavlja očitek napačne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa ga ne substancira. Dokazne ocene sodišča prve stopnje argumentirano ne izpodbija, temveč (pod tč. 2., na str. 5 pritožbe) zgolj pavšalno očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditev toženke glede števila naročnikov (gre za ugovore toženke v tč. 5. odgovora na tožbo v zvezi z določanjem števila naročnikov na podlagi podatkov o odstotkovnih deležih, ki jih vodi AKOS) in ker ni navedlo, zakaj ni upoštevalo dokazov toženke (kolikor je razbrati, gre za izjavi o številu naročnikov za leto 2019 in 2020, prilogi B4 in B5), ki izkazujejo nižje število naročnikov. Takšni pritožbeni očitki so premalo konkretizirani, saj pritožnica ne pojasni, zakaj naj bi bili dokazi in trditve, na katere se sklicuje, odločilni za drugačno ugotovitev števila naročnikov, kar je bistveno pri presoji kršitve pravice do izjave. Okoliščina, da se sodišče prve stopnje ni izrecno opredelilo do trditev in dokazov toženke, sama po sebi ne pomeni kršitve pravice do izjave, saj je iz razlogov sodbe razvidno, katera dejstva je sodišče prve stopnje štelo za dokazana in na podlagi katerih dokazov. Že iz toženkinih navedb pred sodiščem prve stopnje pa izhaja, da je neutemeljeno njeno pritožbeno vztrajanje glede netočnosti podatkov o številu naročnikov, in so bile navedbe toženke torej očitno neutemeljene, zaradi česar se do njih ni treba posebej opredeljevati. Iz toženkinih navedb (v odgovoru na tožbo, tč. 5.) je razvidno, da je prerekala trditve tožnice o številu naročnika s tem, da naj bi bilo iz podatkov e-Analitik (portal AKOS) razviden le delež v odstotkih, ne pa tudi absolutne številke priključkov po operaterjih ali po tehnologijah. Drugačno (nižje) število naročnikov je toženka pavšalno zatrjevala s podatki v tabeli (v tej isti vlogi), kar je dokazovala z izjavama toženke o številu naročnikov (B4 in B5). Da očitno ne drži, da AKOS ne zbira podatkov o številu naročnikov in različnih tehnologijah ter tržnih deležih, ki omogočajo izračun števila naročnikov v spornem obdobju, izhaja iz dokazil, ki jih je predložila tožnica, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje tudi preverilo število naročnikov, ki ga je zatrjevala tožnica. Toženka pa tudi z ničemer ni pojasnila izvora podatkov o številu naročnikov, ki jih je ponudila, in to ne izhaja niti iz priloženih dokazil (izjav toženke), zaradi česar jih ni mogoče preveriti.

22Glede na pojasnjeno in dejstvo, da je toženka edina, ki razpolaga s točnimi podatki o številu svojih naročnikov, s pavšalnimi navedbami o številu naročnikov v spornem obdobju, ki ne predstavljajo verodostojnega dokaza o številu naročnikov, ni zmogla prevaliti procesnega trditvenega (in dokaznega) bremena nazaj na tožnico, saj toženka ni zatrjevala (in dokazala) nobenega pravno odločilnega dejstva, ki bi razumno utemeljilo, zakaj je razhajanje med javno objavljenimi podatki s strani AKOS o številu njenih naročnikov in številu naročnikov, ki jih je pavšalno zatrjevala v tem postopku.

O neupoštevanju običajnega nadomestila na trgu in zlorabi prevladujočega položaja z določitvijo nadomestila v sodnem postopku

23Pritožnica sodišču prve stopnje očita, da odmerjena višina nadomestila ni primerna, ker je trikrat višja od povprečja primerljivih tarif v drugih primerljivih državah, zato v sodnem postopku odmerjeno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbenih del predstavlja nepošteno ceno in zlorabo prevladujočega položaja.

24V zvezi s tem očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj je sodišče prve stopnje (v tč. od 30. do 32. izpodbijane sodbe) pojasnilo, in to pravilno, da sodišče v konkretnem postopku ne določa splošno veljavne tarife, temveč le višino primernega nadomestila za konkreten primer, in je zato štelo za neupoštevne vse navedbe toženke glede primerljivosti nadomestila s tujimi tarifami, saj je za določitev splošne tarife pristojen SAP. Glede kršitve pravil konkurenčnega prava je pojasnilo, da so ugovori toženke neutemeljeni, ker v konkretnem primeru ne gre za delovanje tožnice na trgu. Takšna opredelitev do navedb toženke je po presoji pritožbenega sodišča zadovoljiva, saj jo je mogoče preizkusiti, zato tudi ni podana očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP, pri čemer je treba upoštevati, da je sodna praksa odgovorila že na vse argumente, ki jih izpostavlja pritožnica.

25Tako velja za ustaljeno stališče, da presoja primernost tarif ni v pristojnosti rednega sodišča.²³ Vendar pa bi bilo treba v primeru obstoja pomisleka o primernosti (dogovorjeno plačilo dejansko in bistveno presega primerljiva plačila v drugih državah članicah, saj drži, da je to lahko merilo za določitev višine primernega nadomestila) opraviti primerjavo na podlagi celovite analize varstva pravic kabelske retransmisije v vseh državah članicah,²⁴ ne zgolj na podlagi zneskov iz izbranih nekaj držav po selekciji pritožnice, kjer so plačila najnižja. Pri primerjavi s tarifami drugih držav članic EU pa ne gre za golo primerjavo višine nadomestil, saj ima vsaka kolektivna organizacija svoj način določanja tarif in delovanja, zato višje nadomestilo še ne pomeni nujno neprimernosti.²⁵ Ker gre za zelo zahtevna dejanska vprašanja, je tovrstna presoja primernosti veljavnih tarif v pristojnosti SAP,²⁶ ki je za to strokovno usposobljen organ. Očitek, da je sodišče prve stopnje določilo bistveno višje nadomestilo v primerjavi s tujimi tarifami, in da je tožnica na podlagi sodno določenega nadomestila upravičena do višjega nadomestila, kot če bi višino določila sama, je tako zgolj hipotetičen, saj se ga ob odsotnosti celovite analize in pogodbenega dogovora ne da preveriti, tudi sicer pa gre v tem primeru za presojo primernosti, ki ni v pristojnosti rednega sodišča. Spoštovanje primerljivosti tarif med državami članicami EU je po presoji pritožbenega sodišča treba spoštovati pri določitvi splošno veljavne tarife, kar izhaja tudi iz sodbe Sodišča EU C-351/12 (87. tč., enako C-35/12), na katero se sklicuje toženka v pritožbi.²⁷

26Vrhovno sodišče RS, ki je določilo primerno nadomestilo, je tako ravnalo s ciljem zapolniti pravno praznino na način, ki bo omogočal enostavno in predvidljivo pot za izračun višine nadomestila, pri čemer je upoštevalo, da mora biti sama višina primerna. Vsakokratno upoštevanje spreminjajočih se tarif drugih držav članic bi onemogočila, da bi sodišče na enostaven način zapolnilo pravno praznino, hkrati pa bi zaradi različnih trditvenih podlag lahko prišlo tudi do razlikovanja med kabelskimi operaterji.²⁸ In čeprav iz sodbe Sodišča EU C-351/12 izhaja, da je višja tarifa v primerjavi s tarifami drugih držav lahko indic za zlorabo, pritožbeno sodišče še dodaja, da k. o. lahko dokaže, da za to obstojijo objektivni razlogi oziroma da je cena razumno povezana z ekonomsko vrednostjo storitve.

27Da v sodnem postopku odmerjeno nadomestilo tudi ni običajno, se je prav tako že večkrat izrekla sodna praksa.²⁹ Običajno je tisto plačilo, ki je na trgu običajno za primerljive pravice v primerljivem času (smiselno drugi odstavek 624. člena OZ). Višina nadomestila, ki ga je kot primernega določilo sodišče prve stopnje, zato ni običajno plačilo, ker se ni oblikovalo na trgu v spornem obdobju, med k. o. in kabelskimi operaterji za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih pa v spornem obdobju tudi ni bilo nobenega dogovora o višini nadomestila. Ob upoštevanju določil ZASP, ZKUASP in OZ je sodišče naknadno v sodnem postopku določilo le višino primernega nadomestila glede na okoliščine konkretnega primera in za konkreten primer, ter ob odsotnosti druge pravne podlage, dokler ne bo določena splošna tarifa s strani SAP ali sklenjen skupni sporazum, saj zaradi uveljavljanja načela odplačnosti v avtorskem pravu sodišče ne sme zavrniti zahtevka zaradi neobstoja veljavne tarife.

28Ker s strani sodišča določeno nadomestilo ni običajno nadomestilo, ni mogoče slediti pritožbenemu očitku, da je sodišče določilo nepošteno ceno, kar izpolnjuje zakonske znake zlorabe prevladujočega položaja. Čeprav drži, da k. o. zavezujejo pravila konkurenčnega prava, saj se štejejo za podjetje, v konkretnem primeru ne gre za določanje splošne cene na trgu, zato pravila konkurenčnega prava ne pridejo v poštev. Za zlorabo prevladujočega položaja bi lahko šlo v primeru, če bi tožnica kot k. o. zlorabila prevladujoč položaj in na trgu, kjer opravlja dejavnost proti plačilu, določila nepošteno ceno, ali kot je pojasnilo sodišče prve stopnje (tč. 31. izpodbijane sodbe), če bi tožnica imela tarifo in bi za določene uporabnike uporabljala različna pravila oziroma bi jim dala popuste ali različne ugodnosti ali celo imela različne tarife, tako da bi različni uporabniki morali plačati različna nadomestila. V tej zadevi za takšno situacijo ne gre.

29Neutemeljeno je tudi sklicevanje pritožnice na odločbo Sodišča EU C-572/13 in sodbo VSL V Cpg 817/2016 z dne 3. 11. 2016, saj dejansko stanje ni primerljivo, ker tožnica v tej zadevi uporabnikom ni zaračunavala različnih nadomestil in jih ni različno obravnavala, temveč tožnica s tožbo uveljavlja plačilo nadomestila v višini, kot izhaja iz sodne prakse. Končna odločitev glede primerne višine nadomestila pa je v takem primeru prepuščena sodišču. Ob navedenem pa postavitev zahtevka v (višji) višini samo po sebi še ne pomeni, da je tožnica toženko zaradi nesodelovanja neenako obravnavala.³⁰

Glede nedobrovernosti toženke in zakonskih zamudnih obresti

30Pritožnica ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na podlagi katerih je sprejelo zaključek, da je bila toženka nedobroverna. Prav tako ne graja dokazne ocene ali očita, da bi ji bila kršena pravica do izjave. Sodišču prve stopnje zgolj očita, da je napravilo zmoten zaključek, zato je pritožbeni preizkus omejen na presojo pravilne uporabe materialnega prava, upoštevaje ugotovljeno dejansko stanje.

31Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka v spornem obdobju retransmitirala glasbo v televizijskih in radijskih programih, ne da bi s tožnico pogodbeno uredila prenos teh pravic, prav tako pa ni bil sklenjen skupni sporazum med k. o. in reprezentativnim združenjem uporabnikov. Ugotovilo je tudi, da toženka tožnici za uporabo pravic ni plačevala primernega nadomestila, pri čemer med strankama ni bilo sporno, da je toženka del nadomestila plačala. Upoštevaje navedene ugotovitve je zaključilo, da toženka ni bila dobroverna, ker je morala vedeti, da pravice niso bile prenesene, in da za uporabo avtorskih del iz zaščitenega repertoarja ni imela pravne podlage, saj uporabe pravic ni pogodbeno uredila, nedvomno pa se je zavedala dolžnosti plačila nadomestila za uporabo pravic. Upoštevaje pojasnjeno ni sledilo toženki, ki je zatrjevala, da je bila dobroverna, ker je ocenilo, da trditve toženke, ob ugotovitvi, da se je nedvoumno zavedala dolžnosti plačila nadomestila za uporabo pravic, ne omogočajo zaključka, da je utemeljeno menila, da te pravice uporablja upravičeno. Pri tem se je oprlo na judikat,³¹ s katerim je Vrhovno sodišče RS v istovrstni zadevi (zaradi česar gre za relevantno stališče), tj. ko stranki nista sklenili pogodbe, ni bil sklenjen skupni sporazum in je med njima ves čas tekel spor o višini nadomestila (tega sodišče prve stopnje v tej zadevi sicer ni ugotavljalo, vendar je toženka zatrjevala, da je bil razlog za nesklenitev pogodbe o uporabi del različno stališče glede veljavne tarife)³², toženec pa je za vtoževano obdobje plačal (le) določen znesek, sklenilo, da bi toženec moral vedeti, da pravica nanj ni bila prenesena in da torej za uporabo avtorskih del iz zaščitenega repertoarja tožnika ni imel pravne podlage.

32Sodišče prve stopnje razen dejstva, da med pravdnima strankama do sklenitve pogodbe ni prišlo in da tudi ni bil sklenjen skupni sporazum, drugih dejanskih okoliščin, ki jih pritožnica izpostavlja v pritožbi (da je postopek za določitev tarife pred SAP zastal, da razlogov za to neurejeno stanje ni mogoče pripisati izključno toženki, da je toženka znesek, za katerega je utemeljeno štela, da je primeren, tožniku tudi plačala, pri čemer je bila višina plačanega zneska podprta s sodnimi odločbami, da je bila sodba, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje pri obrazložitvi vhodnih podatkov za izračun nadomestila izdana šele v letu 2024, da je toženka upravičeno menila, da je plačala primerno nadomestilo po tarifi iz Pravilnika 1998, ker v času nastanka vtoževanih terjatev ni bila določena višina primernega nadomestila), in naj bi bile po stališču pritožnice bistvene za presojo dobrovernosti, ni ugotavljalo, zato niso del dejanskega stanja, pri čemer pritožnica tega niti ne graja.

33Glede na ugotovljeno dejansko stanje je zato materialno pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila toženka nedobroverna in je pravilno tožnici prisodilo zakonske zamudne obresti od vsake neupravičene uporabe pravic dalje.

34S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na vse pomembne in substancirane pritožbene navedbe toženke.

Sklepno

35Glede na vse navedeno je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je, upoštevaje delna plačila toženke, ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 600.824,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov dalje do plačila (II. točka izreka).

36Uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, zato se pritožba toženke zavrne kot neutemeljena, sodba sodišča prve stopnje pa se v izpodbijanem delu (II., IV., V. in VI. točka izreka) potrdi (353. člen ZPP), saj je uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Glede stroškov pravdnega in pritožbenega postopka

37Glede na delni uspeh tožnice je pravilna odločitev sodišča prve stopnje (drugi odstavek 154. člena ZPP), da je dolžna toženka povrniti tožnici 93 % njenih pravdnih stroškov, tožnica pa toženki 7 % njenih pravdnih stroškov (V. in VI. tč. izreka).

38Pravilno je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek toženke za povračilo separatnih stroškov (IV. tč. izreka), ker pripravljalni narok ni bil izveden samostojno, temveč mu je sledil prvi narok za glavno obravnavo, na katerem je bila glavna obravnava zaključena. Tretji odstavek 156. člena ZPP določa, da mora stranka, ki se ni udeležila pripravljalnega naroka, nasprotni stranki povrniti stroške tega naroka, torej pripravljalnega naroka, za katerega Odvetniška tarifa (OT) v tar. št. 21/2 določa nagrado, vendar le za pripravljalni narok, ki se je opravil samostojno in mu torej ni sledil prvi narok. Ker je v konkretnem primeru pripravljalnemu naroku sledil prvi narok, toženka ni upravičena do povračila separatnih stroškov za pripravljalni narok. Sodišče prve stopnje s tem, ko je navedlo, da toženki niso nastali drugi dodatni stroški, ki bi opravičevali zahtevo do povračila separatnih stroškov, ni postavljalo dodatnih pogojev, temveč je le pojasnilo, da zaradi odsotnosti tožnice s pripravljalnega naroka toženki niso nastali drugi stroški, do katerih bi bila lahko upravičena. V tem primeru, ko sta bila pripravljalni in prvi narok opravljena zaporedoma, je sankcija za neudeležbo tožnice na pripravljalnem naroku, ki odsotnosti ni upravičila, ta, da tožnica od toženke, ne glede na delni uspeh, ni upravičena do nadaljnjih stroškov postopka (prvi odstavek 282. člena ZPP),³³ kar bo sodišče prve stopnje upoštevalo v okviru odmere povračila pravdnih stroškov po višini. Zakonodajalec je s tako ureditvijo poskušal vzpodbuditi stranke (in sodišče) k ustrezni pripravi na glavno obravnavo.³⁴

39Ker toženka s pritožbo ni bila uspešna, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP).

¹ Sodišče prve stopnje je zavrnilo višji tožbeni zahtevek, tj. za plačilo 47.580,044 EUR, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.
² Ur. l. RS, št. 29/98, 25/05, 120/05 - odl. US.
³ Določila 1. in 4. točke 147. člena ZASP v zvezi s 146. členom ZASP ter 4. točka 9. člena ZKUASP v zvezi z 9. točko prvega odstavka 16. člena ZKUASP.
⁴ Določilo 9. točke prvega odstavka 16. člena ZKUASP.
⁵ Določilo 1. točke prvega odstavka 16. člena ZKUASP.
⁶ Sodne odločbe VSL: sodbe V Cpg 459/2022, V Cpg 584/2022, V Cpg 595/2022 in V Cpg 458/2022, vse z dne 19. 12. 2023, ter sodba V Cpg 40/2023 z dne 21. 3. 2023, sodba in sklep V Cpg 175/2024 z dne 20. 6. 2024, sodba V Cpg 45/2021 z dne 15. 7. 2021. Prav tako sodne odločbe VSRS: sodba II Ips 742/2005 z dne 12. 1. 2006, sodba II Ips 124/2011 z dne 11. 7. 2013, II Ips 876/2008 z dne 19. 1. 2012, sodba II Ips 8/2000 z dne 29. 6. 2000.
⁷ VSL sklep in sodba I Cpg 990/2013 z dne 23. 1. 2014. Druga sodna odločba, na katero se tudi sklicuje pritožnica, tj. VSL II Cp 1548/2016 z dne 21. 12. 2016, ni javno dostopna.
⁸ Primeroma VSL sodba V Cpg 40/2023 z dne 21. 3. 2023, tč. od 15. do 19.
⁹ Tudi sicer se je o tem, da Direktiva 2004/48/ES ne posega v sredstva, ki jih ali jih lahko določa nacionalna zakonodaja, če so lahko ta sredstva ugodnejša za imetnike pravic, že izrekla sodna praksa. Glej VSL sodbo V Cpg 102/2025 z dne 11. 9. 2025, tč. od 15. do 20.
¹⁰ Primeroma VSL sodba V Cpg 40/2023 z dne 21. 3. 2023.
¹¹ In ne 30. tč., kot pomotoma navaja pritožnica.
¹² Odločba URSRS U-I-165/03-18 z dne 15. 12. 2005.
¹³ Sodba VSRS II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018, tč. 35. in 36. obrazložitve.
¹⁴ Sodba VSL II Cp 177/2017 z dne 28. 6. 2017.
¹⁵ Sodba VSRS II Ips 43/2018, glej tč. 38., 41., 43. in 50. obrazložitve.
¹⁶ Tako npr. VSL sodba V Cpg 19/2022 z dne 17. 2. 2022, glej tč. 24. in 25.
¹⁷ Tako npr. VSL sodba V Cpg 19/2022 z dne 17. 2. 2022.
¹⁸ A. Galič, Razlikovanje med pravnimi in dejanskimi vprašanji pri zbiranju procesnega gradiva, v: Zbornik Inštituta za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, III. Dnevi civilnega prava, 2005, str. 112.
¹⁹ Dostopna na spletni strani Zavoda AIPA.
²⁰ Toliko tudi znaša nadomestilo za posamezno naročniško razmerje, če upoštevamo nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih v znesku 0,2585 EUR (upoštevaje pri tem metodologijo Vrhovnega sodišča RS, izhodiščni revaloriziran znesek 0,62 EUR za leto 2020, vključno z deležem filmske glasbe 13 %) + 0,03 EUR za radijske programe, kar skupaj znaša 0,288 EUR, kolikor iztožuje tožnica.
²¹ II Cp 552/2021 z dne 7. 10. 2021 in II Cp 1112/2021 z dne 20. 10. 2021
²² Npr.: VSL sodba in sklep V Cpg 16/2024 z dne 20. 6. 2024, VSL sodba II Cp 601/2020 z dne 19. 8. 2020, VSL sodba V Cpg 4/2022 z dne 17. 2. 2022.
²³ Primeroma sodne odločbe VSRS: II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018 in II Ips 101/2018 z dne 5. 7. 2018, ter VSL: II Cp 1759/2016 z dne 14. 12. 2016, II Cp 1592/2016 z dne 6. 1. 2017, V Cpg 242/2023 z dne 25. 1. 2024.
²⁴ VSRS sodba II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018, glej. tč. 42.
²⁵ VSL sodba in sklep V Cpg 175/2024 z dne 20. 6 .2024.
²⁶ Določbe 49., 53. in 54. člena ZKUASP.
²⁷ VSL sodba in sklep V Cpg 16/2024 z dne 20. 6. 2024, glej tč. 38.
²⁸ VSL sodba in sklep V Cpg 175/2024 z dne 20. 6 .2024.
²⁹ Primeroma: VSL sodba in sklep V Cpg 175/2024 z dne 20. 6. 2024, VSL sodba V Cpg 459/2022, VSL sodba V Cpg 595/2022 in VSL Sodba V Cpg 458/2022, vse z dne 19. 12. 2023.
³⁰ VSL sodba in sklep V Cpg 16/2024 z dne 20. 6. 2024.
³¹ VSRS sodba II Ips 260/2018 z dne 27. 6. 2018.
³² Odgovor na tožbo z dne 8. 5. 2024, str. 3.
³³ Tako tudi VSL sklep I Cp 1774/2022 z dne 11. 4. 2023.
³⁴ Glej uvodna pojasnila A. Galiča k spremembam zakona v: Zakon o pravdnem postopku (ZPP), Uradni list RS, Ljubljana 2017, str. 38 do 40.