Lokalna samouprava

Predlog se zavrne.

Sklep toženke ni upravni akt po drugem odstavku 2. člena ZUS-1, zoper katerega bi bila dopustna tožba v upravnem sporu. Sklep, s katerim je toženka odločila, da se v zvezi s pritožničino zahtevo za njeno vključitev v OTU po Državnem načrtu sprejme Odgovor in se ga pošlje pritožnici, je zgolj akt poslovanja. Ne gre za upravni akt po 2. členu ZUS-1, saj toženka z njim ni odločala o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi pritožnice oziroma z njim ni bilo poseženo v njen pravni položaj. Ne gre niti za sklep, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan (drugi odstavek 5. člena ZUS-1), zato je odločitev Upravnega sodišča, da je pritožničino izpodbojno tožbo zavrglo, pravilna. V zakonodaji za primer, kot je obravnavani (podana zahteva občine za vključitev njenega območja v OTU po Državnem načrtu), ni predvidena izdaja upravnega akta, zato tudi tožba zaradi molka organa ni dovoljena. Državni načrt pa tudi po vsebini ni upravni akt v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1, s katerim bi bilo v upravnem postopku odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je

Naknadni referendum o splošnem aktu občine je mogoče izpeljati zgolj zoper splošni akt občine, ki je bil v občinskem svetu sprejet, ni pa še bil uveljavljen. Ko je predpis uveljavljen, njegove veljavnosti ni mogoče razveljaviti z odločanjem na naknadnem referendumu, saj je lokalni referendum, kot je predviden v ZLS, potrditveni (zavrnitveni) in ne razveljavitveni. Ustrezno zadržanje takšnega splošnega predpisa zaradi vložene pobude za razpis referenduma je bistvena komponenta procesne dimenzije uresničevanja pravice iz 44. člena Ustave in ta je lahko varovana ravno s tožbo v upravnem sporu (najmanj z ugotovitveno tožbo) tudi po tem, ko je sporni splošni akt že uveljavljen. Ravnanje župana, ki sprejeti predpis razglasi in objavi pred potekom roka iz tretja odstavka 46. člena ZLS samovoljno in arbitrarno dejanje oblastvenega organa, ki občanom onemogoča neposredno sodelovanje pri upravljanju lokalnih javnih zadev. Občinski predpis, ki je uveljavljen na takšen način, pa je sprejet po protiustavnem in nezakonitem postopku.

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je sporna parcela last tožene stranke, saj je ob ustanovitvi te občine ležala na njenem območju, kar izhaja že iz označbe katastrske občine. Takšen dejanski zaključek pa je najmanj preuranjen, saj temelji na zmotni materialnopravni premisi, na kar upravičeno opozarja tožeča stranka v obravnavani pritožbi. Zgolj to, da se sporna nepremičnina nahaja v k.o. C ne more biti presumptio iuris et de iure lastništva parcele.

ZST-1 ureja poseben razlog vrnitve v prejšnje stanje, in sicer če je bila plačilna transakcija za plačilo sodne takse ponudniku plačilnih storitev odrejena tako, da je slednji prejel ali odtegnil s plačnikovega računa znesek sodne takse pred pretekom roka, določenega v plačilnem nalogu iz ZST-1. Skladno z ZST-1 v tem primeru ni pritožbe. V postopkih odločanja glede plačil sodnih taks se smiselno uporabljajo določbe zakonov, ki urejajo posamezne postopke, za katere se plačujejo sodne takse, razen če ZST-1 ne določa drugače. Zato je po presoji Vrhovnega sodišča ureditev ZUS-1 o vrnitvi v prejšnje stanje treba uporabiti tudi v obravnavanem primeru. Po ZUS-1 pritožba zoper sklep, s katerim je sodišče odločilo o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, ni dovoljena. S sklepom o razveljavitvi sklepa o ustavitvi postopka ni onemogočen nadaljnji postopek, prav tako pa ZUS-1 ne določa, da bi bila zoper takšen sklep dovoljena posebna pritožba. Če na podlagi zakona pritožba ni dovoljena, sodišče nižje stopnje z napačnim pravnim poukom stranki ne more dati pravice do pritožbe.

Bistvena sestavina upravnega akta je odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi (pravne) osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Izpodbijani sklepi ne ustvarjajo pravnih posledic na način, da bi se pravni položaj pritožnice izboljšal (s tem, ko se pravica prizna) ali poslabšal (z zavrnitvijo pravice ali naložitvijo obveznosti). Toženke namreč niso vsebinsko odločale o pritožničinih materialnopravno določenih pravicah, pravnih koristih ali dolžnostih, pač pa gre za odločitev v okviru njihovega poslovanja. Izpodbijani sklepi so konkretni akti poslovanja in ne akti organov, izdani v obliki predpisa. Vpliv odločitev samo v dejanskem pogledu oziroma uveljavljanje dejanskega in ne pravnega interesa pa za izpodbijanje sklepov v upravnem sporu ne zadostuje.

Akt poslovanja, ki ni upravni akti je zgolj akt, ki se nanaša na razpolaganje s stvarnim premoženjem države ali občine in izključni cilj osebe javnega prava v tem primeru je doseganje ekonomsko najugodnejšega rezultata. Zato ne gre za akt poslovanja, če odločitev o oddaji premoženja v najem narekujejo kriteriji, ki vsebinsko niso povezani s pravno naravo posla in ekonomskimi cilji, upravljavec premoženja pa jih je dolžan upoštevati, ker mu to nalaga predpis. Z upravnim aktom je po vsebini odločeno o materialnopravno določeni pravici ali pravni koristi osebe. Za to presojo pa ni relevantno, ali ima akt strukturo in sestavine odločbe po ZUP. Toženec je z izpodbijanim seznamom določil upravičence, s katerimi bo sklenil pogodbo o uporabi priveza. Torej je ob upoštevanju predpisanih javnopravnih kriterijev s sprejetjem seznama, na katerem ni pritožnika, enostransko in oblastveno odločil o njegovi materialnopravno določeni pravici do pridobitve priveza v pristanišču.

Izpodbijani sklep je toženka izdala na podlagi 51.c člena ZLS. Pri sprejemu spornega sklepa je torej toženka odločala v okviru opravljanja upravne funkcije s področja upravnega prava in v javnem interesu. Nastopala je oblastveno, saj je pri njegovem sprejetju izvrševala zakonsko oblastveno pooblastilo, ki ji ga daje ZLS in ni sprejemala odločitve zgolj kot zasebnopravni subjekt. Z izdajo izpodbijanega sklepa pa je tudi posegla v pritožničin pravni položaj, ki je v razmerju do toženke kot izdajateljice tega akta bila v podrejenem položaju, saj je toženka odločila o usodi pritožničinega premoženja in je torej vanj enostransko posegla. Glede na navedeno, je po presoji Vrhovnega sodišča jasno, da je izpodbijani sklep toženke javnopravni, enostranski in posamični akt. Tak akt pa je mogoče izpodbijati v upravnem sporu.

Upravno sodišče presoje ustavnoskladnosti predpisane takse v Odloku o taksi za oglaševanje prodaje blaga in storitev v Občini Izola ni opravilo v skladu z načelom ekvivalence, kot je začrtano v sklepu Vrhovnega sodišča X Ips 53/2021 z dne 9. 3. 2022. Presoje sorazmernosti višine sporne takse namreč ni napravilo glede na korist, ki izhaja iz narave pravice do posebne rabe javnih površin, ki jo je revidentka pridobila v zameno za plačilo takse. Upravno sodišče ni ugotavljalo niti ali je višina takse sorazmerna glede na ekonomsko korist, pridobljeno s posebno rabo, niti ali je ta sorazmerna s konkretnim posegom v javni prostor in njegovo obremenitvijo s posebno rabo.

Glede na odsotnost zakonskih določil, ki bi jasno urejala pristojnost članstva v skupščini javnega holdinga in izvrševanja ustanoviteljskih pravic, odločitev izpodbijanega sklepa in Odloka ne nasprotuje veljavni zakonodaji.

Sprejem sklepa s strani samo enega družbenika, pri čemer je bil drugi družbenik iz odločanja popolnoma izključen, ne da bi bila za to podlaga v zakonu, je gotovo v nasprotju z bistvom družbe z omejeno odgovornostjo. Ne gre le za formalno kršitev (napake pri vabljenju), temveč je ta kršitev prerasla v vsebinsko in je podan ničnostni razlog iz tretje alineje 390. člena ZGD-1. Povedano še toliko bolj velja za toženo stranko, ki je javno podjetje, saj je v javnem interesu, da imata na upravljanje podjetja možnost vpliva obe lokalni skupnosti, ki imata v njem svoj poslovni delež. Toženka je bila namreč ustanovljena za zagotavljanje javne službe v obeh lokalnih skupnostih, obe lokalni skupnosti za izvajanje gospodarskih javnih služb na svojem območju odgovarjata in je za pravilno delovanje tožene stranke podan tudi javni interes.

Funkcija člana Sveta Pomurske madžarske samoupravne narodne skupnosti (PMSNS) zaradi možnega nasprotja med interesi lokalne skupnosti, ki jih prestavlja župan ter interesi madžarske samoupravne narodne skupnosti, ki jih zasledujejo člani Sveta PMSNS, po naravi stvari ni združljiva s funkcijo poklicnega župana kot funkcionarja občine, ki jo opravlja tožnik. Članstvo župana v Svetu PMSNS zato nedvomno predstavlja okoliščino, ki vpliva ali ustvarja videz, da vpliva na nepristansko in objektivno opravljanje nalog župana v smislu 11. točke 4. člena ZIntPK, zaradi česar je zakonodajalec navedeni funkciji opredelil kot nezdružljivi.

Predmet izpodbijanega sklepa je ureditev premoženjskih razmerij med občinama. Tovrstna pravna razmerja pa ne predstavljajo javnopravnih razmerij, pač pa gre za pravna razmerja zasebnopravne narave. Ob odsotnosti izrecne določbe v ZLS, da se akt iz tretjega odstavka 51.c člena ZLS izda v upravnem postopku, da gre za upravno odločbo ali drug upravni akt ipd., zlasti pa glede na vsebino razmerij, ki jih urejajo določbe 51.c člena ZLS (to so premoženjska razmerja, vključno s korporacijskimi), ni mogoče zaključiti, da te določbe predstavljajo norme, ki bi imele javnopravni značaj, pač pa, da gre za norme zasebnopravnega značaja. Navedeno pomeni, da organ tožene lokalne skupnosti, četudi ima v drugih situacijah lahko moč oblastnega organa, ob sprejemu izpodbijanega sklepa ni nastopal oblastveno. Posledično izpodbijani sklep ne predstavlja upravnega akta, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu po prvem odstavku 157. člena Ustave oziroma po 2. členu ZUS-1, kot tudi ne akta ali dejanja, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu po drugem odstavku 157. člena Ustave oziroma po prvem odstavku 4. člena ZUS-1.

Predmet izpodbijanega sklepa je ureditev lastninskopravnih razmerij na spornih nepremičninah med državo in Občino Ankaran. Tovrstna pravna razmerja ne predstavljajo javnopravnih razmerij, pač pa gre za pravna razmerja zasebnopravne narave. Ob odsotnosti izrecne določbe v ZLS, da se akt iz tretjega odstavka 51.c člena ZLS izda v upravnem postopku, da gre za upravno odločbo ali drug upravni akt ipd., zlasti pa glede na vsebino razmerij, ki jih urejajo določbe 51.c člena ZLS (tj. premoženjska razmerja), ni mogoče zaključiti, da te določbe predstavljajo norme, ki bi imele javnopravni značaj, pač pa, da gre za norme zasebnopravnega značaja. Navedeno pomeni, da organ tožene lokalne skupnosti, četudi ima v drugih situacijah lahko moč oblastnega organa, ob sprejemu izpodbijanega sklepa ni nastopal oblastveno. Posledično izpodbijani sklep ne predstavlja upravnega akta, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu po prvem odstavku 157. člena Ustave oziroma po 2. členu ZUS-1 kot tudi ne akta ali dejanja, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati po drugem odstavku 157. člena Ustave oziroma po 4. členu ZUS-1.

Med strankama je sporno, ali gre v obravnavani zadevi za redno uveljavljanje zahtevkov po 6. členu ali za poračun sredstev po 9. členu Pravilnika o zagotavljanju sredstev iz državnega proračuna vrtcem za namen sofinanciranja plačil staršev. Nedvomno gre pri spornih zahtevkih za poračun, kar izhaja že iz tožnikovega poimenovanja zahtevkov v aplikaciji SPS. Poleg poimenovanja so bili zahtevki v aplikaciji vloženi pod "poračun", tožnik pa v tožbi poleg odprave izpodbijanega sklepa zahteva tudi, da sodišče poda upravnemu organu napotek glede neuporabe dela 9. člena Pravilnika.

Organ je dolžan upravni akt, s katerim odloči o zahtevi občine o sofinanciranju opravljanja nalog skupne občinske uprave iz javnih sredstev, obrazložiti v skladu z 214. členom ZUP.

Predmet upravnega spora je toženika odločitev glede sofinanciranja skupnega opravljanja nalog občinske uprave iz javnih sredstev. Tovrstna zadeva, v kateri država občini pod določenimi pogoji omogoča sofinanciranje iz javnih sredstev, sicer ne pomeni upravne zadeve, temveč gre za drugo javnoupravno stvar, za katero se ZUP smiselno uporablja. Izpodbijana odločitev ni obrazložena tako, da bi jo bilo mogoče preizkusiti. Toženka v izreku izpodbijane odločbe ni zavrnila določenega dela zahtevka, medtem ko je v obrazložitvi navedla (pomanjkljive) razloge o tem. Tudi zato se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb upravnega postopka.

Predmet upravnega spora je toženkina odločitev glede sofinanciarnja skupnega opravljanja nalog občinske uprave iz javnih sredstev. Tovrstna zadeva, v kateri država občini pod določenimi pogoji omogoča sofinanciranje iz javnih sredstev, pomeni drugo javnoupravno stvar, za katero se po ZUP smiselno uporablja. Tudi v tovrstnih zadevah pa velja, da mora biti sprejeta odločitev obrazložena,tako, da so iz nje razvidni konkretni dejanski in pravni razlogi za odločitev. Izrek izpodbijane odločbe ni jasno zasnovan, saj v izreku odločbe ni navedeno, da je bil sporni del zahtevka zavrnjen. Toženka v izreku izpdbijane odločbe ni zavrnila določenega dela zahtevka, medtem ko je v obrazložitvi navedla (pomanjkljive) razloge o tem. Tudi zato se izpodbijane odločbe ne da preizukusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb upravnega postopka, ki je sodišče samo v tem sodnem postopku ne more odpraviti.

Aktivna volilna pravica kot človekova pravica na nivoju lokalne samouprave uživa varstvo po 43. členu Ustave RS glede volitev članov predstavniških teles (občinskih svetov) in županov. Ne uživa pa varstva, ko se s pomočjo volitev oblikujejo različni organi v osebah javnega prava (torej tudi nadzorni odbori) in še toliko manj predsedniki teh organov. Ob tem sodišče dodaja, da tudi sicer sodno varstvo volilne pravice ni primarno namenjeno varstvu subjektivnega pravnega položaja posameznika, ampak varstvu javnega interesa oziroma ustavnopravnih vrednot. Gre za objektivno sodno varstvo, ki se zagotavlja tako, da se upoštevajo zgolj tiste kršitve, ki so vplivale ali bi lahko vplivale na volilni izid.

Ker je prej skupno premoženje že razdeljeno, se prehodna določba 51.b člena ZLS ne more več uporabljati. Določba 51.c člena ZLS pa za status tožene stranke pomeni, da tožena stranka ni več enoosebna družba in da je poslovni delež tožeče stranke v njej enak razmerju med številom njenih prebivalcev in številom prebivalcev prejšnje občine na dan ustanovitve nove občine.