100. člen ZLV

Občinski svet občine Gornja Radgona ni bil pristojen za odločanje o pritožbi zoper odločitev volilne komisije, ki lahko vpliva na potrditev mandatov, saj je za odločitev pristojno Upravno sodišče RS.

V zvezi z določbami 100., 101. in 102. člena ZLV je Ustavno sodišče RS z odločbo št. Up-676/19-25, U-I-7/20-7 z dne 4. 6. 2020 odločilo, da so te v neskladju z Ustavo, kar mora državni zbor odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu. Do drugačne ureditve v ZLV je za odločanje o pritožbi zoper odločitev občinske volilne komisije, ki lahko vpliva na potrditev mandatov, pristojno Upravno sodišče. Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od konstitutivne seje občinskega sveta, na kateri občinski svet potrdi mandate članov občinskega sveta in ugotovi izvolitev župana.

Sodišče ugotavlja, da je bila pritožba vložena pred sklicem konstitutivne seje občinskega sveta in je bila torej vložena prezgodaj, saj rok 15 dni za vložitev pritožbe še ni začel teči, ker rok teče od sklica konstitutivne seje.

Na podlagi odločbe Ustavnega sodišča Up 676/19-25, U-I-7/20-7 z dne 4. 6. 2020 je tožba, ker je vložena pred sklicem konstitutivne seje občinskega sveta, vložena prezgodaj, saj rok 15 dni za vložitev pritožbe še ni začel teči, ker teče od sklica konstitutivne seje, ki je do odločitve v tej zadevi še ni bilo.

Ponovno štetje glasovnic ni dokaz, ki bi bil primeren za presojo (ne)veljavnosti identificiranih glasovnic ter tudi ne za ugotavljanje morebitnih nepravilnosti pri delu volilnega odbora, ki se dokazujejo z zapisniki volilnih odborov in volilnim imenikom ter tudi ne za ugotavljanje, ali je napaka v Poročilu mogla biti popravljena s popravnim sklepom kot administrativna napaka. Ponovno štetje glasovnic tudi ni primeren dokaz, s katerim bi se ugotavljala (preizkušala) verodostojnost ugotovljenega volilnega izida v primeru zatrjevanih nepravilnosti v volilni kampanji, ki niso bile ugotovljene. Če obstoj nepravilnosti ni ugotovljen, pa zgolj majhna razlika v številu glasov v volilnem rezultatu tudi ne more biti razlog za arbitrarno preverjanje pravilnosti ugotovljenega volilnega izida s ponovnim štetjem glasovnic.

Volilno kampanjo predstavlja vsak oglas, slogan, poziv in podobno, ki bi pozival volivce neposredno k izvolitvi A.A. za župana oziroma k izvolitvi njegove liste. Če bi bil tak poziv objavljen s pomočjo občinskih sredstev, bi torej to pomenilo, da se je iz občinskih sredstev financirala volilna kampanja, kar bi bilo nedopustno. Sam poziv k čim večji udeležbi ne pomeni isto kot poziv k volitvi za točno določeno konkretno osebo. Če je župan v svojih predvolilnih biltenih prav tako pozval volivce, naj se 100 % udeležijo volitev, pa to ne pomeni, da je iz občinskih sredstev objavil poziv, naj volijo njega.

Objava v glasilu C, junij 2018, str. ..., in na spletu objava z naslovom "..." ne predstavlja nedopustne volilne propagande, saj gre po vsebini za poročanje o finančnem vidiku dolgoletnega pomembnega občinskega projekta, kar je po oceni sodišča mogoče umestiti v okvir normalnega in dopustnega obveščanja občanov o aktualnem dogajanju v občini in o delovanju organov občine, zato se sodišče strinja s toženo stranko, da omenjena objava ne predstavlja nepravilnosti pri volitvah oziroma v volilni kampanji.

Sodišče v volilnem sporu uporablja procesne določbe ZUS-1 le tako, da ob tem upošteva temeljni namen volilnega spora, ki je v objektivnem sodnem nadzoru volitev. Odločitev občinskega sveta namreč ni upravni akt, s katerim bi bilo poseženo v pravni položaj posameznika, pač pa odločanje o zakonitosti volitev in o verodostojnosti volilnega izida. Četudi bi poročilo pritožničinih zaupnikov bilo prejeto v roku iz 98. člena ZLV, da se ne bi moglo obravnavati kot ugovor pritožnice, ker ga ni vložila upravičena oseba (kandidat oz. predstavnik kandidature), temveč zaupnika pritožnice. Volilna volja se izraža z glasovnico na samem volišču in ne z izjavo volivca, dano po volitvah. Ponovno štetje glasov je zato po mnenju sodišča dopustno le za tisto (tista) volišče (volišča), v zvezi s katerim je OVK pri delu volilnih odborov ugotovila nepravilnosti, ki so take narave, da ponovno štetje terjajo npr. neujemanje števila izdanih z oddanimi in neuporabljenimi glasovnicami ipd. Sklep o popravi pomote se tako izda izključno le ob primerjavi napačnega zapisa s podatki zadeve ter ni namenjen preizkusu pravilnosti ugotovljenega stanja stvari in morebitnemu popravljanju neprav

V obravnavani zadevi izpodbijani sklep, ki je bil, izdan v ponovljenem postopku na podlagi sodbe tega sodišča I U 2509/2018, ne vsebuje obrazložitve. To pa pomeni, da se ga ne da preizkusiti, s čimer je toženka zagrešila absolutno bistveno kršitev določb postopka.

Tožnik ni bil predstavnik kandidature kandidata za župana niti ni bil določen za predstavnika kandidata za župana. Ker iz 100. člena Zakona o lokanih volitvah, ki ureja pravno varstvo volilne pravice v zvezi s potrditvijo mandatov, izhaja, da je krog oseb, ki so aktivno legitimirane za vložitev pritožbe (na občinski svet), omejen ter da je po tej določbi to lahko le vsak kandidat in predstavnik kandidature oziroma liste kandidatov, je po presoji sodišča občinski svet odločil pravilno, ko je ugotovil, da pritožbe ni vložila upravičena oseba.

V skladu z veljavno zakonsko ureditvijo je treba nepravilnosti v postopku kandidature uveljavljati v rokih in s pravnimi sredstvi iz 96. in 96.a člena ZLV, zoper odločitev občinske volilne komisije glede teh nepravilnosti pa je mogoča tudi pritožba na sodišče, pristojno za upravne spore, kot to določa 97. člen ZLV. Ne glede na pomisleke zoper takšno ureditev ima ta tudi določene prednosti, saj pomeni, da morajo biti vprašanja pravilnosti in zakonitosti kandidatur do dneva glasovanja razjasnjena in s tem volivci odločajo in glasujejo o kandidatih, ki na dan glasovanja na volitvah upravičeno sodelujejo.

Pritožnik je bil kandidat za člana občinskega sveta občine A. in za člana Sveta četrtne skupnosti ..., ne pa tudi kandidat za župana. Navedene okoliščine tudi niso sporne. Zato je po presoji sodišča tožena stranka s tem, ko je odločila, da pritožbe ni vložila upravičena oseba, ker pritožnik ni bil kandidat za župana in je zato pritožbo pritožnika zavrgla, odločila pravilno.

Zakonodajalec je izrecno predpisal, da sodišče v sporih o zakonitosti volilnih organov vselej sodi na seji, kar je odraz legitimnega namena, da se ti postopki izpeljejo čim hitreje po končanih volitvah. To pa ne pomeni, da sodišče ne sme ugotavljati dejstev in napraviti dokazne ocene po opravljeni glavni obravnavi, če se to na podlagi 23. člena Ustave izkaže za nujno potrebno in če s tem omenjeni legitimni namen ni nesorazmerno prizadet. Upravičenec do sodnega varstva mora "zatrjevati in utemeljevati" nepravilnosti ter ponuditi "ustrezne" dokaze o nepravilnostih, ki bi lahko vplivale na glasovalni izid. Ker tožnik ni utemeljil nepravilnosti na konkreten način, za nepravilnosti v zvezi z določenim prispevkom v glasilu „Q“ ni podal nobenega specifičnega argumenta, sodišče ni moglo ugotoviti nepravilnosti v izpodbijanem aktu in je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Dostop do pravnega sredstva zaradi nepravilnosti pri delu volilnega odbora po ZLV (98. člen) se ne ujema v celoti z dostopom do sodnega varstva (110. in 101. člen ZLV) zaradi omenjenih nepravilnosti. Zakonodajalec je za nadaljnji postopek pravnega in sodnega varstva očitno predpisal omejitev, da zoper odločitev občinske volilne komisije o ugovoru zaradi nepravilnosti pri delu volilnega odbora, preko katere lahko po 100. členu ZLV samo določene osebe v naslednji fazi postopka dosežejo dostop do sodnega varstva, ni upravičen vložiti pritožbe na občinski svet vsak volivec, ampak je do tega upravičen zgolj kandidat in predstavnik kandidature ali liste kandidatov, in sicer zoper tiste odločitve občinske volilne komisije o ugovoru zaradi nepravilnosti pri delu volilnih odborov, ki bi lahko bistveno vplivale na izid volitev. Drugi pritožnik bi kot kandidat na volitvah imel dostop do sodnega varstva volilne pravice v zvezi z nepravilnostmi iz njegovega tretjega ugovora (obveščanje o kandidatih na volišču) in četrtega pritožbenega ugovora (nezaščitenost volilnih skrinjic), če bi predhodno vložil ugovor po prvem odstavku 98. člena ZLV ali pa vsaj pritožbo po prvem odstavku 100. člen

Pritožnik je s pritožbo zoper odločitev občinske volilne komisije ali občinskega sveta uspešen le, če izkaže, da so bile pri glasovanju na volišču oz. pri delu volilnega odbora občinske volilne komisije, narejene takšne nepravilnosti, ki so ali bi lahko vplivale ne izid volitev.

Gre za volilni spor, ki ga ni mogoče obravnavati izključno kot spor, ki je nastal med volitvami oziroma pred razglasitvijo rezultatov, kakor tudi ga ni mogoče obravnavati kot volilni spor, ki je nastal šele po razglasitvi rezultatov volitev. Dan glasovanja v konkretnem primeru je bil 18. 11. 2018, kar pomeni, da se je rok za vložitev ugovora iztekel z dnem 19. 11. 2018. (Pri)tožnik ne zanika, da je ugovor podal dne 20. 11. 2018 ob 12:19 uri, kar pomeni, da ga je podal prepozno. V obravnavani zadevi so se relevantne razsežnosti zatrjevanih nepravilnosti pokazale šele dne 22. 11. 2018 ob ponovnem štetju neveljavnih glasovnic, njihove posledice pa so vodile tudi do žreba dne 23. 11. 2018 med dvema listama kandidatov; nadalje glede na možen krog vlagateljev ugovora po prvem odstavku 98. člen ZLV in odločitve občinske volilne komisije po 99. členu ZLV ima kandidat pravico do pritožbe zoper odločitev občinske volilne komisije tudi, če ta kandidat ni vložil ugovora po prvem odstavku 98. člena ZLV, in če je dobil svetniški mandat, ker to izhaja iz objektivne koncepcije sodnega varstva volilne pravice. Že samo besedilo prvega odstavka 100. člena ZLV dopušča možnost, da se zop

Pritožnik glede na določila Zakon o lokalnih volitvah ni upravičena oseba za vložitev pritožbe zoper odločitev o potrditvi mandatov članov liste kandidatov A., saj ni kandidat ali predstavnik kandidature ali liste kandidatov v Občinskem svetu. Pritožba je bila glede na določila Zakona o lokalnih volitvah vložena prepozno, saj je bila vložena 10. 12. 2018, konstitutivna seja občinskega sveta pa je bila dne 5. 12. 2018. V obravnavani zadevi je šlo za take vrste pomanjkljivost, ki je po naravi stvari ni možno popraviti.

V izpodbijanem sklepu je povzeta vsebina pritožbe ter to, da je komisija za potrditev mandatov zavzela stališče, da je treba glede na dvom o prebivališču pritožnice o spornem mandatu odločiti posebej. V nadaljevanju obrazložitve pa piše zgolj to, da so člani občinskega sveta glasovali in da so z večino glasov izglasovali, da se mandata ne potrdi. Občinski svet v svojem sklepu ni navedel, iz katerega razloga se mandata ne potrdi, pač pa je svoja stališča tožena stranka obrazložila šele v odgovoru na pritožbo. Tožena stranka ni pristojna, da ugotavlja, kje ima pritožnica prijavljeno stalno prebivališče, ampak je za to pristojna izključno upravna enota.

Glede na določbo drugega odstavka 37. b člena ZLS sama zaposlitev pritožnika pri koncesionarju Občine Šentjernej ni nezdružljiva s funkcijo člana občinskega sveta. Katero funkcijo konkretno opravlja pri koncesionarju pritožnik in na podlagi katerega zakona je ta funkcija nezdružljiva s funkcijo člana v občinskem svetu, pa iz izpodbijanega sklepa ne izhaja.

Kolikor je tožena stranka menila, da je pritožnikova vloga nepopolna in pomanjkljiva, bi ga morala pozvati na dopolnitev vloge in če je v določenem roku ne bi dopolnil, bi lahko tako vlogo zavrgla. V navedenem primeru sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni pozvala pritožnika na odpravo pomanjkljivosti, ampak je komisija za potrditev mandatov zgolj domnevala, zoper katero poročilo se pritožnik pritožuje. Če bi šlo dejansko za vlogo, za katero bi tožena stranka menila, da za njeno reševanje ni pristojna, bi jo lahko zavrgla šele v primeru, če ne bi mogla ugotoviti, kateri organ je zanjo pristojen. S tem v zvezi sodišče še pojasnjuje, da v izpodbijanem sklepu ni navedena pravna podlaga za zavrženje pritožbe.