74. člen ZLV

V sklepu Up-716/18, Up-745/18 z dne 17. 5. 2018 je Ustavno sodišče RS poudarilo, da ni v neskladju z Ustavo, da se od političnih strank oziroma predlagateljev list pričakuje skrbnost pri uresničevanju volilne pravice. Če ti ne ravnajo skrbno, zavrnitev kandidatne liste sicer pomeni poseg v volilno pravico, vendar ne zaradi ravnanja volilnih organov, temveč zaradi neskrbnosti predlagatelja liste. Pri presoji zakonitosti kandidatne liste pa je treba razlikovati položaj, ko predlagatelj predloži v potrditev listo kandidatov, ki že izhodiščno ne upošteva predpisanih pogojev, od položaja, ko je predlagatelj v potrditev predložil kandidatno listo, ki je te pogoje izpolnjevala, pa se je razmerje zastopanosti po spolu spremenilo zaradi kasneje ugotovljene neveljavnosti kandidature posameznega kandidata, ki je bila posledica izključno njegovega ravnanja in za katero predlagatelj liste ni mogel niti moral vedeti.

Po določbi drugega odstavka 4. člena ZVDZ se vloge, ki so po tem zakonu vezane na roke, vlagajo neposredno pri pristojnih organih. To pomeni, da morajo biti zahtevane vloge predložene organu, torej se morajo pri njem tudi nahajati, do izteka dneva, ki je določen kot zadnji dan roka. To pa tudi pomeni, da niso pravočasne vloge, ki so zadnji dan roka poslane priporočeno po pošti, temveč le vloge, ki jih pristojni organ zadnji dan roka že prejme. Sklicevanje pritožnika, da je bila vložena kandidatura prepozna iz razloga, ker je pritožnik kot predstavnik liste zbolel za COVID-19, ni utemeljeno, saj bi lahko pritožnik za vložitev kandidature pooblastil tretjo osebo.

Volilna komisija mora preizkusiti, ali je lista kandidatov določena v skladu z zakonom, kar pomeni tudi v skladu s pravili stranke. Presoja teh pravil se sicer ne opravi z enako mero natančnosti in strogosti, kot to velja za z zakonom določene pogoje, vendar pa je (tudi) presoja, ali je bila lista kandidatov sestavljena v skladu s pravili in po postopku stranke, eden od z zakonom določenih pogojev za presojo, ali je lista kandidatov določena v skladu z zakonom. Iz tega razloga morajo biti listi kandidatov, ki jo vloži politična stranka, priložena pravila stranke o določanju list kandidatov.

Sodna praksa Upravnega sodišča je izoblikovala ustaljeno stališče, da pomanjkljivost glede (ne)izvedbe tajnih volitev ni zgolj formalna (primerjaj npr. sodbe Upravnega sodišča II U 339/2010 z dne 18. 9. 2010, II U 336/2014 z dne 13. 9. 2014, II U 340/2014 z dne 14. 9. 2014 in III U 283/2014 z dne 24. 9. 2014). Dolžnost, da bi morala volilna komisija stranko, ki ob vložitvi kandidatne liste ne izkaže obstoja zakonskega pogoja, da so bili kandidati določeni s tajnim glasovanjem, pozvati na dopolnitev, pa ne izhaja niti iz sodne prakse, na katero se sklicuje pritožnik.

Sodišče sodi, da nepredložitev liste kandidatov za volitve v volilni enoti (pač pa zgolj predložitev soglasij kandidatov in podpor volivcev) ni administrativna, pač pa vsebinska napaka. Formalne pomanjkljivosti so le tiste, ki se nanašajo na izpolnjevanje postopkovnih zahtev za obravnavo liste kandidatov, medtem ko so tiste, ki terjajo vsebinsko ponovitev volilnih opravil, vsebinske pomanjkljivosti. Vložitev liste kandidatov je volilno opravilo, saj brez vložitve liste kandidatov ni mogoče kandidirati na volitvah, hkrati pa je pravilno in pravočasno vložena lista kandidatov prvi pogoj za presojo zakonitosti kandidature.

Formalne pomanjkljivosti so le tiste, ki se nanašajo na izpolnjevanje postopkovnih zahtev za obravnavo liste kandidatov, medtem ko so tiste, ki terjajo vsebinsko ponovitev volilnih opravil, vsebinske pomanjkljivosti. V obravnavanem primeru je bila na listo kandidatov v drugi volilni enoti uvrščena kandidatka, ki v tej volilni enoti nima stalnega bivališča in ne izpolnjuje pogojev, da bi lahko kandidirala v tej volilni enoti. Tako napako pa bi bilo mogoče odpraviti le tako, da bi se ponovil celoten postopek kandidiranja kandidatov v tej volilni enoti.

Z izpodbijano odločbo je toženka listo kandidatov v celoti zavrnila, ker je zaključila, da kandidatka pod zap. št. 2 ne izpolnjuje pogoja iz 68.a člena ZLV, ob zavrnitvi njene kandidature pa lista kandidatov ne izpolnjuje več pogoja iz 70.a člena ZLV. Vendar je toženka v odločbi zgolj kot naslov (stalnega prebivališča) omenjene kandidatke navedla njen naslov, kje in kako so opredeljene volilne enote pa ni pojasnila. Zaradi pomanjkljive obrazložitve zaključka, da omenjena kandidatka ne izpolnjuje pogoja iz 68.a člena ZLV, izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti (kar pomeni absolutno bistveno kršitev pravil postopka v smislu 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP) ter presoditi, da je bilo za zadevo bistveno dejansko stanje s strani OKV pravilno ugotovljeno ter da je njena odločitev pravilna in zakonita.

Ni v neskladju z Ustavo RS, da se od političnih strank oziroma predlagateljev list pričakuje skrbnost pri uresničevanju volilne pravice. Če ti ne ravnajo skrbno, zavrnitev kandidatne liste sicer pomeni poseg v volilno pravico, vendar ne zaradi ravnanja volilnih organov, temveč zaradi neskrbnosti predlagatelja liste. Za to pa ne more odgovarjati volilna komisija, ki tudi ne sme sama brez izrecne zakonske podlage posegati v kandidatno listo. Pri tem je pri presoji zakonitosti kandidatne liste treba razlikovati položaj, ko predlagatelj predloži v potrditev listo kandidatov, ki že izhodiščno ne upošteva predpisanega deleža kandidatov po spolu, od položaja, ko je predlagatelj v potrditev predložil kandidatno listo, ki je ta pogoj izpolnjevala, pa se je razmerje zastopanosti po spolu spremenilo zaradi kasneje ugotovljene neveljavnosti kandidature posameznega kandidata, ki je bila posledica izključno njegovega ravnanja in za katero predlagatelj liste niti ni mogel niti ni moral vedeti.

Pojem „kandidat“ oziroma „predstavnik kandidature“, ko gre za pritožbo zoper odločitev o zavrnitvi ugovora iz 96.a člena ZLV, zajema kandidata ali predstavnika druge kandidature. Zato je tožeča stranka aktivno legitimirana za pritožbo v tem upravnem sporu. Znotraj 48 urnega roka Upravno sodišče ni prejelo pritožbe neposredno na sodišču ali preko elektronske pošte. Neposredno vložena vloga po sodni praksi v volilnih zadevah pomeni, da je vložena „pri pristojnem organu v roku 48 ur“,ne pa da je vložena na pošto.

Območna volilna komisija je dolžna takoj, ko prejme kandidaturo, preveriti, ali je vložena pravočasno in ali je določena v skladu z zakonom. V kolikor vsebuje formalne pomanjkljivosti, to so pomanjkljivosti, ki jih je mogoče z enostavnim popravkom in v kratkem roku popraviti, brez izvedbe novih volilnih opravil v kandidacijskem postopku, kandidature ni mogoče zavrniti, ne da bi bil predlagatelj pred tem pozvan k odpravi pomanjkljivosti.

Napaka predmetne kandidature je v tem, da je za predstavnika kandidature določen eden od kandidatov na listi kandidatov za občinski svet. Ker gre za pomanjkljivost formalne narave, ki jo je mogoče odpraviti brez izvedbe novih volilnih opravil v kandidacijskem postopku, kandidature ni mogoče zavrniti ne da bi bil predlagatelj pred tem pozvan k odpravi pomanjkljivosti.

Soglasje kandidata za kandidaturo je enostranska izjava volje, za njeno veljavnost pa mora biti izražena prava in resnična volja izjavitelja. Če ta ni dana ali je dana v zmoti, pogoj iz 70. člena ZLV ni izpolnjen. O veljavnosti danih soglasij odloča občinska volilna komisija.

Sodišče zaključuje, da zaradi zamude roka iz prvega odstavka 74. člena ZLV predlog tožeče stranke z dne 23. 10. 2018 ni izpolnjeval pogoja za obravnavo, zato je bila odločitev tožene stranke, ki ga je zavrnila, pravilna, in z njo ni bilo nedopustno poseženo v volilno pravico tožeče stranke, ki jo sicer zagotavlja 43. člen Ustave RS. Glede na to izpodbijani odločitvi ni mogoče očitati neustavnosti in nezakonitosti.

V predmetni zadevi so nesporno podane zakonske zahteve za določitev imena predlagatelja kandidatnih list, katerim pritožnik ni zadostil. Tako sodišče ocenjuje, da ni utemeljen pritožbeni ugovor o nesorazmernem ravnanju tožene stranke, ko je zavrnila predmetne liste kandidatov, ker le-te nesporno niso bile skladne z določili relevantnih zakonskih določil, tožena stranka pa je ravnala tako, kot je njena zakonska dolžnost, pri čemer je pritožnika predhodno pozvala na odpravo formalnih pomanjkljivosti, v pozivu pa opisala pravno podlago in vsebino relevantnega zakonskega določila ter celo navedla, kakšno je lahko primeroma poimenovanje predlagateljev v primeru interesno povezanih skupin volivcev.

Po presoji sodišča je glede na navedeno dejansko in pravno podlago tožena stranka v okviru preizkusa liste kandidatov pravilno ocenila, da gre pri poimenovanju predlagatelja z imenom „A.“ za formalno pomanjkljivost, zato je od predstavnika kandidatur s pozivom z dne 22. 10. 2018 zahtevala, da to pomanjkljivost v roku treh dni odpravi. Listine sodišču predloženega volilnega spisa izkazujejo, da je OVK dne 23. 10. 2018 prejela odgovor, iz katerega izhaja vztrajanje pri imenu predlagatelja "A.". Navedeno dejstvo ter podatek, da v zakonsko dopustnem roku 3 dni OVK ni prejela drugega odgovora v zvezi s pozivom z dne 22. 10. 2018, sodišče pritrjuje toženi stranki, da je glede na opisano dejansko stanje in pravno podlago kandidatne liste, ki jih je predložil predlagatelj z imenom „A.“, v celoti zavrnila.

Drugi odstavek 74. člena ZLV določa, da se določbe ZVDZ smiselno uporabljajo glede postopka potrjevanja kandidatur oz. list kandidatov in določanja seznama potrjenih kandidatur oz. list kandidatov, ne uporablja pa se ZVDZ glede določb o kandidiranju. Te vsebuje ZLV kot specialni predpis, med njih sodi tudi 70.a člen ZLV, ki vsebuje pravilo o zastopanosti po spolu. Z določbo 70.a člena ZLV je zagotovljen nekoliko višji minimalni delež vsakega od spolov kot po ZVDZ, kar govori v prid sorazmerno visoki udeležbi obeh spolov pri upravljanju javnih zadev. To pa je v skladu z ustavo varovanim ciljem, ki spodbuja enake možnosti obeh spolov pri kandidiranju. Po mnenju sodišča takšna ureditev ni neustavna, zato ni sledilo pritožnikovemu predlogu za prekinitev postopka in za začetek postopka za oceno ustavnosti pred Ustavnim sodiščem RS.

Lista kandidatov je bila nepravilno določena v njeni vsebini, v sestavi kandidatk in kandidatov. Gre za vsebinsko napako, ki je ni mogoče odpraviti kot formalno pomanjkljivost.

Način oprave žreba vrstnega reda očitno ne posega v pritožnikovo pravico ali v kakšno njegovo neposredno na zakon oprto osebno korist. Pritožnik pa niti ne zatrjuje, kako in v čem naj bi tak način oprave žreba sploh vplival na njegov pravni položaj. Zaradi navedenega je sodišče na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 v zvezi s 102. členom ZLV pritožbo pritožnika zavrglo.

Napačen zapis rojstnega datuma, čeprav hkrati na kandidatni listi in soglasju kandidata, je po presoji sodišča, upoštevajoč dosedanjo sodno prakso in ustavnosodno presojo, šteti za formalno pomanjkljivost kandidatne liste.

Morebitne pomanjkljivosti ali slabosti v postopku oblikovanja list kandidatov je treba presojati z vidika možnosti čim bolj učinkovitega oziroma polnega uresničevanja temeljnega namena zakona (ZLV in ZVDZ), to je uresničevanja volilne pravice iz 43. člena Ustave, ki mora biti splošna in enaka. Tožena stranka je razlago določbe drugega odstavka 52. člena ZVDZ povezala - oziroma jo je postavila celo v razmerje odvisnosti - z določbo prvega odstavka tega člena, ki pravi, da je „ime liste kandidatov, ki jo je vložila politična stranka, ime politične stranke.“ Ta določba ne pomeni, da mora biti tudi ime „skupne liste“ enako imenu dveh ali več političnih strank, ki vložijo skupno kandidaturo. Že iz besedila prvega odstavka 52. člena ZVDZ izhaja, da ime liste ni nujno identično z imenom politične stranke. Če je zakonodajalec predpisal, da ime skupne liste kandidatov „določijo“ dvoje ali več političnih strank, je jasno, da ime skupne liste ni odvisno od tega, kar določa prvi odstavek 52. člena ZVDZ, ampak je ime skupne liste odvisno od odločitve političnih strank, pri čemer pa stranke veže legitimen namen določbe drugega odstavka 52. člena ZVDZ. Namen te določbe pa je da je