51.c člen ZLS

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je sporna parcela last tožene stranke, saj je ob ustanovitvi te občine ležala na njenem območju, kar izhaja že iz označbe katastrske občine. Takšen dejanski zaključek pa je najmanj preuranjen, saj temelji na zmotni materialnopravni premisi, na kar upravičeno opozarja tožeča stranka v obravnavani pritožbi. Zgolj to, da se sporna nepremičnina nahaja v k.o. C ne more biti presumptio iuris et de iure lastništva parcele.

Izpodbijani sklep je toženka izdala na podlagi 51.c člena ZLS. Pri sprejemu spornega sklepa je torej toženka odločala v okviru opravljanja upravne funkcije s področja upravnega prava in v javnem interesu. Nastopala je oblastveno, saj je pri njegovem sprejetju izvrševala zakonsko oblastveno pooblastilo, ki ji ga daje ZLS in ni sprejemala odločitve zgolj kot zasebnopravni subjekt. Z izdajo izpodbijanega sklepa pa je tudi posegla v pritožničin pravni položaj, ki je v razmerju do toženke kot izdajateljice tega akta bila v podrejenem položaju, saj je toženka odločila o usodi pritožničinega premoženja in je torej vanj enostransko posegla. Glede na navedeno, je po presoji Vrhovnega sodišča jasno, da je izpodbijani sklep toženke javnopravni, enostranski in posamični akt. Tak akt pa je mogoče izpodbijati v upravnem sporu.

Predmet izpodbijanega sklepa je ureditev premoženjskih razmerij med občinama. Tovrstna pravna razmerja pa ne predstavljajo javnopravnih razmerij, pač pa gre za pravna razmerja zasebnopravne narave. Ob odsotnosti izrecne določbe v ZLS, da se akt iz tretjega odstavka 51.c člena ZLS izda v upravnem postopku, da gre za upravno odločbo ali drug upravni akt ipd., zlasti pa glede na vsebino razmerij, ki jih urejajo določbe 51.c člena ZLS (to so premoženjska razmerja, vključno s korporacijskimi), ni mogoče zaključiti, da te določbe predstavljajo norme, ki bi imele javnopravni značaj, pač pa, da gre za norme zasebnopravnega značaja. Navedeno pomeni, da organ tožene lokalne skupnosti, četudi ima v drugih situacijah lahko moč oblastnega organa, ob sprejemu izpodbijanega sklepa ni nastopal oblastveno. Posledično izpodbijani sklep ne predstavlja upravnega akta, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu po prvem odstavku 157. člena Ustave oziroma po 2. členu ZUS-1, kot tudi ne akta ali dejanja, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu po drugem odstavku 157. člena Ustave oziroma po prvem odstavku 4. člena ZUS-1.

Predmet izpodbijanega sklepa je ureditev lastninskopravnih razmerij na spornih nepremičninah med državo in Občino Ankaran. Tovrstna pravna razmerja ne predstavljajo javnopravnih razmerij, pač pa gre za pravna razmerja zasebnopravne narave. Ob odsotnosti izrecne določbe v ZLS, da se akt iz tretjega odstavka 51.c člena ZLS izda v upravnem postopku, da gre za upravno odločbo ali drug upravni akt ipd., zlasti pa glede na vsebino razmerij, ki jih urejajo določbe 51.c člena ZLS (tj. premoženjska razmerja), ni mogoče zaključiti, da te določbe predstavljajo norme, ki bi imele javnopravni značaj, pač pa, da gre za norme zasebnopravnega značaja. Navedeno pomeni, da organ tožene lokalne skupnosti, četudi ima v drugih situacijah lahko moč oblastnega organa, ob sprejemu izpodbijanega sklepa ni nastopal oblastveno. Posledično izpodbijani sklep ne predstavlja upravnega akta, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu po prvem odstavku 157. člena Ustave oziroma po 2. členu ZUS-1 kot tudi ne akta ali dejanja, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati po drugem odstavku 157. člena Ustave oziroma po 4. členu ZUS-1.

Imenovanje organov vodenja družbe je stvar družbenikov v okviru njihove pravice do svobodne gospodarske pobude. Sodna intervencija pri imenovanju članov nadzornega sveta je zato le izjema in pride v poštev samo takrat, kadar je sicer ogroženo delovanje družbe. Presoja o tem, katere okoliščine utemeljujejo, da gre za nujen primer, mora biti restriktivna.

Ker je prej skupno premoženje že razdeljeno, se prehodna določba 51.b člena ZLS ne more več uporabljati. Določba 51.c člena ZLS pa za status tožene stranke pomeni, da tožena stranka ni več enoosebna družba in da je poslovni delež tožeče stranke v njej enak razmerju med številom njenih prebivalcev in številom prebivalcev prejšnje občine na dan ustanovitve nove občine.

Intervenient lahko vstopi v pravdo ves čas postopka vse do pravnomočnosti odločbe o tožbenem zahtevku ter ves čas postopka, ki se nadaljuje, ker je bilo vloženo izredno pravno sredstvo. V tej zadevi je stranski intervenient (na strani toženke) v pravdo vstopil potem, ko je tožnica podala tožbo, toženka pa na tožbo odgovorila, tudi že po prvem naroku za glavno obravnavo. Intervenient mora sprejeti pravdo v stanju, v katerem je, ko vstopi vanjo (199. do 201. člen ZPP). To velja tako za primer, ko je bil intervenient od začetka seznanjen z vložitvijo tožbe in tekom pravde, pa tudi za primer, ko izve za tekočo pravdo šele kasneje. Iz navedenega sledi, da stranski intervenient lahko navaja nova dejstva in nove dokaze tekom postopka pod istimi pogoji, kot jih lahko stranka (primerjaj 286. člen ZPP), zato so bili njegovi pomisleki o podani aktivni legitimaciji tožnice prepozni. Ker je bila sporna nepremičnina v letu 2002 vpisana v zemsljiško knjigo kot vodno zemljišče oz. konkretno vodotok ter je bila pri lastniku vpisana družbena lastnina v splošni rabi in v uporabi ObLO Koper, se je po prvem odstavku 182. člena ZV-1 olastninila, prešla v last Republike Slovenije, ki je

Po teoriji procesnega prava gre za odtujitev v smislu prvega odstavka 190. člena ZPP le v primeru singularnega pravnega nasledstva. Z vidika uporabe navedene zakonske določbe ni najpomembneje, ali pravno nasledstvo v obravnavanem netipičnem primeru ustreza po definiciji (najpogosteje pogodbenem) prenosu posameznih prenosljivih pravic in obveznosti pravnega prednika na pravnega naslednika. Bistveno je, da ne gre za procesno nasledstvo (205. člen ZPP); to namreč izključuje uporabo prvega odstavka 190. člena ZPP, ker stranke, s katero bi se postopek po navedeni določbi lahko nadaljeval in končal, preprosto ni več (fizične osebe, ki je umrla, ali pravne osebe, ki je prenehala obstajati), na njeno (izpraznjeno) mesto pa po samem zakonu in neodvisno od svoje volje v pravdo vstopijo univerzalni pravni nasledniki. V obravnavani zadevi procesnega nasledstva na pasivni strani ni bilo - Mestna občina B ni prenehala obstajati. Vodilo sodišča pri razlagi prvega odstavka 190. člena ZPP mora biti pravica do sodnega varstva, ki mora biti, razen izjemoma, zagotovljena znotraj že začetega pravdnega postopka. Razumnega razloga, da navedeno v tem primeru ne bi veljalo, ni videti: družba E. je

Revizija se dopusti v smeri preizkusa pravilnosti pravnomočne odločitve sodišča druge stopnje o vprašanju (ne)utemeljenosti toženkinega ugovora pasivnega legitimacije.

Ker sta občini (toženka in stranska intervenientka) 18. 6. 2018 sklenili sporazum o delitvi skupnega premoženja, po katerem so sporne nepremičnine prešle v last stranske intervenientke, bi morala tožnica vložiti tožbo zoper njo. Občini nista več skupni lastnici, zato razlaga v smislu 190. člena ZPP ni (več) ustrezna. Ustrezna ne bi bila niti, če bi šlo za skupna lastnika, saj toženka ne bi bila pasivno legitimirana, ampak bi morali biti v tem stvarnopravnem sporu toženi vsi enotni in nujni sosporniki skupaj.

V obravnavani zadevi gre za specifično procesno situacijo, do katere je prišlo z nastankom novega subjekta na podlagi Zakona o lokalni samoupravi (v nadaljevanju: ZLS), kar je imelo na podlagi 51.b člena ZLS za posledico nastanek skupnega premoženja tožene stranke občine kot subjekta, katerega identiteta se ni spremenila, in novo nastale Občine A..

Izpodbijani upravni akt je ugotovitveni enostranski akt, s katerim občina, ki ni uspela skleniti sporazuma, ugotovi obseg svojega premoženja. Narava takšnega akta nalaga, da se na sporni trenutek 31. 12. 2006 ugotovi obseg premoženja, zaradi ureditve prihodnjih razmerij do nasprotne stranke in tretjih. Tožena stranka pa je v nekaterih točkah presegla ureditev. Za ureditev razmerij, nastalih po navedenem datumu, obstajajo drugi mehanizmi. Zato je sodišče s sodbo poseglo tudi v te odločitve, ker enostranska ureditev pričakovanega premoženja ne more biti predmet ugotovitvenega sklepa po 51. členu ZLS.

Izpodbijani upravni akt je ugotovitveni enostranski akt, s katerim občina, ki ni uspela skleniti sporazuma, ugotovi obseg svojega premoženja. Narava takšnega akta nalaga, da se na sporni trenutek 31. 12. 2006 ugotovi obseg premoženja, zaradi ureditve prihodnjih razmerij do nasprotne stranke in tretjih. Tožena stranka pa je v nekaterih točkah presegla ureditev. Za ureditev razmerij, nastalih po navedenem datumu, obstajajo drugi mehanizmi. Zato je sodišče s sodbo poseglo tudi v te odločitve, ker enostranska ureditev pričakovanega premoženja ne more biti predmet ugotovitvenega sklepa po 51. členu ZLS.

Težko popravljiva škoda bi se v primeru, kot je obravnavani (kjer kot tožeča stranka nastopa lokalna skupnost), morala izkazati v smislu bistveno oteženega ali onemogočenega poslovanja, delovanja ali opravljanja funkcij, ki jih tožeča stranka izvaja kot lokalna skupnost na podlagi ZLS. Zgolj zmanjšanje njenega premoženja in morebitni stroški zaradi sodnih postopkov ne morejo predstavljati težko popravljive škode.

Tožeča stranka s predlogom za izdajo začasne odredbe ni izkazala vsebinskega pogoja težko popravljive škode oziroma, da predlagana začasna odredba (po obsegu zadržanja) ne bi prizadela škodnih posledic toženi stranki, ki bi bile blažje od njenih.