21. člen ZLS

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali občina v postopku izdaje gradbenega dovoljenja lahko (npr. z vložitvijo pritožbe zoper izdano gradbeno dovoljenje) varuje javni interes glede skladnosti nameravanih gradenj z občinskimi prostorskimi akti?

Glede na to, da denarna terjatev občine, katere rubež in prenos je upnik predlagal z dodatnim sredstvom izvršbe, predstavlja najemnino za najem javne gospodarske infrastrukture, ki se financira iz cene gospodarske javne službe oskrbe s pitno vodo, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da gre za sredstva, ki so nujno potrebna za opravljanje temeljne naloge oziroma dejavnosti občine, tj. oskrbe prebivalstva s pitno vodo, kar se zagotavlja tudi z vzdrževanjem in obnovo temu namenjene javne infrastrukture, čemur so sredstva iz naslova najemnine skladno s Pogodbo tudi dejansko in izključno namenjena (22. člen Pogodbe).

Občina kot pravna oseba javnega prava res ne more uporabljati niti ceste niti nelegalno zgrajene kanalizacije, vendar pa je tista, ki mora v skladu z 20. do 24. členom Zakona o lokalni samoupravi (v nadaljevanju ZLS) urejati vse v zadevah splošnega pomena za zagotovitev potreb prebivalcev v občini. Sami dejanski uporabniki takšnih javnih infrastrukturnih objektov, kamor spadajo tudi javne ceste, slednjega niti ne morejo, niti ne smejo. Prav tako je bila prav tožena stranka (občina) tista, ki je navedeno nepremičnino že leta 1998 z odlokom kategorizirala kot javno pot na podlagi Odloka o kategorizaciji občinskih javnih cest v Občini Šentilj z dne 24. 11. 1998, zaradi česar je navedena nepremičnina postala tudi javno dobro. Ker je tožena stranka tedaj kategorizirala javno pot, ne da bi pred tem izvedla postopek za odkup zemljišč oziroma postopek za razlastitev, in ker je Ustavno sodišče RS že v številnih odločbah zavzelo stališče, da so v takih primerih občinski odloki o kategorizaciji javnih cest v neskladju z Ustavo RS, kar med drugim izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-289/12 z dne 24. 1. 2014, in ker predmetne nepremičnine ni pridobila niti do začetka del izgradnje

Z izpodbijanim sklepom, ki predstavlja le eno od faz v postopku prostorskega načrtovanja, je Občinski svet toženke o pritožnikovi pobudi za sprejem OPPN odločil v okviru svoje normodajne pristojnosti (tj. pristojnosti iz prvega odstavka 29. člena ZLS). Načrtovanje prostorskega razvoja in s tem tudi priprava in sprejem prostorskih aktov je namreč ena od izvirnih nalog občine (tretja alineja drugega odstavka 21. člena ZLS). Sklep torej ni bil sprejet v okviru izvrševanja upravne funkcije, ampak v okviru pristojnosti Občinskega sveta za sprejem splošnih aktov občine (druga in tretja alineja drugega odstavka 29. člena ZLS), torej normodajne pristojnosti in ne upravne. Tudi sicer Občinski svet ni pristojen za opravljanje upravnih nalog občine, te naloge izvaja občinska uprava (prvi odstavek 49. člena ZLS). Z izpodbijanim sklepom Občinskega sveta tožene stranke tako ni bilo odločeno o nobeni tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, saj se ta nanaša na odločitev glede prostorskega načrtovanja, ki tudi po stališču Ustavnega sodišča ne pomeni odločanja o pravicah ali pravnih koristih posameznikov ampak normiranje v javnem interesu.

Drugi odstavek 36. člena ZUS-1 izrecno določa, da mora sodišče na razloge za zavrženje tožbe iz prvega odstavka navedenega člena paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka. Za zavrženje tožbe, potem ko je bila ta enkrat že predhodno preizkušena in vročena toženi stranki v odgovor, torej ni nobene zakonske ovire. Ravno nasprotno; sodišče tožbo mora zavreči, čim ugotovi, da katera od procesnih predpostavk iz prvega odstavka 36. člena ZUS-1 ni izpolnjena, ne glede na to, v kateri fazi je postopek in katera dejanja so predhodno že bila opravljena. Prva toženka sicer je oseba javnega prava (prim. 7. člen Zakona o lokalni samoupravi, v nadaljevanju ZLS), ki je prek svojih organov pristojna opravljati nekatere oblastvene naloge (npr. iz dvajsete alineje drugega odstavka 21. člena ZLS). Vendar pa opravlja tudi naloge neoblastvene narave. Mednje npr. spada tudi razpolaganje z vsemi vrstami premoženja (20. člen ZLS). Prav táko je bilo delovanje prve toženke, kot ga zatrjujejo tožniki v konkretnem primeru, ko je iz prostorov, katerih lastnica je, izselila pritožnike skupaj z njihovimi stvarmi ter jih nato porušila. Njeno ravnanje je bilo torej ravnanje kot vsakega drugega lastnika.

Pogoje za izvajanje dejavnosti GJS prek javnega podjetja in vpliv ustanovitelja takega podjetja na njegovo upravljanje nekaj podrobneje določa ZGJS (26. člen ZGJS), vendar pa tudi ta v nobenem pogledu ne veže lokalne skupnosti na določenega izvajalca GJS (razen v primeru koncesije, za kar v tem primeru ne gre) oziroma na izbiro katere od specifičnih, s tem zakonom določenih organizacijskih oblik, in še manj na morebitna ekonomska oziroma pogodbena razmerja, ki jih v zvezi z zagotavljanjem GJS sklepa z drugimi lokalnimi skupnostmi. Še več, ZGJS v tem pogledu izrecno določa, da se za vsa vprašanja, ki se nanašajo na položaj javnega podjetja, uporabljajo predpisi, ki urejajo položaj podjetij oziroma gospodarskih družb, če s tem ali drugim zakonom niso urejena drugače (28. člen ZGJS). Tudi sicer iz veljavnih predpisov ne izhaja, da bi zgolj to, da je bil prvi tožnik ustanovljen z namenom opravljanja GJS, med njegovimi soustanoviteljicami ustvarjalo kakršno koli javnopravno razmerje, v katero bi lahko posegel izpodbijani akt, oziroma pravico ali pravno korist, ki bi jo druga do peta tožnica lahko varovale v upravnem sporu. Status gospodarske družbe kot javnega podjetja vsaj v k

Tožničina zahteva za zadržanje odloka ter njegovo predložitev Ustavnemu sodišču RS ni upravna zadeva, saj ne gre za odločanje o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih pravnih ali fizičnih oseb, niti ni zakonske podlage, da je o tovrstnih predlogih potrebno odločati v upravnem postopku ali izdati upravno odločbo. Sodišče pritrjuje ugotovitvam toženke, da izvajanje javne lekarniške dejavnosti spada med izvirne pristojnosti občin, kar pomeni, da toženka nima pravne podlage, da bi zadržala izvrševanje odlokov, za katere meni, da so nezakoniti ter jih predložila Ustavnemu sodišču RS na podlagi drugega odstavka 89. členu ZLS, saj slednje velja le za odloke, ki se nanašajo na prenesene pristojnosti občin, kot pravilno ugotavlja tudi toženka. Ne glede na navedeno pa sodišče dodaja, da je odločitev toženke (tudi v kolikor bi bili izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 89. člena ZLS), da zadrži odlok, za katerega meni, da je neustaven ter ga predloži Ustavnemu sodišču RS, ena od njenih pristojnosti, ki ji jo daje ZLS, pri čemer toženka pri odločitvi za zadržanje odloka ali predložitvi na Ustavno sodišče RS ni vezana na predloge strank, niti ni v zakonu predvideno, da bi morala v zvezi

Izpodbijani akt je bil sprejet v postopku prostorskega načrtovanja občine in ne predstavlja posamičnega akta, izdanega pri izvrševanju upravne funkcije, temveč da gre za splošni akt, iz katerega ne izhaja, da bi se nanašal na tožeči stranki oz. na njuno nepremičnino. Gre za akt, ki je bil sprejet v skladu z določbami ZLS in njegova vsebina in namen nista urejanje konkretnih pravic in pravnih razmerij, ampak služi kot podlaga nadaljnjim postopkom dela in poslovanja občine. Izpodbijani akt nima nobenih pravnih posledic za tožeči stranki, saj z ničemer ne posega v njuno lastninsko pravico, v posledici česar stranki nista legitimirani za vložitev tožbe v upravnem sporu.

Drugi odstavek 20.f člena ZVrt občini ne daje zakonskega pooblastila, da v svojem podzakonskem aktu (odloku) določi kot dodatni pogoj za vpis v vrtec, da ima otrok skupaj s starši ali z enim od staršev stalno prebivališče na območju občine. Tako pooblastilo občini tudi iz drugih zakonskih določb, ki urejajo pristojnosti občin glede urejanja predšolske vzgoje, ne izhaja, tega tudi revidenta ne zatrjujeta. Drugi odstavek 20.f člena je le ena izmed določb tega člena, ki ureja enoten vpis v vrtce na območju občine (tak je tudi naslov člena) in sploh ne ureja sprejema v vrtec. Sprejem v vrtec (vključno s pogoji, pooblastilom za določitev kriterijev in zakonsko opredelitvijo nekaterih prednostnih kriterijev) je urejen v 20. členu, postopek odločanja in oblikovanje prednostnega vrstnega reda za sprejem v vrtec pa v 20.a in 20.b členu. Povsem jasno je torej, da se 20.f člen nanaša le na tiste posebnosti, ki so povezane s specifiko enotnega vpisa v vrtce, ki ga sicer, če ne gre za tak vpis, določa tretji odstavek 20. člena ZVrt. Zato se tudi pooblastilo iz te določbe lahko nanaša le na urejanje teh posebnosti, tj. vodenje in izpeljavo postopka enotnega vpisa otrok v vrtec, ob upošt

Ker je za pogodbo med občino in tožnikom, ki je invalid, pristojna občina, ni odškodninske odgovornosti države, da ni nadzirala občine. Tožnik ni obvestil nobenega izmed državnih organov, da bi lahko bile njegove temeljne pravice kršene.

Iz vidika varstva pred negativnimi vplivi iz okolja so zunanja pojavnost njeni občani, katerih koristi je po citiranih predpisih (149. člen ZVO-1, 21. člen ZLS in 37. člen ZVNDN) dolžna zagotavljati in ki niso nujno oziroma vedno enaki splošni koristi. V postopku priznanja položaja stranskega udeleženca zadostuje verjetnost, da bi lahko prišlo do posega v pravni položaj te osebe, kar je tožnica po presoji sodišča izkazala. O tem, ali bi prišlo do nedovoljenega posega v položaj stranskega udeleženca, pa se odloča v postopku o glavni stvari.

Občina sicer lahko predpise iz svoje pristojnosti izda brez izrecnega napotila v zakonu, a ti ne smejo biti v nasprotju z zakoni. V obravnavanem primeru je občina z opredelitvijo pojma uporabnika obvezne javne gospodarske službe presegla okvire zakona. Podzakonski predpis sicer lahko ureja način izvrševanja pravic in obveznosti ter podrobneje določa vsebino teh pravic in obveznosti, pri čemer nujno interpretira zakon v določenem obsegu. Vendar pri svojem normiranju ne sme zoževati zakonskih pravic

Sodišče prve stopnje ni pregledalo predpisov, ki urejajo izenačevanje možnosti invalidov in predpise o varstvu pred diskriminacijo, kar vse pomeni konkretizacijo Zakona o ratifikaciji konvencije o pravicah invalidov in izbirnega protokola h Konvenciji o pravicah invalidov. Republika Slovenija je sprejela Zakon o varstvu pred diskriminacijo, Zakon o izenačevanju možnosti invalidov. Zadnji v 6. členu in 13. členu ureja prepoved diskriminacije zaradi invalidnosti in prepoved diskriminacije invalidnosti v postopkih pred državnimi organi in organi lokalne samoupravne skupnosti. Tako bo treba ugotoviti dejansko stanje za pravilno uporabo materialnega prava, ki je v tem primeru, ne samo 21. člen ZLS, ampak tudi citirani predpisi za uresničevanje pravic invalidov v skladu s podpisano Konvencijo o pravicah invalidov.

Sodišče zaključuje, da je odločba toženke, katere odpravo in razveljavitev po nadzorstveni pravici je zahteval tožnik, upravna zadeva iz izvirne pristojnosti samoupravne lokalne skupnosti, pri čemer je to odločbo izdala Občina Žalec, torej samoupravna lokalna skupnost. Ker je o predmetni tožnikovi zahtevi odločal župan Občine Žalec, namesto pristojno ministrstvo, kot določa drugi odstavek 276. člena ZUP, sodišče ugotavlja, da je o tej zahtevi odločal stvarno nepristojni organ, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 2. točki prvega odstavka 27. člena ZUS-1 v zvezi s 1. točko drugega odstavka 237. člena ZUP.

Tožnica pri zatrjevanju o izkazanem pravnem interesu ne more uspeti s pavšalnimi navedbami, da je okoljevarstveno dovoljenje v nasprotju z določbami prostorskih aktov, ker odlaganje odpadkov na spornem zemljišču naj ne bi bilo dovoljeno. Poleg tega izdano okoljevarstveno dovoljenje ne predstavlja dovoljenja za (morebitno) spremembo namenske rabe zemljišča, saj je ohranjen nadzor nad skladnostjo namena vnosa zemeljskega izkopa z namensko rabo zemljišč, ki je v pristojnosti ustreznih inšpekcijskih služb.

Tožnica je lastnica osemnajstih nepremičnin v centru Ljubljane, ki v naravi predstavljajo nekdanjo tovarno A. Na temelju svoje lastninske pravice od toženke zahteva vrnitev teh nepremičnin v neposredno posest in opustitev nadaljnjega poseganja v te nepremičnine. Med pravdnima strankama je šlo za prekarij kot posebno obliko posodbene pogodbe in je bil ta najpozneje z vložitvijo tožbe v tej zadevi preklican (583. člen OZ). S strani uporabnikov je šlo za neodplačno in začasno rabo izposojene stvari, tožnica pa je v tak način uporabe privolila in posodbeni dogovor s konkludentnimi ravnanji sprejela. Toženkin položaj ni tak, da bi lahko od drugih uporabnikov (bodisi izvajalcev dejavnosti bodisi obiskovalcev teh dejavnosti) zahtevala prenehanje uporabe oziroma da bi ji lahko naložili breme neizpolnitve take tožničine zahteve. Tožnica bi lahko zahtevala izročitev nepremičnine proste tistih oseb, ki sodijo v toženkino sfero (ki uporabljajo nepremičnino na podlagi njenega dovoljenja). SPZ v 37. členu določa, da je lastninska pravica imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati, omejitve teh upravičenj pa lahko določ

Župan na podlagi določbe šestega odstavka 33. člena ZLS ne more začeti sodnega postopka zaradi nezakonitosti vseh posamičnih odločitev občinskega sveta, ampak le glede tistih, ki se nanašajo na naloge iz izvirne pristojnosti občine. Odločba občinske mandatno-volilne komisije o pravici do nadomestila plače po prenehanju funkcije župana ni odločitev občinskega sveta iz šestega odstavka 33. člena ZLD.

Tožnik, ki za potrebe svojega zemljišča hodi in vozi po zemljišču, ki je javno dobro, v naravi pa cesta, izvršuje pravico javnega prava. Z zahtevkom za ugotovitev služnostne pravice hoje in vožnje tožnik uveljavlja pravico zasebnega prava, do katere ni upravičen, ker se pravici izključujeta.

Če o vtoževani terjatvi glede njenega plačila še ni bilo odločeno, potem ne moremo govoriti o že pravnomočno razsojeni zadevi in ni pravne podlage za zavrženje tožbe. Dovoljenje z dne 15. 7. 2014 temelji na določbah 62. in 63. člena Odloka o občinskih cestah z dne 22. 10. 2012, ta pa je izdan na podlagi 95. člena in 100. člena Zakona o cestah (Uradni list RS št. 109/10), 6. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (Uradni list RS št. 109/10) in 21. ter 65. člena Zakona o lokalni samoupravi – uradno prečiščeno besedilo, tako da je pravna podlaga vtoževani terjatvi Odlok sam in ker gre pri vtoževani terjatvi za obveznost, ki se plačuje v javnem interesu, za nastanek obveznosti ni potrebno skleniti posebne pogodbe. Dovolj je le izdaja računa, ki pa je bil izdan v zvezi z dovoljenjem tožeče stranke, da sme tožena stranka za potrebe dostave gradbenega materiala za rekonstrukcijo objekta v območju cone za pešce upravičeno voziti z enim izmed vozil po najkrajši poti do mesta dostave v obdobju do 31. 8. 2014, za kar pa se po Odloku plačuje prevoznina.

Toženka z odlokom o oglaševanju, ki nima narave prostorskega akta, ne more predpisovati ne obveznosti, kakršne je (pridobitev dovoljenja občine za postavitev tovrstnih objektov v tam opredeljenih primerih), kakor tudi ne določati posledic v primeru kršitve teh obveznosti (naložitev odstranitve teh objektov ter v primeru neizpolnitve navedenega izrek denarne kazni). Pri tem je treba poudariti tudi to, da je toženka v svojem prostorskem aktu v zvezi z oglaševanjem med drugim določila, da reklamne panoje in druge predmete za oglaševanje ni dopustno postavljati na občinskih površinah, kar pomeni, da je to področje tudi uredila. Iz tega izhaja prepoved postavitve reklamnih objektov na površinah, ki so v lasti občine, in ne na površinah, ki so v zasebni lasti.