VSK Sklep Cpg 75/2025

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v točkah II, III, V in VII izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstoji terjatev tožnika po tožbi in toženca po nasprotni tožbi (v nadaljevanju tožnik) zoper toženko po tožbi in tožnico po nasprotni tožbi (v nadaljevanju toženka) v višini 97.135,84 EUR (točka I izreka). V točki II izreka je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj toženkine nasprotne terjatve zoper tožnika v višini 97.135,84 EUR, nakar je v točki III izreka odločilo, da se zavrne tožnikov tožbeni zahtevek zoper toženko za plačilo 97.135,84 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V točki IV izreka je sodišče prve stopnje zavrglo nasprotno tožbo v vsebini, kot je razvidna iz te točke izreka izpodbijane sodbe, v točki V izreka pa je sodišče prve stopnje odločilo, da mora tožnik toženki po nasprotni tožbi v 15 dneh plačati 1,453.023,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, kot je to razvidno iz točke V izreka izpodbijane sodbe. Višji tožbeni zahtevek toženke je sodišče prve stopnje zavrnilo (točka VI izreka). Glede stroškov pa je odločilo, da vsaka pravdna stranka krije svoje stroške postopka (točka VII izreka).

2Zoper sodbo (glede odločitev, s katerimi tožnik ni uspel) se je po svoji pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov pritožil tožnik in predlagal pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi oziroma spremeni tako, da zahtevku po tožbi v celoti ugodi, zahtevku po nasprotni tožbi in pobotni ugovor pa v celoti zavrne oziroma zavrže ter toženki naloži v plačilo stroške postopka. Sodišče prve stopnje o pobotnem ugovoru toženke sploh ne bi smelo odločati. V pritožbi opozarja na okoliščino, da sodišče v izreku ni ugotovilo obstoja zakonskih zamudnih obresti od tožnikove terjatve. Glede zahtevka po nasprotni tožbi se je sodišče prve stopnje brez opravičljivega razloga spustilo na nivo razumnega dvoma, pri čemer je dokazno breme prevalilo na toženko, ki bi po mnenju sodišča prve stopnje morala dokazati, da pravni posel ni ničen. Gre za dokazovanje negativnega dejstva. Opozarja, da je bila toženka ustanovljena 9. 6. 2011, konstituirana pa 1. 1. 2015. Z objavo odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-137/2010 je po mnenju sodišča prve stopnje postalo jasno, da bo toženka ustanovljena. Ta odločba bi bila objavljena 7. 12. 2010, pri čemer pa je Občinski svet mestne Občine A. 4. 11. 2010 sprejel sklep o neodplačnem prenosu sporne nepremičnine, 26. 11. 2010 pa je bila med Mestno občino A. in tožnikom sklenjena pogodba o neodplačnem prenosu nepremičnine. Toženka v postopku nikoli ni zahtevala vračila sporne parcele in ni vložila ničnostne in izbrisne tožbe. Tožnik je bil ves čas dobroveren in je pridobljeno premoženje zgolj oddajal v najem. Ničnost sklenjenega posla ne more učinkovati le v razmerju do ene pogodbene stranke. Parcela 111/20 k.o. C je bila izvzeta iz DPN, kar pomeni, da je lahko bila predvidena za namen športne infrastrukture. To izhaja tudi iz omenjenega občinskega sklepa z dne 4. 11. 2020, pa tudi iz pogodbe z dne 26. 11. 2010. Športna infrastruktura inkludira različne podvrste in ne izključuje poligona varne vožnje. Tožnik je sporno parcelo dal v najem šele v letu 2020, pri čemer se je ta parcela zgolj do leta 2009 uporabljala za namene B. Odtlej pa do leta 2015 je bila parcela prazna. Za presojo ničnosti prenosa je pravno pomemben zgolj namen oziroma kavza ob sprejemu sklepa oziroma sklenitvi pogodbe. Sodišče prve stopnje je spregledalo navedbe tožnika, da je z oddajo v najem dejansko zmanjševal obseg financiranja, ki bi ga morala zagotavljati oba ustanovitelja. S prejetimi najemninami se je financiralo delovanje zavoda, zaradi česar toženka najmanj v deležu 5,95% prejetih najemnin ne more uveljavljati obogatitvenega zahtevka, saj bi sicer ta sredstva morala zagotoviti sama. Ne drži, da višina najemnin, ki jih vtožuje toženka, izhaja tudi iz samih pogodb. Toženka med postopkom ni podala navedb v zvezi s tem, zakaj naj bi bila obogatena tudi v višini obračunanega DDV-ja in na kakšni pravni podlagi zahteva njegovo plačilo. Prihodki od DDV pripadajo proračunu Republike Slovenije. Obogatitveni zahtevek ima podlago v najemninah kot občasnih terjatvah, zato bi moralo sodišče uporabiti določbe 347. in 348. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Sodišče samo ne more izbirati, katere izmed več terjatev bo presojalo v okviru pobotnega ugovora in katerih ne. Pritožba opozarja tudi na okoliščino, da obračuni s pomočjo aplikacije sodišča niso priloženi sodbi, zato se pravilnost teh obračunov ne da preveriti. Nadalje pritožba opozarja na določene računske pomote.

3Toženka je po svoji pooblaščenki podala pisni odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba tožnika je utemeljena.

5Verzija je okoriščanje ene stranke na račun druge stranke, katera je neupravičeno prikrajšana. Verzija lahko nastane z okoriščenčevim dejanjem, če ta uporablja tujo stvari v svojo korist. Kot korist pridobitelja se ne šteje samo povečanje ali izboljšanje premoženja, temveč tudi naravni in civilni plodovi (členi od 190 do 193 OZ).

6V obravnavani zadevi je ključnega pomena, kdo je bil lastnik nepremičnine parcele št. 111/20 k.o. C¹ v času ustanovitve nove Občine C. Ta občina je bila namreč ustanovljena z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-114/11 z dne 9. 6. 2011.

7Nobenega dvoma ni, da Mestna občina A. in Občina C. nista sklenili ustreznega sporazuma o razdelitvi nepremičnega premoženja, zato so postale nepremičnine po samem zakonu (51.b in 51.c člen Zakona o lokalni samoupravi-v nadaljevanju ZLS) last tiste izmed njiju, pri kateri so se ob ustanovitvi nove občine nahajale, in to z učinkom za nazaj. Če se sosednji občini o nepremičninah ne dogovorita, postane lastnica nepremičnin tista občina, na območju katere ležijo.

8Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka (na podlagi Pogodbe o neodplačnem prenosu z dne 26. 11. 2010 in Dodatka k tej pogodbi z dne 30. 6. 2011) postala zemljiškoknjižna lastnica omenjene nepremičnine z učinkom od 4. 7. 2011, tožena stranka pa je bila ustanovljena 9. 6. 2011 z omenjeno ustavno odločbo. V tej zvezi je pravno pomembno, da če odsvojitelj v času vložitve zemljiškoknjižnega predloga (147. člen in prvi odstavek 150. člena Zakona o zemljiški knjigi - ZZK-1) ni lastnik nepremičnine, njegov razpolagalni posel nima pravnih učinkov. Tak prenos ne povzroči prenosa lastninske pravice, in sicer ne glede na to, da je zavezovalni posel pravno veljaven.

9Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je sporna parcela last tožene stranke, saj je ob ustanovitvi te občine ležala na njenem območju, kar izhaja že iz označbe katastrske občine. Takšen dejanski zaključek pa je najmanj preuranjen, saj temelji na zmotni materialnopravni premisi, na kar upravičeno opozarja tožeča stranka v obravnavani pritožbi. Zgolj to, da se sporna nepremičnina nahaja v k.o. C, ne more biti presumptio iuris et de iure lastništva parcele. Pozoren je treba namreč biti na razlikovanje med pomenom katastrske občine kot temeljne teritorialne enote za vodenje zemljiškega katastra in krajevnim območjem občine. Zaradi tega je treba šele ugotoviti, kam spada določena katastrska občina (ali njen del), saj ni ne samoumevno ne nujno, da se določena katastrska občina docela prekriva z istoimensko občino kot pravno osebo javnega prava v pomenu krajevne samouprave². Ustavno sodišče je namreč z odločbo U-I-114/11 z dne 9. 6. 2011 ustanovilo Občino C., ki obsega naselje C., ne pa k.o. C.

10Za določitev območja nove občine ali območja, ki se izloči iz občine in priključi k sosednji občini, se upoštevajo območja naselij, kot so evidentirana v registru prostorskih enot na dan objave akta o razpisu referenduma, s katerim se ugotovi volja prebivalcev za spremembo območja občine in ustanovitev nove občine (drugi odstavek 5. člena Zakona o določanju območij ter o imenovanju in označevanju naselij, ulic in stavb - ZDOIONUS)³. Register prostorskih enot je evidenca o administrativno določenih prostorskih enotah in je sestavljen iz vpisanih podatkov o prostorskih enotah in zbirke listin. V registru prostorskih enot se vodijo tudi naselja kot prostorske enote, pri čemer se površina prostorskih enot izračuna iz ravninskih koordinat poligona, ki določa meje območja prostorske enote (115. do 120. člen Zakona o katastru nepremičnin - ZKN, prej Zakon o evidentiranju nepremičnin).

11Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo (ker je zaradi zmotne oziroma necelovite materialnopravne presoje ostalo dejansko stanje glede lastništva sporne parcele na dan ustanovitve nove Občine C. nepopolno ugotovljeno) ter razveljavilo izpodbijano sodbo v točki II, III, IV in VII izreka in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). V konkretnem primeru pogoji za pritožbeno obravnavo po drugem odstavku 355. člena ZPP niso podani, saj predstavlja vprašanje lastništva omenjene parcele v času nastanka Občine C. zaokroženo pravno in dejansko celoto, katere rešitev bo terjala tudi predlaganje novih dokazov, upoštevaje ob tem, da je sodišče prve stopnje v tej zvezi opustilo svojo dolžnost materialnoprocesnega vodstva (285. člen ZPP). Zato bodo lahko stranke na prvem naroku nove glavne obravnave glede tega vprašanja navajale nova dejstva in predlagale nove dokaze (drugi odstavek 362. člena ZPP), pri čemer bo na ta način ohranjena tudi pravica strank do kasnejše pritožbe zoper odločitev sodišča prve stopnje.

¹ Nepremičnina 111/13 k.o. C je najprej postala parcela št. 111/15 k.o. C, nato pa se je razdelila na parcele št. 111/20 k.o. C in 111/21 k.o. C.
² VS RS sodba in sklep II Ips 69/2019.
³ Uradni list RS 25 - 910/2008 z dne 14. 3. 2008.