47. člen ZLS

Naknadni referendum o splošnem aktu občine je mogoče izpeljati zgolj zoper splošni akt občine, ki je bil v občinskem svetu sprejet, ni pa še bil uveljavljen. Ko je predpis uveljavljen, njegove veljavnosti ni mogoče razveljaviti z odločanjem na naknadnem referendumu, saj je lokalni referendum, kot je predviden v ZLS, potrditveni (zavrnitveni) in ne razveljavitveni. Ustrezno zadržanje takšnega splošnega predpisa zaradi vložene pobude za razpis referenduma je bistvena komponenta procesne dimenzije uresničevanja pravice iz 44. člena Ustave in ta je lahko varovana ravno s tožbo v upravnem sporu (najmanj z ugotovitveno tožbo) tudi po tem, ko je sporni splošni akt že uveljavljen. Ravnanje župana, ki sprejeti predpis razglasi in objavi pred potekom roka iz tretja odstavka 46. člena ZLS samovoljno in arbitrarno dejanje oblastvenega organa, ki občanom onemogoča neposredno sodelovanje pri upravljanju lokalnih javnih zadev. Občinski predpis, ki je uveljavljen na takšen način, pa je sprejet po protiustavnem in nezakonitem postopku.

Čeprav določba 16.a člena ZRLI (ki določa, da če bi koledarski rok, v katerem se zbirajo podpisi volivcev za podporo zahtevi za razpis referenduma, v celoti ali deloma padel v čas med 15. julijem in 31. avgustom, predsednik Državnega zbora določi koledarski rok, ki začne teči 1. septembra oziroma, če bi koledarski rok za zbiranje podpisov v celoti ali deloma padel v čas med 25. decembrom in 2. januarjem, predsednik Državnega zbora na zahtevo predlagatelja določi koledarski rok, ki začne teči 3. januarja) za referendume na lokalnem nivoju ne velja, je po presoji Vrhovnega sodišča treba zaradi zasledovanja istega cilja, torej omogočanja občanom, da sodelujejo pri izvedbi referenduma, tudi na lokalnem nivoju dopustiti tako možnost določitve (drugega) koledarskega roka za zbiranje podpisov. Po presoji Vrhovnega sodišča pritožnik utemeljeno opozarja, da so v času zbiranja podpisov v državi vladale izredne razmere, tudi če ni bilo razglašeno izredno stanje. Ni sporno, da se je občane pozivalo, naj omejijo stike na najnujnejše in ostanejo doma, da se je opozarjalo na zapiranje države in družbe, da je bilo delovanje javne uprave in celo sodišč spremenjeno, javni uslužbenci so opra

O predpisu, ki je že objavljen in uveljavljen, na referendumu ni mogoče odločati niti po ZLS niti po ZRLI, določbe katerega se smiselno uporabljajo tudi za referendum v samoupravni lokalni skupnosti (3. člen ZRLI). Po uveljavitvi občinskega predpisa volivci sicer lahko zahtevajo njegovo razveljavitev na podlagi 48. člena ZLS, vendar v sporni zadevi ne gre za takšno pobudo. Glede na navedeno vsebinsko odločanje o Obvestilu v nobenem primeru ne more vplivati na objavo oziroma uveljavitev (in tudi na veljavnost) Odloka, kar pomeni, da si pritožnik pravnega položaja v obravnavani zadevi s tožbo ne more izboljšati. Pritožnik sicer utemeljeno opozarja, da bi moral župan skladno s tretjim odstavkom 46. člena ZLS, po podani pobudi volivcem za vložitev zahteve za razpis referenduma, zadržati objavo Odloka do odločitve o pobudi oziroma do odločitve na referendumu. Župan bi ga skladno s četrtim odstavkom 46. člena ZLS smel objaviti šele, če bi bil sprejet Odlok na referendumu potrjen, in sicer skupaj z objavo izida referenduma. Vendar pa pritožnik teh kršitev postopka, ki vplivajo na njegov pravni interes za tožbo zoper Obvestilo, ne more učinkovito uveljavljati v tem upravnem sporu,

Postopanje pobudnikov, volivcev in župana občine v zvezi s pobudo za vložitev zahteve za razpis referenduma in dajanjem podpore zahtevi za razpis referenduma urejajo določbe 47. člena ZLS.Iz navedenega člena ne izhaja, da bi zakonodajalec predvidel kakršnokoli aktivno ravnanje župana v primeru, če je bilo zaradi določenih ovir delno omejeno zbiranje podpisov. Ob predpostavki, da so v obravnavani zadevi obstajale zatrjevane ovire, ZLS županu tožene stranke torej ni nalagal dolžnosti, da (po uradni dolžnosti ali na zahtevo) za obdobje od 1. 4. do 6. 4. 2021 prekine rok za zbiranje podpisov. Poleg tega je iz dopisa Upravne enote z dne 31. 3. 2021 razvidno, da je evidentiranje podpore volivcev nemoteno potekalo tudi od 1. 4. 2021 do 11. 4. 2021, kar napeljuje na ugotovitev, da zatrjevanih ovir, zaradi katerih bi bilo delno omejeno zbiranje podpisov, niti ni bilo. To velja še toliko bolj, ker so lahko volivci skladno s četrtim odstavkom 47. člena ZLS dali svojo podporo zahtevi za razpis referenduma tudi preko enotnega državnega portala e-Uprava s kvalificiranim elektronskim podpisom, kar med strankama ni sporno.

Tožnik si prizadeva za uveljavitev ustavne pravice do referenduma iz 90. v zvezi s 44. členom Ustave, s tem ko zahteva odpravo oziroma razveljavitev izpodbijanega obvestila župana, s katerim je ta tožnikovo pobudo za razpis referenduma štel za nedopustno. Cilj predmetnega upravnega spora je torej doseči izvedbo naknadnega referenduma zoper Odlok, ki ga je sprejel občinski svet. Vendar pa tega pravovarstvenega cilja, ki ga tožnik zasleduje s tožbo, ni mogoče več doseči, saj je bil odlok že objavljen, župan pa nima pooblastil, da zadrži njegovo izvajanje. Če pa tožnik pravovarstvenega cilja s tožbo več ne more doseči, nima več pravnega interesa zanjo, saj morebitni uspeh v tem upravnem sporu ne more pripeljati do izboljšanja njegovega pravnega položaja – to je do razpisa in izvedbe naknadnega referenduma.

Pritožnik je tožbo vložil zato, ker meni, da bi moral toženec v sklepu, poleg določitve obrazca in roka za zbiranje podpisov, določiti tudi število podpisov podpore, ki jih mora pobudnik v odrejenem roku zbrati, da se bo v skladu s šestim odstavkom 47. člena ZLS in četrtim odstavkom 82. člena statuta Občine Domžale štelo, da je bila vložena zahteva za razpis referenduma. Ker je število podpore volivcev pobudi v ZLS in Statutu Občine Domžale določeno le generično, in sicer 5 % volivcev v občini, pritožnik trdi, da mu to število kot pobudniku referenduma ni znano vnaprej in da je zato v pravni negotovosti, koliko podpisov mora zbrati za uspeh pobude. Sodišče je pojasnilo le, da pritožnik nima pravnega interesa izpodbijati tisto, o čemer je bilo določeno z izpodbijanim sklepom. Povsem pa je prezrlo, da pritožnik tega po vsebini ne izpodbija, temveč uveljavlja, da bi moralo biti s tem sklepom odločeno še o numeričnem številu podpisov, ki jih mora zbrati. Zato zgolj pojasnilo sodišča, da je bilo pritožniku s toženčevim sklepom v celoti ugodeno, ne pojasni, zakaj pritožnik nima pravnega interesa za uveljavljanje zahteve za določitev števila podpisov. Tako je ostalo nepojas

Pobuda volivcem za razpis referenduma ni v nasprotju z zakonom ali statutom občine, zato ni bilo nobenega razloga, da se pobudnike poziva k popravi.

Za referendum v lokalni skupnosti se uporablja le III. Poglavje ZRLI, ki nosi naslov „Postopek za izvedbo referenduma“, to pa so določbe od člena 30 do vključno 56 ZRLI. Tožnik v nasprotju z določbami ZLS ni dobil možnosti, da bi se seznanil s pravnim mnenjem župana glede (ne)dopustnosti referenduma in da bi dobil možnost, da v 8 dneh z županove strani opredeljeno neskladje pobude z zakonom odpravi.

Pobuda volivcem za vložitev zahteve za razpis referenduma mora biti vložena v skladu s 47. členom ZLS, kot razlog zanjo pa ob izpolnitvi z zakonom in statutom določenih pogojev zadošča izražena želja pobudnikov, da se o določeni referendumski materiji izrečejo volivci neposredno. Nepravilno je torej stališče v izpodbijanem aktu, da razlogi za referendum, ki jih navajajo pobudniki, niso formalno ustrezni, ker gre za navajanje subjektivnih razlogov in občutij. Končno obliko referendumskega vprašanja določi občinski svet, pri tem pa je treba upoštevati tudi določbo 20. člena ZRLI, ki predsedniku občinskega sveta nalaga, da referendumsko vprašanje v soglasju z vlagateljem pobude ustrezno popravi. Naloga vseh organov pri tem namreč je, da zaradi zagotavljanja ustavne pravice do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev v okviru svojih pristojnosti storijo vse potrebno, da se volivcem omogoči neposredna oblika sodelovanja pri odločanju v obliki referenduma. Iz tega razloga mora biti tudi poziv na odpravo neskladnosti zahteve za razpis referenduma z zakonom oziroma statutom natančen, določen in konkreten, tako da se pobudnike določno opozori na to, kaj morajo storiti, da bo njihov

Odlok o NUSZ je splošni akt v pristojnosti občine, s katerim se v skladu z zakonom predpisuje javne dajatve in zato o njegovi vsebini ni mogoče odločati na referendumu.

Med strankama ni spora o tem, da je Odlok o občinskem podrobnem načrtu za manjše območje enote urejanja prostora ST 5/1-3 KRIŽIŠČE JV-1 del že pričel veljati, in sicer 29. 5. 2018, to je osem dni po njegovi objavi v Uradnem vestniku Občine Trzin. Glede na to, da je bila obravnavana pobuda vložena 28. 5. 2018, bi moral župan v skladu z določbo tretjega odstavka 46. člena ZLS zadržati oziroma preklicati objavo predmetnega Odloka do odločitve o pobudi oziroma do odločitve na referendumu. Ker tega ni storil, je ravnal nezakonito.

Ker je obravnava prve pobude z dne 9. 5. 2016 pravnomočno zaključena, postopka v zvezi s to pobudo ni mogoče nadaljevati, kot to smiselno predlaga tožnik v dopolnitvi sedaj obravnavane pobude. Sedanjo pobudo je torej mogoče šteti le za "novo" pobudo, torej nov postopek (tožnik v vloženi pobudi sicer navaja, da je vsebinsko bistveno različna od prve pobude), kar pomeni, da bi morala pobuda izpolnjevati vse pogoje, ki jih zahteva ZLS in zato tožnikovo sklicevanje na podpise, ki so bili zbrani ob prvi pobudi ni utemeljeno.

Pobuda za naknadni razpis referenduma je mogoča zoper vsebino splošnih aktov občine, razen v določenih izjemnih primerih. Kaj je splošni akt občine določata 64. in 65. člen ZLS, ter smiselno enako tudi 127. člen Statuta občine in to so: statut, poslovnik občinskega sveta, odloki, odredbe, pravilniki in navodila. To pomeni, da sporni sklepi oziroma zahteve po nobeni od teh predpisnih določb niso splošni akti in tako proti njim ni mogoče po določbi 46. člena ZLS zahtevati oziroma vložiti pobude za razpis naknadnega referenduma. Sporni sklepi oziroma zahteve ne vzpostavljajo pravic ali obveznosti za občane, ampak kvečjemu posegajo v njihov dejanski interes, tudi ne urejajo splošnih pravil za nedoločen krog ljudi in ne pomenijo nadaljnje izvedbe ali razčlenitve višjega pravnega akta, temveč samo neko informacijo in zahteve poslane državnemu organu, v katerega pristojnost spada ureditev tega vprašanja.

Ker gre za akt, ki po presoji sodišča spada med druge odločitve po 48. členu ZLS, bi morala tožena stranka, ko je prejela od civilne iniciative pobudo za vložitev zahteve za razpis naknadnega referenduma, ravnati po določbah 47. člena ZLS in ZUP. To pomeni, da se mora pobuda obravnavati kot vložena zahteva v upravnem postopku (63. člen ZUP in drugi in tretji odstavek 47. člena ZLS), za katero veljajo nadaljnje določbe 125. in 129. člena ZUP.

Z dopolnjeno pobudo se uveljavlja zahteva, da občinski svet sklep odpravi. Po prvem odstavku 48. člena ZLS se z ljudsko iniciativo lahko zahteva le razveljavitev, ne pa odprava že sprejete odločitve občinskega organa. To pomeni, da se s pobudo pod točko (a) zahteva odločanje, ki ga zakon ne omogoča; že iz tega razloga je torej pobuda v tem delu v nasprotju z zakonom in zato nedopustna. Razlika med institutoma odprave in razveljavitve odločitve ni nepomembna, saj razveljavitev učinkuje ex nunc, za naprej, odprava odločitve pa ima učinek za nazaj, kar pomeni, da se odpravijo tudi vse pravne posledice odločitve. In prav takšen učinek bi tožnik rad dosegel, kar jasno sledi tudi iz njegovih navedb v sodnem postopku, kot je bilo že navedeno pa tega ZLS ne dopušča. Tudi če bi tožnik s temi navedbami uveljavljal zahtevo za razpis občinskega referenduma, glede na ureditev iz ZLS ne bi mogel uspeti, saj v zadevi očitno ne gre za akt splošne pravne narave (46. člen ZLS) in ne za kakšno vprašanje, za katero bi poseben zakon določal možnost referenduma (46a. člen ZLS). Razpisa svetovalnega referenduma pa glede na določbe 46b. člena ZLS volivci ne morejo zahtevati.

Tožena stranka je zavrgla oziroma zavrnila pobudo za razpis referenduma, sicer ne kot neutemeljeno, ampak kot nedopustno, vendar zgolj z obvestilom, kar pa je napačno. Ker izpodbijani akt nima nujno potrebnih sestavin zlasti v tem smislu, da nima izreka, v katerem bi bilo odločeno o predmetu postopka in zahtevku, nima nobene navedbe pravne podlage, tako glede stališča, da ne gre za splošen akt, kot tudi glede navedbe, da gre za problematiko, ki ni v pristojnosti občine, pri čemer sklepa Občinskega sveta Občine A. niti ne opredeljuje in obrazložitev oziroma dokazna ocena ne zajema tudi vsebinske zavrnitve argumentacije pobudnice, ki nasprotno kot tožena stranke meni, da gre za splošen akt, poleg tega pa tožena stranka tudi ni v ničemer obrazložila, zakaj neskladja z zakonom in statutom nikakor ne bi bilo mogoče odpraviti, je sodišče tožbi ugodilo.

Glede na stanje konkretne zadeve bi moral župan vsebinsko obravnavati pobudo in njeno dopolnitev, kot jo je tožnik podal v okviru roka, ki mu je bil določen s pozivom z dne 14. 7. 2016, ter v izpodbijanem aktu obrazloženo utemeljiti, ali tako dopolnjena pobuda izpolnjuje z zakonom predpisane pogoje za nadaljnji postopek ali pa jih ne izpolnjuje in v čem konkretno jih ne izpolnjuje. Takšnih vsebinskih razlogov v aktu ni. Toženka jih niti v sodnem postopku ni konkretno navedla. S samim sklicevanjem na spise zadeve oziroma njihovo predložitvijo pa po sodni praksi, ki je v tem pogledu povsem jasna in ustaljena, obrazložitve odločitve ni mogoče nadomestiti.

Pravno varstvo pred Upravnim sodiščem je na podlagi tretjega odstavka 47. člena ZLS zagotovljeno zoper obvestilo, s katerim je župan obvestil pobudnika in občinski svet. Glede na to, da ZSL zoper poziv ne predvideva pravnega varstva, s pozivom pa tudi ni bilo odločeno o vlogi tožnika, saj gre za sicer z zakonom določen vmesni akt, izdan zaradi dopolnitve zahteve tožnika, je sodišče tožbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, saj akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt, oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

Glede na vsebino tožnikove pobude in tej priloženih obrazcev s podpisi volivcev, bi se pobuda lahko nanašala tudi na institut ljudske iniciative v smislu 48. člena ZLS, ne le na referendum; očitno pa je tudi, da vprašanje, ki naj bi bilo predmet referenduma, ni jasno izraženo, kot to zahteva zakon. Da je vprašanje in sploh vsebina pobude, ki jo je obravnaval župan, nejasna, nenazadnje potrjuje tudi sama toženka, že v obrazložitvi izpodbijanega akta in nato v upravnem sporu. Zato bi moral župan, preden je izdal izpodbijani akt, s pobudnikom razčistiti, uresničitev katere oblike neposrednega sodelovanja občanov pri odločanju v občini se uveljavlja s pobudo ter ga pozvati, da v primeru referenduma jasno in skladno z zakonom in občinskim statutom opredeli vprašanje, o katerem naj bi se odločalo. Če gre (tudi) za ljudsko iniciativo, pa da natančno opredeli, izdaja ali razveljavitev katere odločitve iz pristojnosti katerega občinskega organa se zahteva.

Sodišče po vpogledu v podatke Dokumenta identifikacije investicijskega projekta (DIIP) „Fontana zeleno zlato“ ugotavlja, da gre za investicijo, ki je proračunsko financirana (delno), delno pa se bo financirala s pomočjo zunanjih donatorjev. Sodišče glede na vsebino navedenega akta ugotavlja, da akt, ki je predmet zahteve za razpis referenduma, ni splošni akt občine, niti po presoji sodišča ni akt proračuna ali zaključnega računa, kar pomeni, da ne more biti predmet odločanja na referendumu.