56. člen ZVDZ

Glede na podatke o naslovih stalnih prebivališč udeležencev volilne konference trije od udeležencev, ki so sodelovali pri potrjevanju liste kandidatov, nimajo stalnega prebivališča na območju volilne enote, za katero se je določalo kandidatno listo, in ne dva, kot je ugotovila toženka. Zato, tudi če so o kandidatni listi odločali trije od petih udeležencev, imata največ dva od njih stalno prebivališče v volilni enoti, za katero so določali kandidatno listo. Odločitev toženke, da je treba kandidatno listo obravnavati po četrtem odstavku 43. člena ZVDZ in ne po tretjem odstavku istega člena, zato ji ni bilo predloženo zadostno število podpisov volivcev, je torej pravilna. Iz zapisnika o volilni konferenci sploh ni razvidno, o katerih kandidatih so člani stranke glasovali na volilni konferenci, kar je razlog za zavrnitev volilne liste po prvem odstavku 56. člena ZVDZ. Ker je to pomanjkljivost mogoče odpraviti le s ponovitvijo volilne konference, saj gre za vsebinsko pomanjkljivost, tudi ni mogoče zahtevati njene odprave v skladu z drugim odstavkom 56. člena ZVDZ.

Sodna praksa Upravnega sodišča je izoblikovala ustaljeno stališče, da pomanjkljivost glede (ne)izvedbe tajnih volitev ni zgolj formalna (primerjaj npr. sodbe Upravnega sodišča II U 339/2010 z dne 18. 9. 2010, II U 336/2014 z dne 13. 9. 2014, II U 340/2014 z dne 14. 9. 2014 in III U 283/2014 z dne 24. 9. 2014). Dolžnost, da bi morala volilna komisija stranko, ki ob vložitvi kandidatne liste ne izkaže obstoja zakonskega pogoja, da so bili kandidati določeni s tajnim glasovanjem, pozvati na dopolnitev, pa ne izhaja niti iz sodne prakse, na katero se sklicuje pritožnik.

Pritožbo zoper odločitev o zavrnitvi kandidature vloži vsak kandidat ali predstavnik kandidature, ne pa politična stranka. Ko gre za vprašanje, ali so kandidacijski postopki tekli v skladu s pravili stranke in ali so vložene kandidature (le) formalno pomanjkljive (ker pravilnost teka teh postopkov ob vložitvi list kandidatov ni izkazana), mora občinska volilna komisija postopati v skladu z drugim odstavkom 56. člena ZVDZ v zvezi z drugim odstavkom 74. člena ZLV in zahtevati od predlagatelja ustrezna pojasnila in odpravo pomanjkljivosti. Če se namreč ugotovi, da njihova odprava ne zahteva izvedbe novih volilnih opravil v kandidacijskem postopku, gre za pomanjkljivosti, ki so formalne narave, in jih je mogoče odpraviti.

Drugi odstavek 56. člena ZVDZ se nanaša na odpravo formalnih pomanjkljivosti, ne pa tudi na odpravo vsebinskih nepravilnosti predlagane liste kandidatov. Lista kandidatov je bila nepravilno določena v njeni vsebini, torej v sestavi kandidatk in kandidatov. V takem primeru gre za tako vsebinsko napako oziroma nepravilno sestavljeno listo kandidatov, ki je po presoji sodišča tudi glede na roke za izvedbo volilnih opravil in tudi sicer ni mogoče več odpraviti. Pogoje iz 70.a člena ZLV je treba šteti kot materialne pogoje pri presoji zakonitosti liste kandidatov. V primeru neizpolnitve navedenih pogojev je zato dolžna volilna komisija v skladu z določbo 70.a. člen ZLV in prvega odstavka 56. člena ZVDZ listo kandidatov zavrniti.

Formalne pomanjkljivosti so le tiste, ki se nanašajo na izpolnjevanje postopkovnih zahtev za obravnavo liste kandidatov, medtem ko so tiste, ki terjajo vsebinsko ponovitev volilnih opravil, vsebinske pomanjkljivosti. V obravnavanem primeru je bila na listo kandidatov v drugi volilni enoti uvrščena kandidatka, ki v tej volilni enoti nima stalnega bivališča in ne izpolnjuje pogojev, da bi lahko kandidirala v tej volilni enoti. Tako napako pa bi bilo mogoče odpraviti le tako, da bi se ponovil celoten postopek kandidiranja kandidatov v tej volilni enoti.

Sodišče se strinja s stališčem toženke, da je treba navedeni zakonski pogoj iz 68.a člena ZLV pri presoji zakonitosti kandidatur oziroma list kandidatov šteti kot materialni pogoj, tako da je tudi v primeru, ko gre za neizpolnitev pogoja iz 68.a člena ZLV, volilna komisija dolžna v skladu z določbo prvega odstavka 56. člena ZVDZ3 listo kandidatov zavrniti. Po navedeni določbi namreč volilna komisija, če ugotovi, da lista kandidatov ni določena v skladu z zakonom, le to zavrne. Ker v obravnavanem primeru predpisani zakonski pogoj iz 68.a člena ZLV pri kandidatu na 1. mestu liste kandidatov, C. C., nesporno ni bil izpolnjen, se sodišče strinja s toženko, da ne gre za formalno pomanjkljivost, temveč gre za neizpolnitev materialnega oziroma zakonskega pogoja, na podlagi kogentne zakonske določbe 68.a člena ZLV, ki pa v konkretnem primeru glede kandidata na 1. mestu liste ni bil izpolnjen, kar med strankama niti ni sporno, zato je izpodbijana odločitev toženke po presoji sodišča pravilna in zakonita.

Z izpodbijano odločbo je toženka listo kandidatov v celoti zavrnila, ker je zaključila, da kandidatka pod zap. št. 2 ne izpolnjuje pogoja iz 68.a člena ZLV, ob zavrnitvi njene kandidature pa lista kandidatov ne izpolnjuje več pogoja iz 70.a člena ZLV. Vendar je toženka v odločbi zgolj kot naslov (stalnega prebivališča) omenjene kandidatke navedla njen naslov, kje in kako so opredeljene volilne enote pa ni pojasnila. Zaradi pomanjkljive obrazložitve zaključka, da omenjena kandidatka ne izpolnjuje pogoja iz 68.a člena ZLV, izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti (kar pomeni absolutno bistveno kršitev pravil postopka v smislu 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP) ter presoditi, da je bilo za zadevo bistveno dejansko stanje s strani OKV pravilno ugotovljeno ter da je njena odločitev pravilna in zakonita.

Ni v neskladju z Ustavo RS, da se od političnih strank oziroma predlagateljev list pričakuje skrbnost pri uresničevanju volilne pravice. Če ti ne ravnajo skrbno, zavrnitev kandidatne liste sicer pomeni poseg v volilno pravico, vendar ne zaradi ravnanja volilnih organov, temveč zaradi neskrbnosti predlagatelja liste. Za to pa ne more odgovarjati volilna komisija, ki tudi ne sme sama brez izrecne zakonske podlage posegati v kandidatno listo. Pri tem je pri presoji zakonitosti kandidatne liste treba razlikovati položaj, ko predlagatelj predloži v potrditev listo kandidatov, ki že izhodiščno ne upošteva predpisanega deleža kandidatov po spolu, od položaja, ko je predlagatelj v potrditev predložil kandidatno listo, ki je ta pogoj izpolnjevala, pa se je razmerje zastopanosti po spolu spremenilo zaradi kasneje ugotovljene neveljavnosti kandidature posameznega kandidata, ki je bila posledica izključno njegovega ravnanja in za katero predlagatelj liste niti ni mogel niti ni moral vedeti.

Upravno sodišče se je že ukvarjalo s pravnim vprašanjem, kako široko oziroma ozko je treba razlagati določbo o možnosti za odpravo formalnih pomanjkljivosti list kandidatov iz drugega odstavka 56. člena ZVDZ. Za temelj interpretacije določila 56. člena ZVDZ in za usmeritev pri izgrajevanju sodne prakse na tem področju je uporabilo ustavno-sodno prakso varstva volilne pravice, po kateri mora strogost spoštovanja predpisanih pogojev za predložitev list kandidatov upoštevati tudi potrebno in sorazmerno fleksibilnost. Morebitne pomanjkljivosti ali slabosti v postopku oblikovanja list kandidatov je treba presojati z vidika možnosti čim bolj učinkovitega oziroma polnega uresničevanja temeljnega namena zakona (ZLV in ZVDZ), to je uresničevanja volilne pravice iz 43. člena Ustave, ki mora biti splošna in enaka.

Okoliščine in dokazi, s katerimi pritožnik utemeljuje dovoljenost obnove sodnega postopka niso povezani z dejanskim stanjem, na katerem temelji sodba, ampak z nasprotovanjem pravnim stališčem sodišča prve stopnje o tem, kakšna je zakonsko skladna opredelitev predlagatelja liste kandidatov in kdaj je lista kandidatov obremenjena s pomanjkljivostjo, ki jo je treba (in jo je mogoče) odpraviti. Ker napačna uporaba materialnega prava po določbah ZUS-1 ni obnovitveni razlog, niso upoštevne niti s tem povezane trditve in dokazi zanje.

Območna volilna komisija je dolžna takoj, ko prejme kandidaturo, preveriti, ali je vložena pravočasno in ali je določena v skladu z zakonom. V kolikor vsebuje formalne pomanjkljivosti, to so pomanjkljivosti, ki jih je mogoče z enostavnim popravkom in v kratkem roku popraviti, brez izvedbe novih volilnih opravil v kandidacijskem postopku, kandidature ni mogoče zavrniti, ne da bi bil predlagatelj pred tem pozvan k odpravi pomanjkljivosti.

Napaka predmetne kandidature je v tem, da je za predstavnika kandidature določen eden od kandidatov na listi kandidatov za občinski svet. Ker gre za pomanjkljivost formalne narave, ki jo je mogoče odpraviti brez izvedbe novih volilnih opravil v kandidacijskem postopku, kandidature ni mogoče zavrniti ne da bi bil predlagatelj pred tem pozvan k odpravi pomanjkljivosti.

Sodišče zaključuje, da zaradi zamude roka iz prvega odstavka 74. člena ZLV predlog tožeče stranke z dne 23. 10. 2018 ni izpolnjeval pogoja za obravnavo, zato je bila odločitev tožene stranke, ki ga je zavrnila, pravilna, in z njo ni bilo nedopustno poseženo v volilno pravico tožeče stranke, ki jo sicer zagotavlja 43. člen Ustave RS. Glede na to izpodbijani odločitvi ni mogoče očitati neustavnosti in nezakonitosti.

V predmetni zadevi so nesporno podane zakonske zahteve za določitev imena predlagatelja kandidatnih list, katerim pritožnik ni zadostil. Tako sodišče ocenjuje, da ni utemeljen pritožbeni ugovor o nesorazmernem ravnanju tožene stranke, ko je zavrnila predmetne liste kandidatov, ker le-te nesporno niso bile skladne z določili relevantnih zakonskih določil, tožena stranka pa je ravnala tako, kot je njena zakonska dolžnost, pri čemer je pritožnika predhodno pozvala na odpravo formalnih pomanjkljivosti, v pozivu pa opisala pravno podlago in vsebino relevantnega zakonskega določila ter celo navedla, kakšno je lahko primeroma poimenovanje predlagateljev v primeru interesno povezanih skupin volivcev.

Po presoji sodišča je glede na navedeno dejansko in pravno podlago tožena stranka v okviru preizkusa liste kandidatov pravilno ocenila, da gre pri poimenovanju predlagatelja z imenom „A.“ za formalno pomanjkljivost, zato je od predstavnika kandidatur s pozivom z dne 22. 10. 2018 zahtevala, da to pomanjkljivost v roku treh dni odpravi. Listine sodišču predloženega volilnega spisa izkazujejo, da je OVK dne 23. 10. 2018 prejela odgovor, iz katerega izhaja vztrajanje pri imenu predlagatelja "A.". Navedeno dejstvo ter podatek, da v zakonsko dopustnem roku 3 dni OVK ni prejela drugega odgovora v zvezi s pozivom z dne 22. 10. 2018, sodišče pritrjuje toženi stranki, da je glede na opisano dejansko stanje in pravno podlago kandidatne liste, ki jih je predložil predlagatelj z imenom „A.“, v celoti zavrnila.

Nepravilnosti, ki jih omenja tožena stranka v izpodbijani odločbi, da seje ni vodil predsednik odbora in da se je ista oseba podpisala kot predsedujoči in kot overovatelj ne pomenijo takšne vsebinske pomanjkljivosti, ki bi lahko vplivale na zakonitost predložene kandidature, kakor tudi ne, da je šlo za take formalne pomanjkljivosti, da bi morala tožena stranka predlagatelja pozivati na odpravo pomanjkljivosti.

Tožena stranka je potrdila, da je predsednik OVK Mengeš v svaštvu s kandidatom za župana in prvim na listi stranke Š., ker je omenjeni kandidat mož sestre od predsednika OVK Mengeš. Vendar pa zakonodajalec tega razmerja ni opredelil kot objektivnega kriterija pristranosti, saj se pojem „drugega razmerja s kandidatom“ nanaša na zunajzakonsko skupnost ter registrirano istospolno partnersko skupnost. Po tem ko pristojna komisija ugotovi, da gre za odpravljive pomanjkljivosti, omogoča, da je politična stranka seznanjena točno o tem, katera pomanjkljivost je podana, kako je možno to pomanjkljivost odpraviti in do kdaj jo je treba odpraviti. V konkretnem primeru pa je tožena stranka pomanjkljivosti zgolj neformalno komunicirala s predlagateljem.

Lista kandidatov je bila nepravilno določena v njeni vsebini, v sestavi kandidatk in kandidatov. Gre za vsebinsko napako, ki je ni mogoče odpraviti kot formalno pomanjkljivost.

Napačen zapis rojstnega datuma, čeprav hkrati na kandidatni listi in soglasju kandidata, je po presoji sodišča, upoštevajoč dosedanjo sodno prakso in ustavnosodno presojo, šteti za formalno pomanjkljivost kandidatne liste.

Pogoj, da pri določanju kandidata smejo sodelovati samo člani stranke, ki imajo volilno pravico in stalno prebivaliče v občini, je materialni pogoj in njegove kršitve ni mogoče šteti za formalno pomanjkljivost, zato volilna komisija ne more od predlagatelja zahtevati odprave pomanjkljivosti.