51. člen ZLV

Sodna praksa Upravnega sodišča je izoblikovala ustaljeno stališče, da pomanjkljivost glede (ne)izvedbe tajnih volitev ni zgolj formalna (primerjaj npr. sodbe Upravnega sodišča II U 339/2010 z dne 18. 9. 2010, II U 336/2014 z dne 13. 9. 2014, II U 340/2014 z dne 14. 9. 2014 in III U 283/2014 z dne 24. 9. 2014). Dolžnost, da bi morala volilna komisija stranko, ki ob vložitvi kandidatne liste ne izkaže obstoja zakonskega pogoja, da so bili kandidati določeni s tajnim glasovanjem, pozvati na dopolnitev, pa ne izhaja niti iz sodne prakse, na katero se sklicuje pritožnik.

Pritožnikova pritožba ostaja na povsem posplošeni, pavšalni ravni. Pritožnik ne pove, v čem konkretno naj bi bili razlogi izpodbijane odločbe nepravilni ali bistveno pomanjkljivi, v čem konkretno naj bi bilo v njej nepravilno ugotovljeno dejansko stanje in zakaj nepravilno uporabljeno materialno pravo. Zgolj tako pavšalne, posplošene navedbe pa podlage za ugoditev pritožbi ne morejo dajati.

Upravno sodišče se je že ukvarjalo s pravnim vprašanjem, kako široko oziroma ozko je treba razlagati določbo o možnosti za odpravo formalnih pomanjkljivosti list kandidatov iz drugega odstavka 56. člena ZVDZ. Za temelj interpretacije določila 56. člena ZVDZ in za usmeritev pri izgrajevanju sodne prakse na tem področju je uporabilo ustavno-sodno prakso varstva volilne pravice, po kateri mora strogost spoštovanja predpisanih pogojev za predložitev list kandidatov upoštevati tudi potrebno in sorazmerno fleksibilnost. Morebitne pomanjkljivosti ali slabosti v postopku oblikovanja list kandidatov je treba presojati z vidika možnosti čim bolj učinkovitega oziroma polnega uresničevanja temeljnega namena zakona (ZLV in ZVDZ), to je uresničevanja volilne pravice iz 43. člena Ustave, ki mora biti splošna in enaka.

Nepravilnosti, ki jih omenja tožena stranka v izpodbijani odločbi, da seje ni vodil predsednik odbora in da se je ista oseba podpisala kot predsedujoči in kot overovatelj ne pomenijo takšne vsebinske pomanjkljivosti, ki bi lahko vplivale na zakonitost predložene kandidature, kakor tudi ne, da je šlo za take formalne pomanjkljivosti, da bi morala tožena stranka predlagatelja pozivati na odpravo pomanjkljivosti.

ZLV določa število podpisov za kandidate za člane občinskega sveta v posamezni volilni enoti, ki se določa s podpisovanjem v skupine volilcev in je tudi ena izmed možnosti za oblikovanje kandidatne liste, zato ni nelogično in ni v nasprotju s pravnim redom in načelom demokratičnosti, da je 51. člen ZLV mogoče razumeti tako, da pri določanju kandidatov mora sodelvoati več članov stranke oz. da morajo biti najmanj trije.

Tožena stranka je potrdila, da je predsednik OVK Mengeš v svaštvu s kandidatom za župana in prvim na listi stranke Š., ker je omenjeni kandidat mož sestre od predsednika OVK Mengeš. Vendar pa zakonodajalec tega razmerja ni opredelil kot objektivnega kriterija pristranosti, saj se pojem „drugega razmerja s kandidatom“ nanaša na zunajzakonsko skupnost ter registrirano istospolno partnersko skupnost. Po tem ko pristojna komisija ugotovi, da gre za odpravljive pomanjkljivosti, omogoča, da je politična stranka seznanjena točno o tem, katera pomanjkljivost je podana, kako je možno to pomanjkljivost odpraviti in do kdaj jo je treba odpraviti. V konkretnem primeru pa je tožena stranka pomanjkljivosti zgolj neformalno komunicirala s predlagateljem.

Pogoj, da pri določanju kandidata smejo sodelovati samo člani stranke, ki imajo volilno pravico in stalno prebivaliče v občini, je materialni pogoj in njegove kršitve ni mogoče šteti za formalno pomanjkljivost, zato volilna komisija ne more od predlagatelja zahtevati odprave pomanjkljivosti.

Zakon zavezuje politične stranke, da s svojimi pravili uredijo postopek za določanje kandidatov. Kandidatura pritožnika ni bila določena v skladu s pravili stranke, da pri sestavljanju kandidature ne more sodelovati samo en član stranke, pa izhaja tudi iz sodne prakse Upravnega sodišča RS.

Zakon o lokalnih volitvah v 51. členu govori o članih stranke, torej o množinski obliki, kar v slovenskem jeziku pomeni, da morajo pri določanju kandidature sodelovati najmanj trije člani, ki imajo volilno pravico in stalno prebivališče v občini, v kateri kandidirajo. V obravnavanem primeru pa je pri določanju navedene kandidature sodeloval samo en član s stalnim prebivališčem v zadevni občini, kar je, glede na navedeno razlago 51. člena Zakona o lokalnih volitvah, premalo.

Ko ne gre za očitno vsebinsko pomanjkljivost v smislu 56. člena ZVDZ, mora biti utemeljitev glede tega, za kakšno pomanjkljivost gre, obvezna sestavina obrazložitve, ki jo mora vsebovati zavrnilni akt občinske volilne komisije iz prvega odstavka 56. člena ZVDZ. Glede na to, da drugi odstavek 72. člena ZLV med obvezne sestavine ne uvršča tudi zapisnika o delu volilne komisije politične stranke ali o imenovanju članov volilne komisije, bi morala toženka predlagatelja pozvati, da se do očitane kršitve opredeli oziroma da predloži morebitne dodatne dokaze, iz katerih bi bilo razvidno, ali je bila na volilnem zboru Občinskega odbora B. A., ki je bil sklican za dne 8. 10. 2018 ob 19.30 uri, imenovana volilna komisija skladno z 62. členom Statuta B. Šele po tako dopolnjenem postopku bi namreč po presoji sodišča toženka mogla z gotovostjo sprejeti odločitev o tem, ali je pritožnica kršila določbo 51. člena ZLV. Šlo je za tako imenovano "formalno pomanjkljivost". Zato bi toženka po presoji sodišča morala uporabiti določbo drugega odstavka 56. člena ZVDZ.

Iz izpodbijane odločbe ni razvidno, zakaj tožena stranka meni, da je napaka v kandidaturi tožeče stranke, ki jo je ugotovila tožena stranka - to je nespoštovanje postopka, določenega s pravili politične stranke - takšna, da je ni mogoče obravnavati zgolj kot formalno pomanjkljivost, in zaradi katere bi tožena stranka morala uporabiti določilo drugega odstavka 56. člena Zakona o volitvah v Državni zbor, ampak zgolj implicitno iz odločbe izhaja, da je tožena stranka štela, da gre za vsebinsko pomanjkljivost, ki je predlagatelj kandidature ne bi mogel odpraviti v roku 3 dni.

Morebitne pomanjkljivosti ali slabosti v postopku oblikovanja list kandidatov je treba presojati z vidika možnosti čim bolj učinkovitega oziroma polnega uresničevanja temeljnega namena zakona (ZLV in ZVDZ), to je uresničevanja volilne pravice iz 43. člena Ustave, ki mora biti splošna in enaka. Tožena stranka je razlago določbe drugega odstavka 52. člena ZVDZ povezala - oziroma jo je postavila celo v razmerje odvisnosti - z določbo prvega odstavka tega člena, ki pravi, da je „ime liste kandidatov, ki jo je vložila politična stranka, ime politične stranke.“ Ta določba ne pomeni, da mora biti tudi ime „skupne liste“ enako imenu dveh ali več političnih strank, ki vložijo skupno kandidaturo. Že iz besedila prvega odstavka 52. člena ZVDZ izhaja, da ime liste ni nujno identično z imenom politične stranke. Če je zakonodajalec predpisal, da ime skupne liste kandidatov „določijo“ dvoje ali več političnih strank, je jasno, da ime skupne liste ni odvisno od tega, kar določa prvi odstavek 52. člena ZVDZ, ampak je ime skupne liste odvisno od odločitve političnih strank, pri čemer pa stranke veže legitimen namen določbe drugega odstavka 52. člena ZVDZ. Namen te določbe pa je da je

Pri sestavljanju kandidatur mora sodelovati več članov stranke iz občine, na katere se nanaša kandidatura. ZLV v 51. členu govori o članih stranke, torej o množinski obliki. V spornem primeru pa je sodeloval samo en član s stalnim prebivališčem v tej občini, ki je v eni osebi opravil funkcije zbora članov, sklicatelja, vabljenega, predsedujočega, pri čemer je bil tudi kandidat na obeh zavrnjenih kandidatnih listah. S takim postopkom je nedvomno kršeno načelo demokratičnosti iz 1. člena Ustave Republike Slovenije.

Sodišče se strinja z navedbo v aktu tožene stranke, da se nepristojnega organa, ki je odločal, ne da sanirati le z zamenjavo prve strani zapisnika. Vendar pa v tem primeru ni izkazano, da bi o kandidatih dejansko odločal nepristojni organ, kot meni tožena stranka, saj navedena dokazila tega ne izkazujejo in to ne izhaja iz podatkov upravnega spisa, razen če se izvzame prvotno navedbo na prvi strani zapisnika, ki je bila kasneje zamenjana.

Predlagatelj je listi kandidatov priložil vse listine iz 72. člena ZLV, na podlagi katerih je toženka ugotovila, da sta bili listi kandidatov pravilno potrjeni na konvenciji stranke in da je bilo v skladu z internimi pravili stranke kandidaturi predloženo tudi pozitivno mnenje predsedstva stranke A. S tem pa je toženka v zadostni meri izpolnila dolžnost preverjanja pravilnosti postopka določitve liste kandidatov glede na pravila politične stranke. Ni namreč dolžnost toženke, da bi morala izven navedenega obsega ugotavljati, ali je bil celoten postopek določitve kandidatov v skladu s pravili stranke in to v odločbi tudi pojasnjevati. Takšna razlaga bi bila neskladna s kratkimi roki, določenimi v ZLV za odločitve volilne komisije.

ZLV zavezuje politične stranke, da uredijo postopek za določanje kandidatov s svojimi pravili, izpolnjevanje navedenih pogojev pa mora vlagatelj izkazati ob vložitvi kandidature oziroma liste kandidatov. 72. člen ZLV podrobno določa, kaj vse mora vsebovati kandidatura oziroma lista kandidatov in med temi podatki se ne zahteva, da bi bilo potrebno priložiti tudi dokazila o vabilih članom na postopke kandidiranja. Kadar so vabila poslana z navadno pošto, je nepreverljivo, če so bila poslana vsem članom oziroma bi tako ugotavljanje presegalo razumen obseg dokazovanja v volilnem postopku, ki mora biti hiter.

Po določbi 51. člena ZLV politična stranka določi kandidate po postopku, določenem z njenimi pravili. Pri določanju kandidatov smejo sodelovati samo člani stranke, ki imajo volilno pravico in stalno prebivališče v občini. Kandidate določijo s tajnim glasovanjem. Zakon torej zavezuje politične stranke, da uredijo postopek za določanje kandidatov s svojimi pravili, izpolnjevanje navedenih pogojev pa mora vlagatelj izkazati ob vložitvi kandidature oziroma liste kandidatov. V obravnavanem primeru na podlagi dokumentacije, ki jo je bila stranka dolžna predložiti glede na drugi odstavek 72. člena ZLV, ni mogoče ugotoviti dejstev, ki jih zatrjuje pritožnik, torej da na zbor članov niso bili vabljeni vsi člani. Tudi sicer glede na ugovorne navedbe oziroma njihovo izkazanost predložena dokumentacija ni mogla vzbuditi dvoma o pravilnosti kandidacijskega postopka, zato toženka ni mogla ravnati drugače, kot da je kandidature potrdila. V sporih o zakonitosti aktov volilnih organov sodišče vselej sodi na seji.

Volilna komisija volilne enote preizkusi, ali je lista kandidatov določena v skladu z zakonom, kar glede na 51. člena ZLV pomeni, da mora preizkusiti, ali je lista določena v skladu s pravili stranke, in če ni, jo zavrne. Specifičnost tovrstnih upravnih sporov je, da sodišče presoja tudi, ali so bila spoštovana pravila kandidacijskih postopkov, ki so urejena v notranjih aktih političnih strank. Vendar to ne pomeni, da se sodišče v presojo teh pravil spušča z enako mero natančnosti in strogosti, kot to velja v drugih vrstah upravnih sporov, kjer gre za razlago in uporabo javno-pravnih predpisov. Sodišče je strogo pri ugotavljanju, ali je bila lista kandidatov sestavljena v skladu z notranjimi pravili politične stranke, kolikor ima to neposreden vpliv na spoštovanje zakonskih pogojev. V konkretnem primeru je sporen zakonski pogoj, da bi morali biti kandidati na listi določeni s tajnim glasovanjem. Toženka ni ugotovila, da niso bili tako določeni, ampak je listo zavrnila, ker iz zapisnika ne izhaja, da je bila lista določena s tajnim glasovanjem; pritožnica pa zatrjuje in dokazuje, da so bili kandidati dejansko določeni s tajnim glasovanjem. Za rešitev tega spora je ključno, kako š

V obravnavanem primeru kandidatura ni bila vložena v skladu z 51. členom ZLV, saj pri odločanju o kandidaturi ni bil navzoč predstavnik kraja, od koder je kandidat za volitve v volilni enoti št. 2 (Bilje), da ima v kraju od koder je navedeni kandidat svoje člane čeprav bi moral biti, glede na določbo 9. člena Pravilnika o določanju kandidatov za volitve.

V obravnavanem primeru je listo s kandidatom za člana občinskega sveta na tajnem glasovanju določil medobčinski odbor za Goriško politične stranke B., ki so ga sestavljali štirje člani, med katerimi pa je le en član s stalnim prebivališčem v občini Renče - Vogrsko. To pa po presoji sodišča pomeni, da je bil pri določitvi kandidata kršen 51. člen ZLV in je zato toženka utemeljeno zavrnila listo s kandidatom za člana občinskega sveta Občine Renče - Vogrsko.