390. člen ZGD-1

516. člen ZGD-1 ne določa, na kakšen način mora biti sklep o spremembi družbene pogodbe nomotehnično izdelan. Po presoji pritožbenega sodišča ne gre za kršitev zakona, če se pri spreminjanju družbene pogodbe postopa tako, da se namesto prejšnje družbene pogodbe sprejme novo (prečiščeno) besedilo, ki v celoti zamenjuje prejšnje besedilo. Dogovor o vezanosti glasovalne pravice ima le obligacijske učinke, kar pomeni, da oddaja glasu v nasprotju z dogovorom o vezanosti glasovalne pravice ne vpliva na veljavnost sklepa skupščine. Glasovanje za sprejem spornega sklepa o spremembi družbene pogodbe ni predstavljalo kršitve dolžnosti zvestobe niti zlorabe glasovalne pravice. V primeru vpisa spremembe družbene pogodbe v sodni register je sklep skupščine materialnopravna predpostavka za nastanek pravnega dejstva, ki se vpiše v sodni register. S tožbo, s katero se uveljavlja zahtevek za ugotovitev ničnosti tega sklepa skupščine ali za njegovo razveljavitev, je treba uveljaviti tudi zahtevek za ugotovitev ničnosti vpisa spremembe družbene pogodbe v sodni register.

Če družbeniku vsaj minimum takšnih pravic ni omogočen po vnaprej predpisanih določbah družbene pogodbe, potem takšna pogodbena izključitev ni mogoča, pač pa se je treba poslužiti sodne izključitve družbenika.

Če družbi ni znano, da je poslovni delež skupno premoženje, pravila korporacijskega prava prevladajo nad pravili o skupnem premoženju. Drugače pa je, če družba ve, da je poslovni delež skupno premoženje (in ji je znano tudi, da sta družbenika glede skupnega premoženja v sporu). V tem primeru bi bilo sklicevanje na legitimacijski učinek vpisa v sodni register v nasprotju s splošnim načelom dobre vere in poštenja in zato pravno nevzdržno. Tožena stranka, oziroma njen poslovodja, ki je vedel, da je poslovni delež skupno premoženje,bi torej moral sklicati skupščino skladno z določbo 509. člena ZGD-1 in o njej na ustrezen način obvestiti tudi tožnico. Družbenika bi morala uskladiti svoje akte in svojo organiziranost z dejanskim stanjem. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica pri uresničevanju svojih korporacijskih upravičenj onemogočena. Če je tako, se tožena stranka ne more sklicevati na svoje akte, saj neuskladitev z dejanskim stanjem izhaja iz njene sfere.

Sodišče druge stopnje pritrjuje tudi pravilnemu stališču sodišča prve stopnje, da je bilo v sodni praksi izoblikovano stališče, da če se neveljavnost skupščinskega sklepa utemeljuje z izpodbojnimi razlogi, taka neveljavnost ni ovira za vpis v sodni register.

Sprejem sklepa s strani samo enega družbenika, pri čemer je bil drugi družbenik iz odločanja popolnoma izključen, ne da bi bila za to podlaga v zakonu, je gotovo v nasprotju z bistvom družbe z omejeno odgovornostjo. Ne gre le za formalno kršitev (napake pri vabljenju), temveč je ta kršitev prerasla v vsebinsko in je podan ničnostni razlog iz tretje alineje 390. člena ZGD-1. Povedano še toliko bolj velja za toženo stranko, ki je javno podjetje, saj je v javnem interesu, da imata na upravljanje podjetja možnost vpliva obe lokalni skupnosti, ki imata v njem svoj poslovni delež. Toženka je bila namreč ustanovljena za zagotavljanje javne službe v obeh lokalnih skupnostih, obe lokalni skupnosti za izvajanje gospodarskih javnih služb na svojem območju odgovarjata in je za pravilno delovanje tožene stranke podan tudi javni interes.

Na podlagi pooblastil so imeli možnost glasovati nekateri družbeniki, ki niso bili vabljeni, so pa bili obveščeni o skupščini na drug način, da so lahko dali pooblastila pridobitelju deležev, drugi družbeniki pa možnosti glasovanja niso imeli. Nepravilno vabljenje se zato izkaže kot manever za možnost špekulacije pri glasovanju, zato je tudi pravilno stališče, da v konkretnem primeru ničnostna sankcija ni preostra.

Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo I Cpg 152/2024 z dne 21. 10. 2024 ugodilo pritožbi A. A. zoper sodbo sodišča prve stopnje V Pg 2096/2021 z dne 21. 11. 2023 in izpodbijano sodbo v I. in II. točki izreka spremenilo tako, da je ugotovilo, da so nični in brez pravnih učinkov zgoraj navedeni sklepi skupščine subjekta vpisa, sprejeti na seji skupščine dne 25. 11. 2021, ki se je nadaljevala 29. 11. 2019 (prav. 2021). O veljavnosti sklepov skupščine, kar je predstavljalo predhodno vprašanje v tem registrskem postopku, je bilo torej tekom tega pritožbenega postopka pravnomočno odločeno v pravdnem postopku, ki se je vodil po tožbi A. A. zoper subjekt vpisa. Nosilni razlogi sprejete odločitve so enaki, kot so razlogi sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu in razlogi pritožbenega sodišča v sklepu V Cpg 187/2022 z dne 22. 4. 2022.

V tej luči se torej po oceni pritožbenega sodišča kaže pravilo, da je pri zagotavljanju izvajanja gospodarskih javnih služb pridobivanje dobička vendarle podrejeno zagotavljanju javnih potreb. Uporabniki sistema namreč plačujejo omrežnine, ki predstavljajo plačilo za storitve elektro operaterja, pri čemer je omrežnina za distribucijski sistem namenjena pokrivanju stroškov distribucijskega operaterja, ki se nanašajo na vzdrževanje ter razvoj sistema, ter pokrivanja stroškov distribucijskega operaterja za odpravljanje prezasedenosti v distribucijskem sistemu in sistemske storitve za distribucijski sistem (prvi odstavek 126. člena ZOEE). Zaradi tega je treba pravni standard nujnosti posega v pravico delničarjev do minimalnega bilančnega dobička v konkretnem primeru razlagati nekoliko bolj široko; ne zgolj v smeri, da je izjema možna le v primeru prekomernega zadolževanja. Presežek prihodkov, ki so pridobljeni predvsem iz naslova omrežnin, nad odhodki (zmanjšani za davke in namene iz prvega in tretjega odstavka 230. člena ZGD-1), je treba prvenstveno namenjati za nujne investicije v omrežje. Ekonomska nujnost zadržanja dobička za leto 2022 izhaja že iz okoliščine negativ

Z Družbeno pogodbo je bila predvidena dolžina roka, torej časovno obdobje, ki mora preteči od nastopa enega pravnega dejstva do nastopa drugega pravnega dejstva. Časovni trenutek (datum) nadaljevanja skupščine z Družbeno pogodbo ni bil določen, temveč ga je bilo potrebno šele določiti. Sklicevanje na pogodbeni rok zgolj z namenom škodovati nasprotni stranki je v nasprotju s temeljnimi načeli obligacijskega prava, to je z načelom vestnosti in poštenja. Tako ravnanje izpolnjuje tudi zakonski dejanski stan zlorabe pravice, za katerega je značilno, da pravico njen nosilec izvršuje z izključnim ali očitnim namenom drugemu škodovati (šikana). Kdor ravna tako, se ne more sklicevati na pravico.

Ker je prej skupno premoženje že razdeljeno, se prehodna določba 51.b člena ZLS ne more več uporabljati. Določba 51.c člena ZLS pa za status tožene stranke pomeni, da tožena stranka ni več enoosebna družba in da je poslovni delež tožeče stranke v njej enak razmerju med številom njenih prebivalcev in številom prebivalcev prejšnje občine na dan ustanovitve nove občine.

Možnost uveljavljanja prenizke ali celo nikakršne odpravnine kot ničnostni ali izpodbojni razlog zoper sklep skupščine o iztisnitvi manjšinskih delničarjev je v celoti izključena. Namen glavnega delničarja, da pridobi tolikšen delež, ki mu bo omogočil iztisnitev manjšinjskih delničarjev, ni niti nezakonit niti v nasprotju z moralnimi in etičnimi načeli. Sklep o povečanju osnovnega kapitala s stvarnimi vložki že po naravi stvari predstavlja izključitev prednostne pravice do novih delnic dotedanjih delničarjev po 337. členu ZGD-1. Prednostna pravica delničarjev iz 337. člena ZGD-1 ni absolutna. Že iz zakonske zahteve, da je za njeno izključitev potrebna večina najmanj 3/4 pri sklepanju zastopanega osnovnega kapitala, je razvidno, da ima večinski delničar, ki je že pred dokapitalizacijo dosegal le nekaj manj kot 90 % udeležbo v osnovnem kapitalu družbe, velike možnosti doseči izključitev prednostne pravice ostalih delničarjev. Prav ima pritožba, da izključitev ne sme biti fraudulozna ali zlonamerna in da se morajo poleg formalnih spoštovati tudi materialne predpostavke za izključitev, skladno s katerimi je izključitev dopustna le, če je v interesu delniške družbe,

Pri smiselni uporabi 343.a člena ZPP ter sklicevanju na pritožbeni razlog iz 1. točke prvega odstavka 338. člena ZPP, ki vsebuje tudi očitek o 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, registrsko sodišče lahko odpravi storjeno absolutno bistveno postopkovno kršitev in z drugim sklepom izdela obrazložitev prvega sklepa. Namen zakonodajalca je bil namreč, da se s 343.a členom ZPP da pravna podlaga sodišču prve stopnje, da samo odpravi storjeno napako in s tem zniža število razveljavljenih odločb, kar prispeva tudi k hitrosti postopka, ki je v registrskem postopku še posebej poudarjeno (prvi odstavek 13. člena ZSReg). Tudi, če je v zakonsko materijo povzdignjena vsebina Statuta v skladu s peto alinejo prvega odstavka 273. člena ZGD-1 in bi lahko bile posledično nične volitve predlagatelja kot člana nadzornega sveta po prvi alineji prvega odstavka 390. člena ZGD-1, pa bi vsebinska presoja primernosti in usposobljenosti predlagatelja presegala dolžnost registrskega sodišča v zvezi z ugotavljanjem morebitne ničnosti sklepa Sveta delavcev, ki je potrdil Oceno volilno nominacijske komisije Sveta delavcev subjekta vpisa o primernosti in usposobljenosti predlagatelja. Med str

Glede določitve vrednosti spornega predmeta v zvezi z uveljavljanjem neveljavnosti skupščinskih sklepov ZPP nima posebnih določb, skladno z določbami 19. do 29. člena ZST-1 pa se vrednost spornega predmeta določa po prostem preudarku ob upoštevanju vseh okoliščin posameznega primera, predvsem obsega in pomena predmeta ter premoženja in dohodkov strank (prvi odstavek 30. člena ZST-1). S tem v zvezi se pritožnica sklicuje na svoj ekonomski interes in trdi, da se vrednost spora določa po ekonomski pomembnosti spora zanjo, kar se vrednoti po odstotku udeležbe tožnice v toženki, pomnoženo s celotno vrednostjo skupščinskega sklepa. Vendar sporov v zvezi z izpodbijanjem veljavnosti sklepov skupščine delniške družbe ne gre uvrščati med premoženjske spore in v tej zadevi ni mogoče govoriti o ekonomskem interesu zgolj tožnice. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz stališča, da odločitev o neveljavnosti skupščinskega sklepa v tej zadevi velja za vse delničarje, tudi za tiste, ki v postopku niso udeleženi in se zato vrednost spornega predmeta ne more določiti izključno glede na vrednost delnic, ki jih ima tožeča stranka.

Izjema od obligatornosti glavne obravnave je v gospodarskih sporih v 488. členu ZPP utemeljena v tistih primerih, ko tožena stranka ne nasprotuje s strani tožeče stranke zatrjevani pravno relevantni dejanski podlagi uveljavljenega zahtevka, nasprotuje pa pravnemu razlogovanju utemeljenosti zahtevka glede na zatrjevano dejansko stanje. Nasprotovanje morali je ničnostni razlog le takrat, kadar je vsebina sklepa v nasprotju z moralo (4. alineja 390. člena ZGD-1). Presoja se vsebina sklepa samega, ne pa okoliščine, v katerih je bil sklep izglasovan, ali namen in motivi, ki so družbenike vodili do sprejema takšnega sklepa. Pojem "nezdružljivosti sklepa z bistvom družbe" iz 3. alineje 390. člena ZGD-1 je pomensko odprt in precej nedoločen. Zakaj naj bi bile v tožbi in pritožbi uveljavljene kršitve, ki se nanašajo na kršitve korporacijskih pravic ene družbenice, v nasprotju z bistvom družbe, tožeča stranka ni obrazložila, višje sodišče pa ne vidi povezave med izključevanjem družbenice in bistvom družbe, saj družbe in njenega bistva ne gre enačiti s pravicami in obveznostmi njenih družbenikov.

Dejstvo, da je emisijska vrednost delnic določena prenizko, ne more pomeniti ničnosti. Z dokapitalizacijo namreč pride do spremembe glede razmerij lastništva, če vsi družbeniki ne zagotovijo sredstev v enakih deležih oziroma izvedejo vplačila osebe, ki še niso družbeniki. Da družbenik, ki je glasoval za dokapitalizacijo, ne bo vplačal vložka, ker je ta previsok in rok prekratek (vsaj tako meni udeleženec), ne more pomeniti vzroka ničnosti. Povečanje osnovnega kapitala drugih subjektov ureja peti odstavek 10.a člena ZUKSB, ki določa, da "DUTB" (pravni prednik udeleženca) lahko sodeluje pri prestrukturiranju gospodarske družbe s katerim koli pravnim poslom, ki lahko gospodarski družbi omogoči, da postane kratkoročno ali dolgoročno plačilno sposobna. Udeleženec bi torej lahko sodeloval pri dokapitalizaciji, saj mu tega zakon ni preprečeval. Med strankama niso bila sporna nobena pravno odločilna dejstva, zato je povsem jasno, da registrskemu sodišču v skladu z drugim odstavkom 33. člena ZSReg ni bilo treba prekinjati postopka.

V primeru ničnostne tožbe po določbah od 390. do 394. člena ZGD-1, ki se smiselno uporabljajo tudi za družbo z omejeno odgovornostjo (522. člen ZGD-1), je pasivno legitimirana družba in ne E. E., ki je bil s spornim skupščinskim sklepom imenovan za novega zakonitega zastopnika. Sklep zakonitega zastopnika o preklicu prokure je korporacijskopravni akt družbe, zato je tudi zahtevek na ugotovitev ničnosti slednjega mogoče naperiti le zoper družbo in ne zoper E. E., ki je sprejel takšen sklep v imenu družbe. Za tožbo na ugotovitev ničnosti vpisa v sodni register na podlagi 41. člena ZSReg, katerega pravni temelj je sklep skupščine oziroma zakonitega zastopnika, za katerega se zahteva ugotovitev ničnosti, je pasivno legitimiran subjekt vpisa (torej družba).

V sodni praksi je bilo že oblikovano stališče, da če se neveljavnost skupščinskega sklepa utemeljuje z izpodbojnimi razlogi, taka neveljavnost ni ovira za vpis v sodni register. Sklep v takem primeru neha veljati šele z njegovo razveljavitvijo po pravnomočni sodni odločbi, dotlej pa je veljaven in učinkovit. Zatrjevana izpodbojnost sklepa zato ne more biti razlog za zavrnitev vpisa in zato tudi ne razlog za prekinitev postopka. Sklep o prekinitvi postopka je lahko izdan le, če je odločitev registrskega vpisa o vpisu v sodni register odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstoji kakšna pravica ali pravno razmerje (33. člen ZSReg), ki je med strankami sporno. Ker za tak položaj v konkretnem primeru ni šlo, registrsko sodišče s tem, ko ni odločalo o prekinitvi postopka, ni storilo nobene absolutne bistvene postopkovne kršitve. Za izključitev družbenika iz družbe lahko družbena pogodba določa pogoje, postopek in posledice izključitve (prvi odstavek 501. člena ZGD-1). V navedenem prvem odstavku 501. člena ZGD-1 je hkrati določeno, da sme družbenik iz družbe izstopiti, kar je podrobneje urejeno v drugem odstavku 501. člena ZGD-1. Kot je bilo opisano, je bila na skupščini d

V skladu s 132. členom ZD pokojnikova zapuščina, torej tudi poslovni delež, preide po samem zakonu na njegove dediče v trenutku njegove smrti. Po prvem odstavku 145. člena ZD do delitve dediščine dediči upravljajo dediščino in z njo razpolagajo skupno. Gre torej za situacijo, ko poslovni delež pripada vsem dedičem kot skupni poslovni delež. D. D. in F. D. sta glede na navedene določbe ZD nedvomno lahko uresničevala svoje korporacijske pravice že s trenutkom smrti družbenika E. D., kot njegova zakonita dediča, še preden sta bila vpisana kot družbenika v sodni register.