VSM Sodba I Cpg 101/2024

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se sklep številka 3.1., sprejet na 28. redni skupščini tožene stranke (v nadaljevanju toženke) dne 30. 6. 2022, ki se glasi: "Bilančni dobiček, ugotovljen na dan 31. 12. 2021, v višini 3.691.881,94 EUR se uporabi za: del bilančnega dobička v znesku 2.000.718,12 EUR se uporabi za izplačilo dividend, kar znaša 0,06 EUR bruto na delnico. Preostanek bilančnega dobička, v znesku 1.691.163,82 EUR ostane nerazporejen. Družba bo izplačala dividende dne 29. 7. 2022, in sicer delničarjem, vpisanim pri KDD na dan 28. 7. 2022", se spremeni tako, da se bilančni dobiček družbe, ki na dan 31. 12. 2021 znaša 3.691.881,94 EUR, uporabi tako, da se v celoti nameni za delitev delničarjem družbe. Dividende je družba (toženka) dolžna izplačati najkasneje v roku 15 dni od pravnomočnosti te sodbe in sicer vsem delničarjem, vpisanim pri KDD na dan 28. 7. 2022, v primeru zamude s plačilom skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila. Toženki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke (v nadaljevanju tožnice) v znesku 24.261,92 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

2Zoper sprejeto odločitev se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z izvedencem poslovno finančne stroke in dokaza z zaslišanjem pravdnih strank oziroma predsednika uprave toženke, oboje z utemeljitvijo, da toženka pomanjkljive trditvene podlage ne more nadomestiti s predlaganimi dokazi. Toženka je prepričana, da je povsem zadosti in konkretizirano utemeljila okoliščine, zaradi katerih je sprejela sporno odločitev glede (ne)delitve bilančnega dobička in pojasnila nujnost sprejetega ukrepa, kar bi z neutemeljeno zavrnjenimi dokaznimi predlogi lahko dokazala. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, v čem naj bi bila trditvena podlaga toženke glede nujnosti ukrepa zadržanja preostanka bilančnega dobička pomanjkljiva. Če pa je že bilo takšnega mnenja, bi pa moralo sodišče prve stopnje toženko v okviru materialnega procesnega vodstva v smislu 285. člena ZPP na pomanjkljivost relevantnih trditev opozoriti.

Toženka graja tudi zaključek in razloge sodišča prve stopnje glede sklepčnosti tožbenega zahtevka. Meni, da je ugovor nesklepčnosti ostal v celoti neobravnavan, saj trditveno in dokazno breme, ki ga sodišče prve stopnje pojasnjuje v tč. 16 obrazložitve sodbe, nima nobene zveze z ugovorom nesklepčnosti. Sodbe sodišča prve stopnje zato ni mogoče preizkusiti.

Nepravilen je po oceni toženke tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožba ni preuranjena. Iz izpodbijanega skupščinskega sklepa jasno izhaja, da preostanek bilančnega dobička ostaja nerazporejen in da gre za preneseni dobiček, o katerem pa bo, kot ugotavlja sodišče prve stopnje samo, skupščina družbe odločala že naslednje leto, v posledici česar je edini možni zaključek, da je tožba tožnice preuranjena.

V nadaljevanju pritožbe toženka ponavlja navedbe o razlogih za sprejeto odločitev o nedelitvi bilančnega dobička v višini 1,691.163,82 EUR, pri čemer izpostavlja nujnost zaradi posledic predvidenih ukrepov iz Zakona o nujnih ukrepih za omilitev posledic zaradi vpliva visokih cen energentov (v nadaljevanju ZUPVCE), ohranjanja kapitalske ustreznosti družbe, preprečitve zmanjševanja investicij v distribucijsko omrežje za trenutni oziroma daljši časovni trend priključevanja razpršene proizvodnje. Sklicujoč se na sodbo VS RS III Ips 45/2019 in namen ureditve iz prvega odstavka 399. člena ZGD - 1 še poudarja potrebo, da se ekonomska nujnost za zadržanje dobička presoja v časovnem horizontu, ki ga je razumno mogoče šteti kot primernega glede na veljavnost ekonomskih in finančnih parametrov, ki se upoštevajo pri taki oceni. Sodišče prve stopnje je v celoti prezrlo dokazila v spisu, ki so se nanašala na izjemno slabo prognozo poslovanja za naprej in nujnost vlaganj v distribucijsko omrežje električne energije v skladu z razvojno politiko.

Glede na vse navedeno toženka predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

3Tožnica v odgovoru na pritožbo kot neutemeljene prereka pritožbene navedbe toženke. Predlaga zavrnitev pritožbe in zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje je sodbo preizkusilo v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov in opravilo uradni preizkus izpodbijane odločitve (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo pritožbeno uveljavljanih postopkovnih kršitev niti kakšne druge uradoma upoštevne kršitve določb postopka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa v zadevi pravno relevantna dejstva in na tako ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Sodišče druge stopnje zato povzema pravilno, jasno in izčrpno obrazložitev sodišča prve stopnje in glede posameznih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena za sprejeto odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP), dodaja:

6V obravnavani zadevi tožnica izpodbija sklep skupščine toženke z dne 30. 6. 2022, da se bilančni dobiček, ugotovljen na dan 31. 12. 2021, v višini 3.691.881,94 EUR uporabi tako, da se del bilančnega dobička v znesku 2.000.718,12 EUR uporabi za izplačilo dividend, preostanek bilančnega dobička v znesku 1.691.163,82 EUR pa ostane nerazporejen. Tožnica zahteva spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se med delničarje razdeli ves bilančni dobiček ugotovljen na dan 31. 12. 2021, saj ta ne dosega niti zakonsko določene minimalne dividende v višini 4 % osnovnega kapitala toženke.

7Materialnopravno podlago za presojo tožbenega zahtevka predstavlja določilo 399. člena ZGD - 1, skladno s katerim se lahko sklep skupščine o uporabi bilančnega dobička izpodbija, če je v nasprotju z zakonom ali statutom ali če je skupščina odločila, da se delničarjem dobiček ne deli najmanj v višini 4% osnovnega kapitala, če to po presoji dobrega gospodarstvenika ni bilo nujno glede na okoliščine, v katerih družba posluje (prvi odstavek 399. člena ZGD-1). Tožbo zaradi izpodbijanja sklepa skupščine o uporabi bilančnega dobička lahko vložijo delničarji, katerih skupni deleži delnic dosegajo dvajsetino osnovnega kapitala ali katerih skupni najmanjši emisijski znesek dosega 400.000 eurov. Če sodišče ugotovi, da obstajajo okoliščine, ki upravičujejo delitev bilančnega dobička, na zahtevo delničarjev spremeni sklep skupščine (drugi odstavek 399. člena ZGD-1).

8Uvodoma sodišče druge stopnje ugotavlja, da so neutemeljeni pritožbeni razlogi v zvezi s sklepčnostjo tožbe. Ne drži, da zaradi pomanjkanja razlogov ni mogoče preizkusiti pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje glede sklepčnosti tožbe. Sodišče prve stopnje je presojalo utemeljenost ugovora nesklepčnosti tožbe in v točkah 16 in 17 obrazložitve sodbe navedlo jasne in pravilne razloge o tem, zakaj je tožba sklepčna. Tožba je nesklepčna, kadar iz dejstev, ki so v njej navedena, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (prim. tretji odstavek 319. člena ZPP). Že sama opredelitev pojma (ne)sklepčnosti je povezana s trditvenim bremenom in v svojem bistvu pomeni tožnikovo dolžnost, da v tožbi navede dejstva, ki z vidika relevantnega materialnega prava utemeljujejo njegov zahtevek. Za sklepčnost tožbe za izpodbijanje sklepa o uporabi bilančnega dobička mora po določilu 399. člena ZGD - 1 tožnica zatrjevati negativno dejstvo, da pogoji za neizplačilo bilančnega dobička najmanj v višini 4 % osnovnega kapitala ne obstajajo oziroma, da družba ne posluje v takih okoliščinah, da bi bilo zadržanje izplačila minimalno zakonsko določene udeležbe na dobičku nujno. Tožnica je z navedbami, da v obravnavanem primeru niso izkazane okoliščine, ki bi opravičevale sprejem izpodbijanega sklepa in poseg v pravico tožnice do deleža na dobičku oziroma nujnost posega¹, postavila trditveno podlago, ki utemeljuje tožbeni zahtevek, s katerim zahteva spremembo sprejetega skupščinskega sklepa tako, da se deli celoten bilančni dobiček, ki v danem primeru ne dosega 4% osnovnega kapitala toženke. Tožba je tako sklepčna, saj iz zatrjevanih dejstev izhaja pravna posledica, ki jo predvideva zakon.

9Prav tako toženka neutemeljeno vztraja, da je obravnavana tožba preuranjena. Sodišče druge stopnje se strinja z argumentacijo sodišča prve stopnje (tč. 19 in 20 obrazložitve sodbe), da samo zato, ker je skupščina sklenila, da preostanek bilančnega dobička v znesku 1.691.163,82 EUR ostane nerazporejen, kar pomeni da se bo o njem odločalo na naslednji skupščini in gre za odloženo odločanje o delitvi dela bilančnega dobička, ki se bo računovodsko izkazoval v bilančni postavki dobiček, tožba ni preuranjena. V nasprotnem primeru bi, v kolikor bi sledili razlagi toženke, da bodo delničarji izpodbojno tožbo lahko vložili šele, ko bo skupščina dejansko odločila o delitvi tega dela dobička, de facto izvotlili pravico manjšinskih delničarjev do izpodbojne tožbe glede uporabe bilančnega dobička.

10Ob ugotovitvi, da je tožnica izpolnila procesne predpostavke za izpodbijanje sklepa skupščine (t.j. da je tožnica delničar toženke, katere skupni emisijski znesek delnic presega 400.00 eurov² in da je toženka na sami skupščini dne 30. 6. 2022 napovedala izpodbojno tožbo³) in tožbo vložila v predpisanem enomesečnem zakonskem roku od dneva, ko se je končala skupščina⁴, je sodišče prve stopnje v nadaljevanju presojalo, ali je bil sklep skupščine toženke, s katerim je zavrnila delitev dela bilančnega dobička, ko je sklenila, da preostanek bilančnega dobička v višini 1.691.163,82 EUR ostane nerazporejen, glede na okoliščine, v katerih družba posluje, po presoji dobrega gospodarstvenika nujen.

11Pravica do udeležbe v dobičku je temeljna premoženjska pravica, ki jo ima delničar in tudi najpomembnejši razlog, da delničar sploh je delničar. Izjemo od pravila, da je delničarjem potrebno izplačati minimalno dividendo v višini 4 % osnovnega kapitala družbe, je treba razlagati restriktivno. Nujnost ukrepa je več kot le koristnost, primernost in potrebnost. Pravico do zakonsko določenega najmanjšega deleža udeležbe na dobičku je mogoče odreči šele, če za družbo nujno potrebnega cilja ni mogoče doseči na noben drug, s stališča dobrega gospodarstvenika, sprejemljiv način, kot ravno z odrekanjem pravice do zakonsko določenega najmanjšega deleža na dobičku.⁵ Trditveno in dokazno breme o tem, da obstajajo okoliščine, zaradi katerih je bila odločitev o nedelitvi minimalne dividende nujna, je na strani družbe (toženke).

12Sodišče prve stopnje je po presoji sodišča druge stopnje pravilno ugotovilo, da toženka ni konkretizirano zatrjevala okoliščin poslovanja, ki bi jih glede na materialnopravna izhodišča in v sodni praksi izoblikovana stališča o tem, kakšni razlogi opravičujejo poseg v pravico do deleža na dobičku (tč. 22-25 obrazložitve sodbe), lahko šteli kot takšne, da bi bil ukrep zadržanja preostanka bilančnega dobička nujen. Toženka je podala zgolj posplošene in pavšalne navedbe o pričakovanih negativnih učinkih ZUPVCE in o tem, da bi zaradi izplačila celotnega bilančnega dobička v prihodnje najverjetneje poslovala na meji kapitalske ustreznosti in da bi bili ogroženi vsi dolgoročni načrti družbe. Prav tako je le pavšalno zatrjevala, da družba pričakovanega primanjkljaja in zasledovanega cilja, tj. kapitalske ustreznosti in nemotenega poslovanja, ne more doseči drugače, kot s posegom v pravico do dobička. Pavšalne navedbe o slabi prognozi poslovanja družbe v prihodnje, načrtovanimi investicijami in pričakovanem poslovanju na meji kapitalske ustreznosti ne ustrezajo pravnemu standardu nujnosti po določbi drugega odstavka 399. člena ZGD - 1. S takšnimi trditvami toženka ni izkazala, da za družbo potrebnih ciljev kot dober gospodarstvenik ne bi mogla doseči na noben drug način. Tako tudi po stališču sodišča druge stopnje toženka ni zmogla že trditvenega bremena o okoliščinah, v katerih družba posluje, ki utemeljujejo nujnosti zadržanja bilančnega dobička.

13Za takšno presojo sodišče prve stopnje ni potrebovalo posebnega strokovnega znanja, saj je vprašanje, ali so zatrjevane okoliščine sploh takšne, da bi lahko utemeljevale nujnost ukrepa nedelitve bilančnega dobička v višini zakonsko predpisane minimalne dividende in s tem posega v temeljno korporacijsko pravno pravico delničarjev, pravno vprašanje. Dokazni predlog po imenovanju izvedenca finančne stroke, pa tudi za zaslišanje predsednika uprave toženke, je zato sodišče prve stopnje povsem utemeljeno (in tudi obrazloženo; prim. tč. 12 obrazložitve sodbe) zavrnilo. Zaradi povezanosti trditvenega in dokaznega bremena sodišče ne more z izvajanjem dokazov nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. Neutemeljeno je zato pritožbeno uveljavljanje postopkovnih kršitev in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zaradi neizvedbe predlaganih dokazov.

14Neutemeljena je tudi pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje kršilo določilo 285. člena ZPP, ker toženke ni pozvalo k dopolnitvi pomanjkljivih in neustreznih navedb. Trditveno in dokazno breme z materialno procesnim vodstvom ni nadomeščeno, temveč je zgolj omiljeno in je namenjeno temu, da se prepreči izdaja sodbe presenečenja. Dolžnost materialnega procesnega vodstva sodišča ne nastopi vselej, ko ena od strank svojemu trditvenemu ali dokaznemu bremenu ne zadosti, ampak le tedaj, ko stranka, glede na konkretne okoliščine primera, ob zadostni skrbnosti upravičeno meni, da mu je zadostila. V obravnavanem primeru je bila toženka seznanjena s povsem jasno relevantno pravno podlago zahtevka in s svojim dolžnim trditvenim in dokaznim bremenom. Materialno procesno vodstvo sodišča ne sega tako daleč, da bi moralo sodišče v danem primeru stranko tekom postopka opozarjati na njeno materialno pravno zmotno prepričanje, da so zatrjevane okoliščine takšne, da utemeljujejo nujnost posega v pravico do udeležbe na dobičku. Sicer pa je bila o odsotnosti relevantne trditvene podlage toženka izrecno opozorjena že s strani tožnice (točka II tožbe in točki VIII in IX pripravljalne vloge z dne 8. 3. 2023), zato tudi iz tega razloga ni bilo potrebe po dodatnih opozorilih sodišča v okviru materialno procesnega vodstva.

15Pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja toženka, po obrazloženem tako niso podani. Ker sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo, da bi bila izpodbijana sodba obremenjena s katero od drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti samo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), materialno pravo pa je sodišče prve stopnje, kot je bilo že obrazloženo, prav tako uporabilo pravilno, je sodišče druge stopnje pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo v skladu s 353. členom ZPP.

16Ker toženka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Prav tako krije tožnica sama svoje stroške z odgovorom na pritožbo, saj z njim ni odločilno prispevala k rešitvi zadeve na drugi stopnji (155. člena ZPP).

¹ Podrobnejše tožbene navedbe povzete v tč. 17 izpodbijane sodbe.
² Drugi odstavek 399. člena ZGD - 1.
³ Prvi odstavek 397. člena ZGD - 1.
⁴ Prvi odstavek 396. člena ZGD - 1.
⁵ Tako sodba VS RS III Ips 14/2009 z dne 20. 12. 2011