VSC Sodba Cpg 37/2025

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

III. Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki pritožbene stroške v višini 4.628,07 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

1Prvostopno sodišče je zavrnilo (I.) primarni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da je notarski zapis Sporazuma razveljavitve Pogodbe o brezplačnem prenosu poslovnega deleža, Sklepov skupščine in Družbene pogodbe, opr. št. SV 154/15 z dne 14.9.2015, ničen, 2. da je tožena stranka dolžna plačati družbi Č. znesek 1.009.136,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila in (II.) podredni zahtevek na ugotovitev, da je notarski zapis Sporazuma razveljavitev Pogodbe o brezplačnem prenosu poslovnega deleža, Sklepov skupščine in Družbene pogodbe, opr. št. SV 154/15 z dne 14.9.2015 zaradi napak v volji tožnika izpodbojen, 2. da se v sodnem registru Republike Slovenije pri družbi B., d.o.o., vzpostavi prejšnje stanje imetništva poslovnih deležev na način, da se tožnik vpiše kot 50 % imetnik poslovnega deleža. (III.) Ugodilo pa je zahtevku po nasprotni tožbi in ugotovilo, da so Pogodba o brezplačnem prenosu poslovnega deleža sklenjena v obliki notarskega zapisa, opr. št. SV 471/14, z dne 6.10.2014, Sklepi skupščine o spremembi družbenikov in sprejeti Družbeni pogodbi v notarskem zapisu z opr. Štev. SV 472/14 in notarskem zapisu z opr. št. SV 473/14, vse z dne 6.10.2014, nični. (IV.) Stroške pravdnega postopka je naložilo tožeči stranki, ki mora povrniti toženi stranki 58.382,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

2Tožeča stranka v tem gospodarskem sporu primarno uveljavlja ničnost in podredno izpodbojnost notarskega zapisa Sporazumne razveljavitve Pogodbe o brezplačnem prenosu poslovnega deleža, Sklepov skupščine in Družbene pogodbe, opr. št. SV 154/15 z dne 14.9.2015. Pod 2. točko primarnega zahtevka tožnik vtožuje plačilo nadomestila oz. odškodnine v vrednosti poslovnega deleža v družbi B., d.o.o., v korist družbe Č. GmbH. Pod točko 2. podrednega zahtevka pa zahteva, da se pri družbi B., d.o.o. vzpostavi prejšnje stanje imetništva poslovnih deležev na način, da se tožnik vpiše kot 50 % imetnik poslovnega deleža. Tožena stranka z nasprotno tožbo uveljavlja ničnost Pogodbe o brezplačnem prenosu poslovnega deleža opr. št. SV 471/14, sklepov skupščine SV 472/14 in sprejete družbene pogodbe opr. št. SV 473/14, vse z dne 6.10.2014 v obliki notarskega zapisa.

3Prvostopno sodišče je ugotovilo, da je Pogodba o brezplačnem prenosu poslovnega deleža, opr. št. SV 471/14 z dne 6.10.2014, z vsemi pripadajočimi dokumenti, nična, ker je sklenjena v nasprotju s 4. in 9. odstavkom 38.a člena takrat veljavnega ZGD-1 in po prvem odstavku 86. člena OZ. Zaradi ničnosti omenjenih notarskih zapisov, ki so brez pravnega učinka, tožnik nikoli ni pridobil 50 % deleža v družbi B., d.o.o. in je posledično njegov primarni tožbeni zahtevek na ničnost sporazumne razveljavitve Pogodbe o brezplačnem prenosu tega poslovnega deleža, neutemeljen. Ker tožnik ni pridobil poslovnega deleža v omenjeni družbi, tudi ni upravičen do plačila denarnega nadomestila za poslovni delež na podlagi drugega odstavka 87. člena OZ (oz. odškodnine) in je njegov primarni zahtevek pod točko 2. neutemeljen. Prav tako tožena stranka ni pasivno legitimirana glede na trditve in zatrjevanja tožnika o obstoju societete (990. člen OZ). Podredni zahtevek tožnika s katerim izpodbija že omenjeni notarski zapis zaradi napak volje, je zastaran (99. člen OZ). Zahtevek pod točko 2. podrednega zahtevka je prvostopno sodišče zavrnilo, ker je nesklepčen in neizvršljiv. Tožena stranka namreč ni več družbenik v družbi B., d.o.o. in ni pasivno legitimirana glede tega zahtevka. Navedeni zahtevek je vezan tudi na zahtevek tožnika pod prvo točko podrednega zahtevka, za katerega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je prepozen.

4Zoper odločitev prvostopnega sodišča sta se pravočasno pritožila tožeča stranka in stranski intervenient po pooblaščencu iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP ter predlagala pritožbenemu sodišču, da v celoti ugodi zahtevku, podrejeno pa razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje. Priglasila sta tudi pritožbene stroške.

5Glede pasivne legitimacije tožene stranke za zahtevek na plačilo nadomestila

Pritožnica meni, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, da tožena stranka ni pasivno legitimirana (po 990. in nadaljnjih členih OZ). Če tožeča stranka ne bi uveljavljala zahtevka na ugotovitev ničnosti prenosa poslovnega deleža z dne 6.10.2014, se ne bi bilo potrebno ukvarjati z ozadjem prenosa, oziroma obstojem societete kot kavze spornega pravnega posla. Tožena stranka je tista, ki je odgovorna za prenos celotnega poslovnega deleža na družbo A., ta pa na D., čeprav 50 % tega deleža pripada tožniku. Zato naj povrne prikrajšanje, saj skuša odvzeti tožeči stranki pravico do deleža oziroma do nadomestila. Tožeča stranka je od družine E. E. že prejela kar ji pripada - pridobila 50 % delež v B., d.o.o., (F. d.o.o.) do česar je bila upravičena na podlagi družbene pogodbe. Člani družin E. E. so namreč dejanski lastniki družbe B., d.o.o. kot družbeniki 100% družbenika F. d.o.o. D. Od 19.3.2014 do 14.9.2015 je 100% delež pripadel družbi C. d.o.o., nato je postal družbenik družba A. Dne 6.10.2014 je C. d.o.o. prenesel 50% delež na tožnika. Družina E. E. kot člani societete so prenesli na tožečo stranko delež v F. in izpolnili svoje obveznosti po societeti. Zatrjevanje societete je pomembno ne le z vidika 996. člena OZ, temveč tudi z vidika kavze notarskega sporazuma z dne 6.10.2014 in bi bilo nujno izvesti vse predlagane dokaze, da se ugotovi obstoj societete in kavzo notarskega sporazuma.

Zaradi zmotne odločitve glede pasivne legitimacije tožene stranke je prvostopno sodišče kršilo pravico do izjave tožeče stranke (22. člen Ustave Republike Slovenije), saj je zavrnilo vse dokazne predloge v zvezi z zatrjevanjem societete in s tem storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Neutemeljeno je zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje prič, ki bi vedele izpovedati o soglasju za sklenitev notarskega sporazuma, ali je bilo pooblastilo dano za predmetni pravni posel, ali so lastniki podali soglasje za sklenitev takšnega pravnega posla, o pooblastilih (G. G.), v zvezi s sklepanjem notarskih zapisov in pooblastili (H. H., I. I.), seznanjenosti z notarskimi zapisi (J.J.), glede danih pooblastil za sklepanje poslov, seznanjenostjo z obravnavanimi notarskimi zapisi, soglasju za sklenitev (K. K., L. L., M. M., N. N.,O. O., …), glede danih pooblastil (P. P.). Tudi glede zaslišanih prič R. R., S. S. in Š. Š. izpostavlja, da se ne spomnijo nič in bi bilo nujno zaslišati preostale člane notarske pisarne. Nezakonito je bil zavrnjen tudi dokazni predlog za angažiranje izvedenca ekonomske stroke, ker je napačna odločitev glede ničnosti notarskega zapisa Pogodbe o brezplačnem prenosu poslovnega deleža. Prav tako je nezakonito zavrnjen dokazni predlog za izvedenca računalniške stroke, saj obstoji elektronska komunikacija, ki bi dokazovala vedenje lastnikov o sklenjenih notarskih sporazumih. Ne drži, da Notar T. T. ni svetoval tožniku pri sklepanju notarskih zapisov, saj je notarska pisarna svetovala kakšne vrste pooblastila mora podpisati lastnik. Vsebine notarskega sporazuma ni predložil tožnik, kar iz izpovedbe priče ne izhaja, očita absolutno bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V primeru pravnomočne odločitve navaja, da je podana odškodninska odgovornost notarja za sklenitev ničnega pravnega posla.

Očita, da je bila zadeva prejudicirana, ker je sodnica bila odločena, da zadevo zaključi že v septembru, ko je izjavila, da bo po zaslišanju še nekaterih prič zadevo zaključila, čeprav tožnica še ni predstavila materialnopravnega stališča o societeti. Do zaključka kot ga je sodišče sprejelo v izpodbijani sodbi, bi lahko prišlo tudi brez zaslišanja prič U. U., V. V. in Z. Z., saj so bili predlagani v zvezi s societeto. Z zaslišanjem prič je sodišče povzročilo zgolj dodatne stroške, čeprav je vedelo, da izpovedbe ne bodo vplivale na odločitev. Stranke niso bile enakopravno obravnavane, kar pomeni kršitev ustavne pravice do poštenega sojenja in kršitev temeljnih načel pravne države ter ogroža zaupanje v pravni sistem. Očita kršitev enakosti pred zakonom, načela kontradiktornosti, načela materialne resnice.

Prvostopno sodišče je napačno ugotovilo dejansko sanje v 18. točki obrazložitve, kjer je kot nesporno dejstvo ugotovilo, da je družba A.. tožniku podelila generalno pooblastilo za razpolaganje s poslovnimi deleži v družbah B., d.o.o. in C. d.o.o. zaradi potreb po spremembah v kapitalski strukturi družb, kar ne drži. Tožeča stranka je namreč zatrjevala, da je bilo pooblastilo z dne 19.3.2014 namenjeno poslu pridobitve poslovnega deleža z dne 6.10.2014 (pripravljalna vloga z dne 4.9.2023) in ne gre za nesporno dejstvo. Očita, da se prvostopno sodišče neutemeljeno sklicuje na generalno pooblastilo, ker v zvezi s tem ni izvajalo dokazov in je odločitev o tem arbitrarna.

6Glede napačne uporabe materialnega prava 38.a člena ZGD-1 in glede ničnosti notarskega zapisa Pogodbe o brezplačnem prenosu poslovnega deleža, opr. št. SV 471/14, z dne 6.10.2014

Pritožnica opozarja, da Pogodba o brezplačnem prenosu poslovnega deleža opr. št. SV 471/14 z dne 6.10.2014 ne more biti nična, ker zakon določa, da so nični pravni posli sklenjeni med pravnimi osebami. Tožena stranka pa je sklenila pravni posel z Ž. Ž. osebno. Vpis v sodni register je dekleratorne narave in ne pomeni, da poslovni delež ni bil veljavno prenesen na tožečo stranko. Ž. Ž. se je z navedenimi posli strinjal, prav tako tudi poslovodja družbe C. d.o.o., ki je bil takrat prav tako Ž. Ž.. Če je potrebno soglasje tožene stranke ugotavljati preko lastnikov, pa je A.., bil seznanjen s prenosom poslovnega deleža na tožečo stranko, saj je moral podati soglasje za sklepanje pravnega posla, ki ga je podal s pooblastilom z dne 19.3.2014 za vse pravne posle, torej tudi za konkretni pravni posel z dne 6.10.2014. Ker so lastniki podali soglasje za sklenitev takšnega pravnega posla s pooblastilom, kolizije interesov oziroma nasprotje interesov ni podano. Pravni posel je bil sklenjen z vedenjem edinega družbenika, zato ne trpi posledic ničnosti. Ničnost je skrajna sankcija, ki jo je treba razlagati restriktivno. Sklicuje se na gramatikalno in teleološko razlago določbe 38.a člena ZGD-1, slovensko in nemško sodno prakso. Poudarja, da je šlo za zaupanje med edinim družbenikom in poslovodjem, ki je imel najširša možna pooblastila. Uveljavljanje ničnosti kaže na znake zlorabe ničnosti v namene, ki niso predvideni z zakonom. Opozarja, na novelo ZGD-1K, ki je 38. a člen spremenila in črtala določbo devetega odstavka, ki je določala ničnostno sankcijo za posle, glede katerih ni bilo dano strogo formalno soglasje iz četrtega odstavka navedenega člena. Bivši deveti odstavek navedenega člena po mnenju pritožbe ni kogentne narave, temveč gre za izpodbojno domnevo. Če nasprotje interesov ni podano, saj je tožeča stranka pridobila soglasje v obliki pooblastila, sankcija ničnosti ne more nastopiti, tudi če formalnega soglasja ni. Materialnopravno zmotno je stališče višjih sodišč, ki so sprejela argumentacijo, da soglasje edinega družbenika, ki ni podano v strogo formalni obliki, ni relevantno. Pritožnica izpostavlja stališče Mihe Juharta, v članku Pravne posledice kršitev korporacijskih pravil glede sklepanja pravnih poslov s povezanimi strankami in funkcionarji in članek Petra Podgorelca, Sklepanje pravnih poslov s povezanimi strankami, ki nakazujeta, da je bila rešitev bivšega 38. a člena ZGD-1, ki je določala ničnost, prestroga. Navaja teoretične probleme, ki jih prinaša ozka gramatikalna razlaga navedene določbe in meni, da je ZGD-1 določil ničnost, ki relativizira posledico oziroma zahteva, da se norma uporabi glede na dejanske okoliščine. Vseskozi zatrjuje, da ni podana kolizija interesov, ker je edini družbenik podal soglasje k poslom in se z njimi strinjal, pri čemer ni pomembno v kakšni obliki je bilo soglasje dano. Sklicuje se na VSM I Cpg 434/2017. Opozarja na zmotno presojo 38.a člena ZGD-1 in nepravilno navezovanje na 526. člen ZGD-1 v primeru enoosebnih družb in 507. člen v primeru večosebnih družb. Soglasje je lahko izraženo v kakršnikoli obliki, tudi v pooblastilu. Sklicuje se na sodbo VSRS I Ips 141/2006 z dne 24.5.2007, da soglasja družbenikov ni pomembno v kakšni obliki je podano, mora pa biti jasno, dano v naprej in ne sme biti protipravno. Zatrjuje, da je drugačno stališče v izpodbijani sodbi v nasprotju s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS. Ničnost po 38. a členu ZGD-1 je domneva, ki jo je mogoče izpodbiti po mnenju pritožnice. Prepoved sklepanja pravnih poslov v koliziji interesov ni absolutna, zaradi česar isti člen določa, da je potrebno pridobiti soglasje (4. odstavek 38.a člena ZGD-1). Vsaka pogodba sklenjena v koliziji interesov, ni podvržena pravnim sankcijam (VSM I Cpg 434/2017 z dne 7.2.2018). Sklicuje se tudi na tujo sodno prakso. Meni, da ne gre za neizpodbojno domnevo (sodba VSRS VIII Ips 213/2016 z dne 21.2.2017) temveč, da je nasproten dokaz možen. Ničnost kot najstrožja pravna posledica pomanjkljivosti pri sklenitvi posla, je pridržana le za najhujše kršitve. Zato je pri uporabi treba ravnati restriktivno (I Cpg 179/2013, II Cp96/2020, II Ips 232/2007, II Ips 284/95). Opozarja na razliko, če gre za večosebne družbe, pri katerih se soglasje lahko da neoblično, v primeru enoosebne družbe pa mora biti soglasje v obliki sklepa, ki mora biti vpisan v knjigo sklepov. Namen vpisa v knjigo sklepov ni varovanje notranjega razmerja, temveč varstvo tretjih oseb (VSM I Cpg 417/2017). Pri poslih, ki jih ureja 38. a člen ZGD-1 pravih tretjih ni, saj gre za spore med povezanimi osebami. Očita, da je tožena stranka zlorabila pravico, ker je vložila nasprotno tožbo na ugotovitev ničnosti notarskega zapisa z dne 6.10.2014 devet let po njegovi sklenitvi. Sklicuje se na sodno prakso VSM I Cpg 434/2017, VSM I Cpg 218/2017-26, da vsaka pogodba sklenjena v koliziji interesov ni podvržena pravnim sanacijam, ker je potrebno razlikovati med abstraktno in konkretno kolizijo interesov. Očita zmotno materialnopravno stališče, da soglasje edinega družbenika ni relevantno, če ni dano v ustrezni strogo formalni obliki. Očita napačno ugotovitev dejanskega stanja glede obstoja nasprotja interesov v točki 21 obrazložitve, saj je zakoniti zastopnik tožene stranke, ki je zastopal toženo stranko pri sklepanju posla s fizično osebo - tožečo stranko, prejel izrecno pooblastilo lastnikov pravne osebe, kar pomeni, da so lastniki bili seznanjeni s poslom in so ga odobrili. Nasprotja interesov ni, ker je bilo pridobljeno soglasje. Pooblastilo lastnikov pomeni, da so posel odobrili. Da je edini lastnik podal soglasje, je prepoznal celo notar, saj je bil notarski zapis sklenjen.

Očita, da je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni presojalo obstoja societete, da bi ugotovilo podlago za sklenitev takšnega pravnega posla. Očita tudi zmotno uporabo materialnega prava, saj v kolikor bi ugotovilo obstoj podlage (kavze) za sklenitev takšnega pravnega posla, bi se usmerilo na določbe o societeti in ugotovilo, da je bil sporni pravni posel zgolj realizacija določb o societeti in tožeča stranka soglasja sploh ni potrebovala. Ponavlja že podane navedbe, da so bili dejanski lastniki tožene stranke v času predmetnega posla družina E. E., preko svojih družb in da bo tožeča stranka primorana tožiti družino E. E., če bi sklenjen pravni posel obveljal za ničnega. Očita zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ker obrazložitev ni dovolj argumentirana, ni celovita, listine so vzete iz konteksta, napačno interpretirane, sodišče se ne opredeli do navedb tožene stranke.

Očita tudi kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da naj bi priče A. B., A.C., A. Č. in A. D. skladno izpovedali, da tožena stranka in lastniki niso bili seznanjeni z notarskimi zapisi. Priče A. Č., A. B. in A. C. v letu 2014 še niso sodelovale s toženo stranko, da tožena stranka ne bi bila seznanjena pa je nemogoče dejstvo. Očita tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ker o dejstvu ali so bili lastniki seznanjeni z obstojem notarskih zapisov sodišče sklepa na podlagi izpovedi prič, ki niso dejanski lastniki, ki bi o tem lahko podali relevantne izpovedi. Sodišče prve stopnje ni obravnavalo zadeve z ustrezno skrbnostjo, gre namreč za kompleksno dejansko stanje.

7Na pritožbo je pravočasno odgovorila tožena stranka po svojem pooblaščencu. Predlagala je zavrnitev pritožbe in potrditev prvostopne sodbe. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

Navaja, da je pravilno stališče prvostopnega sodišča, da tožena stranka ni pasivno legitimirana za zahtevek tožeče stranke na podlagi pravil o societeti. Tožeča stranka je sama zatrjevala, da tožena stranka ni član societete. Pritožbene trditve, da je tožena stranka kriva, ker uveljavlja ničnost notarskega zapisa pogodbe o brezplačnem prenosu poslovnega deleža z dne 6.10.2014, so povsem neutemeljene, saj gre za uveljavljanje pravo varstvenega zahtevka. Da je prenos poslovnega deleža na podlagi družbene pogodbe veljaven, saj je njegova kavza razvidna iz družbene pogodbe, so novote, navedbe so tudi neutemeljene. Zavrnitev dokazov je utemeljena. Vse priče so prepričljivo izpovedovale. Če niso izpovedale v korist tožeče stranke, to ne predstavlja kršitev pravice do izjave. Pritožnica skuša predrugačiti izpovedi prič (T. T.). V zvezi s samimi pooblastili tožeča spregleda, da je sama podpisala Sporazumno razveljavitev Pogodbe o brezplačnem prenosu in je svoja pooblastila črpala iz zakonitega zastopanja tožene stranke, iz korporacijskih pravil. Povsem neutemeljeni so pritožbeni očitki o prejudiciranju sodnice. Priče U. U., V. V. in Z. Z. je sodišče zasliševalo v zvezi z dokazovanjem glede okoliščin sklepanja poslov v letu 2014 in 2015 ter prevare, ki naj bi po njenih trditvah utemeljevale ničnost Sporazumne razveljavitve pogodbe o brezplačnem prenosu poslovnega deleža.

Glede generalnega pooblastila, tožeča stranka ni argumentirano nasprotovala navedbam tožene stranke, da je tožeči stranki bilo dano generalno pooblastilo, ki vsebuje tudi pooblastilo za prenos poslovnega deleže dne 6.10.2014.

Glede 38. a člena ZGD-1 je pravilno stališče prvostopnega sodišča, da bi morala tožeča stranka po 4. odstavku takrat veljavnega 38. a člena ZGD-1 kot poslovodja tožene stranke za sklenitev Pogodbe o brezplačnem prenosu poslovnega deleža pridobiti soglasje skupščine tožene stranke, če omenjeno soglasja ni bilo dano, je po devetem odstavku istega člena pravni posel oziroma pogodba nična. V primeru enoosebnih družb, kar je bila tožena stranka v času sklepanja spornih poslov, bi morala tožeča stranka pridobiti sklep edinega družbenika (takrat družbe A.), ki bi moral biti ne le sprejet, temveč tudi vpisan v knjigo sklepov, v zvezi z deseto alinejo 505. člena ZGD-1 in 526. člena ZGD-1, saj morebitni sklepi, ki niso vpisani v knjigo sklepov, nimajo pravnega učinka. Ne velja le v primeru sklepanja pravnih poslov z drugo pravno osebo, ampak je uporabljivo tudi pri sklepanju poslov s fizično osebo (VSL I Cpg 1332/2015). Enako stališče je razvidno tudi iz VSC I Cpg 83/2020, VSM I Cpg 75/2020. Pritožbene navedbe o tem, da je ničnostna sankcija določena kot izpodbojna domneva, so neutemeljene. Pooblastilo ni dalo podlage za prenos poslovnega deleža v korist tožeče stranke, pogodba je bila sklenjena na podlagi pooblastila zakonitega zastopnika tožene stranke, ki je nase prenesel poslovni delež. Obstoj nasprotja interesov je evidenten in ga je sodišče pravilno pojasnilo, pritožba ga konkretno niti ne izpodbija. Kolizija interesov namreč obstoji sama po sebi, per se, ne glede na obstoj soglasja. Soglasja sicer tožeča stranka ni pridobila za sklenitev Pogodbe o brezplačnem prenosu poslovnega deleža ne formalno, ne neformalno. Navedbe o večosebni družbi so nerelevantne. V obravnavani kazenski zadevi VSRS I Ips 141/2006 je šlo za vprašanje izpolnjevanja zakonskih znakov kaznivega dejanja zlorabe položaja in ne pridobitve soglasja, ki se nanaša na uporabo 38.a člena ZGD-1 in z obravnavano gospodarsko zadevo ni primerljiva niti glede dejanskega, niti glede pravnega vprašanja. Jezikovna in namenska razlaga omenjene določbe 38. a člena ZGD-1 ne omogoča zaključka, da je uveljavljanje ničnosti v primeru družbe z enim družbenikom možno zgolj, če bi bilo ravnanje direktorja v nasprotju z interesi in vedenji edinega družbenika in brez njegovega soglasja v kakršnikoli obliki, kar pritožnica neutemeljeno zatrjuje. Navedbe glede tožbe družine E. E. za ta postopek niso relevantne.

8Pritožba ni utemeljena.

9Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da je predmet pritožbenega preizkusa prvostopna sodba v celoti (350/I. Člen ZPP).

10Pritožbeno sodišče ne povzema dejanskega stanja in dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča na tem mestu, ker so razvidne iz sodbe sodišča prve stopnje, se pa opredeljuje do bistvenih pritožbenih navedb pritožnice.

11Odločitev prvostopnega sodišča je po presoji pritožbenega sodišča zakonita in pravilna. Izpodbijana sodba ni obremenjena s kršitvami pravil postopka, napačno uporabo materialnega prava ali zmotno ugotovljenim dejanskim stanjem. Tožeči stranki tudi niso bile kršene ustavne pravice.

12Glede pasivne legitimacije tožene stranke

Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo v 12., 13. in 34. točki obrazložitve, da ni podana pasivna legitimacija tožene stranke za tožbeni zahtevek tožnika na podlagi določb o družbeni pogodbi oziroma societeti (990. člen OZ in nadaljnji členi). Tožeča stranka je namreč zatrjevala obstoj societete med tožnikom in člani družine E. E. Glede na takšno trditveno podlago same tožeče stranke (7. in 212. člen ZPP) in pravno naravo societete (990. člen OZ in nadaljnji), tožena stranka ni pasivno legitimirana¹. Tako se pokažejo vsa nadaljnja, obširna pritožbena navajanja, s katerimi slednja skuša utemeljiti pasivno legitimacijo tožene stranke, vezana na lastniško strukturo tožene stranke in izpostavljena dejstva, da je tožena stranka prenašala poslovne deleže v družbi B., d.o.o. na druge družbe (tudi domnevni delež tožeče stranke), za neutemeljene in tudi nerelevantne. Pritožnica z njimi ne more uspeti, ker ni tožena prava stranka.

13Tožena stranka z nasprotno tožbo uveljavlja svoj pravno varstveni zahtevek na ugotovitev ničnosti Pogodbe o brezplačnem prenosu poslovnega deleža z dne 6.10.2014 (SV 471/14), na podlagi takrat veljavne določbe 38. a člena ZGD-1, kar nedvomno lahko uveljavlja. Zgolj zaradi uveljavljanja tega zahtevka, pritožnica ne more uspeti z navedbami, da je tožena stranka ″kriva‶ oziroma, da bi zato bila dolžna nadomestiti vrednost 50 % deleža. Gre za povsem neutemeljene pritožbene navedbe.

14Prvostopno sodišče ni kršilo 22. člena Ustave RS², prav tako se mu ni pripetila očitana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni pasivno legitimirana glede tožbenega zahtevka na podlagi societete. Jasno je navedlo katerih dokazov ni izvedlo in razloge zakaj jih ni izvedlo (v točki 8. obrazložitve prvostopne sodbe). Navedene razloge sprejema tudi pritožbeno sodišče in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene.

15Prav tako pritožnica neutemeljeno očita kršitev pravice do poštenega sojenja, da je sodnica prejudicirala zadevo, ker je izjavila, da bo zaključila zadevo še preden je tožeča stranka predstavila svoja materialnopravna izhodišča o societeti, da je izvedla zaslišanje prič, čeprav je vedela, da ne bodo vplivale na odločitev in je povzročila le dodatne stroške. Pritožnica spregleda, da izvedba dokazov, ki sta jih predlagali pravdni stranki, sama po sebi ne pomeni kršitve pravice do poštenega sojenja. Sodišče prve stopnje je v skladu z 287. členom ZPP izvedlo tiste dokaze, za katere je menilo, da so pomembni za dokazovanje pravno odločilnih dejstev. Predlagane dokaze za katere je menilo, da niso pomembni za odločbo pa je zavrnilo. Ne gre za nobeno prejudiciranje sodnice, kot zmotno navaja pritožnica in tudi ne za kršitev pravice do poštenega sojenja. Sodišče prve stopnje je postopalo v skladu z določbami ZPP in stranke obravnavalo enako, kar pomeni pošten postopek sojenja, ne glede na izid postopka. Če izid postopka ni v korist pritožnice, to ne pomeni, da je bila kršena pravica do poštenega sojenja. V skladu z 286. b členom ZPP pritožnica očitano kršitev določb ZPP tudi ni uveljavljala pravočasno pred sodiščem prve stopnje, niti ni pojasnila zakaj tega ni mogla storiti pravočasno in so tovrstne pritožbene navedbe tudi iz tega razloga pritožbeno neupoštevne.

16Pritožnica neutemeljeno očita kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, da vsebina notarskega sporazuma ni bila predložena s strani tožeče stranke, kar ne izhaja iz izpovedi priče notarja R.R. Protispisnost, ki jo očita pritožnica je napaka povsem tehnične narave, gre namreč za napačen postopek prenosa, pri katerem se sodišče vrednostno ne opredeljuje, kar pa ni konkretni primer. Očitana kršitev se sodišču prve stopnje tako ni pripetila. V kolikor pritožnica uveljavlja zmotno dokazno oceno, pa ta ni utemeljena, saj je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, da je Pogodba o brezplačnem prenosu poslovnega deleža, opr. štev. SV 471/14 z dne 6.10.2014 sklenjena v nasprotju z določbo 38.a člena takrat veljavnega ZGD-1 in je takšen pravni posel ničen. Kar pomeni, da ne ustvarja nobenih pravnih učinkov in tožnik na njegovi podlagi ni pridobil poslovnih deležev v družbi B., d.o.o.. Zato je neutemeljen njegov zahtevek na ugotovitev ničnosti Sporazumne razveljavitve Pogodbe o brezplačnem prenosu poslovnega deleža, sklepov skupščine in Družbene pogodbe z dne 14.9.2015. Morebitna odgovornost notarja ni pravno relevantna za odločitev v tej zadevi. Glede na navedeno so povsem neutemeljeni tudi pritožbeni očitki o nezakonito zavrnjenih dokaznih predlogih za angažiranje izvedenca ekonomske in računalniške stroke. Razloge za njihovo zavrnitev je prvostopno sodišče sicer navedlo v 8. točki obrazložitve in se pritožbeno sodišče nanje v celoti sklicuje.

17Prvostopno sodišče je v 18. točki obrazložitve pravilno ugotovilo nesporna dejstva, da je bilo tožeči stranki podeljeno generalno pooblastilo zaradi potreb zamenjave poslovnih deležev med družbama B. d.o.o. in C. d.o.o.. Tožena stranka je namreč zatrjevala, da je bilo generalno pooblastilo dano tožeči stranki zaradi potreb zamenjave poslovnih deležev med družbama B. d.o.o. in C. d.o.o. Temu tožeča stranka ni konkretizirano nasprotovala, četudi je zatrjevala, da je bilo pooblastilo dano za prenos dne 6.10.2014. Drugačne pritožbene navedbe o napačno ugotovljenem dejanskem stanju so napačne. Pritožnica v zvezi s tem tudi ne pojasni na kakšen način bi očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka vplivala na pravilnost in zakonitost izdane sodne odločbe. Odločitev glede generalnega pooblastila namreč ni arbitrarna kot zmotno navaja pritožnica. Sodišče prve stopnje je izvajalo dokaze tudi glede generalnega pooblastila, kar je razvidno iz 7. točke obrazložitve prvostopne sodbe in so pritožbene navedbe o arbitrarnosti povsem neutemeljene. Povsem neutemeljen in pavšalen je tudi pritožbeni očitek o absolutno bistveni kršitvi določb postopka, ki naj bi se prvostopnemu sodišču pripetila, ker ni zaslišalo prič v zvezi s tem ali je bilo pooblastilo dano za sklenitev spornega pravnega posla in ali so podali soglasje za sklenitev takšnega pravnega posla, saj pritožnica ne pojasni katero absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka sploh uveljavlja. V kolikor uveljavlja kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, se ta sodišču prve stopnje ni pripetila, saj je v 8. točki obrazložitve konkretizirano pojasnilo razloge zakaj je zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje prič. Razloge kot pravilne sprejema tudi pritožbeno sodišče in se nanje v celoti sklicuje.

18Glede ugotovljene ničnosti notarskega zapisa, opr. štev. SV 471/14 z dne 6.10.2014 in napačne uporabe materialnega prava 38.a člena ZGD-1

Pritožbene navedbe s katerimi izpodbija odločitev prvostopnega sodišča, da je Pogodba o brezplačnem prenosu poslovnega deleža, opr. št. SV 471/14 z dne 6.10.2014, nična na podlagi določbe 38. a člena ZGD-1 in 86. člena OZ, so neutemeljene in materialnopravno zmotne. Prvostopno sodišče je v točkah 16. do 29. obrazložitve pravilno presodilo, da je Pogodba o brezplačnem prenosu poslovnega deleža z dne 6.10.2014, sklenjena v nasprotju z določbami takrat veljavnega 38. a člena ZGD -1 (četrti odstavek, v zvezi z devetim odstavkom 38.a člena ZGD-1, v zvezi z prvim odstavkom 86. člena OZ), nična. Pritožbeno sodišče se v celoti sklicuje na razloge prvostopnega sodišča in jih sprejema kot svoje.

19Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da je pri sklepanju Pogodbe o brezplačnem prenosu poslovnega deleža z dne 6.10.2014 obstajalo nasprotje interesov (21. točka obrazložitve). Tožnik je namreč sklenil navedeni posel s samim sabo, na eni strani v svojstvu poslovodje enoosebne družbe (tožene stranke) in na drugi strani kot fizična oseba (Ž. Ž. osebo) in je s sklenitvijo sporne Pogodbe o brezplačnem prenosu poslovnega deleža pridobil 50 % poslovni delež v družbi B., d.o.o.. Pri sklenitvi takšne pogodbe je zagotovo obstajalo nasprotje interesov. Tožnik je s sklenitvijo Pogodbe o brezplačnem prenosu zasledoval lasten ekonomski interes, saj je nase neodplačno prenesel poslovni delež. Sklenitev takšnega posla pa je bila v očitnem nasprotju interesov družbe A. (edinega družbenika tožene stranke), v imenu katerega je tožnik kot zakoniti zastopnik oziroma poslovodja, sklepal navedeni posel. S tem poslom je tožena stranka izgubila 50% delež v družbi B., d.o.o.. Pritožnica tako ne more uspeti z navedbami v smislu, da nasprotja interesov pri sklepanju tega pravnega posla ni bilo, ker je bilo podano nekakšno neformalno soglasje družbenikov (pooblastilo), saj nasprotje interesov obstaja samo po sebi, per se, kar je prvostopno sodišče pravilno pojasnilo in pravilno uporabilo tudi materialno pravo. Drugačne, večkrat ponovljene in na različne načine izražene pritožbene navedbe v tej smeri, so zmotne.

20Stališče zakonodajalca pri oblikovanju določbe 38. a člena ZGD-1, ki mu je kasneje sledila tudi večinska sodna praksa je, da se osebe, ki so kot korporacijski zastopniki ali prokuristi nosilci upravičenja za zastopanje gospodarske družbe, omeji pri sklepanju pravnih poslov z drugimi družbami, v katerih so te osebe same ali v povezavi preko ožje povezanih oseb kapitalsko udeležene, s tem, da se veljavnost pravnih poslov, sklenjenih s takimi družbami, pogojuje s soglasjem nadzornega organa ali celo same skupščine, kar naj bi zagotovilo preglednost pri sklepanju pravnih poslov pri katerih obstaja tveganje sledenja lastnim ekonomskim koristim. Če takega soglasja ni, je pravni posel ničen.

21Gre torej za posebno zakonsko določbo s katero je zakonodajalec uredil vprašanje usode pogodbe, ki jo poslovodstvo, prokurist in izvršni direktor delniške družbe ali družbe z omejeno odgovornostjo sklene v koliziji interesov. V konkretnem primeru, ko gre za sklepanje poslov edinega zakonitega zastopnika enoosebne družbe z omejeno odgovornostjo na eni strani in te iste fizične osebe kot pogodbenika (prejemnika poslovnega deleža družbe) na drugi strani, brez soglasja edinega družbenika (22. točka obrazložitve), še toliko bolj velja, da je nasprotje (kolizija) interesov podana in je treba pridobiti soglasje skupščine tudi za primer, ko govorimo o fizični osebi. Ker je bila v času sklenitve pogodbe o brezplačnem prenosu poslovnega deleža z dne 6.10.2014 tožena stranka enoosebna d.o.o., katere edina družbenica je bila družba A., bi tožnik po 4. odstavku 38.a člena ZGD-1 lahko sklenil takšno pogodbo kot poslovodja v svojo osebno korist le s soglasjem skupščine tožene stranke. Če omenjeno soglasje ni dano, se v skladu z 9. odstavkom 38.a člena takrat veljavnega ZGD-1 šteje, da je pravni posel oziroma pogodba nična. V primeru enoosebnih družb, bi moral tožnik za veljavno sklenitev takšnega pravnega posla pridobiti sklep edinega družbenika, ki bi moral biti ne le sprejet, ampak v skladu z deseto alinejo 505. člena ZGD-1, v zvezi s 38. a členom ZGD-1 ter prvim in drugim odstavkom 526. člena ZGD-1, tudi vpisan v knjigo sklepov, ki se vodi pri notarju. Sklepi edinega družbenika, ki niso vpisani v knjigo sklepov, namreč nimajo pravnega učinka. Ker tožnik za sklenitev Pogodbe o brezplačnem prenosu poslovnega deleža z dne 6.10.2014 ni pridobil (formalnega in zakonsko določenega) soglasja edinega družbenika tožene stranke, je omenjeni pravni posel ničen (24. in 25. točka obrazložitve). Ničen pravni posel je brez pravnih učinkov in tožnik poslovnega deleža v družbi B., d.o.o., nikoli ni pridobil in so drugačne pritožbene navedbe v smislu pridobitve poslovnega deleža, dekleratornosti vpisa v sodni register, povsem neutemeljene in nerelevantne. Morebitno vedenje lastnikov (družbenikov) tožene stranke in njihovo morebitno soglasje kot ga zatrjuje pritožnica, kot tudi generalno pooblastilo, ki ga je edini družbenik v času sklepanja pogodbe tožniku podelil za razpolaganje s poslovnimi deleži v družbah B., d.o.o. in C. d.o.o. in naj bi po navedbah pritožnika bilo podeljeno za sklenitev navedenega spornega posla, preprosto povedano ne zadošča (26. točka obrazložitve). Nerelevantne in pavšalne so pritožbene navedbe s katerimi zgolj teoretizira o različnih možnih situacijah v primeru večosebnih družb, saj je bila tožena stranka v času sklepanja navedenega spornega pravnega posla (Pogodbe o brezplačnem prenosu poslovnega deleža z dne 6.10.2014) enoosebna družba. Povsem pavšalni in nekonkretizirani so pritožbeni očitki o zlorabi ničnosti in se pritožbeno sodišče do njih niti ne more opredeliti.

22Pritožnica se v podporo svojim navedbam, da navedeni pravni posel ni ničen sklicuje tudi na stališča Mihe Juharta, v članku Pravne posledice kršitev korporacijskih pravil glede sklepanja pravnih poslov s povezanimi strankami in funkcionarji³ in članek Petra Podgorelca, Sklepanje pravnih poslov s povezanimi strankami⁴, pri čemer spregleda, da se stališča navedenih avtorjev nanašajo oziroma so podana v zvezi z novelo ZGD-1K (Uradni list RS 18/2021), s katero je bila spremenjena določba 38.a člena ZGD-1. Navedena novela je začela veljati šele z dnem 21.2.2021, kar pa ne vpliva na veljavnost in uporabo določbe 38. a člena ZGD-1, ki je veljala v času sklepanja Pogodbe o brezplačnem prenosu poslovnega deleža z dne 6.10.2014 (in ostalih spornih pravnih poslov). V času sklenitve sporne Pogodbe o brezplačnem prenosu poslovnega deleža in ostalih spornih pravnih poslov, je bil v veljavi ZGD-1H in ZGD-1I (14. točka obrazložitve prvostopne sodbe in opomba 5), ki vsebine 38. a člena ZGD-1 ni spreminjal in je prvostopno sodišče materialno pravo, določbo 38. a člena takrat veljavnega ZGD-1, pravilno uporabilo.

23Zakonska dikcija devetega odstavka 38. a člena ZGD-1, po kateri se, če soglasje iz četrtega odstavka tega člena ni dano, šteje, da je pravni posel ničen, je povsem jasna. Prvostopno sodišče je sicer zavzelo stališče, da ni mogoče slediti navedbam pritožnika, da gre pri navedeni zakonski dikciji za izpodbojno domnevo ničnosti (27. točka obrazložitve). Vendar četudi bi sledili pritožnici glede izpodbojne domneve, pritožnica s pritožbenimi navedbami v tej smeri ne more uspeti. Za veljavno sklenitev spornega pravnega posla, bi tožnik kot poslovodja tožene stranke takšno pogodbo v svojo osebno korist lahko sklenil le s soglasjem skupščine tožene stranke (četrti odstavek 38.a člena ZGD-1). Če omenjeno soglasje ni bilo dano, se po devetem odstavku 38. a člena ZGD-1 šteje, da je pravni posel ničen. V primeru enoosebnih družb, kot je tožena stranka nedvomno bila v času sklenjenega pravnega posla, bi moral tožnik pridobiti sklep edinega družbenika, ki bi moral biti ne samo sprejet, ampak tudi vpisan v knjigo sklepov, saj morebitni sklepi, ki niso vpisani v knjigo sklepov, nimajo pravnega učinka (505. v zvezi z 526. in 38.a členom ZGD-1), kot je že bilo pojasnjeno. Tega pa pritožnica v pritožbi niti ne zatrjuje in s pritožbenimi navedbami v smeri izpodbojne domneve in nekakšnega neformalnega soglasja tudi ne more uspeti. Nerelevantne in pavšalne so pritožbene navedbe oziroma teoretiziranja o možnih situacijah, do katerih bi po mnenju pritožnice lahko prišlo, če se sledi stališču prvostopnega sodišča, kar pa glede na ugotovljeno dejansko stanje v konkretni zadevi, ni relevantno.

24Pritožnica se sklicuje na sodno prakso v zadevi VSM I Cpg 434/2017, ki pa ni primerljiva, niti v pravnem niti v dejanskem pogledu. V navedeni zadevi je VSM potrdilo zavrnitev zahtevka s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev ničnosti pogodbe o opravljanju storitev na podlagi 38. a člena ZGD-1G. Presodilo je, da pogodba o prodaji poslovnega deleža ni bila fiktivna in posledično ni bilo potrebno soglasje iz četrtega odstavka 38. a člena ZGD-1G. Ničnost v 9. odstavku je določena le za primer, če soglasje k pravnemu poslu iz četrtega odstavka tega člena ni podano, čeprav je potrebno. Kar je ravno nasprotno kot v konkretnem primeru, ko je očitno, da je bilo potrebno za veljavno sklenitev pravnega posla (Pogodbe o brezplačnem prenosu poslovnega deleža) pridobiti soglasje iz 4. odstavka 38. a člena takrat veljavnega ZGD-1, sicer je sklenjen pravni posel na podlagi 9. odstavka 38. a člena ZGD-1 ničen, upoštevaje zakonske določbe, ki veljajo za enoosebne družbe, kot že pojasnjeno. Gre torej za drugačno dejansko stanje kot v konkretni zadevi. Različna je tudi materialnopravna podlaga, določba 38.a člena ZGD-1G.

25Pritožnica v zvezi s soglasjem skupščine izpostavlja, da ne gre za nujni pogoj za veljavnost posla, kar pa ne drži. Določba takrat veljavnega 38. a člena ZGD-1 je lex specialis, s katero je zakonodajalec uredil vprašanje usode pogodbe, ki jo poslovodstvo, prokurist in izvršni direktor delniške družbe ali družbe z omejeno odgovornostjo sklene v koliziji interesov. Četrti odstavek citiranega člena določa, da lahko te osebe sklenejo pravni posel z drugo družbo v kateri imajo sami ali njihovi družinski člani ali vsi delež, ki dosega najmanj desetino osnovnega kapitala, ali je sam ali njegovi družinski člani udeležen na dobičku druge družbe na katerikoli pravni podlagi, le s soglasjem nadzornega sveta, ali upravnega odbora družbe, če družba nima nadzornega sveta ali upravnega odbora, ali če je ta nesklepčen, ker član ne sme sodelovati pri odločanju, mora soglasje dati skupščina. Deveti odstavek istega člena nadalje določa, da če soglasje iz četrtega odstavka ni dano, se šteje, da je pravni posel ničen. Zahtevano soglasje je torej pogoj za veljavnost pravnega posla⁵. Ob tem se pritožnica sicer sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča, opravilna številka I Ips 141/2006 z dne 24.5.2007, ki pa ni primerljiva, niti v dejanskem, niti v pravnem pogledu. Gre namreč za kazensko zadevo zlorabe položaja po 244. členu KZ. Soglasje družbenikov k sklenjenemu pravnemu poslu je v navedeni zadevi presojeno s stališča kazenskega prava in očitane storitve kaznivega dejanja (znakov kaznivega dejanja), kar ni primerljivo niti v pravnem, niti v dejanskem pogledu s konkretnim primerom. Tožnik bi namreč v konkretnem primeru za veljavno sklenitev pravnega posla moral pridobiti soglasje iz 4. odstavka 38. a člena takrat veljavnega ZGD-1, sicer je sklenjen pravni posel na podlagi 9. odstavka 38. a člena ZGD-1 ničen, upoštevaje zakonske določbe, ki veljajo za enoosebne družbe, kot že pojasnjeno. Stališče, da mora biti soglasje edinega družbenika pri enoosebni družbi kot je bila tožena stranka v času sklenitve spornega pravnega posla, podano v obliki sprejetega sklepa edinega družbenika in sklep vpisan v knjigo sklepov, je v skladu z določili 505. in 526. člena ZGD-1, v zvezi s 38. a členom ZGD-1 in so drugačne pritožbene navedbe v smeri, da zadošča soglasje v kakršnikoli obliki, neutemeljene.

26Prav tako ni primerljiva odločba VSM I Cpg 218/2017-26, na katero se prav tako sklicuje pritožnica. V navedeni zadevi je sodišče presojalo odškodninsko odgovornost članov uprave banke (263. členu ZGD-1), v zvezi s kreditnimi pogodbami - naložbami. Sprejeto je bilo stališče, da ustna seznanitev članov kreditnega odbora banke, sicer ni bila v skladu s pravili banke, da pa ni dvoma, da so bili člani kreditnega odbora seznanjeni z aktualno boniteto komitenta in so jo upoštevali. Gre za povsem drugačno dejansko stanje od konkretne zadeve, kar ugotavlja že sama pritožnica. V navedeni zadevi namreč sploh ne gre za uporabo določbe 38. a člena ZGD-1, temveč za uporabo internih pravil, kar je povsem drugače tako glede dejanskega stanja kot tudi v pravnem pogledu.

27Glede ničnosti na podlagi določbe 86. člena Obligacijskega zakonika (OZ), je prvostopno sodišče v 28. točki obrazložitve, pravilno pojasnilo, ker je navedeni pravni posel sklenjen v nasprotju z zakonskimi določbami 4. odstavka 38.a člena ZGD-1, je ničen že na podlagi devetega odstavka istega člena, posledično pa je ničen tudi na podlagi prvega odstavka 86. člena OZ. Ker tožnik ni pridobil (formalnega) soglasja edinega družbenika za sklenitev obravnavane pogodbe, je posel ničen, kar predpisuje že določba devetega odstavka 38.a člena ZGD-1. Drugačna razlaga tega zakonskega določila niti ni možna in pritožnica z obširnimi pritožbenimi navedbami sklicujoč se na drugi odstavek 86. člena Obligacijskega zakonika, vključno s sklicevanjem na sodno prakso v zvezi s tem, ne more uspeti.⁶

28Neutemeljen je pritožbeni očitek kršitve 15. točke iz drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi se prvostopnemu sodišču pripetila, ko je ugotovilo, da so priče A. B., A. C., A. Č. in A. D. skladno izpovedali, da tožena stranka in njeni lastniki niso bili seznanjeni z obstojem notarskih zapisov. Protispisnost, ki jo očita pritožnica je napaka povsem tehnične narave, gre namreč za napačen postopek prenosa, pri katerem se sodišče vrednostno ne opredeljuje, kar pa ni konkretni primer. Očitana kršitev se sodišču prve stopnje tako ni pripetila. V kolikor pa pritožnica očita zmotno dokazno oceno, pa ni relevantna, saj ne vpliva na nosilne razloge prvostopne odločitve. Povsem nekonkretizirani so pritožbeni očitki glede neskrbnega ravnanja sodišča prve stopnje.

29Pritožbeno sodišče je opravilo še preizkus izpodbijane sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V postopku na prvi stopnji po uradni dolžnosti upoštevanih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo. Ob ugotovljenih dejstvih, ki so razvidna iz izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

30O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločalo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim in drugim odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške. Mora pa toženi stranki povrniti stroške v zvezi s potrebnim odgovorom na pritožbo.

31Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo za odgovor na pritožbo 6250 točk po tarifi številka 22/1 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT)⁷, ter 2 % materialnih stroškov, kar ob vrednosti točke (glej 12., 13. in 14. člen Odvetniške tarife) v višini 0,60 EUR, z 22 % DDV, skupaj znaša 4.628,07 EUR.

32Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v višini 4.628,07 EUR, v roku 15 dni od prejema te sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude. Odločitev glede zamudnih obresti temelji na načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006.

¹ V skladu z 990. členom OZ se dve ali več oseb zaveže z družbeno pogodbo, da si bodo s svojimi prispevki prizadevale doseči z zakonom dopustni skupni namen, tako kot je določeno s pogodbo. Gre za pogodbo obligacijskega prava, ki ustvarja pravna razmerja med njenimi družbeniki. Zato lahko vsak družbenik naslovi zahtevke, ki izvirajo iz societete (kot v obravnavanem primeru izplačilo deleža tožnika oziroma njegov prispevek v societeto) le na ostale družbenike. Medtem ko korporacijsko pravo (določila ZGD-1) ureja pravo gospodarski družb (med drugim tudi družbo z omejeno odgovornostjo). Gre za ločena instituta obligacijskega in korporacijskega prava.
² 22. člen Ustave RS (enako varstvo pravic): Vsakomur je zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.
³ Objavljen v Podjetju in delo 6 - 7/2021/XVII
⁴ Objavljen v Podjetju in delo 6 - 7/2021/XVII
⁵ Smiselno Luigi Varanelli, Pogodba sklenjena v koliziji interesov, Pravna praksa št. 33, 2011, stran 22
⁶ I Cpg 1759/2013, II Cp 96/2020, II Ips 232/2007, II Ips 284/95, I Cpg 417/2017, I Cpg 195/2016, gre tudi za drugačno dejansko stanje in odločbe niso primerljive s konkretno zadevo.
⁷ Upoštevaje vrednost spora, ki je bila s sklepom z dne 11.3.2019 določena na 1.009.136,31 EUR in znaša vrednost storitve glede na tar. štev. 19/1 5000 točk