481. člen ZGD-1

Revizija se dopusti glede vprašanj: - Ali je pritožbeno sodišče nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da med tožnikom in toženko ni bilo nobenega veljavnega dogovora, saj je poslu umanjkala oblika notarskega zapisa? - Ali je pritožbeno sodišče kršilo pravila pravdnega postopka, ko se v sodbi ni opredelilo do navedb tožnika o tem, da je toženka pristopila k dolgu, ki ga je do tožnika imela stranska intervenientka? - Ali je pritožbeno sodišče kršilo pravila pravdnega postopka, ko je sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo na način, da je zavrnilo tožbeni zahtevek ter zadeve ni vrnilo v novo sojenje?

Družbenik se je s Sporazumom zgolj zavezal skleniti s predlagateljem pravni posel o odsvojitvi poslovnega deleža, in to v roku 5 let od dneva sklenitve sporazuma. To pa še ni razpolagalni posel v smislu tretjega odstavka 481. člena ZGD-1.

Z vidika uporabe 13. člena ZPP je vprašanje pravnomočnosti odločbe drugega sodišča dejstvo in drži zavzemanje tožnika v odgovoru na pritožbo, da je sodišče prve stopnje lahko uporabilo 214. člen ZPP. Po drugem odstavku 214. člena ZPP se štejejo za priznana dejstva, ki jih stranka ne prereka. Tožnik je zatrjeval, da je bilo predhodno vprašanje rešeno v smislu 13. člena ZPP, medtem ko toženec na prvi stopnji sojenja tega z ničemer ni prerekal. Bilo je pojasnjeno, da se družba v konkretnem primeru ne ustanavlja; da vanjo le vstopa nov družbenik; da je ZGD-1 glede urejanja akta o ustanovitvi pomanjkljiv in je treba uporabiti tudi določbe OZ; ter da je vstop družbenikov v enoosebno d.o.o. specifična situacija, v kateri le-ti morajo soglasno sprejeti družbeno pogodbo in z njo nadomestiti prej s strani edinega družbenika enostransko sprejet ustanovitveni akt. Že predmetno izkazuje pravno podlago za postavitev oblikovalnega zahtevka. Hkrati sam ZGD-1 določa obveznost vpisa novega družbenika v sodni register, kar narekuje v običajni d.o.o. predložitev čistopisa družbene pogodbe, v konkretni situaciji pa seveda sprejem družbene pogodbe. Ker toženec zavrača sklenitev družbene pogodbe

Sodišče pri presoji, ali ima nekdo pravni interes, ne ugotavlja utemeljenosti navedb iz ugovora. Udeleženca sta družbenika subjekta vpisa. Glede na to, da trdita tudi, da je pogodba o prenosu poslovnega deleža neveljavna, ker je bil odsvojitelj že pred tem izključen iz družbe, gotovo imata pravni interes v tem registrskem postopku, saj je velikost njunega poslovnega deleža odvisna od veljavnosti pogodbe, ki je podlaga o vpisu (posledica izključitve družbenika je sorazmerno povečanje poslovnih deležev).

Če družbi ni znano, da je poslovni delež skupno premoženje, pravila korporacijskega prava prevladajo nad pravili o skupnem premoženju. Drugače pa je, če družba ve, da je poslovni delež skupno premoženje (in ji je znano tudi, da sta družbenika glede skupnega premoženja v sporu). V tem primeru bi bilo sklicevanje na legitimacijski učinek vpisa v sodni register v nasprotju s splošnim načelom dobre vere in poštenja in zato pravno nevzdržno. Tožena stranka, oziroma njen poslovodja, ki je vedel, da je poslovni delež skupno premoženje,bi torej moral sklicati skupščino skladno z določbo 509. člena ZGD-1 in o njej na ustrezen način obvestiti tudi tožnico. Družbenika bi morala uskladiti svoje akte in svojo organiziranost z dejanskim stanjem. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica pri uresničevanju svojih korporacijskih upravičenj onemogočena. Če je tako, se tožena stranka ne more sklicevati na svoje akte, saj neuskladitev z dejanskim stanjem izhaja iz njene sfere.

Prokura vsebuje upravičenje tako za opravljanje procesnih dejanj v pravdnem postopku, kot za zastopanje družbe pri podelitvi procesnega pooblastila. Prokurist ni zgolj pooblaščenec gospodarske družbe v smislu 86. člena ZPP, temveč je pravna narava prokure, ki je opredeljena v ZGD-1, podobna pravni naravi zakonitega zastopnika. Sodni izstop je v zakonu urejen kogentno. Mogoč je le tedaj, če obstajajo utemeljeni razlogi. Zakon teh razlogov ne našteva taksativno, ampak navaja le nekaj primerov. Vsi ti kažejo na nezakonito ali nepošteno ravnanje drugih družbenikov in na njihovo krivdo. Taki primeri so res najbolj jasni, niso pa edini. Utemeljen razlog je tudi, da med družbeniki ne glede na krivo kogarkoli obstajajo odnosi, ki ne dopuščajo sodelovanja, ki je nujno po pogodbi. Vsebino nedoločenega pravnega pojma "utemeljeni razlogi" je treba napolniti tako, da pravica do sodnega izstopa iz družbe ne obstaja zgolj teoretično, temveč se prilagaja konkretnim dejanskim okoliščinam. Za tožnico obstaja dejanska ovira za odsvojitev njenega poslovnega deleža, drug družbenik pa hkrati zavrača vse njene poskuse za rešitev nastale situacije. Tudi takšen položaj predstavlja oviro pri

V primeru prodaje poslovnih deležev med samimi družbeniki ne obstoji zakonita predkupna pravica družbenikov na podlagi 481. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1). Zakon v navedenem členu ureja predvsem načine, na katere lahko družbeniki varujejo personalno strukturo obstoječih družbenikov pred vstopom drugih oseb, ki nimajo položaja družbenikov. Dispozitivna narava te ureditve pa omogoča družbenikom, da v družbeni pogodbi to uredijo tudi drugače.

Ker se davčni organ in toženka glede tožnikovih trditev, da je poslovni delež prejel zaradi vodenja poslov v omenjeni družbi in ker si je odsvojitelj od tega obetal korist, tako na strani družbe kot pri sebi, nista opredelila, pa tudi nista preverila te tožnikove trditve, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Glede na to, da tožnik v postopku in v tožbi vztraja, da je predmetni poslovni delež prejel zaradi svojega angažmaja pri sanaciji družbe, pri čemer je svoje sodelovanje vselej pogojeval tudi z vstopom v lastniško strukturo, o čemer se davčna organa nista izrekla, izpodbijane odločbe po presoji sodišča glede bistvenih okoliščin ni mogoče preizkusiti, tj. ali je tožnik poslovni delež v družbi B., d. o. o. pridobil kot darilo ali kot kakšno drugo vrsto neodplačne naklonitve, ki se morebiti obdavčuje po ZDoh-2, tega davčna organa tudi nista ugotavljala, od tega pa je po presoji sodišča odvisna tudi pravilna uporaba materialnega prava.

Ker se davčni organ in toženka glede tožnikovih trditev, da je poslovni delež prejel zaradi vodenja poslov v omenjeni družbi in ker si je odsvojitelj od tega obetal korist, tako na strani družbe kot pri sebi, nista opredelila, pa tudi nista preverila te tožnikove trditve, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Po presoji sodišča bi to namreč utegnilo nakazovati, bodisi da je tožnik delež prejel od z delodajalcem (če je bil tožnik pri družbi v delovnem razmerju) povezane osebe, bodisi da je tožnik delež prejel zaradi vzpostavitve oz. utrditve korporacijskih razmerij v družbi, kar bi lahko narekovalo obdavčitev z dohodnino. In to je pravno relevantno vprašanje v tej zadevi, saj je po 2. členu ZDDD predmet obdavčitve le prejem premoženja (kot dediščina ali darilo), ki se ne šteje za dohodek po ZDoh-2 (prvi odstavek), o čemer se davčna organa nista izrekla. Ni pa v ZDDD po presoji sodišča splošne pravne podlage za obdavčitev vseh neodplačnih transakcij, kot trdi toženka. Glede na to, da tožnik v postopku in v tožbi vztraja, da je predmetni poslovni delež prejel zaradi svojega angažmaja pri sanaciji družbe, pri čemer je svoje sodelovanje vselej pogojeval tudi z

Če ni z mednarodno pogodbo drugače določeno, imajo tuje javne listine, ki so po predpisih overjene, ob vzajemnosti enako dokazno moč kot domače javne listine (225. člen ZPP, v zvezi z 19. členom ZSReg in 42. členom ZNP-1). Če se zahteva vpis na podlagi tuje listine, mora biti predlogu priložen tudi prevod listine v slovenski jezik, ki ga je overil sodni tolmač (drugi odstavek 3. člena Uredbe). Predmet vtoževane obveznosti je sklenitev pogodbe, ne njena realizacija, zato kraja vpisa spremembe družbenika v sodni register ni mogoče enačiti s krajem izpolnitve vtoževane obveznosti. Vtoževana nedenarna obveznost je glede na drugi odstavek 294. člena OZ iskovina – izpolni se v kraju dolžnikovega prebivališča. Enako kot po pravilu o splošni pristojnosti sodišča je tudi po pravilu iz 1. (a) točke 7. člena Uredbe 1215/2012 za odločanje o tožbenem zahtevku pristojno sodišče države, kjer ima toženec prebivališče.

Ker je poslovni delež en sam, enovit in ne pripada zgolj A. A., temveč tudi upnici, bi A. A. lahko veljavno uresničil pravico odtujitve dela poslovnega deleža le skupaj z upnico, kar pa v Pogodbi o odsvojitvi dela poslovnega deleža z dne 8.11.2023, ni upoštevano.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da je odpoklic direktorja razlog za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ne pa iz poslovnega razloga. Tožniku pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana zaradi tega, ker je bil odpoklican kot direktor. Odpoved mu je bila podana zaradi prenehanja potrebe po njegovem delu zaradi začetega postopka prenehanja toženke z izvedbo postopka redne likvidacije, v takšnem primeru prenehanja delodajalca pa lahko ta po izrecni zakonski določbi prvega odstavka 107. člena ZDR-1 v skladu z določbami tega zakona o odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov redno odpove pogodbe o zaposlitvi zaposlenim delavcem s 30-dnevnim odpovednim rokom.

V obravnavanem primeru so bili izpolnjeni vsi pogoji za veljaven prenos poslovnega deleža v družbi A. d.o.o. na tožnika. Notarka je 24. 12. 2019 ugotovila, da na temelju tretjega odstavka 481. člena ZGD-1 ni ovir za sestavo notarskega zapisa pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža, poslovni delež je bil izročen, tožnik pa je zanj nesporno plačal kupnino. Ker je bil toženec edini družbenik in poslovodja družbe A. d.o.o. je šteti, da je bila družba s prenosom poslovnega deleža obveščena, zato je tožnik s tem dnem pridobil položaj družbenika v tej družbi z vsemi pravicami, obveznostmi in odgovornostmi, ki mu gredo iz prejetega poslovnega deleža. Na njegov položaj tako dejstvo, da se naknadno ni mogel kot družbenik vpisati v sodni register zaradi omejitve iz 3. točke prvega odstavka 10.a člena ZGD-1, nima nobenega vpliva, sama pogodba o prenosu poslovnega deleža pa zato ni nična.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali obstoji predkupna pravica družbenikov v primeru prodaje poslovnih deležev med samimi družbeniki skladno z določbo 481. člena ZGD-1.

Zapadlost terjatve na dan vložitve predloga za izvršbo izhaja že iz samega notarskega zapisa in ker je dolžnik tudi izrecno soglašal z neposredno izvršljivostjo, so izpolnjeni vsi pogoji za izvršljivost notarskega zapisa, notarski zapis pa predstavlja izvršilni naslov. Uveljavljani ugovorni razlogi ne predstavljajo naknadno nastalega dejstva, ki ga dolžnik ne bi mogel uveljavljati že pri nastanku izvršilnega naslova. Terjatev predstavlja kupnino za poslovni delež, pogodba o odsvojitvi poslovnega deleža pa mora biti skladno s tretjim odstavkom 481. člena ZGD-1 sklenjena v obliki notarskega zapisa. Enaka obličnost je na podlagi drugega odstavka 51. člena OZ zahtevana tudi za vse poznejše spremembe ali dopolnitve te pogodbe, izjema iz četrtega odstavka 51. člena OZ, na katero se sklicuje dolžnik, pa v predmetni zadevi ne pride v poštev. Po tej določbi so sicer veljavni poznejši ustni dogovori, s katerimi se zmanjšujejo ali olajšujejo obveznosti ene ali druge stranke, vendar pa to velja le, če je posebna oblika predpisana samo v interesu pogodbenih strank. V predmetni zadevi ne gre za tako situacijo, saj je namen zahtevane stroge obličnosti pogodbe o odsvojitvi poslovneg

Glede enega izmed ključnih pogojev za izpodbijanje pravnih dejanj dolžnika (da gre za pravno dejanje, ki je storjeno v škodo upnikov), je praviloma treba izhajati iz stališča, da pri odplačnih pravnih dejanjih pogoji za izpodbijanje niso izpolnjeni, če ima pravno dejanje za posledico (le) prerazporeditev strukture dolžnikovega premoženja, zaradi česar ta pogoj (načeloma) izključuje izpodbijanje dvostranskih pogodb, kjer je med nasprotnima izpolnitvama vzpostavljena vsaj približna objektivna ekvivalenca.

Pritožniki neutemeljeno vztrajajo na stališču, da predkupna pravica družbenikov v primeru prodaje poslovnega deleža znotraj družbe obstoji že po samem zakonu. Prenos poslovnega deleža v družbi z omejeno odgovornostjo ureja določba 481. člena ZGD-1. V sodni praksi je sprejeto enotno stališče, da se dolžno obvestilo iz petega odstavka 481. člena ZGD-1 nanaša na četrti odstavek istega člena in da v primeru, ko namerava družbenik prodati svoj poslovni delež drugemu družbeniku, po samem zakonu obvestilo o nameravani prodaji ni potrebno. Takšno stališče je bolj utemeljeno tudi po mnenju pravnih teoretikov, ki pri tem poudarjajo namen instituta predkupne pravice v družbi z omejeno odgovornostjo. Po oceni sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje zavzelo tudi pravilno stališče, da predkupna pravica za primer prenosa poslovnega deleža med družbeniki samimi v Družbeni pogodbi ni dogovorjena.

Tožnik z dopisi, s katerimi je svoj poslovni delež ponudil v prevzem drugim družbenikom v skladu s 13. členom družbene pogodbe, ni izpolnil svoje dolžnosti iz 14. člena pogodbe, po katerem je bil dolžan družbi sporočiti izbrano metodo vrednotenja poslovnega deleža do dneva izstopa. Navedena ponudba družbenikom ni mogla ustvariti nobenih pravnih učinkov za družbo v smislu 14. člena družbene pogodbe, saj nanjo ni bila naslovljena (in se tudi po vsebini ni nanašala na družbo). Družba je bila dolžna tožniku izplačati njegov poslovni delež, pri čemer je bila višina izplačila oz. metoda vrednotenja poslovnega deleža odvisna od pravočasne izbire izstopajočega družbenika, o čemer je bil družbenik družbo dolžan obvestiti do dneva izstopa.

Standard ustrezne obrazloženosti predstavlja tisto stopnjo podrobnosti, s katero mora biti obrazložena odločba v konkretnem primeru, da omogoča učinkovito pravno sredstvo. Iz četrtega odstavka 481. člena ZGD-1 izhaja, da če z družbeno pogodbo ni določeno drugače, imajo družbeniki pod enakimi pogoji pri nakupu poslovnega deleža prednost pred drugimi osebami. Predkupna pravica družbenikov pri nakupu poslovnega deleža je sicer podana že po samem zakonu, a jo z družbeno pogodbo družbeniki lahko izključijo. Izključitev predkupne pravice sama po sebi torej ne more biti v nasprotju s prisilnimi predpisi ali nemoralna. Z dokapitalizacijo pride do spremembe glede razmerji lastništva, če vsi družbeniki ne zagotovijo sredstev v enakih deležih oziroma izvedejo vplačila osebe, ki še niso družbeniki. Da družbenik, ki je glasoval za dokapitalizacijo, ne bo vplačal vložka, ker je ta previsok in rok prekratek (vsaj tako meni udeleženec) ne more pomeniti vzroka ničnosti. Trditve o izigravanju tretjih oseb, kot tisto dejstvo, ki je v nasprotju z moralnimi načeli in zaradi česar je kavza pravnega posla (sklep skupščine) nedopustna, v danem primeru ne pride v poštev, saj udeleženec

Sodišče prve stopnje je glede na pravilne in dovolj raziskane pravno odločilne okoliščine v zadevi sprejelo odločitev, ki je materialno pravno pravilna ter v zadostni meri in pravilno razumeva stališča VSRS v odločbi III Ips 17/2021 z dne 24. 8. 2021. Pravilno razumeva stališče VSRS, da določba prvega odstavka 482. člena ZGD-1 ureja samo učinke prenosa pravno poslovne pridobitve poslovnega deleža med družbo na eni strani in med pridobiteljem ter odsvojiteljem na drugi strani, ki so v razmerju do družbe le legitimacijski in omejeni (družba se na legitimacijski učinek vpisov sodni register ne more sklicevati v primeru, ko odsvojitev oziroma pridobitev poslovnega deleža še ni vpisana v sodni register, a je do nje prišlo, družba pa je s tem seznanjena). Neomejeno sklicevanje na legitimacijski učinek vpisov v sodni register lahko vodi v zlorabe (kršitev načela vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ), ko bi prejšnji imetnik, kljub veljavnemu prenosu poslovnega deleža (tretji odstavek 481. člen ZGD-1) še vedno izvrševal pravice iz poslovnega deleža.