384. člen ZGD-1

Zoper sklep z dne 26. 4. 2023, s katerim je sodišče prve stopnje po ugovoru nasprotnega udeleženca določilo pravo vrednost spornega predmeta, posebna pritožba ni dopustna, se pa stranka zoper to odločitev sme pritožiti v pritožbi zoper odločbo o glavni stvari (drugi odstavek 31. člena ZST-1 v povezavi s tretjim odstavkom 363. člena ZPP). Korekturna dolžnost sodišča po ZST-1 (po uradni dolžnosti ali na ugovor stranke) je določena le z namenom pravilne odmere sodne takse, in pride v poštev le v primerih, ko je višina sodne takse odvisna od vrednosti spornega predmeta, za kar v obravnavanem primeru prav tako ne gre. Stališču, da je domneva praviloma neizpodbojna, da pa je sodni preizkus odpravnine možen v primerih zlorabe pravic (glavnega delničarja), kar bi bilo podano, če bi prevzemnik 90 % prag sprejema prevzemne ponudbe dosegel s prevaro, prisilo, zavajujočimi informacijami, zlorabo notranjih informacij, nedovoljenim dogovarjanjem in podobnimi ravnanji, zaradi katerih bi bile porušene zakonitosti trga, pri čemer vseh primerov ni mogoče vnaprej izčrpno opredeliti, je enotno pritrdila novejša sodna praksa. Sistemska ureditev izključitve manjšinskih delničarjev p

Objava sklica skupščine v Uradnem listu RS ni več možna. Zato v primeru, če statut družbe še vedno določa objavo sklica skupščine v Uradnem listu, je sklic pravilno objavljen, če je objavljen na spletni strani AJPES. Glede izključitve manjšinskih delničarjev se posebnost ureditve v ZPre-1 nanaša le na kogentnost določb o višini denarne odpravnine, če 1.) je bil 90% prag dosežen na podlagi uspešne prevzemne ponudbe in 2.) je sklep o izključitvi manjšinskih delničarjev sprejet v treh mesecih po objavi izida uspešne prevzemne ponudbe. Tudi v primeru izključitve v poprevzemnem obdobju se pri izračunu praga za izključitev manjšinskih delničarjev ne upoštevajo lastne delnice družbe. Ker je višina odpravnine v poprevzemnem obdobju kogentno določena, zatrjevana kršitev pravice do obveščenosti na njen položaj v smislu izkupička za prenesene delnice ne vpliva, saj je namen predložitve dokumentov po tretjem odstavku 386. člena ZGD-1 ravno v tem, da se delničarji lahko prepričajo o primernosti denarne odpravnine.

Pritožniki imajo pravni interes za pritožbo zoper izpodbijani sklep, saj je bilo z vpisom prenosa delnic subjekta vpisa, katerih lastniki so bili, na glavnega delničarja, neposredno poseženo v njihov pravni položaj, ki so ga imeli kot delničarji subjekta vpisa (drugi odstavek 31. člena in tretji odstavek 36. člena ZSReg). Takšen poseg jim ob trditvah, da je sklep skupščine z dne 31. 12. 2021 ničen oziroma izpodbojen in vloženih tožbah na ugotovitev ničnosti oziroma izpodbojnosti sklepa podeljuje pravico do pritožbe zoper izpodbijani sklep. Njihove pritožbe so zato dovoljene. S primernostjo posega v pravico do zasebne lastnine v primeru izključitve manjšinskih delničarjev se je Ustavno sodišče Republike Slovenije že ukvarjalo (Odločba U-I-165/08-10, Up-1772/08-14 in Up-379/09-8 z dne 1. 10. 2009), ko je presojalo, ali so določbe o izključitvi manjšinskih delničarjev v skladu z Ustavo in neskladja ni ugotovilo. Ustavno sodišče Republike Slovenije je zaključilo, da so glede na deleže, ki jih delnice manjšinskim delničarjem pomenijo v osnovnem kapitalu družbe, njihova upravičenja, ki jih dejansko lahko uresničijo, zgolj še premoženjskopravne narave ter da je na podlagi i

Pritožbeno sodišče sicer soglaša s stališčem, da mora biti manjšinskim delničarjem tudi na skupščini, ki odloča o prenosu delnic na glavnega delničarja, zagotovljena pravica do obveščenosti iz 305. člena ZGD-1, vendar ima manjšinski delničar v primeru kršitve te pravice namesto izpodbojne tožbe v zakonu zagotovljena druga, predvsem pa učinkovitejša pravna sredstva. Ker se manjšinski delničarji na koncu ne morejo upirati izključitvi, ostane njihova edina pravica pridobitev primerne odpravnine. Zagotovitev te pravice pa jim je omogočena v nepravdnem postopku po drugem odstavku 388. člena ZGD-1. V tem postopku sodišče lahko ugotavlja tudi dejstva, ki jih udeleženci niso navedli in izvede dokaze, ki jih udeleženci niso predlagali (torej tudi pridobi informacije, ki jih tožnici doslej nista uspeli pridobiti), pri čemer lahko sodišče pridobi tudi mnenje poravnalnega odbora, ki ima prav tako pravico zahtevati pojasnila od vseh udeleženih družb. Če se izkaže, da je primerna odpravnina višja od ponujene, mora glavni delničar plačati razliko, skupaj z obrestmi, od dneva vpisa sklepa o prenosu delnic v sodni register dalje, prav tako mora glavni delničar plačati tudi stroške postopka. Ob t

Kdo je glavni delničar, določa 384. člen ZGD-1, in sicer gre za delničarja, ki je imetnik delnic družbe, ki predstavljajo najmanj 90 % osnovnega kapitala družbe. Za ugotavljanje deleža delnic, ki pripadajo glavnemu delničarju družbe, se smiselno uporabljajo določbe drugega in četrtega odstavka 528. člena tega zakona. Določba je jasna, gre za delničarja posameznika, h kateremu se prištevajo le delnice z njim koncernsko povezanih družb. Zato je ni mogoče razlagati na način, na katerega se zavzemajo predlagatelji, to je, da je kot glavnega delničarja treba šteti tudi konzorcij delničarjev, povezanih z delničarskim sporazumom.

Če se večina delničarjev, na katere je bila naslovljena prevzemna ponudba, prosto odloči, da bodo delnice prodali po ceni iz prevzemne ponudbe, hkrati pa je bil prevzemni postopek izpeljan zakonito in so akceptanti delovali na normalno delujočem trgu, potem takšna cena z veliko verjetnostjo verodostojno odraža tržno vrednost teh delnic. Določena stopnja transparentnosti je zagotovljena tudi pri trgovanju v okviru sistema SI ENTER. Tako je predpisana javna objava seznama vrednostnih papirjev, s katerimi se trguje na trgu SI ENTER, in sicer glede podatkov o vrsti in oznakah vrednostnih papirjev ter o njihovih izdajateljih in mestih, kjer je mogoče pridobiti dodatne informacije o vrednostnem papirju. Prav tako je določena javna objava dnevnega pregleda trgovanja ter razkrivanje informacij o ponudbi in povpraševanju ter o vseh sklenjenih poslih na tem trgu (glej 42. člen Pravil SI ENTER). Takšna ureditev zagotavlja, da so lahko zainteresirani delničarji in potencialni vlagatelji spremljali trgovanje in trgovalne podatke glede delnic ciljne družbe.

Po oceni pritožbenega sodišča pa v postopku iztisnitve možnost izpodbijanja ni izključena le iz razloga, ker ponujena denarna odpravnina ni primerna (oz. ker ni bila pravilno ponujena ali sploh ni bila ponujena), marveč tudi iz razloga kršitve delničarjeve pravice do obveščenosti iz 305. člena ZGD-1, če se zahtevane informacije po svojem bistvu nanašajo na višino denarne odpravnine.

Pred sklicem skupščine mora glavni delničar poslovodstvu predložiti tudi izjavo banke, s katero je banka solidarno odgovorna za izpolnitev obveznosti glavnega delničarja, da bo nemudoma po vpisu sklepa o prenosu delnic v register manjšinskim delničarjem plačala odpravnino za pridobljene delnice (drugi odstavek 385. člena ZGD-1). Takšna bančna garancija predstavlja formanli pogoj, ki mora biti izpolnjen za veljavnost skupščinskega sklepa o prenosu delnic.

Priprava in izvedba skupščine, na kateri se obravnava izključitev manjšinskih delničarjev, je res urejena v 386. členu ZGD-1, vendar to ne pomeni, da gre za specialno določbo v razmerju do 305. člena ZGD-1 in da je zaradi tega izključena pravica delničarjev do informiranosti po splošni ureditvi. V predmetni zadevi ni sporno, katera vprašanja so predlagatelji postavili in kakšne odgovore so prejeli. Zgolj dejstvo, da po prejemu odgovorov niso še enkrat ponovili vprašanj, ne vpliva na njihov položaj v tem nepravdnem postopku. To pa seveda ne pomeni, da lahko predlagatelji v predlogu po 306. členu ZGD-1 vprašanja, ki so jih postavili na skupščini, širijo in dodatno pojasnjujejo, kam so z njimi merili. Predmet odločanja v nepravdnem postopku so samo vprašanja, ki jih je delničar postavil že na skupščini.

Nima prav nasprotni udeleženec, ko v odgovoru na pritožbo navede, da ni potrebe po tem, da se mnenje poravnalnega odbora vroča v izjavo strankam postopka ter da gre za dupliciranje postopka. Pravica do izjave, katere konkretizacija je vročanje procesnega gradiva strankam z možnostjo, da odgovorijo nanj, je temelj sodnih postopkov. Pri tem ni pomembno, da gre za nepravdni postopek in mnenje telesa, ki ga ustanavlja ZGD-1 v 609. členu, saj se v nepravdnem postopku uporabljajo pravila ZPP, poleg tega 4. člen ZNP izrecno določa, da je treba strankam dati možnost, da se izjavijo. Izjema od tega pravila mora biti zakonsko določena. Določbe ZGD-1, ki urejajo sodni preizkus menjalnega razmerja, takšne določbe, ki bi onemogočala razpravo o mnenju poravnalnega odbora, nimajo.

S predlogom za izdajo začasne odredbe je upnik zahteval prepoved obravnavanja in sprejemanja skupščinskih sklepov pod 3. točko dnevnega reda 30. seje skupščine tožene stranke z dne 21. 12. 2018. Ker je ta datum že minil, tretja seja skupščine tožene stranke z dne 21. 12. 2018 pa je bila tudi že izvedena, upnik prepovedi, ki jo je zahteval s predlogom za izdajo začasne odredbe, ne more več doseči. V tem delu je zato upnik izgubil pravni interes za pritožbo, zato jo je pritožbeno sodišče v tem obsegu zavrglo. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da sta predloga tako povezana, da zaradi zavrnitve predloga za prepoved skupščini, predloga za prepoved poslovodstvu niti ni vsebinsko obravnavalo. Sklep sodišča prve stopnje zato v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih ter se ne more preizkusiti.

Zastavna pravica na delnicah manjšinskega delničarja ex lege preneha z dnem vpisa sklepa skupščine o prenosu delnic v sodni register. Položaj zastavnih upnikov je ob prenosu (zastavljenih) delnic na glavnega delničarja varovan z določbo 1. točke četrtega odstavka 81.b. člena ZNVP, po kateri je zastavni upnik s prenosom zastavljenih delnic na glavnega delničarja upravičen do denarne odpravnine za prenos.

Zakon ne daje konkretnih vsebinskih meril, ki jih je treba upoštevati pri določanju primerne denarne odpravnine. Gre za pravni standard, katerega vsebino je treba v vsakem konkretnem primeru napolniti s pomočjo metod in standardov ocenjevanja vrednosti podjetja, ob upoštevanju premoženjskega in profitnega stanja družbe v tistem trenutku, ko skupščina sklepa o izločitvi manjšinskih delničarjev. Primerna denarna odpravnina, ki jo ob iztisnitvi zahteva zakon, je tista, ki manjšinskemu delničarju zagotavlja nespremenjenost njegovega življenjskega položaja in je poštena za obe stranki, tako za glavnega kot za manjšinskega delničarja.

Sporno cenitev je z vidika njene ustreznosti in primernosti uporabljenih metod preizkusil tudi poravnalni odbor (kot telo kvalificiranih strokovnjakov), pri čemer je navedel razloge, zakaj je pri ocenitvi primerne odpravnine upošteval mnenje B. B. Ker je poravnalni odbor kot neodvisen organ njegove ugotovitve strokovno preizkusil in akceptiral v mnenju kot svoje, revidentka zgolj s sklicevanjem na pristranskost njegove cenitve ne more uspeti. Poravnalni odbor je ocenil vrednost delnice, opirajoč se pri tem na cenitev B. B. in mnenje izvedenke C. C., s pomočjo metod in standardov ocenjevanja vrednosti podjetja, ob upoštevanju premoženjskega in profitnega stanja družbe na dan sklepanja o izključitvi manjšinskih delničarjev. To izhodišče je, upoštevaje peti stavek drugega odstavka 556. člena ZGD-1 v zvezi z 385. členom ZGD-1, pravilno. Drži sicer revizijska navedba, da je pri vrednotenju cene delnice na dan izključitve manjšinskih delničarjev treba upoštevati tudi bodoče (v trenutku iztisnitve še nenastale in hipotetične) donose družbe. Vendar pa ocenjevalec vrednosti podjetij operira s podatki ex ante in v tej časovni poziciji ocenjuje bodoči denarni tok ter diskontno stopnj

Zahteva manjšinskega delničarja, ki želi izstopiti iz družbe, ne vpliva na položaj preostalih manjšinskih delničarjev, ki se za ta korak niso odločili. Zato bi lahko imel sklep o določitvi primerne denarne odpravnine učinek za druge manjšinske delničarje zgolj ob predpostavki, da bi tudi ti od glavnega delničarja zahtevali odkup vseh preostalih delnic, ne bi pa sami vložili predloga za sodno določitev primerne denarne odpravnine. Zato bi bilo zgolj v tem primeru upravičeno imenovanje skupnega zastopnika, katerega vloga in namen v postopku bi bilo varstvo pravic vseh materialnopravnih udeležencev postopka.

V kolikor se torej glavni delničar lahko prosto odloča o izključitvi manjšinskih delničarjev, mora biti enako upravičenje podeljeno tudi slednjim. Še zlasti, ker je institut določen z namenom varstva manjšinskih delničarjev pred škodljivimi ravnanji glavnega delničarja, ki lahko nastopijo tudi po pridobitvi delnic s strani manjšinskega delničarja, je mogoče določbo 1. alineje 3. odstavka 605. člena ZGD-1 pri izstopu manjšinskega delničarja smiselno uporabiti le tako, da se pri presoji upravičenja do izstopa iz družbe presoja, ali je imel manjšinski delničar takšen (manjšinski) položaj v času, ko je na glavnega delničarja naslovil zahtevo za odkup do trenutka, ko je na sodišče vložil predlog za sodno določitev višine primernega denarnega nadomestila.

Določbo 68. člena Zakona o prevzemih je potrebno razumeti v sklopu sistemske ureditve pravice do iztisnitve manjšinskih delničarjev in sicer tako, da je takšna možnost zagotovljena tudi v družbah, kjer je bil uspešno izveden prevzemni postopek. Načeloma torej veljajo v primerih iztisnitve manjšinskih delničarjev tudi pri tovrstnih družbah vsa pravila določena v ZGD-1. V smislu 1. odstavka 68. člena ZPre-1 ima torej prevzemnik, ki je na podlagi uspešne prevzemne ponudbe pridobil najmanj 90 % delež vseh delnic te družbe z glasovalno pravico pravico uveljavljati izključitev manjšinskih delničarjev pod pogoji, določenimi v ZGD-1. Posebna ureditev velja po ZPre-1 le v tako imenovanem poprevzemnem obdobju, kot je opredeljeno v 2. odstavku 68. člena ZPre-1.

V primeru izključitve manjšinskih delničarjev po ZPre-1 je glavni delničar lahko tudi konzorcij delničarjev. Vprašanje, na katero izmed družb organiziranih v konzorciju bodo prenesene delnice manjšinskih delničarjev, je predmet medsebojnega dogovora članov konzorcija. Prenos delnic znotraj udeležencev konzorcija na posameznika iz konzorcialne skupine namreč ne pomeni nadaljnjega pridobivanja delnic, ampak zgolj lokacijo med udeleženci, ki so prevzem že izvršili.

Četudi v trenutku odločanja sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe dolžnik ne bi izpolnjeval pogojev za sprejetje sklepa o izključitvi manjšinskih delničarjev iz družbe, to ne pomeni, da se pogoji za sprejem takšnega skupščinskega sklepa ne bi mogli steči že v naslednjem trenutku kot posledica sprememb v lastniški strukturi dolžnika, kot na primer v primeru uspešne prevzemne ponudbe. Izdaja začasne odredbe s predlagano vsebino bi tako lahko dolžniku onemogočila sprejetje povsem zakonitega skupščinskega sklepa. Zato predlagana splošna prepoved sprejetja sklepa skupščine o izključitvi manjšinskih delničarjev iz družbe vsekakor presega namen zavarovanja z začasno odredbo.