50. člen ZGD-1

Tudi sodna praksa in teorija je zavzela stališče, da je pravica družbenika do informacije individualna pravica, kar izhaja tudi iz jezikovne razlage določbe 512. člena ZGD-1, da ima pravico do informacije družbenik in ne delež. Nedvomno pa je, da je predlagateljica družbenica nasprotne udeleženke. Drži, da določba četrtega odstavka 480. člena ZGD-1 določa, da imetniki istega poslovnega deleža lahko uresničujejo pravice in izpolnjujejo obveznosti tudi po skupnem zastopniku in da prvi odstavek istega člena ZGD-1 določa, da poslovni delež lahko pripada eni ali več osebam in da če pripada več osebam, uresničujejo pravice in so odgovorne za obveznosti iz poslovnega deleža skupno. Na prvi pogled bi to pomenilo, da gre za nujne sospornike na aktivni strani, ko gre za uveljavljanje pravice do obveščenosti iz zadev družbe, kar pa upoštevaje obstoječo sodno prakso ne drži. O sosporništvu govorimo, kadar v pravdnem postopku na strani tožeče ali tožene stranke nastopa več oseb. Kadar so osebe že pred pravdo v takšnem medsebojnem materialnopravnem razmerju, da je spor mogoče rešiti le na enak način za vse sospornike, ti štejejo za enotno pravdno stranko (enotn

Zahteva predlagatelja za informacije in vpogled na podlagi 513. člena ZGD-1 predstavlja neocenljivo zadevo, zato je treba vrednost storitve določiti glede na merila iz 3. člena OT. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja, ali in kako je sodišče prve stopnje uporabilo merila iz 3. člena OT, zato je utemeljen pritožbeni očitek, da sklepa ni mogoče preizkusiti.

Predlagatelji so pred istim prvostopenjskim sodiščem že vložili vsebinsko podoben predlog, ki ga je sodišče zavrglo zaradi neobstoja pravnega interesa. Tisti sklep je bil po njihovem napačen, vendar so pojasnili, da se zoper njega ne pritožujejo, pač pa vlagajo nov predlog. Menili so, da to lahko storijo, ker pri zavrženju ne gre za meritorno (tj. vsebinsko) odločitev o njihovem pravovarstvenem zahtevku. To pravno stališče pa je napačno. Nevzdržno bi bilo, da bi isti predlagatelj lahko uveljavljal sodno varstvo enake vsebine, vse dokler mu enkrat ne bi uspelo.

Tožena stranka, ki se v pritožbi sklicuje na novote, je tista, ki nosi trditveno in dokazno breme, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti do konca glavne obravnave.

Družbenikova pravica do vpogleda in informacij je urejena v 512. členu ZGD-1. Če družbeniku informacije niso bile dane, ali mu ni bil dovoljen vpogled v knjige in spise, ali je poslovodja zavrnil njegovo zahtevo v nasprotju z zakonom, sme od sodišča zahtevati, da se s sodno odločbo dovoli, da se informacije dajo ali pa da se dovoli vpogled (513. člen ZGD-1).

Predlagatelj nima pravno varovanega upravičenja za vložitev predloga za sodno imenovanje poslovodje nasprotnega udeleženca (t. i. poslovodje v sili). Upravljalske pravice ter druge članske pravice v družbi imajo po pravu gospodarskih družb njeni družbeniki, ne pa tudi družbeniki družbenikov. Pravnega interesa za postavitev poslovodje s trditvijo, da je večinski dejanski lastnik nasprotnega udeleženca, ni uspel utemeljiti. Pojem "dejanski lastnik" ne izhaja iz prava gospodarskih družb, temveč iz ZPPDFT-2. Ta zakon določa ukrepe, pristojne organe in postopke za odkrivanje in preprečevanja pranja denarja in financiranje terorizma ter ureja inšpekcijski nadzor nad izvajanjem njegovih določb (prvi odstavek 1. člena ZPPDFT-2). Zakon vzpostavlja register dejanskih lastnikov, ki je baza podatkov, v kateri se zbirajo podatki o dejanskih lastnikih z namenom zagotavljanja transparentnosti lastniških struktur poslovnih subjektov in onemogočanja zlorab poslovnih subjektov za pranje denarja in financiranje terorizma. V ZPPDFT-2 je opredeljen pojem dejanskega lastnika, ki je vsaka fizična oseba, ki je končni lastnik stranke ali jo nadzira ali jo kako drugače obvladuje, ali fizična oseba,

Po definiciji prvega odstavka 21. člena ZNP-1 je nasprotni udeleženec oseba, proti kateri je predlog vložen. Družba (prvi predlagatelj) zato ni nasprotni udeleženec, temveč je po opredelitvi v prvem odstavku 21. člena ZNP-1 oseba, glede katere se vodi postopek. Predlagatelji tudi niso imenovali družbe kot nasprotnega udeleženca in ZNP-1 ne zahteva, da se mora nepravdnega postopka vedno udeleževati nasprotni udeleženec oziroma oseba z nasprotnim interesom. To je razlika s pravdnim postopkom. V nepravdnem postopku sodišče ureja razmerja med osebami, katerih interesi niso vedno nasprotni. To pomeni, da je lahko v procesnem smislu pri sodnem imenovanju poslovodje predlagatelj hkrati oseba, glede katere se vodi postopek. Zainteresirane osebe so tiste, ki imajo pravni interes, da organ vodenja deluje, na primer člani poslovodnega organa, nadzornega sveta, upniki, delničarji (družbeniki). Predlagatelji utemeljeno poudarjajo, da je izvedba naslednje skupščine (na kateri naj bi po stališču sodišča prve stopnje skupščina lahko imenovala poslovodjo) bodoče negotovo dejstvo, da je lahko čez 40 dni ali več in da je vse odvisno od konkretnega primera. Sodišče ne more prejudicirati

Razlaga, da bi v primeru, ko sta v družbi samo dva družbenika in je eden hkrati tudi poslovodja, o poslovodjevi zavrnitvi pravice do informacije morala odločati še skupščina, je v nasprotju z namenom pravice do informacije in pomeni nesorazmerno omejitev pravice do sodnega varstva. Ker mora poslovodja na zahtevo družbenika odreagirati nemudoma, v predmetni zadevi pa je sodišče ugotovilo, da je predlagateljica zahtevo podala 21.9.2021 in da nanjo ni dobila odgovora vse do vložitve predmetnega predloga 22.12.2021, so zato izpolnjene predpostavke za obravnavo predloga. Prav zato, ker morajo biti informacije, ki jih zahteva predlagateljica, predvsem zaradi jasnosti in preglednosti podane čim bolj celovito, je predlog utemeljen v celoti, kljub temu, da morda s posameznimi dokumenti predlagateljica že razpolaga.

Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o gospodarskih družbah - novela ZGD-1I (Ur. l. RS, št. 55/2015, z veljavnostjo od 8. 8. 2015) je bil v 50. členu dodan nov drugi odstavek, iz katerega med drugim izhaja, da v primeru, če d.o.o. nima poslovodje zaradi smrti, trajne ali dolgotrajne nezmožnosti za delo ali v drugih nujnih primerih, poslovodjo na predlog imenuje sodišče v nepravdnem postopku. Predlog lahko vloži vsak, ki ima pravni interes, funkcija sodno imenovanega poslovodje pa preneha najkasneje s potekom obdobja, za katerega je bil imenovan s strani sodišča, ali z imenovanjem novega poslovodje v skladu z aktom o ustanovitvi. Kot izhaja iz pravne teorije, je bila do te spremembe ZGD-1 v organih delniške družbe že predvidena možnost, da sodišče v nujnih primerih imenuje organa vodenja ali nadzora (uprave, nadzornega sveta ali upravnega odbora). Ker je med zakonskimi določbami, ki urejajo d.o.o. podobna določba manjkala, je VSRS zavrnilo možnost sodne pristojnosti za imenovanje poslovodje pri tej obliki družbe (sklep III Ips 14/2005 z dne 11. 10. 2005). Ni namreč našlo razlogov za analogno uporabo pravil delniškega prava. Ker lahko tudi pri d.o.o. nastanejo nujni primer

Ker sklep sodišča v nepravdnem postopku v zadevah iz 6. alineje prvega odstavka 50. člena ZGD-1 (o imenovanju posebnega revizorja) obsega tako odločitev o glavnem zahtevku kot o stranskih terjatvah, je določbo drugega odstavka 52. člena ZGD-1 treba razlagati na način, da pritožba ne zadrži izvršitve sklepa v zadevi imenovanja posebnega revizorja tako glede glavnega zahtevka kot tudi glede odločitve o stroških.

Poglobljeno poznavanje tematike med družbenikoma ne predstavlja merila, ki bi utemeljevalo višje vrednotenje storitve po 3. členu OT. Glede na okoliščine primera in uporabo tujega jezika zato pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenemu očitku, da se opravljena odvetniška storitev v tem postopku približuje spodnji meji zahtevnosti in je tako ustrezna osnova za odmero nagrade 500 točk.

Z vidika odmere stroškov postopka je bistven čas odločanja sodišča. Takrat namreč nastane terjatev za povrnitev stroškov postopka nasprotni stranki. Pritožbeno sodišče je sklep sodišča prve stopnje v III. točki izreka o stroških razveljavilo. Ker je posledično sodišče prve stopnje o stroških postopka odločalo ponovno, bi moralo uporabiti v času (ponovnega) odločanja veljavno tarifo. Po mnenju pritožbenega sodišča zahteva predlagatelja do informacije in vpogleda na podlagi 513. člena ZGD-1 predstavlja neocenljivo zadevo. Vsebino omenjene pravice določa 512. člen ZGD-1, ki pravi, da mora poslovodja družbenika na njegovo zahtevo nemudoma obvestiti o zadevah družbe ter mu dovoliti vpogled v knjige in spise. Iz vsebine navedene določbe je razvidno, da je narava zahteve taka, da je ni mogoče izraziti v denarju. Glede na navedeno je tako v skladu s tarifno številko 30 Odvetniške tarife treba uporabiti merila iz 3. člena Odvetniške tarife.

Določbe ZGD-1, ki se nanašajo na varstvo odvisnih družb pri dejanskih koncernih (545. do 548. člen) izključujejo odvisnost družb od fizičnih oseb kot obvladujočih. Predlagatelj v pritožbi navaja obširne razloge, zakaj gre pri določbah ZGD-1 o koncernski reviziji in varovanju odvisne družbe pred škodljivim ravnanjem obvladujoče družbe za pravno praznino, ki bi jo bilo potrebno zapolniti z analogno uporabo navedenih določb 545. do 548. člena ZGD-1 tudi za primere, ko odvisno družbo obvladuje fizična oseba in ne družba. Nenamerno zakonsko praznino, ker ZGD-1 govori o povezani družbi, je po vzoru nemškega prava potrebno zapolniti s pravili razlage, in sicer, da je v primeru, ko sta neposredno pravno urejeni primer in pravno neurejeni dejanski primer med seboj v bistvenem enaka, zaradi načela pravne enakosti treba obravnavati enako, torej z obvladujočo družbo izenačiti tudi fizično osebo. Pravna teorija je zakonodajalca na te razlike opozorila že v času priprave novele ZGD-1 in predlagala ustrezno razširitev statusa obvladujočega imetnika deležev, za katerega zakon uporablja pojem „družba“ (in ne pojem „podjetje“ kot v nemškem pravu) tudi na primere, ko kot obvladujoča dr

Predlagatelj nepravdnega postopka sodnega imenovanja poslovodje mora po drugem odstavku 50. člena ZGD-1 izkazati pravni interes za predlagano odločitev. Tega pa lahko izkazuje z različnimi dokaznimi sredstvi in ne le z listino pristojnega sodišča, iz katere bi izhajal predlagateljičin status zakonite dedinje. Prokurist je zastopnik družbe, ki v njenem imenu izraža voljo tretjim osebam. Njegovo zastopanje temelji na podeljenem pooblastilu družbe. Obseg prokure je določen v 35. členu ZGD-1, ki ne zajema tudi vodenja poslov družbe. Poslovodja pa pooblastilo za zastopanje družbe pridobi na podlagi samega zakona. Poleg funkcije zastopanja družbe poslovodja opravlja tudi funkcijo vodenja družbe, ki se odraža v izvajanju poslovne politike družbe, skrbi za zakonitost njenega delovanja. V tem okviru mu že zakon daje pristojnosti glede razmerij do drugih organov družbe in do samih družbenikov (npr. odločanje o pravici družbenika do informacij in vpogleda - 512. člen ZGD-1, pristojnost za sklic skupščine družbenikov - 508. člen ZGD-1 …). Teh pristojnosti prokurist nima. Materialnopravno zmotno je zato razlogovanje prvostopenjskega sodišča, da potrebe po sodnem imenovanju poslovodje v

Določba četrtega odstavka 321. člena ZGD-1 tako nasprotnemu udeležencu (družbi) omogoča, da ne glede na določbo 40. člena ZNP-1, zahteva povrnitev stroškov postopka v primeru, če so ti nastali zaradi neutemeljene posebne revizije in to po splošnih pravilih odškodninske odgovornosti. Obremenitev predlagatelja s stroški postopka nasprotnega udeleženca v postopku po 6. alineji prvega odstavka 50. člena ZGD-1, zato ne more temeljiti zgolj na načelu uspeha v postopku, kot to v izpodbijanem sklepu zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje, ampak le po splošnih pravilih odškodninske odgovornosti. Za zahtevo po povrnitvi stroškov postopka nasprotnega udeleženca od predlagatelja posebne revizije po določbi četrtega odstavka 321. člena ZGD-1, ne zadošča objektivna odgovornost predlagateljev, ker s predlogom za posebno revizijo niso bili uspešni, ampak njihova krivdna odgovornost, zato morajo biti za prevalitev stroškov postopka imenovanja posebnega revizorja na predlagatelja izkazane vse predpostavke odškodninske (krivdne) odgovornosti.

Iz povzete zakonske ureditve torej izhaja, da sodišče lahko postavi upravitelja zapuščine (glede celote ali njenega dela), ne more pa postaviti poslovodje (zakonitega zastopnika družbe). Navedbe sodišča prve stopnje o nepreklicnem odstopu prejšnjega direktorja navedene družbe (D. K.) in da sedaj družba nima osebe, pooblaščene za zastopanje so resnične a tega položaja ne sme (ne more) reševati zapuščinsko sodišče v zapuščinskem postopku, ker ji zakonodaja (ne ZD in tudi ne ZGD-1) takšnih pristojnosti ne daje. Določba drugega odstavka 50. člena ZGD-1 namreč takšnih pristojnosti ne daje zapuščinskemu sodišču temveč mora biti uveden poseben nepravdni postopek, v katerem odloča druge vrste sodišče (stvarno pristojno okrožno sodišče - 51. člen ZGD-1).

Ker o imenovanju in odpoklicu poslovodij odločajo družbeniki (505. člen ZGD-1) in v posledici tega sodišče v tem postopku nadomešča voljo družbenikov, ni dvoma, da je treba po oceni pritožbenega sodišča pravico do sodelovanja v postopku priznati tudi lastnikom poslovnih deležev v družbeniku (drugi nasprotni udeleženki), ki je pravna oseba. Je pa utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je o predlogu odločilo brez izvedbe kontradiktornega postopka, kršilo pritožničino pravico do sodelovanja v postopku. V tem kontekstu se druga nasprotna udeleženka utemeljeno sklicuje na drugi odstavek 22. člena ZNP-1, v skladu s katerim mora sodišče, če izve za osebe, katerih pravni interes utegne biti s sodno odločbo prizadet, le - te obvestiti o postopku, da lahko prijavijo svojo udeležbo.

Ali naj sodišče strankam postopka naloži v predložitev sodišču določene listine (ali podatke), je stvar izvedbe dokaznega postopka, ki ga vodi in usmerja v tej fazi postopka sodišče prve stopnje. V primeru določbe 219.b člena ZPP sicer ni izrecno navedeno, da zoper tak sklep ni pritožbe, a že iz splošne določbe tretjega odstavka 270. člena ZPP izhaja, da zoper odločbe, ki se nanašajo na vodstvo postopka ni pritožbe. Sodišče na sklepe, ki se nanašajo na vodstvo postopka, ni vezano, kar pomeni, da lahko svoj sklep sodišče naknadno tudi spremeni, če presodi, da bi bilo to smotrno, smiselno in pravilno za zakonito izvedbo postopka. Stranka na podlagi napačnega pravnega pouka ne more pridobiti pravice do pritožbe, če ji te pravice zakon ne daje.

Iz navedenega izhaja, da pritožbo proti sklepu o ustavitvi postopka prisilne likvidacije in začetku stečajnega postopka, ki je bil izdan v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZFPPIPP, lahko vloži družbenik dolžnika. V okviru pritožbe pa lahko pritožnik kot družbenik izpodbija upraviteljevo navedbo o insolventnosti dolžnika, pri čemer mora utemeljiti in predložiti dokaze o tem, da dolžnik ni insolventen (četrti odstavek 234. člena v zvezi s četrtim odstavkom 235. člena ZFPPIPP). Pritožnik s sklicevanjem na le nekatere dolžnikove obveznosti, domneve insolventnosti ne more izpodbiti, saj zaradi pomanjkljivega procesnega gradiva njegovih trditev niti ni mogoče preizkusiti.

Pri tem ima splošno gledano, stranka pravico, da se lahko izjavi o celotnem procesnem gradivu, ki je v sodnem spisu in ki lahko vpliva na odločitev sodišča. V obravnavanem primeru je to tudi račun s specifikacijo opravljenega obsega dela, saj predstavlja neposredno podlago za plačilo, ki naj ga izvede nasprotni udeleženec. Ko sodišče prve stopnje nasprotnemu udeležencu, ki je tisti, ki v skladu z zakonom tudi nosi stroške za posebno revizijo, ni vročalo navedenega računa (in prilog, ki izkazujejo količino opravljenega dela), je prekršilo njegovo pravico do izjave, s čimer je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka.