501. člen ZGD-1

Pritožnik se na to, da je družba vložila odškodninsko tožbo proti njemu, ne more uspešno sklicevati. Odškodninski zahtevek ima družba za škodo, povzročeno njej, zato to ne more predstavljati razloga za prenehanje družbe. V tem postopku se izključitveni in zahtevek na prenehanje družbe ne obravnavata skupaj. Z naštevanjem izključitvenih razlogov v postopku za prenehanje družbe zato, ker je bilo že povedano, da ni razlogov, ki bi prizadevali družbo kot celoto tako močno, da obstoj družbe ni več smiseln, pritožba ne more uspeti.

Če družbeniku vsaj minimum takšnih pravic ni omogočen po vnaprej predpisanih določbah družbene pogodbe, potem takšna pogodbena izključitev ni mogoča, pač pa se je treba poslužiti sodne izključitve družbenika.

Postopek izključitve družbenika mora biti v družbeni pogodbi v zadostni meri opredeljen. Bistveno namreč je, da družbeniki (že vnaprej) vedo, kdo lahko predlaga njihovo izključitev, po kakšnem postopku, iz katerih razlogov, kateri organ o tem odloča in kako. Z vidika zakonitosti izvedbe samega postopka izključitve pa je zlasti pomembno, da je družbeniku pojasnjeno, iz katerih razlogov se predlaga njegova izključitev in da mu je dana možnost, da se o predlogu izjavi in da družbenike seznani s svojim stališčem. Družbena pogodba mora določati tudi razloge za izključitev.

Prokura vsebuje upravičenje tako za opravljanje procesnih dejanj v pravdnem postopku, kot za zastopanje družbe pri podelitvi procesnega pooblastila. Prokurist ni zgolj pooblaščenec gospodarske družbe v smislu 86. člena ZPP, temveč je pravna narava prokure, ki je opredeljena v ZGD-1, podobna pravni naravi zakonitega zastopnika. Sodni izstop je v zakonu urejen kogentno. Mogoč je le tedaj, če obstajajo utemeljeni razlogi. Zakon teh razlogov ne našteva taksativno, ampak navaja le nekaj primerov. Vsi ti kažejo na nezakonito ali nepošteno ravnanje drugih družbenikov in na njihovo krivdo. Taki primeri so res najbolj jasni, niso pa edini. Utemeljen razlog je tudi, da med družbeniki ne glede na krivo kogarkoli obstajajo odnosi, ki ne dopuščajo sodelovanja, ki je nujno po pogodbi. Vsebino nedoločenega pravnega pojma "utemeljeni razlogi" je treba napolniti tako, da pravica do sodnega izstopa iz družbe ne obstaja zgolj teoretično, temveč se prilagaja konkretnim dejanskim okoliščinam. Za tožnico obstaja dejanska ovira za odsvojitev njenega poslovnega deleža, drug družbenik pa hkrati zavrača vse njene poskuse za rešitev nastale situacije. Tudi takšen položaj predstavlja oviro pri

V sodni praksi je bilo že oblikovano stališče, da če se neveljavnost skupščinskega sklepa utemeljuje z izpodbojnimi razlogi, taka neveljavnost ni ovira za vpis v sodni register. Sklep v takem primeru neha veljati šele z njegovo razveljavitvijo po pravnomočni sodni odločbi, dotlej pa je veljaven in učinkovit. Zatrjevana izpodbojnost sklepa zato ne more biti razlog za zavrnitev vpisa in zato tudi ne razlog za prekinitev postopka. Sklep o prekinitvi postopka je lahko izdan le, če je odločitev registrskega vpisa o vpisu v sodni register odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstoji kakšna pravica ali pravno razmerje (33. člen ZSReg), ki je med strankami sporno. Ker za tak položaj v konkretnem primeru ni šlo, registrsko sodišče s tem, ko ni odločalo o prekinitvi postopka, ni storilo nobene absolutne bistvene postopkovne kršitve. Za izključitev družbenika iz družbe lahko družbena pogodba določa pogoje, postopek in posledice izključitve (prvi odstavek 501. člena ZGD-1). V navedenem prvem odstavku 501. člena ZGD-1 je hkrati določeno, da sme družbenik iz družbe izstopiti, kar je podrobneje urejeno v drugem odstavku 501. člena ZGD-1. Kot je bilo opisano, je bila na skupščini d

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo, da je verjetnost nastanka težko nadomestljive škode izkazana s tem, da se bo s spremembo strukture poslovnih deležev (z dokapitalizacijo družbe A., d.o.o., ki je v 100% lasti prvotoženca) popolnoma izničil namen in cilj pravde, ki ga predstavlja ohranitev obstoječega stanja s 100 % poslovnim deležem v družbi B., d.o.o. Tožnica namreč upravičeno zasleduje tudi svoja korporacijska upravičenja, ki izhajajo iz poslovnega deleža in so tako tudi pravilni zaključki sodišča prve stopnje, da je z verjetnostjo izkazano, da je tožnica originarna imetnica poslovnega deleža, saj gre za premoženje, pridobljeno z delom v času trajanja zakonske skupnosti oziroma na podlagi sredstev iz skupnega premoženja. Drugi stavek 67. člena DZ namreč določa, da je skupno premoženje zakoncev tudi premoženje, ki je pridobljeno na podlagi in s pomočjo skupnega premoženja oziroma iz premoženja, ki iz njega izhaja. Pri tem pa v slovenski teoriji in sodni praksi ni sporno, da spadajo v skupno premoženje zakoncev tudi korporacijske pravice iz deleža v kapitalski družbi, če so pridobljene na podlagi sredstev iz skupnega premoženja. Sodišče prve stopnje je pravilno

Neprivolitev tožene stranke v umik tožbe, če se je slednja že spustila v obravnavanje glavne stvari, je sicer legitimna pravica tožene stranke, vendar pa ni nujno, da bi morala tožeča stranka v vsakem primeru zaradi tega trpeti plačilo stroškov postopka. Možnost nasprotovanja umiku tožbe, kadar se je tožena stranka že spustila v obravnavanje glavne stvari in s tem zahteva po meritorni odločitvi, je namenjena varstvu tožene stranke pred ponovno vložitvijo tožbe v isti stvari. Kadar ponovna vložitev tožbe v isti stvari toženi stranki ne grozi, legitimnega razloga za neprivolitev v umik tožbe ni. Prav ta okoliščina pa je lahko odločilna pri presoji stroškov postopka in omogoča uporabo določila 158. člena ZPP kot posebnega primera povračila stroškov po načelu krivde.

Skladno nauku o časovnih mejah pravnomočnosti se pravnomočnost nanaša na stanje ob zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Gre za mejnik, ki ga mora upoštevati instančno sodišče v postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi. Dokazi so namenjeni izkazovanju pravno relevantnih dejstev in iz izpodbijane sodbe so razvidni trditvena podlaga toženke in pravno relevantna dejstva. Načelo povezanosti trditvene in dokazne podlage (glej 7. in 212. člen ZPP) pomeni, da lahko sodišče z izvajanjem dokazov ugotavlja le zatrjevane okoliščine konkretnega primera. Že na tem mestu pritožbeno sodišče izpostavlja, da je bila sama toženkina trditvena podlaga prešibka, da bi lahko upravičila ravnanje, ki je utemeljena podlaga za njeno izključitev iz družbe. Toženka v tej pravdi ni pojasnila, kako je rešila družbo pred grozečim stečajem oziroma kako si v bodoče predstavlja izpolnjevanje bistvenega namena družbe, ki je v pridobivanju dobička. Poleg prenosa nepremičnin so bili preneseni delavci, zaloge, poslovni partnerji (naročniki in dobavitelji). Očitek o onemogočanju dostopa do bančnih računov pri ... banki (in ... banki) ob zatrjevanju kavzalne povezave prepros

Tožnica želi s predlagano začasno odredbo doseči izvršitev izreka zamudne sodbe, čeprav se bo njena terjatev (prenehanje pravnega razmerja med toženko in družbo B., d. o. o.) realizirala že s pravnomočnostjo zamudne sodbe in izvršba ni potrebna. Zatrjevana nevarnost zaradi pravnih napak poslovnih deležev, ki bi jih pridobili dobroverni kupci, ne obstaja. Subjektivnih mej pravnomočnosti sodbe ni mogoče širiti na novega družbenika, ne glede na razloge, iz katerih pravno razmerje toženke z družbo B., d. o. o., preneha. Na sodbo sta vezani le pravdni stranki in o pravnem nasledstvu v sporih, ki se nanašajo na člansko pravico družbenika do izključitve drugega družbenika iz družbe, ni mogoče govoriti. Izključitvena sodba se namreč ne nanaša na poslovni delež, pač pa na točno določenega družbenika. Z vpisom podatka o izdaji nepravnomočne sodbe o izključitvi toženke iz družbe B., d. o. o., in naložitvijo obveznosti toženki, da o tem tudi sama posebej seznani vse potencialne kupce njenih poslovnih deležev, se (začasno) v ničemer ne ureja pravno razmerje, katerega spremembo tožnica uveljavlja z izključitveno tožbo. Pravica do izjavljanja vključuje dolžnost sodišča

Podani tožbeni zahtevek ni manj od tožbenega zahtevka na izključitev družbenika po 501. členu ZGD-1. Je nekaj drugega, kajti v primeru ugoditve obravnavanemu tožbenemu zahtevku, bi imel drugotoženec formalni status družbenika, vendar brez vseh korporacijskih pravic. Bil bi "shizofreni družbenik".

Sodišče prve stopnje je za bistveno štelo to, da toženec ne vodi podjetja oziroma poslov družbe, kar bi naj bil skupni namen družbenikov ob ustanovitvi. Razlaga sodišča prve stopnje, po kateri se lahko izključitveni razlogi v skladu s 501. členom ZGD-1 nanašajo tudi na vodenje podjetja in ne le upravljanje družbe, je po presoji višjega sodišča vsaj za obravnavani primer preveč ekstenzivna in v neskladju s stališči obstoječe sodne prakse. Okoliščine primera tudi niso tako posebne, da bi narekovale odstop od sodne prakse. Odločitev prvostopenjskega sodišča je predvsem v nasprotju z namenom instituta izključitve družbenika kot skrajnega sredstva in zahtevo, da se morajo izključitveni razlogi nanašati na družbenika osebno. Višje sodišče se sicer strinja z oceno, da so odnosi med družbenikoma porušeni in medsebojnega zaupanja ni več. Vendar zgolj to zahtevka na izključitev družbenika ne utemeljuje.

V obravnavanem primeru gre res za specifično zadevo, kjer se dejansko stanje delno razlikuje od dejanskega stanja v zadevah, ki so bile doslej obravnavane v sodni praksi, kjer je en družbenik na novo ustanovil konkurenčno družbo ali pa se na novo pridružil konkurenčni družbi. V predmetni zadevi je "konkurenčna" družba ves čas obstajala, ves čas je imela tudi registrirano konkurenčno dejavnost in se vsaj delno z njo tudi ukvarjala, vendar je šlo za dve družinski podjetji, ki si dejansko nista konkurirali, dejavnost ene družbe je bila podporna dejavnost drugi družbi, družbeniki in poslovodje so bili isti. Šele od trenutka, ko se je spremenila lastniška struktura, pa je položaj postal v bistvenem enak kot v primerih, ki jih je doslej obravnavala sodna praksa. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec edini lastnik in poslovodja družbe, ki je od druge polovice 2020 družbi A. d.o.o. konkurenčna in ki ji celo prevzema stranke, pri čemer je toženec podatke o strankah pridobil od A. d.o.o. ter da tožencu razvoj in uspešno poslovanje A. d.o.o. ni več v interesu, ampak je svoje napore usmeril v poslovanje konkurenčne družbe. Na podlagi povedanega je pravilen tudi sklep, da je popol

Tožeča stranka ne more uspeti s svojimi trditvami, da je izpolnjen pogoj za izdajo regulacijske začasne odredbe za zavarovanje njene terjatve (izključitev družbenika iz družbe), ker bi bila sicer izpolnitev njene terjatve v primeru začetka stečajnega postopka nad družbo onemogočena in bo njena zahteva za sodno varstvo izgubila pomen. Zmanjšanje vrednosti premoženja predstavlja materialno škodo. Materialna škoda pa ni tiste vrste škoda, ki bi bila sama po sebi težko nadomestljiva. Ta škoda se v okviru preizkusa obstoja pogojev za izdajo regulacijske začasne odredbe upošteva le, če bi bilo za tožečo stranko eksistenčnega pomena. Zmotno je prepričanje tožeče stranke, da dolžniku ne bi nastale hujše posledice od tistih, ki bi nastale upniku, če začasna odredba ne bi bila izdana. Odvzem dela glasovalnih pravic predstavlja hud poseg v ustavno zagotovljene pravice dolžnika (svobodna gospodarska pobuda), zato je utemeljen le v primerih ko grozi težko nadomestljiva škoda in ni na voljo drugih primernih ukrepov. V bistvu je v predlagani regulacijski odredbi jasno izražen namen tožeče stranke, da že med trajanjem postopka pridobi popolno oblast in nadzor nad poslovanjem d

V obravnavani zadevi je procesna situacija drugačna, saj sta si tožnika v posledici prenosa poslovnega deleža in izgube statusa družbenika s strani toženca, kar predstavlja po vsebini neke vrste izpolnitev zahtevka, prizadevala za ustavitev postopka. Sodišče prve stopnje predlogu, da se postopek ustavi (torej smiselnemu umiku tožbe), zaradi nasprotovanja toženca ni moglo slediti. Prav tako pa zaradi toženčevega interesa, da se postopek nadaljuje in o zahtevku vsebinsko odloči (takšen interes je toženec izrazil z nasprotovanjem umiku tožbe), tožbe ni smelo zavreči. (Ne)privolitev toženca v umik tožbe, če se je slednji že spustil v obravnavanje glavne stvari, je namreč legitimna pravica tožene stranke, potrebna zaradi varstva njenih interesov (sprejem pravnomočne odločitve o tožbenem zahtevku).

Tožnik je bil od 12. 3. 2012 do 11. 3. 2017 direktor toženke. V individualni pogodbi o zaposlitvi je bila določena plača v višini 10.946,00 EUR. Izplačana (in obračunana) plača je bila bistveno nižja. Sodišče prve stopnje je zahtevek za obračun in izplačilo razlik v plači med pogodbeno dogovorjeno in dejansko izplačano plačo utemeljeno zavrnilo. Kot bistveno je izpostavilo in temu pritrjuje pritožbeno sodišče, da je bil tožnik kot direktor glavni odločevalec in odredbodajalec. Odločitev, da se izplača nižja plača, je bila njegova, oziroma je z njo vsaj soglašal. Morebitne terjatve do toženke iz naslova (neobračunanih in) neizplačanih plač v letnih poročilih ni navedel.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v 12. členu družbene pogodbe določen postopek izključitve, saj je navedeno, kdo lahko poda predlog za izključitev družbenika (vsak družbenik), na kakšen način (pisno) in komu (skupščini). Ker se predlog poda skupščini, ta o predlogu tudi odloča. Ker v 12. členu družbene pogodbe ni izrecno določeno, kako skupščina o predlogu odloča, o izključitvi odloča v skladu s 15. členom družbene pogodbe, v kateri je urejeno odločanje skupščine. Postopek izključitve družbenika je po oceni pritožbenega sodišča v družbeni pogodbi v zadostni meri opredeljen. Bistveno namreč je, da družbeniki vedo, kdo lahko predlaga njihovo izključitev, po kakšnem postopku, iz katerih razlogov, kateri organ o tem odloča in kako.

Višje sodišče poudarja, da gre pri imetništvu poslovnega deleža v gospodarski družbi za izvrševanje lastninske pravice. Lastnik lahko svojo lastnino uporablja v skladu s svojimi interesi in željami. Nedvomno to pomeni, da lahko lastninsko pravico izvršuje tudi tako, da je v razmerju do svoje lastnine pasiven. Če tega upravičenja ne bi upoštevali, bi to pomenilo nedopusten poseg v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS. Sicer opisano upravičenje ni v celoti absolutno - izvrševanje lastninske pravice ne sme posegati v pravice drugih oseb. Vendar pa okoliščin, ki bi izkazovale, da toženec nedopustno posega v tožnikove pravice, slednji ni uspel dokazati - trditve o oviranju upravljanja družbe so se izkazale za nedokazane. Posledično bi po presoji višjega sodišča stališče, da zgolj porušeni odnosi med imetnikoma poslovnih deležev sodišču omogočajo poseg v toženčevo lastninsko pravico z ukrepom, ki dejansko pomeni razlastitev, v okoliščinah obravnavane zadevo nedopustno poseglo v toženčevo pravico do zasebne lastnine.

Upnik z začasno odredbo predlaga, da se dolžniku kot manjšinskemu družbeniku prepove sklicati in izvesti skupščino družbe, kar utemeljuje s tem, da ščiti svoj položaj in zakonitost poslovodstva. Vendar zavarovanje terjatve po 99. členu SPZ v predmetni zadevi ni mogoče, saj se upnikova zahteva ne nanaša na varstvo lastninske pravice. Uporaba analogije, ki bi varstvo po 99. členu SPZ razširila tudi na tovrstne primere, pa ob upoštevanju pozitivne razlage citirane zakonske določbe, ni mogoča. Tudi sicer je takšen zahtevek v nasprotju s temelji korporacijskega prava, saj bi prišlo do nedopustne situacije, ko bi družba oziroma poslovodstvo družbeniku onemogočalo izvrševanje pravic, ki jih ima kot imetnik poslovnega deleža.

Pritožnika (v zvezi s sprejetim stališčem) utemeljeno opozarjata, da se prvi odstavek 131. člena ZFPPIPP ne uporablja tako kategorično oziroma ne velja tako absolutno, kot je njegovo uporabo in veljavnost razumevalo sodišče prve stopnje. To nenazadnje izhaja tudi iz stališč sodne prakse, na katere se sklicujeta (že) pritožnika. Odločbe sodišč, predvsem odločbi UPRS II U 147/2018 z dne 14. 5. 2020 in VSRS II Ips 215/2011 z dne 23. 6. 2011, se sicer nanašajo na prekinitev postopkov izvršbe zaradi insolventnosti dolžnika po 132. členu ZFPPIPP, a jih je (glede na namen, ki ga zasledujejo) povsem mogoče aplicirati tudi na postopke zavarovanja in na določbo prvega odstavka 131. člena ZFPPIPP.

Po oceni pritožbenega sodišča pa v postopku iztisnitve možnost izpodbijanja ni izključena le iz razloga, ker ponujena denarna odpravnina ni primerna (oz. ker ni bila pravilno ponujena ali sploh ni bila ponujena), marveč tudi iz razloga kršitve delničarjeve pravice do obveščenosti iz 305. člena ZGD-1, če se zahtevane informacije po svojem bistvu nanašajo na višino denarne odpravnine.