399. člen ZGD-1

Aktivna procesna legitimacija tožeče stranke je podana, ker je bila v času sprejema izpodbijanega skupščinskega sklepa in v času vložitve tožbe imetnica delnic tožene stranke v deležu, ki je dosegal dvajsetino osnovnega kapitala. Prenos delnic na toženo stranko tekom sodnega postopka ni povzročil prenehanja aktivne procesne legitimacije tožeče stranke. Določitev upravičencev do dividende ne sme biti odvisna od tega, ali je bila zakonsko določena minimalna višina bilančnega dobička namenjena za izplačilo dividende delničarjem že s sklepom skupščine o uporabi bilančnega dobička ali pa šele z oblikovalno sodbo, s katero je bil ta sklep spremenjen. Z oblikovalno sodbo je treba sklep skupščine o uporabi bilančnega dobička spremeniti tako, da ta predstavlja podlago za obligacijsko pravico do izplačila dividende tistih delničarjev, ki bi to pravico pridobili tudi v primeru, če bi bil ustrezen sklep sprejet že na skupščini.

Revizija se dopusti glede vprašanj: - Ali je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da dejstvo, da se je nerazdeljeni dobiček iz leta 2021 uporabil za pokrivanje izgube naslednjega poslovnega leta 2022, ni ovira, da se družbi s sodbo naloži obveznost izplačila dividende? - Ali je pravilen zaključek sodišča druge stopnje, da tožena stranka ni podala zadostno konkretiziranih navedb glede nujnosti neizplačila dobička zaradi negativnega vpliva na zmanjšanje nujnih investicij, povečanje zadolženosti, ogrožanje likvidnosti, glede možnosti nadaljnjega zadolževanja za potrebe izplačila dividende? - Ali je sodišče druge stopnje v konkretnem primeru pri presojanju, ali so izpolnjeni pogoji za nedelitev dobička skladno s prvim odstavkom 399. člena ZGD-1 pravilno zaključilo, da niso izpolnjeni pogoji, da se celotni dobiček tožene stranke ne deli za dividende? - Ali je sodišče druge stopnje kršilo pravico do kontradiktornega postopka in pravico do izjave (kar predstavlja kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) z zavrnitvijo dokaznih predlogov po zaslišanju prič in izvedbi dokaza z izvedencem?

Sprostitev možnosti nadaljnjega oblikovanja rezerv iz dobička v večjem obsegu od zakonsko predvidenega sama po sebi še ne predstavlja posebne ugodnosti za večinskega delničarja v smislu tretjega odstavka 395. člena ZGD-1. V okviru presoje, ali je izpolnjena predpostavka pridobitve posebne ugodnosti, je treba upoštevati vse okoliščine konkretnega primera.

Dejstva, da je toženka podjetje za distribucijo električne energije, ki izvaja naloge gospodarske javne službe in ki je na podlagi strateških dokumentov zavezana izvajati visoka vlaganja v distribucijsko omrežje, vplivajo na presojo, ali je zadržanje bilančnega dobička ali njegovega dela po presoji dobrega gospodarstvenika nujno glede na okoliščine, v katerih družba posluje. Glede na posebne okoliščine konkretnega primera (izvajanje storitev gospodarske javne službe, nujnost investiranja v elektroenergetsko infrastrukturo, pridobivanje prihodkov iz omrežnin, ki so namenjene vzdrževanju in investiranju v omrežje, negativno poslovanje toženke v letu 2022) je toženka zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu, da je po presoji dobrega gospodarstvenika glede na okoliščine, v katerih družba posluje, nujno, da se delničarjem ne deli dobiček najmanj v višini 4 % osnovnega kapitala.

Pavšalne navedbe o slabi prognozi poslovanja družbe v prihodnje, načrtovanimi investicijami in pričakovanem poslovanju na meji kapitalske ustreznosti ne ustrezajo pravnemu standardu nujnosti po določbi drugega odstavka 399. člena ZGD - 1. S takšnimi trditvami toženka ni izkazala, da za družbo potrebnih ciljev kot dober gospodarstvenik ne bi mogla doseči na noben drug način.

Revizija se dopusti glede vprašanja ali je sodišče v konkretnem primeru pri uporabi prvega odstavka 399. člena ZGD-1 v delu, ki določa, da se sklep skupščine o uporabi bilančnega dobička lahko izpodbija, če je skupščina odločila, da se delničarjem dobiček ne deli najmanj v višini 4 % osnovnega kapitala, če to po presoji dobrega gospodarstvenika ni bilo nujno glede na okoliščine, v katerih družba posluje, pravilno napolnilo pravni pojem "nujnosti."

Zgolj dejstvo, da se tožnik kot manjšinski delničar ne strinja z dolgoročno naravnano strategijo vodenja in s tem povezanimi investicijami tožene stranke oziroma se zavzema za drugačno dividendno politiko, ne predstavlja utemeljenega razloga za razveljavitev izpodbijanega sklepa o nominalnem povečanju osnovnega kapitala po tretjem odstavku 395. člena ZGD‑1.

Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno materialnopravno stališče, da se taka pogodbena zaveza upniku ne more postaviti nad zakonsko pravico družbenika do udeležbe na dobičku. Tudi višje sodišče se strinja, da pogodbena zaveza kot taka ne predstavlja nujnosti sama po sebi. Pritožnica pri tem ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da ni dokazala takih okoliščin, da bi bilo (po presoji dobrega gospodarstvenika) nujno prav zadržanje tega dela dobička.

Tožnik ne more uspeti z uveljavljanjem ničnosti letnega poročila s sklicevanjem na neustrezno izvedeno povečanje osnovnega kapitala, ki je bilo s sklepom sprejeto na skupščini, pregledano s strani revizorja in vpisano v sodni register. Takšna tožba je nesklepčna. Nepravilno izvedeno povečanje osnovnega kapitala bi lahko tožnik uveljavljal z izpodbijanjem takega sklepa, ne more pa na takšni podlagi uveljavljati ničnosti letnega poročila. Ničnost letnega poročila ni podana, če je bil izkazan nižji dobiček, kot v resnici. Navedeno namreč ne nasprotuje določbam zakona, ki se uporabljajo izključno ali pretežno za zaščito upnikov družbe ali so sicer v javnem interesu, v smislu prvega dostavka 401. člena ZGD-1. Dejanski stan te določbe bi bil podan v nasprotnem primeru, to je če bi bil neresnično prikazan višji dobiček, saj bi s tem prišlo do ogrožanja upnikov. Namen ureditve iz prvega odstavka 399. člena ZGD-1 je zagotoviti nadaljnji obstoj in pogoje za delovanje družbe, kar zagotavlja ohranitev in dolgoročno donosnost podjetja, s čimer se ščiti tudi naložba manjšinskih delničarjev v taki družbi. Izpolnjevanje namena te zakonske ureditve pa terja, da se ekonomska nuj

Tožbeni zahtevek, s katerim lahko družbenik izpodbija sklep o uporabi bilančnega dobička, je po svoji pravni naravi oblikovalni zahtevek, saj spreminja pravno razmerje, vzpostavljeno z izpodbijanim sklepom o uporabi bilančnega dobička. Z uspehom v postopku bi tožnik dosegel spremembo skupščinskega sklepa o uporabi bilančnega dobička na način, da bi na podlagi spremenjenega skupščinskega sklepa tožnik bil udeležen pri delitvi dobička v skladu s svojim deležem v družbi. Vendar pa se zahtevek za spremembo sklepa o uporabi bilančnega dobička nujno nanaša na celoten minimalni delež osnovnega kapitala - 4 %, v konkretnem primeru torej na znesek 113.040,50 EUR. Spremenjeni skupščinski sklep bo tako veljal za vse družbenike, ne le za tožnika. Zato takega zahtevka ni mogoče enačiti z (dajatvenim) odškodninskim zahtevkom, s katerim ena stranka neposredno zahteva od druge stranke določeno dajatev, opustitev ali dopustitev. Pravica do sodnega varstva ne pomeni, da mora biti dostop do sodišča brezplačen, posameznikom, ki jim je zaradi slabega premoženjskega stanja tak dostop bistveno otežen, pa so na voljo instituti, kot so oprostitev plačila sodne takse ali brezplačna pravna pomoč.</p

Vloga predsednika skupščine je opredeljena v 303. členu ZGD-1. Predsednik skupščine ugotovi udeležbo na skupščini in podpiše seznam udeležencev ter sprejetje in izid glasovanja na skupščini (drugi odstavek 304. člena ZGD-1). Nedvomno je vloga predsednika skupščine zelo pomembna. Vendar pa iz ZGD-1 z izjemo ustanovne skupščine (217. člen ZGD-1) ne izhaja točno, kako se predsednika skupščine imenuje. Zato je imenovanje predsednika skupščine prepuščeno družbi, ki lahko imenovanje predsednika skupščine določi v statutu. Oblikovanje nasprotnega predloga, da se bilančni dobiček deli v višini 4 odstotkov osnovnega kapitala in da bilančni dobiček tožene stranke za poslovno leto 2016 znaša 1.131.322,50 EUR (kar je enako, kot je ugotovila tožena stranka na podlagi poslovnega poročila in ostalih listin) izkazuje, da je bila višina bilančnega dobička za poslovno leto 2016 izkazana pravilno. Oblikovana vsebina nasprotnega predloga pa se pojmovno izključuje z zatrjevano kršitvijo pravice do obveščenosti (ker ne bi imela dovolj podatkov, ki sestavljajo letno poročilo). Bistveno je, da je tožeča stranka vložila nasprotni predlog, da se bilančni dobiček razdeli med delničarje, kar pomeni, da se

V postopku prisilne likvidacije so stranke postopka družbeniki družbe, nad katero se vodi postopek. Ker se v tem postopku po drugi alineji 2. točke 421. člena ZFPPIPP smiselno uporabljajo določbe oddelka 3.6. tega zakona o upravitelju, ni podlage za sklepanje, da predloga za razrešitev upraviteljice ne bi mogel podati družbenik družbe v likvidaciji. Ker so edino njeni družbeniki stranke postopka, ni nobenega razumnega razloga, da v primeru kršitev obveznosti upravitelja v postopku, v katerem je bil imenovan, tega razrešitvenega razloga ne bi smeli oziroma mogli uveljavljati in bi bila razrešitev pridržana zgolj odločitvi sodišča po uradni dolžnosti. Družbeniki družbe v likvidaciji so torej po stališču pritožbenega sodišča procesno legitimirani za vložitev zahteve za razrešitev upravitelja.

Tudi v družbi z omejeno odgovornostjo je lahko sklep skupščine izpodbojen, če ni prišlo do delitve dobička najmanj v višini 4% osnovnega kapitala, če to po presoji dobrega gospodarstvenika ni bilo nujno glede na okoliščine, v katerih družba posluje. Za razliko od delniške družbe pa je v družbi z omejeno odgovornostjo omogočena družbenikom svobodnejša ureditev pravice do dobička. 494. člen ZGD-1 namreč določa, da imajo pravico do deleža pri bilančnem dobičku, kakor je ta ugotovljen v letni bilanci, če družbena pogodba ne določa drugače. Zakon torej daje neposredno podlago, da družbeniki z družbeno pogodbo drugače uredijo pravico do dobička. Navedeno opcijo so v konkretnem primeru družbeniki izkoristili.

Dejstvo, da so bile nekatere informacije pritožnici posredovane pred skupščino, nekatere pa na skupščini, za vprašanje, ali je bila pritožnici kršena pravica do informacije, v konkretnem primeru ni relevantno. V konkretnem primeru je namreč bistveno vprašanje, ali je pritožnica informacije dobila ali ne, ne pa, ali jih je dobila ravno na skupščini. Smisel obveščanja o zadevah družbe je namreč omogočiti družbeniku, da se lahko pravilno odloči o zadevah družbe. Za to pa dejstvo, ali je informacije dobil pred skupščino ali na sami skupščini, ni relevantno. Sodišče ne more samo (v celoti) prevzeti vloge skupščine oz. družbenikov in odločiti o vsebini sklepa, o katerem se na sami skupščini ni odločalo.

Iz notarskega zapisnika o poteku skupščine in sprejetih sklepih je razvidno, da je predsednik skupščine pobude in nasprotne predloge tožnika v celoti prebral navzočim. Zato so bili navzoči delničarji seznanjeni s stališči in predlogi tožnika, čeprav njegovo pisanje ni bilo objavljeno pred skupščino, za kar glede na to, da je tožena stranka pisanje prejela en dan pred skupščino ali na sam dan skupščine (točen datum niti ni pomemben, ker je oboje prepozno za objavo), niti ni bilo časa. Ugotovitve sodišča prve stopnje so tako povsem pravilne. Tožeča stranka v pritožbi tudi sama priznava, da nasprotnih predlogov ni podala v zakonskem roku. Za kršitev pravice do obveščenosti je pomembno, da bi bila vprašanja zastavljena na skupščini (pred glasovanjem, če so odgovori pomembni za odločitev). Glede na dejstvo, da je tožeča stranka sama v dopisu navedla, da naj jo tožena stranka pisno seznani v najkrajšem času po skupščini, pa iz tega tudi izhaja, da odgovori na vprašanja niti niso pomembni za glasovanje na sami skupščini. Vsekakor pa je nelogično, da če tožeča stranka na skupščini ne bi prejela odgovorov na na skupščini postavljena vprašanja, ne bi zahtevala tudi, da se to vpiše v

Namen ureditve iz prvega odstavka 399. člena ZGD-1 je zagotoviti nadaljnji obstoj in pogoje za delovanje družbe, kar zagotavlja ohranitev in dolgoročno donosnost podjetja, s čimer se ščiti tudi naložba manjšinskih delničarjev v taki družbi. Izpolnjevanje namena te zakonske ureditve pa terja, da se ekonomska nujnost za zadržanje dobička ne zamejuje zgolj do časovne točke, ki ga še zajema izkaz poslovnega izida, v katerem je prikazan tudi bilančni dobiček. Ekonomska nujnost za zadržanje dobička se presoja v časovnem horizontu, ki ga je razumno mogoče šteti kot primernega glede na veljavnost (uporabljivost) ekonomskih in finančnih parametrov, ki se upoštevajo pri taki oceni. Primerno časovno obdobje se ocenjuje v okoliščinah posameznega primera, pri čemer se kriterij nujnosti preizkuša glede na tako določeno časovno obdobje. Letno poročilo velja, če ni ugotovljena njegova ničnost. Vezanost na letno poročilo seveda pomeni vezanost na tam ugotovljeno višino bilančnega dobička. Skupščina tako odloča o uporabi bilančnega dobička, kot izhaja iz sprejetega letnega poročila.

Ob upoštevanju zatrjevanih razlogov za neizplačilo bilančnega dobička (pomanjkanje likvidnih sredstev) in dejanskih ugotovitev izvedenca, da bi tožena stranka ob izplačilu minimalne dividende poslovala na meji kapitalske ustreznosti, materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da je bilo v konkretnem primeru zadržanje bilančnega dobička tožene stranke nujno, pravilna. Nujno potreben cilj, ki ga družba (tožena stranka) ne more doseči drugače, kot z zadržanjem bilančnega dobička, je v konkretnem primeru ta, da družba ostane kapitalsko ustrezna in s tem nemoteno posluje. Po presoji sodišča druge stopnje gre za nujen in legitimen cilj družbe, ki ga ni mogla doseči drugače, kot s tem, ne le z gospodarnim in primernim, pač pa tudi nujnim ukrepom posega v pravico družbenika do udeležbe na dobičku.

Revizija se dopusti glede vprašanj: - ali je treba pri presoji kriterija nujnosti po 399. členu ZGD-1 upoštevati zgolj okoliščine poslovnega leta, na katerega se nanaša sklep skupščine o nedelitvi bilančnega dobička, ali je pri tem treba upoštevati daljše časovno obdobje, - ali razlogi, ki jih je navedla tožena stranka, upravičujejo nedelitev dobička za leto 2014, - ali sme sodišče sklep skupščine o uporabi bilančnega dobička, če je skupščina odločila, da se delničarjem dobiček ne deli najmanj v višini 4 % osnovnega kapitala (če to po presoji dobrega gospodarstvenika ni bilo nujno glede na okoliščine, v katerih družba posluje) razveljaviti ali ga sme zgolj spremeniti.

Oblikovalna sodba je namenjena nadomeščanju manjkajoče in neupravičeno odklonjene izjave volje, pri čemer se dolžnost izjave volje šteje za izpolnjeno že s pravnomočnostjo te odločbe. Sodna praksa v preteklosti ni bila povsem enotna glede tega, kakšen zahtevek lahko delničarji postavijo, če želijo doseči izplačilo dividend. Medtem ko novejša sodna praksa meni, da gre za zahtevek na spremembo sklepa skupščine, pa je bilo v sodni praksi tudi stališče, da gre za zahtevek na razveljavitev sklepa skupščine, skupaj z navedbo, kolikšen bilančni dobiček se nameni (uporabi, razdeli, razporedi oziroma „mora“ družba nameniti, uporabiti, razdeliti) delničarjem. V takih primerih je šlo torej za nekoliko drugačno besedno formulacijo zahtevka, ki pa je vendarle kot celota predstavljal oblikovalni zahtevek. Oblikovalni zahtevek je namreč nujen za dosego takega sklepa skupščine, ki bo delničarjem šele podelil obligacijskopravno pravico do izplačila dividende. Izrek sodbe kot celota pomeni spremembo sklepa skupščine, oblikovalno sodbo. Bistvo je namreč v pooblastilu sodišču, da poseže v skupščinski sklep, spremeni skupščinski sklep (ki je odločitev o korporacijski pravici delničarja)