512. člen ZGD-1

Po literaturi je družba dolžna družbeniku le omogočiti vpogled v listine v poslovnih prostorih družbe. Zato družbenik ne more zahtevati, da mu družba izroči fotokopije zahtevanih listin ali da mu jih celo pošlje po pošti. To pomeni, da zahtevek na posredovanje knjige izdanih računov v elektronski obliki ni materialnopravno utemeljen. Nosilec podatkov ni pomemben, zato je možnost vpogleda vključena tudi v vse oblike zapisov na elektronskih nosilcih podatkov.

Tudi sodna praksa in teorija je zavzela stališče, da je pravica družbenika do informacije individualna pravica, kar izhaja tudi iz jezikovne razlage določbe 512. člena ZGD-1, da ima pravico do informacije družbenik in ne delež. Nedvomno pa je, da je predlagateljica družbenica nasprotne udeleženke. Drži, da določba četrtega odstavka 480. člena ZGD-1 določa, da imetniki istega poslovnega deleža lahko uresničujejo pravice in izpolnjujejo obveznosti tudi po skupnem zastopniku in da prvi odstavek istega člena ZGD-1 določa, da poslovni delež lahko pripada eni ali več osebam in da če pripada več osebam, uresničujejo pravice in so odgovorne za obveznosti iz poslovnega deleža skupno. Na prvi pogled bi to pomenilo, da gre za nujne sospornike na aktivni strani, ko gre za uveljavljanje pravice do obveščenosti iz zadev družbe, kar pa upoštevaje obstoječo sodno prakso ne drži. O sosporništvu govorimo, kadar v pravdnem postopku na strani tožeče ali tožene stranke nastopa več oseb. Kadar so osebe že pred pravdo v takšnem medsebojnem materialnopravnem razmerju, da je spor mogoče rešiti le na enak način za vse sospornike, ti štejejo za enotno pravdno stranko (enotn

Predlagateljeva zahteva za izstop iz družbe A. d.o.o., dne 21. 7. 2025 naslovljena na skupščino nasprotnega udeleženca, nima nobenega vpliva na pravni interes predlagatelja, da se o njegovi zahtevi v tem postopku vsebinsko odloči. Predlagatelj je namreč v času odločanja o pritožbi nasprotnega udeleženca še vedno družbenik in je kot takšen še vedno upravičen do (celovitih) informacij o zadevah družbe in (celovitega) vpogleda v knjige in spise družbe. Njegove pravice kot družbenika zato, ker je podal zahtevo za izstop iz družbe, ni mogoče omejiti le na informacije, ki so povezane z njegovimi obveznostmi do družbe in na informacije, ki so povezane z vrednostjo njegovega poslovnega deleža, za kar se zavzema pritožba. Glede na to so vsi pritožbeni očitki v tej smeri neutemeljeni. Sodišče prve stopnje je v točkah 23 in 24 obrazložitve med drugim pravilno pojasnilo, da tudi, če sta družba in družbenik v sporu, tudi če imata terjatve drug do drugega, kar velja za obravnavano zadevo, še niso izpolnjeni pogoji za zavrnitev zahteve za pridobitev zahtevanih informacij in vpogleda v listine ter spise družbe. Zahteve ni mogoče zavrniti le z razlago, da družbenik, ki je hkrati upnik druž

Solidarna obveznost je ena in preneha s plačilom enega od solidarnih dolžnikov. V primeru, ko tožeča stranka izpolnitev denarnega zahtevka terja od več solidarno zavezanih tožencev, je v sodni praksi utrjeno stališče, da solidarna obveznost tožencev izhaja iz porabe besedne zveze, da so toženci solidarno dolžni plačati uveljavljeni denarni znesek. Če tekom postopka poseže vmes pravnomočna sodba zoper enega solidarnega dolžnika, nato pa se vodi postopek zoper drugega solidarnega dolžnika in sta oba ločeno obsojena kot samostojna dolžnika, obstaja nevarnost, da v izvršilnem postopku upnik doseže izvršbo zoper oba v celoti. Zaradi tega sodišče, ki sodi v zadevi pozneje, upošteva že pravnomočno sodbo zoper enega solidarnega dolžnika tako, da v poznejši sodbi zoper drugega solidarnega dolžnika upošteva obstoj solidarne zaveze do zneska, do katerega je zavezan že pravnomočno obsojeni prvi solidarni dolžnik.

Med zadeve družbe (načeloma) sodi tudi poslovanje hčerinske družbe, ki je v 100 % lasti družbe matere, sploh ob izostanku nadaljnjih navedb zakaj bi zahtevane informacije ne bile objektivno pomembne za družbo mater. Družbeniku praviloma niso poznane že zadeve njegove družbe in zato zahteva informacije, zaradi kapitalske odvisnosti družbe hčere mu je še toliko manj poznana dokumentacija odvisne družbe. Trditveno in dokazno breme je razporejeno v skladu s spoznavnimi zmožnostmi obeh pravdnih strank, pri čemer je prva nasprotna udeleženka tista, ki pozna ali bi lahko spoznala dokumentacijo druge nasprotne udeleženke. Njeno breme je v skladu s spoznavnimi zmožnostmi nesorazmerno večje in le od nje je mogoče zahtevati konkretnejše ugovorne navedbe in dokaze. Na dejansko nemožnost izpolnitve se družba ne more sklicevati, če si lahko zahtevano informacijo priskrbi.

Družbenik družbe matere lahko zahteva tiste informacije (in tudi vpogled) o zadevah družbe hčerke, ki so za družbo mater in s tem tudi zanj - družbenika družbe matere in v tem primeru predlagateljev objektivno pomembne. Presoja objektivne pomembnosti je stvar okoliščin vsakega primera, pri tem pa je zelo pomembna stopnja povezanosti družb.

Vsak (so)imetnik družbeniškega deleža ima svojo individualno pravico do informiranosti o poslih družbe. ZGD-1 v 512. in 513. členu daje pravico do informiranosti družbeniku in ne deležu. Drugačno naziranje bi pomenilo nesorazmeren poseg v individualno pravico družbenika do informiranosti. Pravica družbenika do informacij in vpogleda je namreč individualna družbeniška pravica, ki je namenjena odločanju družbenika o kakršnemkoli vprašanju, za katerega meni, da je pomembno za njegov ali družbin položaj. Razlikovanje pri dostopu do te pravice glede na (so)imenitništvo deleža v družbi bi pomenilo neenako obravnavo brez pravno utemeljene podlage.

Zahteva predlagatelja za informacije in vpogled na podlagi 513. člena ZGD-1 predstavlja neocenljivo zadevo, zato je treba vrednost storitve določiti glede na merila iz 3. člena OT. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja, ali in kako je sodišče prve stopnje uporabilo merila iz 3. člena OT, zato je utemeljen pritožbeni očitek, da sklepa ni mogoče preizkusiti.

Družbenikova pravica do vpogleda in informacij je urejena v 512. členu ZGD-1. Če družbeniku informacije niso bile dane, ali mu ni bil dovoljen vpogled v knjige in spise, ali je poslovodja zavrnil njegovo zahtevo v nasprotju z zakonom, sme od sodišča zahtevati, da se s sodno odločbo dovoli, da se informacije dajo ali pa da se dovoli vpogled (513. člen ZGD-1).

Pravico do informacij oziroma vpogleda v dokumentacijo družbe ima le družbenik družbe. Ker pritožnica ni družbenica nasprotne udeleženke, po materialnem pravu nima procesne legitimacije za uveljavljanje vloženega predloga.

Iz teorije izhaja, da je načeloma družbenik upravičen vedeti za vse podatke o delovanju in poslovanju družbe, saj je - nepravno vzeto - lastnik ali solastnik podjetja. Zato bi lahko načeloma zahteval tudi informacijo o podatkih, ki so poslovna skrivnost. Pravica je namenjena informaciji in/ali odločanju o kateremkoli vprašanju, za katerega družbenik meni, da je pomembno za njegov ali družbeni položaj. Gre za široko razumevanje pravice do informacij in vpogleda. Sodišče prve stopnje je ugotovilo in ni sporno, da je dal predlagatelj v zahtevi 4. 7. 2023 nasprotnima udeleženkama rok 5 dni za odgovor, dejansko pa je počakal z vložitvijo zahteve 13 dni. Tak rok ustreza zakonski dikciji.

Dejstvo izbrisa družbe iz sodnega registra ne more veljati samo po sebi kot zadosten razlog za zadržanje zastaranja, saj bi bilo to v nasprotju z načelom pravne varnosti. Za obstoj nepremagljivih ovir je zato bistveno vedenje upnika oziroma družbenika, v korist katerega se vodi stečajni postopek nad naknadno najdenim premoženjem, ki ga predstavlja terjatev izbrisane pravne osebe. Za stečajni postopek nad premoženjem izbrisane pravne osebe je treba smiselno uporabljati pravila ZFPPIPP o stečaju nad pravno osebo. Sklep skupščine zato ne predstavlja materialnopravne predpostavke za tožbo, s katero se uveljavlja odškodninski zahtevek družbe v zvezi s škodo, nastalo pri poslovodenju. Pri izvrševanju pravic je treba postopati lojalno do drugih udeležencev v obligacijskem razmerju. Izvedba izvensodne prodaje mora potekati tako, da si zastavni upnik prizadeva doseči najugodnejše unovčenje. Nizki stroški prodaje niso edini merodajni za presojo, ali je zastavni upnik poskušal doseči najugodnejše unovčenje. Splošno merilo za odmero denarne odškodnine določa 169. člen OZ, ki uveljavlja načelo popolne odškodnine. Višina denarne odškodnine mora biti takšna, da z njenim izpla

Družbenik ima v okviru svoje pravice do informacij glede zadev povezanih z družbo tudi pravico do vpogleda v pogodbe, ki jih ima družba sklenjene z odvetniki, in podatkov glede plačil odvetnikom. Dejstvo, da med strankama oziroma družbenikoma poteka več sodnih postopkov na to ne vpliva. Ni običajno, da bi se zgolj na podlagi pogodbe o opravljanju odvetniških storitev ali bančnih izpiskov o izplačilih odvetniku, družbenik lahko seznanil z zaupnimi podatki ali vsebinsko korespondenco med odvetnikom in stranko, ki je varovana z odvetniško zaupnostjo. Nasprotna udeleženka pa ni dokazala, da bi bilo v obravnavnem primeru drugače.

Nasprotni udeleženec ni pojasnil kako daleč naj bi bila širitev njegove dejavnosti v Ljubljano in širitev konkurenčne klinike C. d.o.o. v Celje, da bi jo bilo mogoče okvalificirati kot občutno škodo. Širjenje dejavnosti nasprotnega udeleženca v Ljubljano je zatrjeval kot poslovno strategijo, se pravi samo kot za poslovni načrt, idejo. V d.o.o. ni prisile prodaje poslovnega deleža. Če bi se preostali družbeniki za to odločili, je to njihova stvar. Zato tudi povzete trditve nasprotnega udeleženca niso dosegale splošnega zavrnitvenega razloga z vidika zlorabe pravic oziroma kršitve načela lojalnosti. Ko imajo zadeve povezanih družb pomembnejši dejanski učinek na zadeve družbe matere, se takšna zadeva šteje tudi za zadevo družbe matere, da je s tem prestopljen prag pomembnosti, ki razširi pravico do informacij tudi na zadeve povezane družbe.

Pravica družbenika do informiranosti je zastavljena zelo široko, saj obsega vse, kar se nanaša na družbo in njeno dejavnost. Med neposredne zadeve družbe med drugim spadajo tudi podjetniški načrti in ukrepi, pogodbe z zaposlenimi itd. Družbenikova pravica do informacij o zadevah družbe se torej ne izčrpa zgolj z možnostjo vpogleda v knjige in spise družbe, pač pa družbenik lahko zahteva tudi informacijo v zvezi s poslovodjevim vrednotenjem posameznih zadev družbe in zato tudi pojasnila v zvezi s posameznimi poslovnimi odločitvami.

Za družbi tuj namen gre takrat, ko informacija v ničemer ne more služiti legitimnim interesom družbenika kot člana družbe. Ker sta družbenika sprta (predlagatelj pa je sprt tudi s preostalimi vpletenimi družinskimi člani), ni verjetno, da bo predlagatelj dal interesom nasprotne udeleženke prednost pred interesi lastne družbe. Ne le verjetno, ampak dokazano je, da je predlagatelj tako ravnal v preteklosti, odnosi med družbenikoma pa se od takrat niso spremenili, kar tudi po stališču višjega sodišča kaže na verjetnost, da bodo zahtevane informacije uporabljene v korist konkurenčne družbe. Ker v tej zadevi ni bilo izpodbito, da obstajajo tudi zakonski razlogi za zavrnitev zahteve predlagatelja za dostop do določenih informacij, je obseg informacij, do katerih je predlagatelj upravičen, odvisen tudi od razlogov, s katerimi je nasprotna udeleženka utemeljila svoje odklanjanje informacij.

Predlagatelj nosi trditveno breme glede tega, do katere zahtevane dokumentacije mu vpogled, ki mu je dne 8. 6. 2023 bil dopuščen, naj ne bi bil omogočen. Predlagatelj pa je v izpodbijanem predlogu pravzaprav le vztrajal pri svoji prvotno postavljeni zahtevi.

Niti družba, niti sodišče, ne more presojati jasno zapisane določbe 512. člena ZGD-1 ob uporabi splošnih pravil civilnega prava, pač pa ob uporabi načel korporativnega prava, ki družbeniku omogočajo popolno informiranost, razen ob restriktivno zakonsko določenih izjemah, ki se jih tudi ozko razlaga. Družbenikova pravica do informacije je pravilo, njena odklonitev je izjema.

Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je ustaljeno stališče sodne prakse, da predlagatelj ni upravičen do tega, da mu je dolžna nasprotna udeleženka (družba) na svoje stroške predložiti fotokopije zahtevane dokumentacije. Morebitno neizpolnitev obveznosti, naloženih z izpodbijanim sklepom, bo predlagatelj lahko uveljavljal v izvršilnem postopku in zgolj predlagateljeva bojazen, da nasprotna udeleženka svoje obveznosti ne bo izpolnila, ne more spremeniti izpodbijanega dela odločitve sodišča prve stopnje.

Sodišče druge stopnje v tem kontekstu soglaša z razlogi izpodbijanega sklepa v točki 11 obrazložitve, da glede na dikcijo 512. člena ZGD-1 izkaz "informacijske potrebe" ni pogoj za ugoditev zahtevi družbenika. Družbenik namreč v skladu s stališčem sodne prakse svoje zahteve ni dolžan posebej utemeljevati, mora le konkretizirati vrsto zadev, na katere se njegova zahteva nanaša in določiti način izpolnitve, kar kaže na nujnost in potrebo po hitri uresničitvi te pravice. Družbo veže načelo vestnega in zanesljivega poročanja, tako da lahko informacijsko zahtevo zavrne le, če informacije oziroma dokumentacije nima in je tudi ne more priskrbeti. Je pa smiselno, da se od družbenika zahteva, da nakaže, za kaj informacijo ali vpogled v knjige in listine potrebuje, kar je mogoče izpeljati iz načela lojalnosti. To okvirno definira njegov interes za informacijo ali vpogled in temu je dolžan slediti tudi poslovodja pri izpolnitvi informacijske zahteve, razen, če oceni, da obstajajo razlogi za njeno zavrnitev. Izkaz "informacijske potrebe" torej ni iz zakona izhajajoč pogoj za ugoditev zahtevi, je pa lahko razlog za zavrnitev zahteve, če bi se ugotovilo, da je slednja v očitnem nasprotju z na