Arbitražno pravo

Vložitev tožbe za razveljavitev arbitražne odločbe ni ovira za razglasitev izvršljivosti domače arbitražne odločbe. Nasprotni udeleženec (dolžnik) ima v takem primeru zagotovoljeno pravno varstvo v okviru izvršilnega postopka, v katerem lahko v skladu s 3. točko prvega odstavka 71. člena ZIZ predlaga odlog izvršbe, v primeru morebitne kasnejše razveljavitve arbitražne odločbe pa lahko uveljavlja opozicijski ugovor, da izvršilni naslov več ne obstaja (4. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ). K odgovoru na predlog priložena tožba (kot dokaz) ne more nadomeščati trditvene podlage odgovora na predlog v tem postopku. Nasprotni udeleženec zato ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti tudi do navedb iz tožbe in da je bila tožba sestavni del njegovega odgovora v predmetnem postopku oziroma trditvene podlage, saj to iz odgovora niti ne izhaja.

Namen določbe, da je potrebno ugovor o pristojnosti arbitraže podati že v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine (in le izjemoma kasneje), je v tem, da se postopek opravi brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški. Stranke postopka morajo zato sodišče čim prej seznaniti z vsemi okoliščinami, ki lahko vplivajo na pristojnost sodišča, sodišče pa mora onemogočiti tudi vsako zlorabo pravic. Tak ugovor lahko dolžnik izjemoma uveljavlja pozneje kot v ugovoru le v primeru, če ob njegovi vložitvi terjatve ne bi že poznal ali mogel prepoznati.

Stranka lahko v upravnem postopku zahteva izločitev uradne osebe, kadar druge okoliščine (onkraj tistih, naštetih v 35. členu ZUP) vzbujajo dvom o njeni nepristranosti. Nestrinjanje z vodenjem postopka in z odločitvami samo po sebi ni izločitveni razlog. Tožnik s podanimi očitki, ne da bi navedel druge pravno relevantne okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče z verjetnostjo zaključiti, da je zaradi razmerja uradne osebe do stranke ali do upravne stvari podan dvom o njeni nepristranosti, s svojim zahtevkom za njeno izločitev iz upravnega postopka ne more uspeti. Upravni organ je dolžan izvesti vse predlagane dokaze. Vnaprejšnja dokazna ocena ni dopustna. Izvedbo dokazov lahko organ zavrne le, če za to obstajajo utemeljeni formalni (npr. dokaz je nesubstanciran) ali vsebinski razlogi, to je, če je dokaz nepotreben, ker je dejstvo že dokazano; nerelevanten, ker dejstvo, ki naj bi se dokazovalo, za odločitev ni pravno odločilno; ali pa je dokaz neprimeren za ugotovitev zatrjevanega dejstva. O verodostojnosti posameznih dokazov se namreč upravni organ lahko izreče šele po tem, ko jih izvede, ter to na ustrezen način upošteva pri presoji izvedenih dokazov in pri rezultatu

Pritožnik v pritožbi zgolj ponavlja navedbe, ki jih je podal pred sodiščem prve stopnje. Ne sooči pa se z razlogi sodišča prve stopnje, niti sodišču prve stopnje ne očita, da bi navedbe, ki jih ponavlja v pritožbi, prezrlo. Glede na navedeno Vrhovno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje in se v izogib ponavljanju na njih sklicuje

Mednarodno pristojnost sodišča države članice v primeru začasne odredbe ob sklenjenem arbitražnem sporazumu je presojalo Sodišče Evropskih skupnosti v sodbi C-391/95 z dne 17. 11. 1998 v zadevi Van Uden. Ker slovensko sodišče zaradi arbitražnega sporazuma ni mednarodno pristojno po drugih določbah Bruseljske uredbe, je bilo treba njegovo pristojnost utemeljiti z nacionalnimi procesnimi pravili. Za to, da bi bilo zavarovanje z začasno odredbo lahko izvzeto od pristojnosti sodišča, bi to moralo biti v arbitražnem sporazumu povsem jasno in nedvoumno izraženo. Verjetnost kot dokazni standard je pretežnost razlogov v prid obstoja nekega dejstva; s procesnega vidika - ki je pri začasnih odredbah zaznamovan s potrebo po hitrem in fleksibilnem odločanju, prilegajočem se okoliščinam posameznega primera -, pa verjetnost pomeni nevezanost (ali ohlapnejšo vezanost) na sistem pravil ugotavljanja dejstev iz 18. poglavja ZPP o dokazih in izvajanju dokazov. Pravila iz 18. poglavja ZPP v zadevah zavarovanja na podlagi 15. člena ZIZ uporabljajo smiselno. Smiselno pa ni v postopku zavarovanja vztrajati pri vseh pravilih pravdnega postopka o sodnem izvedencu: da ga lahko pos

Pritožnik razlogov za nepriznanje tuje arbitražne odločbe po prvem odstavku V. člena Konvencije, glede katerih je trditveno in dokazno breme na njem, v pritožbi ne zatrjuje (enako kot tudi ni v postopku pred sodiščem prve stopnje). Poleg tega tudi Vrhovno sodišče sámo ni zaznalo morebitnih drugih razlogov, ki bi lahko predstavljali oviro za priznanje tuje arbitražne odločbe z vidika javnega reda Republike Slovenije (točka (b) drugega odstavka V. člena Konvencije), niti ne okoliščin, ki bi lahko kazale na to, da predmet spora po domačem pravu ne bi bil primeren za arbitražno urejanje (točka (a) drugega odstavka V. člena Konvencije). Pritožbeni razlogi o tem, ali je arbitražni organ pravilno ugotovil dejansko stanje in ali je posledično tuja arbitražna odločba po vsebinski plati pravilna, presegajo meje preizkusa, ki se opravi v postopku priznanja arbitražne odločbe po 42. členu ZArbit. Zgolj nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem v tuji arbitražni odločbi in posledično z materialnopravno pravilnostjo odločitve arbitražnega organa ne more biti podlaga za odrek priznanja pravne veljavnosti tuje arbitražne odločbe.

Upraviteljica je z vlogo z dne 21. 3. 2025 dala predlog za soglasje k plačilu stroškov stečajnega postopka, in sicer za plačilo stroškov prevoda za vlogo v arbitražnem postopku, ki se vodi pred Stalno arbitražo pri Gospodarski zbornici Slovenije. Arbitražni postopek, ki se je začel pred začetkom tega stečajnega postopka, poteka v angleškem jeziku, kar je v skladu s prvim odstavkom 26. člena ZArbit. Kot izhaja iz OT se za uporabo tujega jezika pri opravljanju storitev, pri obračunu storitev med odvetnikom in stranko, skupna vrednost storitve poviša za 100 % (četrti odstavek 7. člena OT). V konkretnem primeru to pomeni, kot izhaja iz pojasnila upraviteljice, da bi nagrada odvetnika za uporabo tujega jezika pri opravljanju storitev (ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta 3.800.000 EUR) pomenila povišanje nagrade za 9.000 točk, to je za 5.400 EUR. Ob primerjavi z višino stroškov za prevod vloge v višini 203,31 EUR, skupaj z DDV-jem 248,04 EUR, je odločitev upraviteljice, da se vloge dolžnika (tožene stranke v arbitražnem postopku) prevaja v angleški jezik po prevajalski agenciji (s čimer se zagotavlja pravilnost prevodov), v skladu z načelom ekonomičnosti oziroma načelom zagotav

Vročanje pisanj v arbitražnem postopku nasprotni udeleženki, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in čemur pritožnica konkretizirano ne ugovarja, je bilo v skladu s pravili o vročanju pisanj v arbitražnem postopku, določenimi v prvem odstavku 6. člena ZArbit, ki pri nas veljajo za vročanje pisanj v arbitražnem postopku. Na tak način vročanja, ki ustreza vročanju v državi, kjer se pisanje vroča, namreč odkazujejo Pravila arbitražne borze kmetijskih proizvodov na Dunaju (drugi odstavek 24. člena). Nasprotni udeleženki je bila s pravilnim načinom vročanja zagotovljena pravica do izjave kot sestavnim delom pravice do sodelovanja v postopku, zato razlogi za zavrnitev zahteve za priznanje tuje arbitražne odločbe po točki (b) prvega odstavka V. člena Konvencije in točki (b) drugega odstavka istega člena Konvencije niso utemeljeni.

Pristojnost arbitraže za reševanje sporov temelji na soglasju strank. Če soglasje strank preneha veljati pred začetkom postopka pred arbitražo, ni več podlage za pristojnost arbitraže za odločanje o sporu.

Z izpodbijano arbitražno odločbo ni bilo poseženo v določbe ZŠpo-1, z ustavo zagotovljeno pravico do zbiranja in združevanja kot tudi ne v načelo pravne države in načelo zaupanja v pravo, ki izhajata iz 2. člena Ustave.

Nepristojnost sodišča zaradi sklenjenega arbitražnega sporazuma se upošteva zgolj na ugovor stranke. Ker prva toženka tega ugovora ni podala, druga toženka pa ga kot navadna sospornica ne more podati namesto prve toženke, ga sodišče ne bi smelo upoštevati. Prva toženka in druga toženka sta sospornici, zaradi atrakcije pristojnosti je za obe stranki krajevno pristojno tisto sodišče, ki je pristojno za eno izmed strank.

Razlogi, ki jih navaja pritožnik, predstavljajo tako predvsem nestrinjanje z zakonsko ureditvijo. Ta naj bi ne bila skladna z digitalno dobo. Četudi bi to držalo, to ne pomeni, da se stranka v postopku ni dolžna držati sklepov sodišča. Pritožnik je bil s sklepom sodišča pozvan, naj svojo vlogo dopolni. Kako naj jo dopolni, je bilo v sklepu konkretno navedeno. Nesporno je, da se pritožnik tega ni držal in ga je zato doletela sankcija, na katero je bil opozorjen.

V obravnavanem primeru je tožnik sicer sam predložil pisno izjavo priče, vendar pa je hkrati izrecno vztrajal tudi pri njenem neposrednem zaslišanju, zato toženka ni imela podlage za zavrnitev izvedbe tega dokaza zgolj s sklicevanjem na pisno izjavo priče, še zlasti zato, ker tej izjavi ni sledila. Določb 17. člena ZUVRAS ni mogoče razlagati drugače kot, da so do finančne pomoči upravičeni le tisti, ki 28. 6. 2017, ko je bila razglašena arbitražna razsodba, niso že bili lastniki stanovanj oziroma stanovanjskih objektov na območju Republike Slovenije. Finančna pomoč iz 17. člena ZUVRAS namreč ni odškodnina zaradi spremembe prebivališča po arbitražni razsodbi. Prav tako ta finančna pomoč ni odškodnina za nepremičnino, ki po arbitražni razsodbi ni več del ozemlja Republike Slovenije, saj tožnik in njegova žena ostajata (so)lastnika te nepremičnine ter jo lahko še naprej uporabljata in z njo tudi razpolagata. Edini namen finančne pomoči, ki je hkrati temeljni pogoj za njeno dodelitev, je nakup nepremičnine v Republiki Sloveniji z namenom, da se omogoči preselitev v Republiko Slovenijo. Ta pomoč zato ne gre tistim, ki takšno nepremičnino v Republiki Sloveniji že imajo.

Predlog se zavrne.

Pomembno je, da Konvencija sama ne določa, kateri spori so arbitrabilni, in da a) točka drugega odstavka V. člena Konvencije glede tega vprašanja odkazuje na nacionalno pravo države izvršitve. Vrhovno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da v okviru pridržka javnega reda ni mogoče uveljavljati vseh kršitev kogentnih določb domačega prava, ampak le tistih imperativnih pravnih norm in moralnih pravil, katerih kršitev bi ogrozila pravno in moralno integriteto slovenske pravne ureditve, ter da se mora pridržek javnega reda uporabiti samo kot skrajna možnost, in sicer takrat, ko bi njegova neuporaba pripeljala do posledic, ki bi bile za domači pravni red nevzdržne. Tudi preizkus arbitražne odločbe z vidika njene obrazloženosti, kršitve procesnih določb in ravnanja članov arbitraže je omejen zgolj na kršitve javnega reda.

Določba 49. člena Pravilnika o registraciji in statusu igralcev (v nadaljevanju PRSI) med drugim določa tudi prekluzivni 90 dnevni rok za prisilno uveljavitev pravice do plačila nadomestila za prestop igralca pred Arbitražo NZS, kar pomeni, da po tem roku pravno varstvo v zvezi z neplačilom nadomestila po pravilih NZS ni več mogoče. Vendar pa ta materialnopravna določba po vsebini v ničemer ne posega v določbe pravnih aktov NZS o pristojnosti za odločanje o sporih iz tega naslova. Le-ta je skladno s statutom Nogometne zveze Slovenije (NZS) in predvsem Pravilnikom o Arbitraži podeljena izključno Arbitraži NZS in ne rednim sodiščem, zato v nobenem primeru ni mogoče slediti razlagi, da se po poteku prekluzivnega 90 dnevnega roka vzpostavi sodna pristojnost za odločanje o tem istem sporu.

V skladu z drugim odstavkom 11. člena ZArbit, mora tožena stranka ugovor o pristojnosti arbitraže podati najpozneje v odgovoru na tožbo. Ker je predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine v skladu z drugim odstavkom 62. člena ZIZ – v primeru obrazloženega ugovora – izenačen s tožbo v pravdnem postopku, se ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, obravnava kot odgovor na tožbo. Tako je potrebno ugovor o pristojnosti arbitraže podati že v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. V ugovoru zoper sklep o izvršbi toženka ni navajala, da ji je terjatev neznana in da upnika ne pozna. Nasprotno, navedla je, da sta z upnikom (tožnico) v poslovnem odnosu, vendar terjatev upnika še ni zapadla v plačilo, saj sta se dogovorila za prolongacijo obveznosti. Toženka je tako lahko identificirala terjatev upnika, ki jo je izterjeval na podlagi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, to pa pomeni, da bi morala ugovor o pristojnosti arbitraže podati že v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine.

Pravdni stranki sta se v 16. členu omenjene pogodbe resda dogovorili, da bo o sporih iz te pogodbe najprej odločala arbitražna komisija, vendar pa eventualna odločitev te komisije ni dokončna, saj iz 17. člena omenjene pogodbe nadalje izhaja, da če tej komisiji ne uspe rešiti spora, se reševanje spora odstopi pristojnemu sodišču. To pa tudi po oceni pritožbenega sodišča pomeni, da ima omenjena komisija le položaj organa, pred katerim se spor skuša najprej razrešiti, pri čemer izid v tem predhodnem postopku za stranki ni zavezujoč v smeri izključitve sodne pristojnosti. Morebitna odločitev pred to arbitražno komisijo torej nima obveznega učinka pravnomočne sodbe (483. člen ZPP/77 v zvezi s prvim odstavkom 50. člena Zarbit).

Obrazložitev izpodbijane odločitve kljub svoji obširnosti, zakonskemu standardu ne ustreza. Povedano drugače: toženka je navedla svoje zaključke, ni pa celovito navedla ugotovljenega dejanskega stanja, to je vseh konkretnih dejstev, ki jih je ugotovila v postopku, ter utemeljila, katera od njih in zakaj narekujejo njeno odločitev, ter katerim navedbam tožnika ne sledi in zakaj. Vsebino dokazov je pretežno samo povzela, čeprav bi jih morala obrazloženo presoditi skladno z 10. členom ZUP in se pri tem konkretno opredeliti (tudi) do vseh (tožnikovih) dokazov ter utemeljiti, zakaj posameznim od njih ni sledila. Glede na navedeno izpodbijane odločitve ni mogoče preizkusiti, kar pomeni absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP ter je v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1 podlaga za odpravo izpodbijanega dela odločbe in vrnitev zadeve v tem delu v ponovni postopek.

Nasprotni udeleženec je v arbitražni klavzuli pristal na pravila Baltskega mednarodnega arbitražnega sodišča, vključno s pravili o roku, ki velja za odgovor na tožbo, kakor tudi o jeziku, v katerem teče postopek. Zato pritožbene trditve o nezmožnosti sodelovanja iz teh razlogov, predstavljajo pritožnikovo očitno ravnanje v nasprotju s svojim predhodnim ravnanjem (prepoved venire contra factum proprium). Ob tem pa niso bile ugotovljene kakšne posebne okoliščine, ki bi terjale drugačno presojo (npr. da si je prizadeval zagotoviti tolmača za pridobitev prevodov listin iz latvijskega v katerega od širše uporabljanih jezikov (npr. angleščino), angažirati odvetnika v državi arbitražnega tribunala in podobno, kar bi mu omogočilo, da se udeležuje postopka in zavaruje svoj položaj v njem, pa tega kljub ustrezni skrbnosti ni mogel storiti pravočasno).