62. člen ZIZ

Okrožno sodišče v Kopru se je izreklo za krajevno nepristojno, še preden je tožeča stranka dopolnila tožbo in preden je tožena stranka lahko odgovorila na tožbo, torej v fazi postopka, v kateri procesne predpostavke za obravnavo ugovora krajevne nepristojnosti po prvem odstavku 22. člena ZPP niso bile podane. Sodišče bi se zato lahko izreklo za krajevno nepristojno le pod pogoji iz drugega odstavka 22. člena ZPP, ki pa niso izpolnjeni, saj izključna krajevna pristojnost drugega sodišča ni določena.

Za sojenje je splošno krajevno pristojno sodišče, na območju katerega ima tožena stranka stalno prebivališče. Stranki pa se lahko v primeru, ko zakon ne določa izključne pristojnosti kakšnega sodišča, sporazumeta, da jima na prvi stopnji sodi sodišče, ki ni krajevno pristojno, če je to sodišče tudi stvarno pristojno. V takšnem primeru lahko upnik v predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine predlaga, naj se v primeru dolžnikovega ugovora postopek nadaljuje pred sodiščem, pristojnim po tem dogovoru. Pri tem mora v predlogu za izvršbo določno označiti listino o sporazumu o pristojnosti. Prav tako se lahko na sklenjeni sporazum sklicuje tudi dolžnik v ugovoru. Upnik je organiziran v pravno organizacijski obliki javnega sklada, ki ne spada med osebe, za katere veljajo pravila o gospodarskih sporih po 1. točki prvega odstavka 481. člena ZPP. Zato personalnega kriterija za sojenje po določbah ZPP o gospodarskih sporih ne izpolnjuje. Po drugem odstavku 482. člena ZPP veljajo pravila v postopku v gospodarskih sporih tudi v sporih med osebami iz 481. člena in 1. do 3. točke prvega odstavka tega člena ter državnimi organi in organizacijami z javnimi pooblastili, kadar te na

V sporih majhne vrednosti mora toženka vsa dejstva navesti že v odgovoru na tožbo (oziroma v odgovoru na dopolnitev tožbe, če spor izide iz izvršbe na podlagi verodostojne listine), v nadaljnji pripravljalni vlogi pa lahko odgovori le na navedbe tožnice iz njene pripravljalne vloge, s katero je odgovorila na toženkine navedbe iz odgovora na tožbo. Dejstva in dokazi, navedeni v drugih vlogah, se ne upoštevajo. V sporu majhne vrednosti zato ni mogoče upoštevati dejstev, ki so nastala po izteku rokov za vložitev pripravljalnih vlog, čeprav vplivajo na obstoj terjatve. To velja tudi za (delna) plačila, opravljena po izteku roka za vložitev odgovora na tožbo (oziroma odgovora na dopolnitev tožbe) in pred iztekom rokov za pripravljalni vlogi. Ta dejstva lahko toženka uveljavlja z ugovorom v izvršilnem postopku, če bi ga tožnica predlagala tudi za že plačani del terjatve (8. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ). Če se pritožbeni razlogi med seboj prekrivajo, je za pravilno opredelitev pritožbenega razloga odločilen ne le rezultat, temveč tudi zatrjevani vzrok napake. Le če sta oba dejanske narave, gre za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki je v sporu majhne vrednosti ni dopus

Po veljavni ureditvi postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine upniku verodostojne listine predlogu za izvršbo ni treba priložiti, mora jo le določno označiti in navesti datum zapadlosti terjatve ter opredeliti temelj zahtevka. Glede na takšno ureditev, ki velja za upnika, tudi zahteve do dolžnika v zvezi z obrazloženostjo ugovora ne smejo biti prevelike, saj bi bilo sicer kršeno načelo enakosti orožij. Če upnik ne priznava pravnega temelja uveljavljane terjatve (poslovnega razmerja) ali če poda t. i. ugovor nevednosti, mu dokazov za ugovorne navedbe ni treba ponuditi. Le če ne gre za nobenega od obeh položajev (zanikanje poslovnega razmerja, nevednost), je za izpolnitev zahteve po obrazloženosti ugovora treba le-tega tudi dokazno podpreti. Tudi, če se dolžnik odloči priznati pravni temelj terjatve in se braniti s samostojnim ugovorom, kot je ugovor stvarnih napak ali plačila obveznosti, doseže standard obrazloženega ugovora razmeroma enostavno - zadošča, da predlaga vsaj en dokaz v zvezi z zatrjevanimi dejstvi, in to je lahko tudi njegovo zaslišanje. V ugovoru je dolžnik glede računa št. 0000 navedel, da terjatev po tem računu v celoti prereka, ker blago ni bilo do

Ustavno sodišče je v več odločbah pojasnilo, da iz pravice do sodnega varstva ne izhaja, da bi morala država zagotoviti brezplačno sodno varstvo, iz pravice do pravnega sredstva pa ne izhaja, da bi morala država zagotoviti brezplačno vlaganje pravnih sredstev. Ustrezno ustavnopravno presojo je v tem primeru opravil že zakonodajalec, ki je naložil obveznost plačila sodne takse ob vložitvi tožbe, obenem pa predvidel institut oprostitve plačila sodnih taks oziroma drugih ustreznih taksnih olajšav za tiste, ki plačila ne zmorejo brez resnih, nesorazmernih žrtev.

Najbolj ugodna možna odločitev, ki jo dolžnik glede na zakonske določbe v izvršilnem postopku sploh lahko doseže v zvezi s svojim ugovorom zoper celotni sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine ali le zoper njegov naložitveni del, je torej razveljavitev sklepa o izvršbi ter nadaljnje odločanje v pravdnem postopku. Takšno odločitev je dolžnik v 2. točki izreka izpodbijanega sklepa glede ostale terjatve že dosegel. Tudi pritožba zoper 2. točko izreka izpodbijanega sklepa tako ni dovoljena. Upnik je v odgovoru na ugovor res umaknil predlog za izvršbo še za dne 29. 8. 2025 dodatno plačanih 1.000,00 EUR, vendar se na to plačilo ugovor ni nanašal, saj je bil vložen že prej. Posledično sodišče prve stopnje navedenega plačila v okviru odločitve o ugovoru ni moglo upoštevati. Ker pa je dolžnik terjatvi ugovarjal tudi po temelju, je sodišče prve stopnje v 2. točki izreka izpodbijanega sklepa v preostalem delu sklep o izvršbi pravilno razveljavilo in odločilo, da bo o zahtevku in stroških sodišče odločalo v pravdnem postopku.

Upnik je v tem primeru uporabil postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, Centralnim oddelkom za verodostojno listino, v katerem k predlogu za izvršbo ni priložena verodostojna listina, in se ni odločil za postopek na podlagi priložene menice. Ker listine v tem postopku niso bile priložene in posledično vročene dolžniku hkrati s sklepom o izvršbi, je dolžniku breme uveljavljana ugovorov po meničnem pravu mogoče naložiti šele v nadaljnjem, kontradiktornem postopku, v katerem se bo presojalo, kateri so tisti ugovori po meničnem pravu, ki jih dolžnik, glede na njegovo mesto na menici in glede na položaj upnika iz menice, sploh lahko učinkovito uveljavlja.

Dokaz o vročitvi sodne pošiljke je vročilnica oziroma obvestilo sodišču o opravljeni vročitvi. Gre za javno listino, zato velja domneva resničnosti njene vsebine. Dovoljeno pa je dokazovati nasprotno (224. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Ne sme biti dvoma, da je bila vročitev sodne pošiljke po fikciji (pravilno) opravljena. Vročanje je namreč ena od bistvenih sestavin ustavne pravice do izjave v postopku), saj se lahko le stranka, ki sodno pisanje dejansko prejme, o njem pred sodiščem tudi izjavi in s tem vpliva na odločitev sodišča. V izvršilnem postopku je temeljni institut, s katerim dolžnik uresničuje svojo pravico do izjave, ugovor zoper sklep o izvršbi. Gre namreč za sploh prvo dolžnikovo možnost, da se brani pred zoper njega izdanim sklepom o izvršbi. To pravico pa lahko dolžnik učinkovito udejani le, če mu je bil sklep o izvršbi najprej sploh (pravilno) vročen. Vročitve po fikciji ni pravilno šteti kot pravno veljavne, če stranka sodišču vzbudi tehten dvom, da je bila vročitev opravljena po pravilih ZPP.

Tožnik je imel v tem postopku že dvakrat možnost uveljavljati, da se ne strinja z določitvijo pristojnega sodišča za odločanje v pravdi, pa te možnosti ni izkoristil. Zato je z uveljavljanjem ugovora krajevne pristojnosti sodišča v dopolnitvi tožbe glede na okoliščine konkretnega primera prepozen.

Najbolj ugodna možna odločitev, ki jo dolžnik glede na določbe ZIZ v izvršilnem postopku sploh lahko doseže v zvezi s svojim ugovorom zoper celotni sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine ali le zoper njegov naložitveni del, je razveljavitev sklepa o izvršbi ter nadaljnje odločanje v pravdnem postopku. Takšno odločitev je dolžnik v 2. točki izreka izpodbijanega sklepa že dosegel. Možnosti, za kakršno se zavzema pritožba, da bi izvršilno sodišče ob razveljavitvi sklepa o izvršbi tudi zavrglo predlog za izvršbo, pa ZIZ, ko gre za odločanje o dolžnikovem ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine (v celoti ali le zoper njegov naložitveni del), ne predvideva. Cilja, ki ga dolžnik zasleduje v tem pritožbenem postopku, torej v okviru izvršilnega postopka ne more doseči, bo pa imel to možnost v sledečem pravdnem postopku.

Dokaz, ki ga je dolžnik priložil ugovoru, je v širšem smislu v neposredni zvezi s pobotom, ki ga dolžnik zatrjuje, zato je sodišče prve stopnje tak ugovor pravilno štelo za obrazložen in na njegovi podlagi razveljavilo sklepa o izvršbi. Drugačna odločitev bi bila v nasprotju z ustavno zahtevo po enakosti orožij in bi posegla v dolžnikovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS ter v pravico do poštenega sojenja, dolžniku pa bi odvzeli možnost, da se o njegovi obveznosti na podlagi vseh razpoložljivih dokaznih sredstev odloči v pravdnem postopku.

Pravilo iz drugega odstavka 62. člena ZIZ in njegova takšna razlaga, da mora "dolžnik" uveljavljati dogovor o pristojnosti najpozneje v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, razen če ne pozna sporne terjatve, ni skladno z zahtevami, ki jih za učinkovitost varstva pravic postavlja pravo EU.

Na aktivni strani ni nujnega sosporništva, saj ima tožeča stranka vselej možnost tiste udeležence, ki so v takšnem materialnem razmerju, da morajo sodelovati v pravdi in se ji ne želijo pridružiti na aktivni strani, zajeti na pasivni strani. Če bi tožnice pravilno postavile zahtevek, s katerim bi zahtevale plačilo vtoževanega zneska za vse etažne lastnike na račun upravnika, bi bil ta sklepčen do te mere, da bi sodišče lahko v nadaljevanju ugotavljalo višino terjatve.

Dejstvo, da je toženka glavnico dolgovane obveznosti plačala pred izdajo sklepa o izvršbi, na odmero potrebnih pravdnih stroškov ni vplivalo. Kljub temu, da velja, da izvršilni stroški niso potrebni, če je bil sklep o izvršbi izdan potem, ko je dolžnik svojo obveznost poravnal, je potrebno upoštevati, da je del dolgovane obveznosti (zakonske zamudne obresti) toženka plačala šele po izdaji sklepa o izvršbi. Glede na višino dolgovane glavnice in zakonskih zamudnih obresti, pa stroški tožnice ne bi bili nižji, če bi ta predlog za izvršbo vložila le glede (v času izdaje sklepa o izvršbi) neplačanih zakonskih zamudnih obresti. Potrebni pa so bili tudi stroški za dopolnitev tožbe. V kolikor tožnica tožbe na poziv sodišča ne bi dopolnila, bi jo sodišče zavrglo, tožnica pa, glede na načelo uspeha, ne bi bila upravičena do povračila stroškov postopka.

Za pravočasno posredovanje vloge pristojnemu sodišču je bil odgovoren pritožnik sam, še zlasti, ker je bil s sklepom z dne 28. 2. 2025 izrecno opozorjen na posledice, v kolikor tožbe ne bo dopolnil v naloženem roku. Pritožnik ne trdi, da je preveril, ali je bila vloga dejansko pravočasno posredovana pristojnemu sodišču, odgovornosti za svojo napako pa se ne more razbremeniti s sklicevanjem na dogovor o tem, da bo vloga pravočasno posredovana pristojnemu sodišču.

Z vložitvijo (pravočasnega in obrazloženega) ugovora v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine se začne pravda med strankama. Izvršilno sodišče zato od tega trenutka dalje ne more zgolj odločiti o umiku predloga za izvršbo in ustaviti postopka, temveč je potrebno pri odločanju upoštevati tudi določbo 441. člena ZPP o umiku tožbe v postopku izdaje plačilnega naloga.

Za odločanje o tožbenem zahtevku je podana pristojnost slovenskega sodišča, saj gre v obravnavani zadevi za spor o plačilu obveznosti, ki se nanašajo na uporabo storitev izvajalca gospodarske javne službe, tožnica ima sedež v ..., toženkino nepremično premoženje, iz katerega bo mogoče izvršiti sodbo (v primeru ugoditve tožbenemu zahtevku), pa je prav tako na območju sodišča prve stopnje (drugi odstavek 58. člena ZMZPP).

V obravnavani zadevi se je dne 31. 1. 2022 zoper dolžnico vložil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine - izpiska odprtih postavk. Dne 3. 2. 2022 se je pred Okrožnim sodiščem v Kranju nad dolžnico začel postopek osebnega stečaja St 000, zato je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 205. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ugotovilo, da je postopek prekinjen od dne 3. 2. 2022. Dne 2. 12. 2024 je nato sodišče prve stopnje izdalo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine VL 8874/2022, z izpodbijanim sklepom z dne 7. 2. 2025 pa je sklep o izvršbi VL 8874/2022 z dne 2. 12. 2024 razveljavilo ter sklenilo, da bo o zahtevku in stroških odločalo sodišče v pravdnem postopku. Takšno odločitev je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi drugega odstavka 62. člena ZIZ, saj je ugotovilo, da je dolžnik zoper sklep o izvršbi vložil obrazložen ugovor. Skladno z drugim odstavkom 62. člena ZIZ lahko izvršilno sodišče v primeru, če dolžnik zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v celoti ali le zoper njegov naložitveni del vloži obrazložen ugovor, sprejme le eno možno odločitev. To je razveljavi sklep o izvršbi in sklene, da bo o zahtevku in s