10. člen ZArbit

Obstoj arbitražnega sporazuma med strankama mora biti jasen in nedvoumen (8. točka obrazložitve sklepa). Iz njega mora biti brez najmanjšega dvoma razvidno, da sta stranki prav v zvezi s njunim konkretnim primerom dogovorili tak način reševanja spora. Ne zadostuje, da je pogodba, ki ga vsebuje, sklenjena molče ali s konkludentnimi dejanji. Arbitražna klavzula ima avtonomno naravo in je neodvisna od pogodbe, v kateri je vsebovana, da se posledično veljavnost ter zavezanost strank z njeno vsebino presoja ločeno od materialnega razmerja, ki obstoji med strankama.

Obstoj arbitražnega sporazuma strank mora biti jasen in nedvoumen. Za dosego tega namena mora biti ta sporazum med strankami sklenjen pisno in za njegovo sklenitev ne zadostuje, da listno, ki ga vsebuje, podpiše samo ena izmed strank, oziroma da je pogodba, ki ga vsebuje, sklenjena molče ali s konkludentnimi ravnanji.

Z arbitražno klavzulo morata stranki nedvoumno prenesti pristojnost za reševanje določenega oz. določenih sporov na arbitražo in jasno določiti, da gre za spor, ki ga bo dokončno rešila arbitraža oz. za katerega se stranki odrekata sodni pristojnosti. Določilo 6. člena Podjetniške kolektivne pogodbe ne predstavlja jasne in določne klavzule za reševanje spora o (ne)veljavni odpovedi podjetniške kolektivne pogodbe z arbitražo. Ker arbitražna klavzula za reševanje spora v zvezi z (ne)veljavno odpovedjo kolektivne pogodbe med strankama ne obstaja, je že iz tega razloga neutemeljen predlog predlagatelja za imenovanje arbitrov, ki naj bi reševali takšen spor.

Sicer drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožba vložena po začetku stečajnega postopka, vendar pa spor v smislu 63. člena ZPP ni nastal med stečajnim postopkom, temveč je nastal takrat, ko so nastala dejstva, na katera se opira terjatev tožnic. Ker je bila tožba vložena na dan začetka stečajnega postopka, je spor nastal torej že pred začetkom stečajnega postopka, in ne gre za spor, za katerega bi bila podana izključna krajevna pristojnost sodišča, ki vodi stečajni postopek. Ne gre namreč niti za spor, ki bi nastal v zvezi s stečajnim postopkom. Zveza obstaja, če je uveljavljanje terjatve v vzročni zvezi s stečajnim postopkom, in sicer, če je terjatev v stečajnem postopku prerekana in zato upnik uveljavlja terjatev v pravdnem postopku, kar pa v konkretnem primeru ni podano, temveč celo stečajni dolžnik nastopa kot ena izmed tožnic.

V 25. členu pogodbe piše: „Pogodbeni stranki se obvežeta morebitne spore reševati sporazumno. V kolikor sporazuma oziroma izvensodne rešitve spora ni mogoče doseči, je za reševanje spora stvarno pristojno sodišče v Ljubljani.“ Takšna pogodbena klavzula ne le, da ne ustreza pojmu arbitražnega sporazuma po 1. odstavku 10. člena ZArbit, marveč ga celo izključuje. Bistvo sporazuma o arbitraži je namreč ravno izključitev sodne pristojnosti.

Arbitražni sporazum je sporazum strank, da predložijo arbitraži v reševanje spore.

Za presojo, ali arbitražni sporazum obstaja, je relevanten trenutek ob vročitvi tožbe in kasneje sklenjenega arbitražnega sporazuma v pravdnem postopku ni mogoče upoštevati. Obveznost lastnikov ali najemnikov, da upravniku sporočijo število uporabnikov, nato pa tudi spremembe števila uporabnikov, je v skladu z namenom 30. člena SZ-1. Stranka mora izvedbo naroka izrecno zahtevati in na zahtevo za izvedbo naroka ni mogoče sklepati iz drugih procesnih dejanj stranke. Tako na zahtevo po izvedbi naroka ni mogoče sklepati že iz zahteve, da se javnost glavne obravnavne izključi. O slednji sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno odločiti, saj naroka ni izvedlo.

Ob ugotovitvah, da je tožena stranka v ponudbi jasno navedla informacijo o možnosti vključitve njenih splošnih pogojev v pogodbo; da iz ponudbe izhaja, da je tožena stranka tožeči stranki ponudila, da se lahko nanjo obrne s kakršnimkoli vprašanjem oziroma glede katerekoli nejasnosti, pa tožeča stranka na 8. točko v ponudbi ni reagirala; da so Orgalime S2000 standardizirani splošni pogoji, ki so v tovrstni dejavnosti v široki uporabi po celi Evropi; in da tožeča stranka tudi po sklenitvi pogodbe ni reagirala na večkratno izrecno omenjanje Orgalime S2000, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da vsaka razumna oseba enakih lastnosti kot tožeča stranka v enakih okoliščinah izjave tožene stranke v 8. točki ponudbe ne bi mogla razumeti drugače kot tako, da bodo del pogodbe tudi splošni pogoji tožene stranke.