41. člen ZArbit

Vložitev tožbe za razveljavitev arbitražne odločbe ni ovira za razglasitev izvršljivosti domače arbitražne odločbe. Nasprotni udeleženec (dolžnik) ima v takem primeru zagotovoljeno pravno varstvo v okviru izvršilnega postopka, v katerem lahko v skladu s 3. točko prvega odstavka 71. člena ZIZ predlaga odlog izvršbe, v primeru morebitne kasnejše razveljavitve arbitražne odločbe pa lahko uveljavlja opozicijski ugovor, da izvršilni naslov več ne obstaja (4. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ). K odgovoru na predlog priložena tožba (kot dokaz) ne more nadomeščati trditvene podlage odgovora na predlog v tem postopku. Nasprotni udeleženec zato ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti tudi do navedb iz tožbe in da je bila tožba sestavni del njegovega odgovora v predmetnem postopku oziroma trditvene podlage, saj to iz odgovora niti ne izhaja.

Sodišče lahko ob presoji utemeljenosti predloga za priznanje izvršljivosti arbitražne odločbe upošteva le, ali je arbitraža spoštovala meje, pri kateri država za reševanje sporov želi ohraniti svoj monopol (meje arbitrabilnosti) in ali je postopek in učinek arbitražne odločbe sprejemljiv s stališča najbolj temeljnih vrednostnih in ustavnih načel domačega pravnega reda (javni red). Pridržek javnega reda se mora uporabiti zadržano, samo kot skrajna možnost, in sicer takrat, ko bi njegova neuporaba privedla do posledic, ki bi bile za domač pravni red nevzdržne. Zgolj nestrinjanje z materialno pravno pravilnostjo odločitve arbitražnega senata ne more biti podlaga za odrek priznanja izvršljivosti arbitražne odločbe. Tudi če bi arbitražni senat res prekršil med strankama dogovorjena procesna pravila odločanja, to samo po sebi še ne utemeljuje zaključka o nepoštenosti postopka, pač pa (lahko) predstavlja razveljavitveni razlog po 4. alineji drugega odstavka 40. člena ZArbit. Načelu poštenosti postopka zadostuje postopanje, s katerim je bila stranki dana možnost sodelovanja na sestanku/obravnavi ter ji je bila posledično zagotovljena njena pravica do izjave. <

Postopek eksekvature je namreč treba jasno ločiti od postopka izvršbe, saj ta vodi do nastanka (popolnega) izvršilnega naslova, ne pa do same izvršbe. Sodišče v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZArbit dopušča zavrnitev priznanja izvršljivosti arbitražne odločbe le v primeru ne-arbitrabilnosti spora in nasprotovanja arbitražne odločbe javnemu redu. Opozicijski in impugnacijski ugovori dolžnika (na primer, da je dolžnik v vmesnem času obveznost že izpolnil) zato v postopek eksekvature ne sodijo. Enako velja za ugovor, da še ni potekel paricijski rok.

Sodišče po drugem odstavku 41. člena ZArbit lahko zavrne predlog za razglasitev izvršljivosti domače arbitražne odločbe le, če je podan kateri izmed razlogov za razveljavitev iz 2. točke drugega odstavka 40. člena tega zakona, da pa nasprotna udeleženka obstoja takšnih razlogov ni izkazala.