VSRS Sklep Cpg 9/2025

I. Pritožba zoper I. in III. točko izreka izpodbijanega sklepa se zavrne in se izpodbijani sklep v I. in III. točki izreka potrdi.

II. Udeleženca krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijanega sklepa priznalo pravno veljavnost v Republiki Sloveniji za arbitražno odločbo št. 2371 z dne 3. 4. 2024, ki jo je izdalo Združenje proizvajalcev rafiniranega sladkorja iz Londona (v nadaljevanju tuja arbitražna odločba), s katero je bilo odločeno, da mora nasprotni udeleženec predlagatelju plačati znesek glavnice v višini 1.853.170,00 EUR, pogodbene obresti v višini 866.827,70 EUR, ki so natekle do 29. 2. 2024, pogodbene obresti od glavnice po pogodbeni obrestni meri v višini 0,1 % dnevno od 1. 3. 2024 dalje in stroške arbitražnega postopka v višini 44.382,12 GBP. V II. točki izreka je sklenilo, da se predlog zavrne v delu, da pritožba zoper ta sklep ne zadrži njegove izvršitve, s III. točko izreka pa je odločilo, da vsak udeleženec sam nosi svoje stroške tega postopka. V obrazložitvi je navedlo, da nasprotni udeleženec ni zatrjeval, da bi bil podan kateri od razlogov za nepriznanje arbitražne odločbe iz prvega odstavka V. člena Konvencije o priznavanju in izvrševanju tujih arbitražnih odločb, sprejete 10. junija 1958 v New Yorku (v nadaljevanju: Konvencija). Sodišče prve stopnje tudi ni ugotovilo kršitev iz drugega odstavka istega člena Konvencije. Zaključilo je, da so izpolnjeni vsi pogoji za priznanje tuje arbitražne odločbe. Pojasnilo je še, da predlagatelj ni uspel konkretizirano utemeljiti okoliščin za to, da pritožba ne bi zadržala izvršitve izpodbijanega sklepa. O stroških postopka je odločilo v skladu s prvim odstavkom 40. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1).

2Zoper I. in III. točko izreka izpodbijanega sklepa je nasprotni udeleženec (v nadaljevanju pritožnik) vložil pritožbo. Navaja, da je arbitražni organ v arbitražnem postopku prišel do napačnega oziroma nepopolnega dejanskega stanja, zato je tuja arbitražna odločba napačna in je ne priznava. Napak arbitražnega organa ni mogel grajati, ker je arbitražni postopek enostopenjski in ni imel možnosti vložiti pritožbe. Trdi, da je predlagatelj sam sebi po nepotrebnem povzročil ogromne stroške, ogromno škodo pa je povzročil tudi njemu. Poleg tega je predlagatelj, po trditvah pritožnika, zavlačeval s postopkom arbitraže in vlagal nerazumne vloge za podaljševanje rokov. Pritožnik graja tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. Meni, da je vložitev predloga za priznanje tuje arbitražne odločbe v izključnem interesu predlagatelja, zato bi moral v skladu s tretjim odstavkom 40. člena ZNP-1 kriti vse stroške postopka. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj ni sledilo predlogu glede plačila stroškov postopka na podlagi tretjega odstavka 40. člena ZNP-1, s čimer je storilo bistveno kršitev pravil postopka. Glede na navedeno predlaga ugoditev pritožbi, zavrnitev pravne veljavnosti za tujo arbitražno odločbo in naložitev plačila vseh stroškov predlagatelju.

3Predlagatelj je odgovoril na pritožbo in predlagal njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbene trditve temeljijo na argumentu, da je tuja arbitražna odločba z vidika ugotovljenega dejanskega stanja napačna in da posledično ni dovoljeno njeno priznanje, odločitev sodišča prve stopnje pa je zato nepravilna.

6Za priznanje tuje arbitražne odločbe se uporablja 42. člen Zakona o arbitraži (v nadaljevanju ZArbit), ki ga je uporabilo tudi sodišče prve stopnje. Ta v drugem odstavku napotuje na uporabo Konvencije, ki v V. členu določa razloge, zaradi katerih se zahteva za priznanje in izvršitev arbitražne odločbe zavrne.

7Sodišče pri presoji utemeljenosti predloga za priznanje v smislu drugega odstavka V. člena Konvencije upošteva le, ali je arbitraža spoštovala meje, pri kateri država za reševanje sporov želi ohraniti svoj monopol (meje arbitrabilnosti), in ali je postopek in učinek arbitražne odločbe sprejemljiv s stališča najbolj temeljnih vrednostnih in ustavnih načel domačega pravnega reda (javni red).¹ Razloge iz prvega odstavka V. člena Konvencije sodišče upošteva samo, če se nanje sklicuje stranka, zoper katero je bila izdana odločba, in če ta stranka o obstoju teh razlogov predloži dokaze.

8Pritožnik razlogov za nepriznanje tuje arbitražne odločbe po prvem odstavku V. člena Konvencije, glede katerih je, kot navedeno, trditveno in dokazno breme na njem, v pritožbi ne zatrjuje (enako kot tudi ni v postopku pred sodiščem prve stopnje). Poleg tega tudi Vrhovno sodišče sámo ni zaznalo morebitnih razlogov, ki bi lahko predstavljali oviro za priznanje tuje arbitražne odločbe z vidika javnega reda Republike Slovenije (točka (b) drugega odstavka V. člena Konvencije), niti ne okoliščin, ki bi lahko kazale na to, da predmet spora po domačem pravu ne bi bil primeren za arbitražno urejanje (točka (a) drugega odstavka V. člena Konvencije).

9Pritožbeni razlogi o tem, ali je arbitražni organ pravilno ugotovil dejansko stanje in ali je posledično tuja arbitražna odločba po vsebinski plati pravilna, presegajo meje preizkusa, ki se opravi v postopku priznanja arbitražne odločbe po 42. členu ZArbit. Zgolj nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem v tuji arbitražni odločbi in posledično z materialnopravno pravilnostjo odločitve arbitražnega organa ne more biti podlaga za odrek priznanja pravne veljavnosti tuje arbitražne odločbe. Po navedenem tako razlogi za zavrnitev zahteve za priznanje tuje arbitražne odločbe niso podani. Pritožbeni očitki so neutemeljeni.

10Pritožnik graja še stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje v skladu s tretjim odstavkom 40. člena ZNP-1 odločiti, da vse stroške postopka krije predlagatelj.

11Prvi odstavek 40. člena ZNP-1 določa, da vsak udeleženec krije svoje stroške, razen če zakon določa drugače. ZArbit ne določa drugače, zato v obravnavanem primeru za drugačno odločitev o stroških ni zakonske podlage.² Navedeno je pojasnilo že sodišče prve stopnje, zato pritožbeni očitek, da izpodbijani sklep o tem nima razlogov, ni utemeljen. Pri postopku za priznanje tuje arbitražne odločbe namreč ne gre za položaj po tretjem odstavku 40. člena ZNP-1, na katerega se sklicuje pritožnik, ampak za postopek, ki je praviloma v korist vseh udeležencev v smislu ureditve njihovega medsebojnega razmerja. Na tej predpostavki temelji ureditev po določbi prvega odstavka 40. člena ZNP-1, ki jo je v tem primeru sodišče prve stopnje pravilno uporabilo.

12Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na sklep Višjega sodišča v Mariboru III Cp 756/2022 z dne 15. 11. 2022, saj v njem obravnavana zadeva, v kateri je šlo za postopek o predlogu za odpravo preživnine, ni primerljiva s predmetno zadevo, pri kateri gre za odločanje o priznanju pravne veljavnosti tuje arbitražne odločbe na podlagi določb ZArbit in Konvencije.

13Po obrazloženem je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena v zvezi s 366. členom ZPP, v zvezi s III. členom Konvencije in drugim odstavkom 9. člena ZArbit, v zvezi z 42. členom ZNP-1).

14Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 40. člena ZNP-1 v zvezi z drugim odstavkom 9. člena ZArbit.

15Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

¹ Sklep Vrhovnega sodišča RS Cpg 5/2018 z dne 28. 8. 2018, 11. točka.
² Prim. sklep Vrhovnega sodišča RS Cp 8/2022 z dne 1. 6. 2022, 39. točka.