17. člen ZUVRAS

Stranka lahko v upravnem postopku zahteva izločitev uradne osebe, kadar druge okoliščine (onkraj tistih, naštetih v 35. členu ZUP) vzbujajo dvom o njeni nepristranosti. Nestrinjanje z vodenjem postopka in z odločitvami samo po sebi ni izločitveni razlog. Tožnik s podanimi očitki, ne da bi navedel druge pravno relevantne okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče z verjetnostjo zaključiti, da je zaradi razmerja uradne osebe do stranke ali do upravne stvari podan dvom o njeni nepristranosti, s svojim zahtevkom za njeno izločitev iz upravnega postopka ne more uspeti. Upravni organ je dolžan izvesti vse predlagane dokaze. Vnaprejšnja dokazna ocena ni dopustna. Izvedbo dokazov lahko organ zavrne le, če za to obstajajo utemeljeni formalni (npr. dokaz je nesubstanciran) ali vsebinski razlogi, to je, če je dokaz nepotreben, ker je dejstvo že dokazano; nerelevanten, ker dejstvo, ki naj bi se dokazovalo, za odločitev ni pravno odločilno; ali pa je dokaz neprimeren za ugotovitev zatrjevanega dejstva. O verodostojnosti posameznih dokazov se namreč upravni organ lahko izreče šele po tem, ko jih izvede, ter to na ustrezen način upošteva pri presoji izvedenih dokazov in pri rezultatu

Sestavni del predloga za dopustitev revizije je navedba okoliščin, ki kažejo, da odgovor na predlagano pravno vprašanje ni pomemben le z vidika predlagateljevega interesa v konkretni zadevi, ampak je potreben zaradi koristi pravnega reda kot celote. V skladu z dosedanjimi stališči Vrhovnega sodišča se utemeljitev pomembnosti zahteva za vsako vprašanje posebej in ne zadošča le povzemanje določbe 367. a člena ZPP.

V obravnavanem primeru je tožnik sicer sam predložil pisno izjavo priče, vendar pa je hkrati izrecno vztrajal tudi pri njenem neposrednem zaslišanju, zato toženka ni imela podlage za zavrnitev izvedbe tega dokaza zgolj s sklicevanjem na pisno izjavo priče, še zlasti zato, ker tej izjavi ni sledila. Določb 17. člena ZUVRAS ni mogoče razlagati drugače kot, da so do finančne pomoči upravičeni le tisti, ki 28. 6. 2017, ko je bila razglašena arbitražna razsodba, niso že bili lastniki stanovanj oziroma stanovanjskih objektov na območju Republike Slovenije. Finančna pomoč iz 17. člena ZUVRAS namreč ni odškodnina zaradi spremembe prebivališča po arbitražni razsodbi. Prav tako ta finančna pomoč ni odškodnina za nepremičnino, ki po arbitražni razsodbi ni več del ozemlja Republike Slovenije, saj tožnik in njegova žena ostajata (so)lastnika te nepremičnine ter jo lahko še naprej uporabljata in z njo tudi razpolagata. Edini namen finančne pomoči, ki je hkrati temeljni pogoj za njeno dodelitev, je nakup nepremičnine v Republiki Sloveniji z namenom, da se omogoči preselitev v Republiko Slovenijo. Ta pomoč zato ne gre tistim, ki takšno nepremičnino v Republiki Sloveniji že imajo.

Obrazložitev izpodbijane odločitve kljub svoji obširnosti, zakonskemu standardu ne ustreza. Povedano drugače: toženka je navedla svoje zaključke, ni pa celovito navedla ugotovljenega dejanskega stanja, to je vseh konkretnih dejstev, ki jih je ugotovila v postopku, ter utemeljila, katera od njih in zakaj narekujejo njeno odločitev, ter katerim navedbam tožnika ne sledi in zakaj. Vsebino dokazov je pretežno samo povzela, čeprav bi jih morala obrazloženo presoditi skladno z 10. členom ZUP in se pri tem konkretno opredeliti (tudi) do vseh (tožnikovih) dokazov ter utemeljiti, zakaj posameznim od njih ni sledila. Glede na navedeno izpodbijane odločitve ni mogoče preizkusiti, kar pomeni absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP ter je v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1 podlaga za odpravo izpodbijanega dela odločbe in vrnitev zadeve v tem delu v ponovni postopek.

Dosledno upoštevanje ustavno zagotovljene pravice stranke do izjave, ki se na drugi strani zrcali v dolžnosti upravnega organa, da se ustrezno izreče o vseh njenih navedbah, dokazih in stališčih, prispeva, da se pretresejo vsi za odločitev relevantni vidiki zadeve, in tako pripomore, da se v upravnem postopku v celoti pravilno ugotovi dejansko stanje in pravilno uporabi materialno pravo, izdana upravna odločba pa polno obrazloži in tako stranki omogoči, da jo učinkovito izpodbija. Še toliko bolj je to pomembno, ko gre za enostopenjski upravni postopek, v katerem ni možnosti, da bi morebitne pomanjkljivosti ob obravnavanju pritožbe odpravil drugostopenjski organ.

Tudi iz jezikovne razlage 17. člena ZUVRAS izhaja, da navedena določba ureja finančno pomoč za gradnjo ali nakup nepremičnine v Republiki Sloveniji in ne odškodnine za izgubo ali neuporabo nepremičnine. Gre za finančno pomoč pri izbiri prebivališča v Republiki Sloveniji tistim upravičencem, ki so bili lastniki ali najemniki nepremičnine na ozemlju, ki na podlagi razsodbe ni več del ozemlja Republike Slovenije.

Nepremičnine sodijo v skupno premoženje zakoncev ne glede na to, ali je v zemljiški knjigi vpisan le eden od zakoncev. Relevantnega dejanskega stanja ni (bilo) mogoče pravilno in popolno ugotoviti, brez da bi toženka opravila argumentirano dokazno oceno ter upoštevala še druge izvedene dokaze (se pri tem opredelila, katera zatrjevana oziroma dokazovana dejstva šteje za resnična ter zakaj ipd. ali jih šteje za nerelevantna ipd.), ter brez izvedbe oziroma pridobitve še dodatnih relevantnih dokazov (npr. o kraju opravljanja dela tožnika in njegove žene, o njunem bivanju na naslovu stalnega prebivališča, vse v relevantnem obdobju, o razlogih za zatrjevano nemožnost ureditve formalnega prebivanja na naslovu sporne nepremičnine, o primernosti sporne nepremičnine za stalno bivanje, o kraju, kjer sta urejala upravne zadeve ipd.). Dokazno breme glede izpolnjevanja zakonskih pogojev, torej tudi pogoja dejanskega bivanja na naslovu predmetne nepremičnine, je na tožniku, ki je vložil zahtevo za uveljavljanje finančne pomoči po ZUVRAS, in ki je zato dolžan za svoje navedbe ponuditi dokaze in jih po možnosti tudi predložiti (140. člen ZUP).