11. člen ZArbit

Namen določbe, da je potrebno ugovor o pristojnosti arbitraže podati že v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine (in le izjemoma kasneje), je v tem, da se postopek opravi brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški. Stranke postopka morajo zato sodišče čim prej seznaniti z vsemi okoliščinami, ki lahko vplivajo na pristojnost sodišča, sodišče pa mora onemogočiti tudi vsako zlorabo pravic. Tak ugovor lahko dolžnik izjemoma uveljavlja pozneje kot v ugovoru le v primeru, če ob njegovi vložitvi terjatve ne bi že poznal ali mogel prepoznati.

Pristojnost arbitraže za reševanje sporov temelji na soglasju strank. Če soglasje strank preneha veljati pred začetkom postopka pred arbitražo, ni več podlage za pristojnost arbitraže za odločanje o sporu.

Nepristojnost sodišča zaradi sklenjenega arbitražnega sporazuma se upošteva zgolj na ugovor stranke. Ker prva toženka tega ugovora ni podala, druga toženka pa ga kot navadna sospornica ne more podati namesto prve toženke, ga sodišče ne bi smelo upoštevati. Prva toženka in druga toženka sta sospornici, zaradi atrakcije pristojnosti je za obe stranki krajevno pristojno tisto sodišče, ki je pristojno za eno izmed strank.

Ugovor o pristojnosti arbitraže je potrebno podati že v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine.

Določba 49. člena Pravilnika o registraciji in statusu igralcev (v nadaljevanju PRSI) med drugim določa tudi prekluzivni 90 dnevni rok za prisilno uveljavitev pravice do plačila nadomestila za prestop igralca pred Arbitražo NZS, kar pomeni, da po tem roku pravno varstvo v zvezi z neplačilom nadomestila po pravilih NZS ni več mogoče. Vendar pa ta materialnopravna določba po vsebini v ničemer ne posega v določbe pravnih aktov NZS o pristojnosti za odločanje o sporih iz tega naslova. Le-ta je skladno s statutom Nogometne zveze Slovenije (NZS) in predvsem Pravilnikom o Arbitraži podeljena izključno Arbitraži NZS in ne rednim sodiščem, zato v nobenem primeru ni mogoče slediti razlagi, da se po poteku prekluzivnega 90 dnevnega roka vzpostavi sodna pristojnost za odločanje o tem istem sporu.

V skladu z drugim odstavkom 11. člena ZArbit, mora tožena stranka ugovor o pristojnosti arbitraže podati najpozneje v odgovoru na tožbo. Ker je predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine v skladu z drugim odstavkom 62. člena ZIZ – v primeru obrazloženega ugovora – izenačen s tožbo v pravdnem postopku, se ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, obravnava kot odgovor na tožbo. Tako je potrebno ugovor o pristojnosti arbitraže podati že v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. V ugovoru zoper sklep o izvršbi toženka ni navajala, da ji je terjatev neznana in da upnika ne pozna. Nasprotno, navedla je, da sta z upnikom (tožnico) v poslovnem odnosu, vendar terjatev upnika še ni zapadla v plačilo, saj sta se dogovorila za prolongacijo obveznosti. Toženka je tako lahko identificirala terjatev upnika, ki jo je izterjeval na podlagi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, to pa pomeni, da bi morala ugovor o pristojnosti arbitraže podati že v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine.

Dogovor o pristojnosti je samostojen dogovor (procesne) narave, ki ne deli usode pogodbe, v katero je vključen. To pomeni, da velja tudi v primeru, če pride do razveze pogodbe oziroma je ta morda neveljavna.

Gre za spor, ki izvira iz koncesijske pogodbe oziroma je z njo v zvezi. Čeprav gre za obogatitveni in odškodninski zahtevek, tožena stranka oba zahtevka utemeljuje na kršitvi koncesijske pogodbe. Avtentična razlaga zakona za sodišča ni zavezujoča. Določba 40. člena ZGJS določa razmejitev pristojnosti med rednim sodiščem in sodiščem, pristojnim za odločanje v upravnih sporih, in ne izključne pristojnosti rednega sodišča za odločanje v sporih iz koncesijski pogodb.

SZ-1 priznava skupnosti lastnikov kakovost pravne osebnosti, če je takšna skupnost kot pravna oseba vpisana v sodni register. Skupnost lastnikov izgubi lastnost pravne osebe z izbrisom iz registra skupnosti lastnikov (tretji odstavek 82. člena SZ-1). Dokler je tožeča stranka vpisana v sodni register, je treba šteti, da ima kakovost pravne osebnosti. Pravno sredstvo za dosego prenehanja pravne osebe zaradi ničnosti listine, na podlagi katere je bil opravljen vpis, je tožba za ugotovitev ničnosti vpisa iz 41. člena ZSReg.

Sicer pa je bilo o tem, da bo o zahtevku v kontradiktornem pravdnem postopku odločalo stvarno in krajevno pristojno OS P, že odločeno s (pravnomočnim) sklepom VL 2013 z dne 19. 12. 2013, kar brez dvoma kaže na to, da bi se moral dolžnik na dogovorjeno pristojnost arbitraže, s katero ugovarja sodni pristojnosti, sklicevati (že) v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Pri tem ni odveč poudariti, da mora dolžnik enako ravnati tudi v primeru sporazuma o krajevni pristojnosti sodišča (glej drugi odstavek 62. člena ZIZ).

V 25. členu pogodbe piše: „Pogodbeni stranki se obvežeta morebitne spore reševati sporazumno. V kolikor sporazuma oziroma izvensodne rešitve spora ni mogoče doseči, je za reševanje spora stvarno pristojno sodišče v Ljubljani.“ Takšna pogodbena klavzula ne le, da ne ustreza pojmu arbitražnega sporazuma po 1. odstavku 10. člena ZArbit, marveč ga celo izključuje. Bistvo sporazuma o arbitraži je namreč ravno izključitev sodne pristojnosti.

Če obstoji sporazum o arbitraži, mora stranka ugovor sodne nepristojnosti podati že ob svojem prvem procesnem ravnanju. To ne pomeni šele v odgovoru na tožbo, temveč že v ugovoru zoper sklep o izvršbi.

Ker ne obstoji objektivna identiteta tožbenega zahtevka, ni moč govoriti o že pravnomočno razsojeni zadevi. Ničnost predstavlja hujšo obliko neveljavnosti od izpodbojnosti. Pri ničnosti gre za absolutno neveljaven posel, relativna neveljavnost pa se imenuje tudi izpodbojnost. Ta kot milejša oblika neveljavnosti je sankcija za manj intenzivne napake, nastopi pa tedaj, ko je cilj kršene norme v interesu posameznika. Sodišče splošne pristojnosti ne more odločati o pravilnosti in zakonitosti aktov upravnih organov. Toženka je v odgovoru na tožbo podala ugovor sklenjene arbitražne klavzule, zato je v skladu s 11. členom ZArbit odločitev o zavrženju tožbe pravilna.

Za presojo, ali arbitražni sporazum obstaja, je relevanten trenutek ob vročitvi tožbe in kasneje sklenjenega arbitražnega sporazuma v pravdnem postopku ni mogoče upoštevati. Obveznost lastnikov ali najemnikov, da upravniku sporočijo število uporabnikov, nato pa tudi spremembe števila uporabnikov, je v skladu z namenom 30. člena SZ-1. Stranka mora izvedbo naroka izrecno zahtevati in na zahtevo za izvedbo naroka ni mogoče sklepati iz drugih procesnih dejanj stranke. Tako na zahtevo po izvedbi naroka ni mogoče sklepati že iz zahteve, da se javnost glavne obravnavne izključi. O slednji sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno odločiti, saj naroka ni izvedlo.

Zaradi varstva javnega interesa pri javnih naročilih, h kateremu je zavezana tožena stranka kot naročnik v pogodbi, je omenjeno pogodbeno določilo treba razumeti tako, da je pisna oblika dodatka o zvišanju pogodbene cene konstitutiven pogoj za veljavno zvišanje le-te. Glede na to, da je tožeča stranka sklepala Pogodbo s proračunskim uporabnikom, se je morala zavedati pomena obličnosti pri porabi proračunskih sredstev.

Ugovor krajevne pristojnosti in ugovor pristojnosti arbitraže se upoštevata le, če sta podana v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine.