42. člen ZArbit

Pritožnik razlogov za nepriznanje tuje arbitražne odločbe po prvem odstavku V. člena Konvencije, glede katerih je trditveno in dokazno breme na njem, v pritožbi ne zatrjuje (enako kot tudi ni v postopku pred sodiščem prve stopnje). Poleg tega tudi Vrhovno sodišče sámo ni zaznalo morebitnih drugih razlogov, ki bi lahko predstavljali oviro za priznanje tuje arbitražne odločbe z vidika javnega reda Republike Slovenije (točka (b) drugega odstavka V. člena Konvencije), niti ne okoliščin, ki bi lahko kazale na to, da predmet spora po domačem pravu ne bi bil primeren za arbitražno urejanje (točka (a) drugega odstavka V. člena Konvencije). Pritožbeni razlogi o tem, ali je arbitražni organ pravilno ugotovil dejansko stanje in ali je posledično tuja arbitražna odločba po vsebinski plati pravilna, presegajo meje preizkusa, ki se opravi v postopku priznanja arbitražne odločbe po 42. členu ZArbit. Zgolj nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem v tuji arbitražni odločbi in posledično z materialnopravno pravilnostjo odločitve arbitražnega organa ne more biti podlaga za odrek priznanja pravne veljavnosti tuje arbitražne odločbe.

Vročanje pisanj v arbitražnem postopku nasprotni udeleženki, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in čemur pritožnica konkretizirano ne ugovarja, je bilo v skladu s pravili o vročanju pisanj v arbitražnem postopku, določenimi v prvem odstavku 6. člena ZArbit, ki pri nas veljajo za vročanje pisanj v arbitražnem postopku. Na tak način vročanja, ki ustreza vročanju v državi, kjer se pisanje vroča, namreč odkazujejo Pravila arbitražne borze kmetijskih proizvodov na Dunaju (drugi odstavek 24. člena). Nasprotni udeleženki je bila s pravilnim načinom vročanja zagotovljena pravica do izjave kot sestavnim delom pravice do sodelovanja v postopku, zato razlogi za zavrnitev zahteve za priznanje tuje arbitražne odločbe po točki (b) prvega odstavka V. člena Konvencije in točki (b) drugega odstavka istega člena Konvencije niso utemeljeni.

Pomembno je, da Konvencija sama ne določa, kateri spori so arbitrabilni, in da a) točka drugega odstavka V. člena Konvencije glede tega vprašanja odkazuje na nacionalno pravo države izvršitve. Vrhovno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da v okviru pridržka javnega reda ni mogoče uveljavljati vseh kršitev kogentnih določb domačega prava, ampak le tistih imperativnih pravnih norm in moralnih pravil, katerih kršitev bi ogrozila pravno in moralno integriteto slovenske pravne ureditve, ter da se mora pridržek javnega reda uporabiti samo kot skrajna možnost, in sicer takrat, ko bi njegova neuporaba pripeljala do posledic, ki bi bile za domači pravni red nevzdržne. Tudi preizkus arbitražne odločbe z vidika njene obrazloženosti, kršitve procesnih določb in ravnanja članov arbitraže je omejen zgolj na kršitve javnega reda.

Nasprotni udeleženec je v arbitražni klavzuli pristal na pravila Baltskega mednarodnega arbitražnega sodišča, vključno s pravili o roku, ki velja za odgovor na tožbo, kakor tudi o jeziku, v katerem teče postopek. Zato pritožbene trditve o nezmožnosti sodelovanja iz teh razlogov, predstavljajo pritožnikovo očitno ravnanje v nasprotju s svojim predhodnim ravnanjem (prepoved venire contra factum proprium). Ob tem pa niso bile ugotovljene kakšne posebne okoliščine, ki bi terjale drugačno presojo (npr. da si je prizadeval zagotoviti tolmača za pridobitev prevodov listin iz latvijskega v katerega od širše uporabljanih jezikov (npr. angleščino), angažirati odvetnika v državi arbitražnega tribunala in podobno, kar bi mu omogočilo, da se udeležuje postopka in zavaruje svoj položaj v njem, pa tega kljub ustrezni skrbnosti ni mogel storiti pravočasno).

Nasprotna udeleženka je smiselno nasprotovala priznanju tuje arbitražne odločbe, ni pa konkretizirala razlogov za nasprotovanje, zaradi česar se sodišče prve stopnje do njih niti ni moglo opredeliti. Zato so neutemeljeni pritožbeni očitki o tem, da naj bi sodišče prve stopnje prezrlo navedbe v ugovoru nasprotne udeleženke. V celotnem preostalem delu pritožbene trditve udeleženke predstavljajo pritožbene novote, za katere nasprotna udeleženka ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti že ob vložitvi 'ugovora' in jih zato pritožbeno sodišče kot nedovoljene ne more upoštevati (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvez s 37. členom ZNP).

Namen postopka priznanja in izvršitve tuje arbitražne odločbe je v zagotovitvi pravne podlage za njeno čezmejno izvršitev. Gre za postopek, ki vodi do nastanka (popolnega) izvršilnega naslova. Ker je bilo z Delno razsodbo odločeno "le" o temelju odškodninskega zahtevka, nič pa ni bilo z njo zapovedanega, takšna odločba nima učinka izvršljivosti, zato predlagatelju njenega priznanja ni potrebno zahtevati. Nasprotni udeleženec bi lahko in tudi je priznanju Končne razsodbe nasprotoval (tudi) s sklicevanjem na razloge za zavrnitev priznanja Delne razsodbe. V tem primeru je (bilo) trditveno in dokazno breme glede Delne razsodbe, vključno s predložitvijo dokumenta in prevoda, na nasprotnem udeležencu.

Po presoji pritožbenega sodišča ni moč zaključiti, da bi bila nasprotna udeleženka oropana možnosti predstavitve svoje obrambe v arbitražnem postopku, in z razumno stopnjo verjetnosti zaključiti, da je bil izid postopka drugačen zgolj zaradi trditev v spornem dokumentu, ki je bil v postopku predložen le tri dni pred ustno obravnavo. Okrnjenost pravice do izjave ni dosegla praga, ki bi terjal zavrnitev priznanja tuje arbitražne odločbe, ker bi bila nasprotni udeleženki odvzeta možnost obrambe oziroma predstavitve primera pred arbitražo. Med strankama gre za pravno razmerje s tujim elementom, pri čemer sta stranki soglasno dogovorili uporabo tujega prava, kar v njuno pravno razmerje vnaša posledice tujih pravnih sistemov, ki niso nujno (povsem) skladne s slovensko pravno ureditvijo. Z arbitražno odločbo izrečene denarne kazni so do določene mere primerljive s slovenskimi instituti. Okoliščina, da slovenski pravni red povsem primerljive ureditve ne pozna, pa ne posega v javni red Republike Slovenije in zato ne nasprotuje priznanju tuje arbitražne odločbe. Pogodbeni stranki sta kazen v pogodbi dogovorili za primer posamezne kršitve, kar je posledica njune pogodbeno izraž

Pravna podlaga za izvrševanje tujih arbitražnih odločb ni ZIZ, temveč ZArbit in Konvencija o priznavanju in o izvrševanju tujih arbitražnih odločb (Konvencija). Slednja določa, da vsaka pogodbenica prizna veljavnost arbitražne odločbe in odobri njeno izvršitev po pravilih postopka, ki veljajo na ozemlju, na katerem se sklicuje na odločbo, pod pogoji, ki so določeni v naslednjih členih. Za izvršitev tuje arbitražne odločbe je torej treba uporabiti ZIZ, pogoj za priznanje in izvrševanje pa je določen v Konvenciji, in sicer mora stranka poleg zahteve za izvršitev priložiti overjen izvirnik odločbe ali njegov prepis, ki izpolnjuje vse pogoje, potrebne za njegovo istovetnost. ZArbit je izključil dolžnost, da stranka za samo priznanje odločbe priloži tudi izvirnik ali overjen prepis arbitražnega sporazuma, zato je slednji toliko manj potreben oziroma predložitev le-tega ni pogoj za izvršitev arbitražne odločbe. Nikakor pa zakon in Konvencija za izvršitev tuje arbitražne določbe ne zahtevata, da upnik pridobi oziroma priloži potrdilo o izvršljivosti tuje arbitražne odločbe. Odgovor na ugovor zoper sklep o izvršbi je odraz pravice do enakega varstva pravic na prvi stopnji. Pravici

Ugovor tožene stranke glede nerazumljivosti izreka zaradi neuporabe veljavne valute ni eden izmed razlogov, ki bi utemeljevali zavrnitev priznanja.

Izhajajoč iz dolžnikovega ugovora sme upnik po naravi stvari v odgovoru navajati (nova) dejstva in predlagati (nove) dokaze, s katerimi zasleduje zanj ugodno odločitev in s katerimi izpodbija navedbe in dokaze, za katere je izvedel šele z vročitvijo ugovora. Zato je pritožnikovo stališče, da sodišče odločitve ne bi smelo opreti na trditve iz odgovora na ugovor, kot pravno upoštevne trditve in dokaze pa bi smelo vzeti le tiste, ki so vsebovane v predlogu za zavarovanje in ugovoru, zmotno in v direktnem nasprotju s 57. členom ZIZ. V postopku zavarovanja z začasno odredbo zadošča za presojo, da so do standarda verjetnosti izkazani razlogi, ki govorijo v prid priznanju tuje arbitražne odločbe. S tem je podana verjetnost terjatve. Kar presega to, je stvar postopka priznanja tuje arbitražne odločbe. Določbi o upniški varščini iz 275. člena ZIZ sta izjemi od splošnega pravila iz 270. člena ZIZ, zato ju je treba razlagati restriktivno. Gre za zavarovanje bodoče terjatve, kar še toliko bolj oža možnosti za dolžnikov uspeh. Ob že tako ozki razlagi te določbe, ki velja v situacijah, ko o terjatvi sploh še ni razsojeno, je treba v tem primeru imeti tudi pred očmi, da gre z

Vročitev pisanja nepooblaščeni osebi samo po sebi še ne onemogoča ugotovitve, da se je naslovnik pisanja z njim seznanil. Ugotovitev, ali se je nasprotna udeleženka seznanila s pisanjem ali ne, ne more biti posledica njene volje (da je sprejem pošiljke odobrila ali ga zavrnila), pač pa je posledica (dejanskega) prejema pisanja.

Ker se sodišče ni izreklo o navedbah nasprotnega udeleženca v odgovoru na predlog za priznanje tuje arbitražne odločbe, je kršilo njegovo pravico do izjave.