VSRS Sklep Cpg 4/2025

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da za odločanje o sporu med tožečo stranko in toženo stranko v zvezi z Nakupno pogodbo številka 0101/2019 z dne 3. 1. 2019, ki je v teku pred Stalno arbitražo Gospodarske zbornice Slovenije, opr. št. LAC-A-95-2/2023, ni pristojna Stalna arbitraža Gospodarske zbornice Slovenije, temveč stvarno pristojno sodišče.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbe v znesku 1.301,13 EUR v roku 15 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

1V arbitražnem postopku je tožeča stranka ugovarjala pristojnosti arbitraže. Po prejemu sklepa arbitrinje o pristojnosti arbitraže z dne 21. 12. 2023 je skladno z določilom 19. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 9. člena Zakona o arbitraži (v nadaljevanju ZArbit), na sodišče vložila zahtevo za odločitev o (ne)pristojnosti arbitraže. Predlagala je, da sodišče odloči, da Stalna arbitraža Gospodarske zbornice Slovenije (v nadaljevanju Stalna arbitraža) ni pristojna odločati o sporu med pravnima strankama v zvezi z Nakupno pogodbo številka 0101/2019 z dne 3. 1. 2019 (v nadaljevanju Pogodba 2019), ki je v teku pred Stalno arbitražo pod opr. št. LAC-A-95-2/2023, ker je o tem pristojno odločati sodišče in zato odločba o pristojnosti Stalne arbitraže z dne 21. 12. 2023 ni veljavna.

2Sodišče prve stopnje je zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Presodilo je, da s prenehanjem veljavnosti Pogodbe 2019 ni prenehal veljati tudi arbitražni sporazum, saj le-ta ne deli usode pogodbe, v katero je vključen, ker predstavlja samostojen dogovor. Zaključilo je, da je za odločanje o vseh sporih, ki so oziroma bodo nastali v zvezi s Pogodbo 2019, podana arbitražna pristojnost. Nadalje je presodilo, da tožena stranka v sporu uveljavlja odškodninski zahtevek zaradi kršitve Pogodbe 2019 ter da je škoda nastala pred sklenitvijo Pogodbe št. 2.2021 z dne 10. 1. 2022 (v nadaljevanju Pogodba 2021).

3Tožeča stranka je zoper sklep sodišča prve stopnje vložila pritožbo. Vztraja, da sta se pravdni stranki v Pogodbi 2021 dogovorili, da arbitražni sporazum, vsebovan v Pogodbi 2019, preneha veljati. Trdi, da je bila s Pogodbo 2021 za reševanje sporov iz poslovnega razmerja med strankama dogovorjena pristojnost Okrožnega sodišča v Ljubljani. Nadalje trdi, da če je spor sprožen pred arbitražo v trenutku, ko arbitražni sporazum ne velja več, ni pristojnosti arbitraže, saj so določbe o pristojnosti procesne narave.

4Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba je utemeljena.

6ZArbit v tretjem odstavku 19. člena določa, da če stranka v arbitražnem postopku ugovarja pristojnost arbitražnega senata, o tem arbitražni senat odloči s posebnim sklepom. Vsaka stranka lahko zoper sklep, s katerim arbitražni senat odloči, da je pristojen za odločanje o sporu, v 30 dneh od prejema sklepa zahteva, da o vprašanju pristojnosti dokončno odloči sodišče v nujnem postopku. Za odločanje o (ne)pristojnosti arbitraže je pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani, ki odloča po pravilih pravdnega postopka, pri čemer mora nasprotni stranki pred izdajo odločbe dati možnost, da se o zadevi izjavi (prvi in drugi odstavek 9. člena ZArbit).

7Pravdni stranki sta dalj časa poslovno sodelovali. Poslovno razmerje sta uredili z dvema pogodbama. Obe pogodbi sta urejali tudi reševanje sporov. V prvi pogodbi, v Pogodbi 2019, sta se pravdni stranki v točki 9.3 dogovorili, da bo, v kolikor sami ne bosta uspeli razrešiti nesoglasij, vsako nesoglasje, spor ali zahtevek, ki izvira iz te pogodbe ali je z njo v zvezi ali izvira iz njene kršitve, prenehanja ali neveljavnosti, dokončno rešil arbiter posameznik, imenovan na podlagi Pravilnika o arbitražnem postopku pred Stalno arbitražo pri Gospodarski zbornici Slovenije. V drugi pogodbi, v Pogodbi 2021, ki je nadomestila prvo pogodbo, pa sta se v točki 9.c dogovorili, da bosta eventualne spore iz te pogodbe reševali sporazumno ter da je v primeru da sporazuma ne dosežeta za reševanje spora pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani, v točki 9.e pa še, da s podpisom te pogodbe prenehajo veljati vse do sedaj sklenjene pogodbe in sporazumi med strankama.

8Tožeča stranka je v zahtevi za odločitev o (ne)pristojnosti arbitražnega senata zatrjevala, da je na podlagi dogovora strank v točkah 9.c in 9.e Pogodbe 2021 prenehal veljati tudi arbitražni sporazum, ki je bil vsebovan v Pogodbi 2019. Tožena stranka tem trditvam v postopku pred sodiščem ni nasprotovala. Ni se izjavila ne o zahtevi tožeče stranke za odločitev o (ne)pristojnosti arbitraže, ki ji je bila s pozivom na izjasnitev vročena s fikcijo 9. 3. 2024, niti ni odgovorila na pritožbo.¹ Ker tožena stranka trditvam tožeče stranke, da sta se pogodbeni stranki v 9.e točki Pogodbe 2021 dogovorili, da arbitražni sporazum preneha veljati,² ni nasprotovala, se na podlagi določila drugega odstavka 214. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se uporablja na podlagi drugega odstavka 9. člena ZArbit, te trditve štejejo za priznane. Sodišče prve stopnje je zato zmotno zaključilo, da je arbitražni sporazum po prenehanju veljavnosti Pogodbe 2019 ostal v veljavi.

9Kot je bilo že pojasnjeno, pristojnost arbitraže za reševanje sporov temelji na soglasju strank. Če soglasje strank preneha veljati pred začetkom postopka pred arbitražo, tako ni več podlage za pristojnost arbitraže za odločanje o sporu (smiselno prvi odstavek 11. člena ZArbit).³ Ker je v tem primeru arbitražni sporazum za reševanje sporov, ki bi izhajali iz Pogodbe 2019, prenehal veljati s sklenitvijo Pogodbe 2021 (10. 1. 2022), torej pred začetkom postopka pred Stalno arbitražo (leta 2023), ni podana pristojnost Stalne arbitraže za odločanje o sporu med strankama zaradi kršitve Pogodbe 2019.

10Vrhovno sodišče je, upoštevajoč pojasnjeno, na podlagi prve alineje 358. člena ZPP v zvezi s tretjo točko 365. člena in 366. členom ZPP ugodilo pritožbi in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa. Na podlagi prvega odstavka 360. člena v zvezi s 366. členom ZPP je Vrhovno sodišče odgovorilo le na pritožbene navedbe, ki so za odločitev v tem primeru odločilnega pomena.

11Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela, ji mora tožena stranka povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka. Vrhovno sodišče je stroške tožeče stranke odmerilo skladno z veljavno Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT). Tožeči stranki je priznalo zahtevanih 1.750 točk za sestavo pritožbe (2. točka tar. št. 22 OT) in materialne stroške v višini 27,5 točk (tretji odstavek 11. člena OT), kar upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,60 EUR (prvi odstavek 13. člena OT) znaša 1.066,50 EUR, skupaj z 22 % DDV (drugi odstavek 12. člena OT) pa 1.301,13 EUR. Tožena stranka je dolžna odmerjene stroške plačati v petnajstdnevnem izpolnitvenem roku, ki začne teči naslednji dan po vročitvi tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka.

12Sklep je bil sprejet soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

¹ Pritožba s pozivom na odgovor nanjo je bila toženi stranki vročena 10. 7. 2024.
² V skladu s sodno prakso je ugotavljanje vsebine pogodbe, to je izražene pogodbene volje strank, dejansko vprašanje (VSRS sodba II Ips 147/2009 z dne 5. 4. 2012).
³ Besedilo prvega odstavka 11. člena ZArbit se glasi: "Če je pred sodiščem vložena tožba v zadevi, ki je predmet arbitražnega sporazuma, se sodišče na ugovor tožene stranke izreče za nepristojno, razveljavi v postopku opravljena dejanja in zavrže tožbo, razen če ugotovi, da arbitražni sporazum ne obstaja, je ničen, je prenehal veljati ali ga ni mogoče izpolniti." Enako izhaja tudi iz tretjega odstavka III. člena in točke b prvega odstavka IV. člena Newyorške konvencije o priznanju in izvrševanju tujih arbitražnih odločb, 16. člena UNCITRAL Model Law on International Commercial Arbitration ter pravne teorije (npr. L. Ude, Arbitražno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 25).