50. člen ZArbit

Pravdni stranki sta se v 16. členu omenjene pogodbe resda dogovorili, da bo o sporih iz te pogodbe najprej odločala arbitražna komisija, vendar pa eventualna odločitev te komisije ni dokončna, saj iz 17. člena omenjene pogodbe nadalje izhaja, da če tej komisiji ne uspe rešiti spora, se reševanje spora odstopi pristojnemu sodišču. To pa tudi po oceni pritožbenega sodišča pomeni, da ima omenjena komisija le položaj organa, pred katerim se spor skuša najprej razrešiti, pri čemer izid v tem predhodnem postopku za stranki ni zavezujoč v smeri izključitve sodne pristojnosti. Morebitna odločitev pred to arbitražno komisijo torej nima obveznega učinka pravnomočne sodbe (483. člen ZPP/77 v zvezi s prvim odstavkom 50. člena Zarbit).

Za presojo, ali arbitražni sporazum obstaja, je relevanten trenutek ob vročitvi tožbe in kasneje sklenjenega arbitražnega sporazuma v pravdnem postopku ni mogoče upoštevati. Obveznost lastnikov ali najemnikov, da upravniku sporočijo število uporabnikov, nato pa tudi spremembe števila uporabnikov, je v skladu z namenom 30. člena SZ-1. Stranka mora izvedbo naroka izrecno zahtevati in na zahtevo za izvedbo naroka ni mogoče sklepati iz drugih procesnih dejanj stranke. Tako na zahtevo po izvedbi naroka ni mogoče sklepati že iz zahteve, da se javnost glavne obravnavne izključi. O slednji sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno odločiti, saj naroka ni izvedlo.

Značaj dogovora o arbitraži ima tako lahko le dogovor, po katerem je arbitražna odločba za stranki obvezujoča in dokončna. Iz vsebine arbitražnega dogovora mora jasno in izrecno izhajati, da je z njim sodna pristojnost izključena.

S pogodbenim določilom pravdni stranki nista jasno in izrecno izključili pristojnosti sodišča za reševanje sporov iz te pogodbe, ker je očitno predviden še nadaljnji postopek pred sodiščem. Tak zapis se zato ne more razlagati kot sporazum strank o tem, da spor predložita v reševanje izključno arbitraži.

Ker sta se stranki s pogodbo dogovorili, da bo za odločitev o predmetnem sporu pristojna v pogodbi navedena arbitraža, bi se moralo sodišče prve stopnje na (pravočasen) ugovor toženke izreči za nepristojno, razveljaviti v postopku opravljena dejanja in zavreči tožbo. Ker tega ni storilo, pač pa je nepravilno odločilo, da je pristojno, je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 5. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Obstoj arbitražnega sporazuma je ena izmed predpostavk, katere pomanjkanje ima lahko za posledico zavrnitev predloga za priznanje. Ta ovira v prvem odstavku V. člena NYK sicer ni posebej zapisana. Jo pa lahko s sklepanjem od manjšega na večje izpeljemo iz II. člena, (b) točke IV. odstavka in (a) točke prvega odstavka V. člena NYK, ki se sicer na II. člen tudi izrecno sklicuje. Po NYK se v postopku priznanja arbitražne odločbe na pomanjkljivost obstoja arbitražnega sporazuma ne pazi po uradni dolžnosti, čeprav mora predlagatelj zahtevi za priznanje (med drugim) predložiti izvirnik arbitražnega sporazuma iz II. člena NYK ((b) točka prvega odstavka IV; člena NYK). Predpostavko obstoja pismenega arbitražnega sporazuma NYK in domače pravo substančno urejata. Obstoj arbitražnega sporazuma je v postopku priznanja arbitražne odločbe tako treba presojati v dveh stopnjah: po pravu, na katerega napotuje (a) točka prvega odstavka V. člena NYK in po določbah domačega prava (ali II. členu NYK). Predlagatelj je izrecno zanikal obstoj arbitražnega sporazuma v postopku pred sodiščem v Republiki Hrvaški. To predlagateljevo izjavo, na katero se je nasprotni udeleženec skliceval,

Predvidela sta pristojnost arbitraže za razrešitev morebitnih sporov med posameznimi udeleženci, ki nastanejo pri izvajanju določb Samoupravnega sporazuma. Sklenjenega arbitražnega dogovora ni mogoče uporabiti v pogojih spremenjenih družbeno – ekonomskih in lastninskih razmerij, ki naj bi imele po trditvah tožeče stranke zanjo za posledico pridobitev lastninske pravice na nepremičnini.

Leta 1995 veljavni ZPP ni dopuščal priložnostne arbitraže, ampak samo stalno.